Jedro

Ker tožnica pri toženi stranki ni bila izpostavljena nadlegovanju ali trpinčenju, iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja niti, da bi tožena stranka opustila izvedbo ustreznih ukrepov in ustvarila nevzdržno delovno okolje, ni podan odpovedni razlog iz 7. točke drugega odstavka 112. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Tožnica posledično ni upravičena do odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka .

Ker je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot šest let, delovno razmerje pa ji je v letu 2009 prenehalo po 1. juliju, je v tem letu pridobila pravico do celotnega letnega dopusta (ter do celotnega regresa za letni dopust).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve iz naslova regresa (3. alinea izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova dela regresa za letni dopust za leto 2009 obračunati 325,00 EUR, odvesti predpisani davek, in ji izplačati neto znesek 273,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh.

Spremeni se tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da se znesek prisojenih prvostopenjskih pravdnih stroškov zniža na 357,60 EUR (namesto 447,00 EUR).

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 29,47 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji tožena stranka plača odpravnino v znesku 1.029,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2010 dalje do plačila in odškodnino za izgubljeno plačilo v znesku 1.323,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 do plačila, obračuna del regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 325,00 EUR in po predhodnem odvodu predpisanega davka tožnici izplača 273,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje do plačila in da na račun neizrabljenega letnega dopusta za leto 2009 obračuna 434,84 EUR ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača neto znesek 304,03 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2010 do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 447,00 EUR v 15 dneh, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodba nima razlogov, saj poklonitev vere pričam tožene stranke ni mogoče šteti za razloge, še manj pa za zakonite razloge glede denarnih zahtevkov. Brez dvoma ji pripadata vtoževani del regresa in nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Tožena stranka ni dokazala, da je naredila karkoli, da ne bi prihajalo do ravnanj nadlegovanja in trpinčenja. Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, ker toženka ni zagotovila varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, kar je privedlo do dogodkov, opisanih v izredni odpovedi. Stališče sodišča prve stopnje pomeni, da je psihično nasilje vseh vrst, ki se pojavi enkrat ali dvakrat, pravno dopustno. Sodišče prve stopnje bi moralo zadevo subtilno obravnavati tudi v zvezi z dokazno oceno. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Izjave vodje A.Z. so zavržne in hudo posegajo v tožničino čustvovanje. Opravljeni testni nakupi brez dvoma predstavljajo ravnanje, ki prestavljajo psihično nasilje nad zaposlenimi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka na prvi stopnji zaradi bistvene kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v predmetnem postopku v celoti uspela, kljub temu pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo prijavljenih stroškov zastopanja na treh narokih, ki jih je tožena stranka prijavila na podlagi tarifne številke 3102 Zakona o odvetniški tarifi. Skladno z navedeno tarifno številko odvetniku pripada nagrada za vsak posamezni narok. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo navedenih prijavljenih stroškov v višini 507,60 EUR, zato ima sodba v tem delu pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta stranki, ni storilo. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ocenjuje, da tožnica ni upravičena do denarnih zahtevkov, ali so takšni razlogi tudi pravilni, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno (glede odločitve o delu regresa za letni dopust) zmotno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka istega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnica je dne 26. 9. 2009, potem ko je predhodno (16. 9. 2009) pisno opomnila toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo, podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 7. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR, ker delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona. Ta v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu.

Če v primeru spora delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZDR, je dokazno breme na strani delodajalca (drugi odstavek 45. člena ZDR). Ta določba pomeni uvedbo znižanega dokaznega standarda (izkazanost domneve z navedbo ustreznih dejstev), pri čemer velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 673/2004 z dne 19. 1. 2006).

Tožnica se je v tožbi sklicevala na nevzdržne razmere na delovnem mestu, ki so se kulminirale jeseni 2009, izredno odpoved pa je utemeljevala z opisom dogodka z dne 28. 8. 2009, ko je A.Z. (vodja trgovine), ki je bil zaslišan kot priča, tožnico poklical na razgovor zaradi negativnih rezultatov testnega nakupa dne 7. 7. 2008. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica seznanjena z načinom izvajanja testnih nakupov (B5), zato ne gre za prikrite in nedopustne metode, kot to navaja tožnica. V II./7. točki Navodil za izvajanje testnih nakupov (v nadaljevanju: Navodila), ki je splošni akt delodajalca, je določeno, da se v razgovoru blagajničarke seznani z rezultati testnega nakupa ter jih opozori na storjene napake. V primeru drugega neuspešnega testnega nakupa v roku treh mesecev se z blagajničarko opravi osebni razgovor in se ji izroči opomin pred prenehanjem delovnega razmerja (V. točka Navodil). Tožnica je bila seznanjena, kako se je testni nakup 7. 7. 2009 opravil, katere manipulacije so bile ob tem opravljene in katere napake je tožnica ob tem storila, kar je bilo ugotovljeno v protokolih o testnih nakupih (B2), čeprav jih ni podpisala, saj jih podpiše le glavna blagajničarka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni zagotovila varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni zatrjevala, da bi bila žrtev neželenega vedenja, ki bi bilo povezano s katero koli osebno okoliščino, zato o nadlegovanju, kot je opredeljeno v prvem odstavku 6.a člena ZDR, v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. ZDR v četrtem odstavku 6.a člena ZDR prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu in ga opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da očitek vodje trgovine tožnici 26. 6. 2009, česar v odpovedi tožnica ni navedla, oziroma razgovor vodje s tožnico z dne 28. 8. 2009 glede neuspešno opravljanega testnega nakupa, zaradi katerega je bil izdani pisni opomin z dne 2. 9. 2009 na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR, ne predstavljajo trpinčenja v smislu kontinuitete negativnega in žaljivega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici. Pritožba tožnice, ki sicer izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče pokloniti vero njej in priči M.J. (zunajzakonskemu partnerju), ki ni bil prisoten na razgovoru. Iz odgovora na njegova vprašanja sindikatu tožene stranke (A18) ne izhaja, da bi se izvajalo trpinčenje nad tožnico. Čigavo izpoved bo sodišče štelo za pravilno, pa je stvar dokaznega postopka in upoštevanja načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP), ocena izvedenih dokazov pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A.Z. in D.B. ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z navodili, da se tožnica ni pritoževala nad svojim delom pa sta potrdili tudi priči A.L. in N.Š.. Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določeno, da mora opravljati svoje zadolžitve, tako da spoštuje navodila ali odredbe direktorja družbe oziroma od njega pooblaščenega delavca, in da mora upoštevati delovna navodila. Glede na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala, da je ravnala v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR.

Trditev, da bi morala tožena stranka sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev, tako da bi obveščala delavce, sprejela ustrezni notranji akt ali kodeks in seznanila delavce o njihovih pravicah na področju varstva dostojanstva, kar v pritožbi navaja tožnica, ni bila del trditvenega gradiva v njenih vlogah. Glede na to, da je tožnica imela objektivno možnost navedeno dejstvo zatrjevati že v postopku na prvi stopnji, in da ni izkazala, da te okoliščine brez svoje krivde ni mogla navesti že do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člen ZPP), je takšne navedbe potrebno šteti za pritožbeno novoto.

Ob pravilni ugotovitvi, da tožnica pri toženi stranki ni bila izpostavljena nadlegovanju ali trpinčenju, iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja niti, da bi tožena stranka opustila izvedbo ustreznih ukrepov in ustvarila nevzdržno delovno okolje, je utemeljen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan odpovedni razlog iz 7. točke drugega odstavka 112. člena ZDR in da tožnica ni upravičena do odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kar je tožnica v tem sporu vtoževala. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi njene odpovedi, torej po njeni volji, dne 30. 9. 2009, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi plačilo odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščene dneve letnega dopusta.

Utemeljena pa je pritožba tožnice v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo dela regresa za letni dopust za leto 2009. ZDR v prvem odstavku 131. člena določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V 161. členu istega zakona nadalje določa, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 162. člena ZDR ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, ali če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje preneha pred 1. julijem. Pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 je veljala do 30. 9. 2009, pred tem pa je bila po podatkih iz delovne knjižice tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 15. 4. 2003. Ker je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot šest let, delovno razmerje pa ji je v letu 2009 prenehalo po 1. juliju, je potrebno šteti, da je v tem letu pridobila pravico do celotnega letnega dopusta (ter do celotnega zneska regresa za letni dopust).

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožničinemu zahtevku za plačilo dela regresa za letni dopust za leto 2009 ugodilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP ter ob uporabi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - v nadaljevanju: ZOdvT) ponovno odločalo o stroških postopka. Med utemeljene stroške tožnice spadajo nagrada za postopek v znesku 183,30 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok 169,20 EUR (tar. št. 3102), za pavšal 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV ali 74,50 EUR (tar. št. 6007). Skupni priznani stroški tožnice znašajo 447,00 EUR, 10 % navedenih stroškov, kolikor sedaj znaša njen pravdni uspeh v tem sporu, pa 44,70 EUR.

Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za priznanje prijavljenih stroškov zastopanja za vsak narok posebej. Skladno s tar. št. 3102 ZOdvT se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka toženi stranki, ko ji je odmerilo nagrado le za en narok ter je zato neutemeljen očitek, da bi ji moralo sodišče priznati nagrado za vsak opravljen narok. ZOdvT je uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade, isto velja tudi za število posameznih narokov. Iz opredelitve nagrade za narok v upravnem sporu, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih, podane v tretjem delu tarife (2. odstavek Opombe 3) izhaja, da stranki pripada nagrada le za en narok, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 je pravi pomen besedne zveze „Nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 447,00 EUR, 90 % od tega zneska pa 402,30 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 357,60 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice delno, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k razjasnitvi zadeve, zato na podlagi 155. člena ZPP tožena stranka sama krije tudi svoje stroške te vloge. Delno, in sicer z zneskom 325,00 EUR, je uspela tožnica. Utemeljeni stroški tožnice so stroški nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 225,60 EUR (tar. št. 3210), za pavšal 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV ali 49,12 EUR (tar. št. 6007), skupno torej 294,72 EUR. Ob upoštevanju uspeha tožnice v pritožbenem postopku, ki znaša 10 %, mora tožena stranka tožnici povrniti 29,47 EUR njenih pritožbenih stroškov, svoje stroške pritožbe pa krije sama.