Jedro

Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Celje št. 06114/631/2011/59 s 4. 10. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Prvostopenjski organ je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožnici z dnevom vročitve te odločbe prepovedal rabo vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač brez pridobljene koncesije; z 2. točko izreka je odločil, da tožnica pri izvrševanju ukrepa iz prejšnje točke izreka te odločbe ne sme motiti odvzema in rabe podzemne vode za izvajanje zdravstvene dejavnosti osebi, navedeni v drugi alineji drugega odstavka 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač; s 3. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve; s 4. točko izreka pa, da bo o morebitnih priglašenih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. V obrazložiti opisuje potek postopka in navaja, da je bil 30. 11. 2015 izdan sklep št. 06114-631/2015/40, s katerim je organ predmetni inšpekcijski postopek prekinil do rešitve predhodnega vprašanja, to je do odločitve o tožničini vlogi za podelitev koncesije. V nadaljevanju ugotavlja, da je Vlada RS 13. 7. 2018 izdala odločbo št. 35501-45/2010/231, s katero je tožničin zahtevek za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz te vrtine za stekleničenje in proizvodnjo pijač zavrnila. S tem je bilo predhodno vprašanje rešeno, zato je inšpektor postopek nadaljeval. Na poziv organa je tožnica izjavila, da je zoper navedeno odločbo Vlade RS sprožila upravni spor ter da pričakuje njeno odpravo in podelitev koncesije za predmetno vrtino z veljavnostjo za nazaj. Iz teh tožničinih navedb organ zaključuje, da tožnica vodo iz predmetne vrtine kljub izvršljivi odločbi št. 35501-45/2010/231 še vedno uporablja in jo namerava uporabljati tudi v bodoče. Poudarja, da je tožnica vodo uporabljala brez koncesije, ki je za takšno rabo predpisana, pri čemer ni izpolnjevala pogojev iz prvega odstavka 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač in ji koncesija ni mogla biti podeljena brez javnega razpisa.

3. Pritožbeni organ je z odločbo druge stopnje tožničino pritožbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi ugovori pojasnjuje, da je glede na dejstvo, da je bila tožnici izdana zakonita in pravilna inšpekcijska odločba, neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe storjeno kaznivo dejanje po 219. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). V zvezi z 2. točko izreka pa navaja, da prvostopenjski organ ni odločal o pravici drugih oseb, o zadevi iz sodne pristojnosti ter v nasprotju z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (ZIN) in Zakona o vodah (ZV-1), ampak je le upošteval splošno obveznost iz Uredbe, po kateri mora biti zagotovljen nemoten odvzem in raba podzemne vode za izvajanje zdravstvene dejavnosti v količini do 0,04 l/s oziroma 1200 m3 letno osebi, ki ima za to rabo vodno pravico. Tožnici ni določil nobene aktivne obveznosti, temveč je zgolj začrtal meje izvršitve ukrepa iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, ki vsakega zavezanca zavezujejo z Uredbo, nadzor nad katero ima pravico in dolžnost izvajati prvostopenjski organ. Sama tehnična izvedba inšpekcijskega ukrepa pa je v tožničini sferi, kar je v preteklosti tudi že izvedla. Ugotavljanje, ali tožnica rabo vode iz vrtine X. izvršuje tudi za koga drugega, pa ni stvar tega postopka.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločba neizvršljiva oziroma da bi bilo z izvršitvijo odločbe storjeno kaznivo dejanje. Izvršitev inšpekcijskega ukrepa iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe je teoretično možna le na dva načina, vendar oba nista dovoljena. Poudarja, da na podlagi pravnomočne sodbe II Pg 204/2011 ne sme in ne more dostopati do predmetne vrtine, zato že iz tega razloga ne pride v poštev izvršitev izpodbijane odločbe na način, da bi se priprl ali zaprl dotok vode iz predmetne vrtine v cevovod, kar bi se lahko storilo le na vrtini. Prekinitev ali omejitev dotekanja naravne mineralne vode iz predmetne vrtine v cevovod (2. cev), bi tudi sicer povzročila "padec vrtine". Odklop cevovoda s predmetne vrtine bi imel enake posledice kot zaprtje prve zaporne armature na tej vrtini. Izraba v polnilnici bi se lahko preprečila le tako, da bi se iztok naravne mineralne vode izvedel pred polnilnico, to pa pomeni, da bi voda iz te vrtine odtekala v okolje. S tem v zvezi poleg listinskih dokazov predlaga postavitev izvedenca strojne ali druge ustrezne stroke in ogled. Z odtekanjem vode v okolje bi prišlo do pomešanja vode z drugimi snovmi. S tem bi bila naravna mineralna voda iz te vrtine uničena in izgubljena, kar predstavlja uničenje naravnih vrednot ali drugih zavarovanih naravnih bogastev ali stvari, ki so javna dobrina, kar je kaznivo dejanje po 219. členu KZ-1. 5. Zatrjuje tudi kršitev pravil postopka, in sicer pravice do izjave, saj se upravna organa nista opredelila do njenih navedb oziroma je dejansko stanje v izpodbijani odločbi diamentralno nasprotno kot ugotovljeno dejansko stanje v odločbi Vlade RS s 13. 7. 2018. V primeru, da bi bilo ugotovljeno, da je tožnica glede vode iz predmetne vrtine le izpolnitveni pomočnik in izvajalec storitev za A., d. o. o. in vode ne rabi zase, tako kot v odločbi ugotavlja Vlada RS, bi organ moral inšpekcijski postopek zoper tožnico ustaviti. Ugotovitev, da je tožnica rabila naravno mineralno vodo iz predmetne vrtine brez koncesije, je v takih okoliščinah zmotna.

6. V zvezi z odločitvijo iz 2. točke izreka izpostavlja, da inšpekcija zanjo ni pristojna, kolikor pa bi bila pristojna, je odločitev v nasprotju z določbami ZIN in ZV-1. Poudarja, da ne drži stališče drugostopenjskega organa, da ne gre za odločanje o pravici drugih oseb oziroma odločanje v sodni pristojnosti. Odločitev, da tožnica ne sme motiti odvzema in rabe vode s strani A., d. o. o., predstavlja zagotavljanje varstva posesti, o čemer pa v upravnem inšpekcijskem postopku ni mogoče odločati, ampak gre za izključno sodno pristojnost. 7. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče za nično; podrejeno, naj jo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

9. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je lastnica vrtin X. in Y. na podlagi pogodbe s 13. 2. 2004. Tožnica je neuspešno zatrjevala lastništvo na cevovodu, ki poteka od vrtine X. preko opazovalne vrtine Y. in mimo zdraviliške pivnice do njene polnilnice. Iz pravnomočnih sodnih odločb Okrožnega sodišča v Celju v zadevah P 419/2011 in P 749/2010 ter II Pg 204/2011 namreč izhaja, da je sodišče v sodnih postopkih ugotovilo, da je stranka z interesom od nakupa v letu 2004 dalje zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 111 k.o. ..., da je lastnik vrtine X., opazovalne vrtine Y. ter lastnik cevovoda, ki poteka od vrtine X. do zdraviliške pivnice.

10. Ne strinja se, da se izvedensko mnenje izvedenca B. B. in njegova dopolnitev, ki je bila izdelana za potrebe pravdnega postopka P 419/2011, uporabi v predmetnem upravnem sporu. Povsem nepotrebno je po njenem mnenju, da se v postopku angažira nov izvedenec strojne ali druge ustrezne stroke. Meni, da je tudi tožničin dokazni predlog z ogledom vrtine neutemeljen. Izvedba teh dokazov za odločitev v konkretnem sporu namreč ni potrebna. O vprašanjih, ki jih želi tožnica ponovno izpostaviti, se je izreklo že redno sodišče v citiranih sodbah. Kar zadeva očitek neizvršljivosti izpodbijane odločbe, je pritožbena odločba po mnenju stranke z interesom jasno pojasnila pravilnost izpodbijane odločbe inšpekcijskega organa prve stopnje. Tožnici je dobro poznano, da vrtina X. ne deluje več po sistemu "gas lift", torej ni več samoizlivna vrtina. Tako so vse trditve v smeri, da bi zaradi izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do "padca vrtine" in bi vrtina "ugasnila", zaradi česar bi bila potrebna njena ponovna aktivacija, neresnične. Tožnica ve, da je bila na vrtini oktobra 2018 vgrajena potopna črpalka, s katero je bila izvršena izpodbijana odločba. Tako je izpodbijano odločbo izvršila stranka z interesom kot lastnice vrtine X. Navaja tudi, da je pravilna ugotovitev organa, da ni stvar inšpekcijskega postopka, ali tožnica izvaja rabo vode za tretjo osebo. Nenazadnje se je do tega vprašanja nikalno opredelila pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju II Pg 204/2011. Tožnica ni uspela dokazati pravice do posesti na vrtini iz naslova izvajanje rabe vode za tretjo osebo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11. V številnih pripravljalnih vlogah tožnica med drugim ugovarja statusu stranskega udeleženca po prvem odstavku 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in poudarja, da C., d. o. o. ni lastnik predmetne in opazovalne vrtine, saj ne gre za stvari v pravnem prometu, zato na podlagi prodajne pogodbe C. ni mogel postati lastnik teh vrtin. Odgovarja na navedbe stranke z interesom in vztraja pri tožbi, predlaga tudi vpogled v tožbo s prilogami v upravnem sporu I U 1717/2018 in zahteva razpis glavne obravnave. Navaja, da je Upravno sodišče 26. 5. 2020 v zadevi I U 1717/2018 izdalo sodbo, s katero je razveljavilo (pravilno: odpravilo – opomba sodišča), odločbo Vlade RS s 13. 7. 2018. Poudarja, da izpodbijana odločba nima razlogov glede vprašanja podelitve koncesije, ampak se je glede tega predhodnega vprašanja opirala na navedeno odločbo Vlade RS, ki pa tega predhodnega vprašanja ne rešuje več, saj je odpravljena. Vprašanje o podelitvi koncesije tožnici, ki je pomembno za inšpekcijski postopek, tako še ni rešeno in posledično se tudi v inšpekcijskem postopku ne morejo izrekati ukrepi in pri izrečenih ukrepih tudi ne more ostati.

12. Stranka z interesom v pripravljalni vlogi zavrača tožničine navedbe, da ni lastnica predmetne in opazovalne vrtine. Vrtina skupaj z vsem ustrojem in opremo namreč predstavlja strojno opremo, torej gre za stvar, ki je v pravnem prometu. Država upravlja le z vodnim dobrim in odloča, komu bo podelila vodno pravico, nikakor pa ni država lastnik strojne opreme, torej vrtine. C., d. o. o. izkazuje svoj pravni interes z lastništvom parcele št. 111 k.o. ..., na kateri se nahajata predmetna in opazovalna vrtina. Obe omenjeni vrtini, ki se nahajata na tej parceli, skupaj z 200 m cevovoda z oznako PE 63, je stranka z interesom pridobila v last na podlagi prodajne pogodbe s 13. 2. 2004. Tudi v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju P 419/2011, P 749/2010 in II Pg 204/2011, ki so pravnomočno zaključeni, je bilo ugotovljeno, da je C., d. o. o. lastnik vrtine X., opazovalne vrtine s piezometrom Y. in 200 m cevovoda z oznako PE 63, ki poteka od vrtine X. do zdraviliške pivnice. Poudarja, da izpodbijana odločba pravilno ugotavlja, da tožnica nima podeljene koncesije. Predlaga tudi vpogled v spis tega sodišča I U 1717/2018, zlasti sodbo v tej zadevi.

**Dokazni sklep**

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v vse listine, predložene v sodnem spisu (priloge A1 do A13, A16 do A42 ter C1 do C15).

14. Tožničina dokazna predloga za opravo ogleda in postavitev izvedenca je sodišče glede na naravo spora zavrnilo kot nepotrebna, kar bo podrobneje ponazorjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe1. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

15. Tožba je utemeljena.

16. Med strankami je sporno, ali je prvostopenjski inšpekcijski organ tožnici utemeljeno prepovedal rabo vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač brez pridobljene koncesije in ji naložil, da pri izvrševanju navedenega ukrepa ne sme motiti odvzema in rabe podzemne vode za izvajanje zdravstvene dejavnosti osebi, navedeni v drugi alineji drugega odstavka 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (Uradni list RS, št. 119/2007).

Glede statusa stranke z interesom

17. Sodišče najprej odgovarja na tožničin ugovor statusu stranskega udeleženca. S tem v zvezi pojasnjuje, da določba 19. člena ZUS-1 predstavlja podlago za udeležbo tretjih oseb v upravnem sporu, torej tistih, ki niso tožniki ali toženci. Tožnica ugovarja, da stranka z interesom ni stranski udeleženec po prvem odstavku te določbe, po katerem je prizadeta oseba v upravnem sporu tista oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo. Sodišče pritrjuje tožnici, da stranka z interesom v tem upravnem sporu (C., d. o. o.) ni prizadeta stranka v smislu citiranega prvega odstavka 19. člena ZUS-1, saj ji odprava oziroma sprememba izpodbijane odločbe ne bi bila v neposredno škodo.

18. Po mnenju sodišča pa je C., d. o. o. treba priznati status stranke z interesom v tem upravnem sporu po drugem odstavku 19. člena ZUS-1, po katerem sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank, dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega pravnega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. C., d. o. o. je namreč lastnik zemljišča, na katerem se nahaja sporna vrtina (parc. št. 111 k.o. ...) na podlagi prodajne pogodbe s 1. 4. 2004 (priloga C2) ter ob upoštevanju pravnomočne sodbe P 749/2010 z 8. 1. 2016 (priloga C4) ter strojne opreme te vrtine na podlagi prodajne pogodbe s 13. 2. 2004 (priloga C1). Zato tožničin ugovor statusu stranskega udeleženca za družbo C., d. o. o. ni utemeljen.

Glede koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač

19. Po prehodni določbi prvega odstavka 199. člena ZV-1 mora pravna ali fizična oseba, ki rabi vodno ali morsko dobro ali odvzema naplavine, pa je za takšno rabo predpisana pridobitev vodnega dovoljenja ali koncesije in teh aktov nima, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Če oseba iz prvega odstavka tega člena ne vloži vloge v predpisanem roku, inšpektor, pristojen za vode, prepove uporabo objekta in naprave iz tretjega odstavka tega člena ter odredi njeno odstranitev ob smiselni uporabi določb 122. člena tega zakona (peti odstavek 199. člena ZV-1).

20. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski inšpekcijski organ svoj odločitev oprl na odločbo Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018 (priloga A12), s katero je bilo odločeno, da se zahtevek tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač zavrne. Pri tem je izpodbijano odločitev oprl na 1. točko prvega odstavka 175. člena ZV-1 v zvezi prvim odstavkom 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (Uradni list RS, št. 119/2007).

21. Po določbi 1. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1 ima inšpektor poleg pooblastil, ki jih določa zakon, če ugotovi, da so kršene določbe tega zakona ali določbe predpisov, izdanih na njegovi podlagi, še pooblastilo prepovedati rabo vode, če se rabi brez vodnega dovoljenja, koncesije ali ta raba vode ni evidentirana, kadar je to predpisano. Skladno s prvim odstavkom 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (Uradni list RS, št. 119/2007) se koncesija za odvzem podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač z v 1. členu te Uredbe navedenimi parametri, brez javnega razpisa podeli osebi, ki ima v posesti in uporablja objekte vodnjaka za črpanje vode iz vodnega vira za stekleničenje in proizvodnjo pijač.

22. Med predmetnim upravnim sporom je naslovno sodišče v zadevi I U 1717/2018 26. 5. 2020 izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbi pravne prednice tožnice (D., d. d., Ljubljana) tako, da je odločbo Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (priloga A38).

23. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje za nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni, da se je postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi. Drugače povedano: o tožničinem zahtevku za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač torej še ni odločeno, iz devetega in desetega odstavka 199.a člena ZV-1 pa izhaja, da v takem primeru inšpekcijskega ukrepa ni mogoče izreči do dokončne odločitve organa o vloženi vlogi oziroma pobudi za izdajo koncesijskega akta.

Sklepno

24. Po povedanem je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrniti organu prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovni postopek, v katerem bo moral z odločitvijo počakati na odločitev Vlade RS o tožničinem zahtevku za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač.

25. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz gornjega razloga, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo po vsebini.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

26. Sodišče je tožničina dokazna predloga za postavitev izvedenca strojne ali druge ustrezne stroke in za opravo ogleda zavrnilo. Tožnica je postavitev izvedenca predlagala zaradi razjasnitve in dokaza svojih navedb v zvezi z izvedbo vrtine in priključitvijo cevi, ki jih v svojih navedbah imenuje druga in tretja cev. Izvedenec bi strokovno pojasnil, kako poteka črpanje podzemne vode iz vrtine in kam nato voda odteka. Ogled bi se izvedel na parc. št. 111 k.o. ..., in sicer predlaga, da se tam ogleda vrtina X. ter njena izvedba pod pokrovom zaradi predstave sodišča, kako tehnično poteka iztok vode iz vrtine in kateri cevovodi so priključeni nanjo.

27. Sama izvedba vrtine in priključitev cevi ter način, kako poteka črpanje podzemne vode iz te vrtine, v zvezi s čimer tožnica predlaga postavitev izvedenca, ter ogled vrtine namreč glede na vse prej povedano za odločitev sodišča v tej zadevi niso pravno pomembna dejstva.

**K II. točki izreka**

28. Odločitev o ugoditvi tožničinemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se ji skladno z določbo četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, ob upoštevanju 4. člena Pravilnika povečani za 10 %, ker je morala tožnica v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, skupaj torej 423,50 EUR. Navedeni znesek se poveča za 22 % DDV, saj je pooblaščena odvetniška družba zavezanka za ta davek. Toženka je dolžna stroške v skupni višini 516,67 EUR tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika od poteka roka za prostovoljno plačilo teh stroškov tečejo zamudne obresti. Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

**K III. točki izreka**

29. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo. Predlaga namreč zavrnitev tožbe, iz česar sledi, da nastopa na strani toženke, torej na strani, ki v upravnem sporu ni uspela. To po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pomeni, da ji povračilo stroškov ne pripada.

1 Glej: točki 26 in 27 obrazložitve te sodbe.