Jedro

V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume.

Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 12. 12. 2024 v zvezi z odločbo toženca št. zadeve: ... z dne 9. 9. 2024 in odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 9. 1. 2025. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bila zaposlena in zavarovana v ZDA od leta 1972 do 2021, ko se je upokojila in še naprej ostala vključena v socialna zavarovanja v ZDA. Določba prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 za tožnico ne more priti v poštev. Navedena določba se uporabi le, če oseba ni zavarovana na drugi podlagi. Sodišče je zmotno razlagalo 5. člen Sporazuma kot podlago za uporabo slovenskega prava, čeprav se člen nanaša izključno na zaposlitev/samozaposlitev na ozemlju ene pogodbenice, za kar ne gre v primeru tožnice. Ta določba uveljavlja načelo lex loci laboris (kjer se delo dejansko opravlja) in ker tožnica nikoli ni opravljala dela v RS, ni podlage za uporabo slovenske zakonodaje. Sodišče se o navedbah tožnice, da je vključena v socialna zavarovanja v ZDA ni ukvarjalo. Dejstvo, da je bila tožnica družbenica v družbi že od leta 2003 dalje, in da toženec ni mogel ugotavljati statusa na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 od takrat dalje, pač pa šele od dneva, ko je pridobila dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, kaže na to, da sta se toženec in sodišče nepravilno lotila ugotavljanja njenega statusa. Treba bi bilo razčistiti, ali je bila tožnica zavarovana na drugi podlagi. Sodišče je napačno, kot odločilno dejstvo štelo, da je tožnica pridobila dovoljenje za prebivanje družinskega člana državljana EU dne 23. 1. 2023. Zmotno je presodilo, da je tožnica z dnem vročitve dovoljenja za prebivanje pridobila prost dostop do trga dela in da je bila zato izpolnjena pravna podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po določbi 6. člena ZZSDT je prost dostop do trga dela mogoč le v taksativno naštetih primerih. Za tožnico se navedena določba ne more uporabiti. Sodna praksa Sodišča EU poudarja, da se pravice družinskih članov lahko uveljavljajo le, če je državljan EU resnično in dejansko uveljavljal pravico prostega gibanja, kar pomeni, da je prenesel središče svojega življenja v drugo državo članico in tam opravljal delo, dejavnost ali drugačno zakonito prebivanje. Zgolj formalno družbeništvo v slovenski družbi in prijavljeno začasno prebivališče, ob hkratnem stalnem prebivališču in vključitvi v obvezna zavarovanja na Češkem, tega standarda ne dosegata. Ker partner tožnice ni dejansko uresničeval pravice do prostega gibanja, tudi tožnica kot državljanka ZDA ni mogla pridobiti pravic iz prava EU na tej osnovi. Zaključek sodišča, da je tožnica kot družinska članica državljana EU pridobila prost dostop do trga dela v Sloveniji in posledično lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 je materialnopravno napačen. Sodišče navkljub zatrjevanju tožnice, da obvestila o uvedbi postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca ni prejela, teh dejstev ni ugotavljalo. Toženec bi moral tožnici pred izdajo odločbe omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Toženec ni izvedel vpogleda v tuje evidence, da bi ugotovil, ali je tožnica zavarovana v kateri izmed drugih držav. Ni pojasnjeno zakaj se je zadeva vodila v skrajšanem postopku. Ob spornih dejstvih bi moral organ voditi poseben ugotovitveni postopek. Toženec bi lahko odločil brez zaslišanja tožnice, če bi v vseh državah na svetu preveril, da tožnica ni vključena v socialna zavarovanja. Niti tožnica niti njen partner ne govorita slovenskega jezika, čeprav sodišče navaja, da je to bilo moč sklepati iz dejstva, da sta od leta 2003 dalje družbenika v slovenski družbi. Vročitev obvestila partnerju, ki slovenskega jezika ne razume, ne more predstavljati dejanskega zagotavljanja pravice do izjave, saj niti partner niti tožnica vsebine pisanja objektivno nista mogla razumeti. Kršeno je načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ni izkazano, da je imel partner tožnice veljavno pooblastilo za sprejemanje vlog. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo navedbe tožnice, da obvestila ni prejela. Zgolj formalni podpis partnerja na vročilnici ne dokazuje, da je bila tožnica dejansko seznanjena z obvestilom. Pravica do tolmača iz 62. člena ZUP je zaščitni mehanizem učinkovite pravice do izjave (9. člen ZUP) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sporno je, ali je bila tožnica pravilno seznanjena z uvedbo postopka, ali razume slovenski jezik in bi ji moral biti zagotovljen tolmač, ali je bila že vključena v socialna zavarovanja v ZDA ter ali se glede na Sporazum o socialni varnosti z ZDA lahko uporabi določba 16. člena ZPIZ-2. Kršena je tudi pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih in ostalih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti ter tudi ne do kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave) in pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, četudi delno iz drugačnih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje.

5.Predmet presoje so dokončna odločba toženca z dne 12. 12. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 9. 9. 2024 in odločba toženca z dne 9. 1. 2025. Toženec je z odločbo dne 9. 9. 2024 odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe A. d. o. o. od 8. 9. 2019 dalje za 40 ur na teden na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Pritožbo tožnice je toženec z dokončno odločbo z dne 12. 12. 2024 zavrnil in izpodbijano odločbo odpravil. Toženec je na novo odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 16. člena ZPIZ-2 od 9. 9. 2019 dalje, ker se na podlagi četrtega odstavka 81. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) v primeru uvedbe postopka po uradni dolžnosti, lastnost zavarovanca vzpostavi največ za pet let pred dnem izdaje odločbe. V postopku neprave obnove po 183. členu ZPIZ-21 je bila izdana odločba z dne 9. 1. 2025, s katero je toženec spremenil dokončno odločbo z dne 12. 12. 2024 tako, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko na podlagi 16. člena ZPIZ-2 od 23. 1. 2023 naprej. Odločitev je sprejel na podlagi ugotovitve, da je bilo tožnici, državljanki ZDA, dovoljenje za prebivanje za družinskega člana državljana EU iz razloga združitve družine,2 vročeno 23. 1. 2023.

6.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za konkreten primer za tožnico uporabi slovenska zakonodaja. Vendar pa se je sodišče prve stopnje pri tem zmotno sklicevalo na 5. člen Sporazuma o socialni varnosti med Združenimi državami Amerike in Republiko Slovenijo (Sporazum). Ta določba se nanaša na osebo, ki je zaposlena ali samozaposlena na ozemlju ene od držav pogodbenic. V tem primeru pa gre za ugotavljanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnice, ki je bila v spornem obdobju družbenica in hkrati poslovodna oseba v Republiki Sloveniji. Podlaga za uporabo slovenske zakonodaje in s tem določb ZPIZ-2 je podana v prvem odstavku 2. člena Sporazuma. Določeno je, da se za namene tega Sporazuma3 uporablja zakonodaja Republike Slovenije, ki ureja obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, razen določb, ki se nanašajo na dajatve za preostalo delovno zmožnost.

7.ZPIZ-2 v prvem odstavku 6. člena določa, da je zavarovanje obvezno za vse fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu ali mednarodni pogodbi. Drugi odstavek istega člena določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca se med drugim ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje (1. točka 80. člena ZMEPIZ-1).

8.Po 16. členu ZPIZ-2 se med drugim obvezno zavarujejo osebe, ki so družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji ter hkrati poslovne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Te osebe se zavarujejo za polni zavarovalni čas oziroma do polnega zavarovalnega časa, če so na drugi podlagi zavarovane za manj kot polni delovni oziroma zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno. Gre za zakonsko določbo, ki je kogentne narave. To pomeni, da od tega pravila ni dovoljeno odstopati, ker velja obvezno in ga stranke ne morejo spremeniti, izključiti ali se dogovoriti drugače.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni bila obveščena o začetku postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca na podlagi 16. člena ZPIZ-2.4 O tem jo je toženec obvestil z dopisom z dne 29. 5. 2024. Obvestilo je bilo vročeno partnerju tožnice B. B. dne 30. 5. 2024, kar izhaja tudi iz vročilnice v upravnem spisu. Na vročilnici je izrecno navedena izjava pooblaščenca, da ga je tožnica pooblastila za prevzem pisma. Vročevalec je istovetnost pooblaščenca za prevzem pošiljke ugotovil z osebno izkaznico, kar je zapisano pod opombami na vročilnici. Na ta način je bila tožnica obveščena o začetku postopka, ker se na podlagi petega odstavka 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) šteje, da je z vročitvijo spisa pooblaščencu za vročanje opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba spis vročiti. Pri vročanju dokumentov gre za uradno dejanje, zato se naslovnik oziroma pooblaščenec za prevzem pošiljke tudi ne more sklicevati na to, da ne razume slovenskega jezika.

10.Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni procesno možnost organa, da odloči takoj po izvedbi ugotovitvenega postopka ne da bi pred tem zaslišal stranko. Razlogi za izpeljavo skrajšanega ugotovitvenega postopka so določeni v 144. členu ZUP. Gre za primere, ko zaslišanje stranke ni potrebno ali pa za primere, ki po svoji naravi utemeljujejo poseg v načelo zaslišanja stranke, torej če je glede na vsebino odločanja to nepotrebno (npr. organ je odločil na podlagi dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka). V teh primerih ne gre za poseg v ustavno zagotovljeno pravico do izjave (22. člen Ustave) in s tem povezano zakonsko načelo (9. člen ZUP). Ker je toženec relevantne podatke ugotovil iz uradnih evidenc (matična evidenca, Poslovni register), zaslišanje tožnice ni bilo potrebno.

11.Socialni spor je spor polne jurisdikcije v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku. Z zaslišanjem tožnice v sodnem postopku bi se lahko odpravile morebitne procesne napake, nastale v postopku izdaje upravnega akta. Pooblaščenec tožnice na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni več vztrajal pri zaslišanju tožnice z utemeljitvijo, da gre v konkretni zadevi za pravno vprašanje. Tožnica se tudi zato v pritožbenem postopku na kršitev pravice do izjave ne more več uspešno sklicevati.

12.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti tožnici v upravnem postopku zagotovljen tolmač. ZUP v 62. členu določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Na območjih občin, kjer sta pri organu, poleg slovenskega, uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, pa tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma, če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom. V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume.

13.Za rešitev zadeve ni relevantna določba Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) in sicer 6. člena ZZSDT (prost dostop na trg dela), saj ta ne zajema položaja, ki bi se nanašal na tožnico.5 S tem zakonom so določeni le pogoji za zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tujcev ter s tem povezane naloge Republike Slovenije za urejanje in zaščito trga dela (1. člen). Tožnici je kot državljanki tretje države omogočeno prosto gibanje in prebivanja v drugi državi članici EU, zaradi svojega partnerja, ki je državljan EU, na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.6

Niso bistvene pritožbene navedbe, da ima tožnica urejeno zdravstveno zavarovanje na Češkem, saj se ta spor nanaša na vključitev v invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Prav tako na odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožnica od leta 2021 prejemnica pokojnine v ZDA. Oseba, ki je upokojena ni več vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ-2). Status zavarovanca namreč preneha z dnem upokojitve. Upokojenec je v tem primeru le uživalec pravic iz tega zavarovanja, ni pa več njegov aktivni plačnik. Zato ni relevantna sodna praksa Sodišča EU, ki se nanaša na primere, ko oseba opravlja delo v dveh ali več državah članicah EU in je zato potrebno določiti sistem socialne varnosti le ene države članice, da bi se preprečilo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo (Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti).

Ob upoštevanju navedenega tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o.7 Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1ZPIZ-2 v prvem odstavku 183. člena določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

2Partner tožnice je državljan Češke republike.

3Ta sporazum se uporablja za vse osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja katerekoli izmed držav pogodbenic (3. člen Sporazuma).

4Z obvestilom o začetku postopka je bila tožnica obveščena o obveznosti zavarovanja in o dolžnosti plačevanja prispevkov.

5V 6. točki drugega odstavka 6. člena ZZSDT (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje) je določena pravica do prostega dostopa na trg dela za osebe, ki so pod mednarodno zaščito.

6UL L 158/77, 30. 4. 2004.

7Iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je tožnica družbenica in poslovodna oseba (direktor) gospodarske družbe A. d. o. o. od 22. 11. 2003 dalje.