Jedro

Tožnica je uveljavljala odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ukrepi po ZPND. Tožnica ni predložila ocene pristojnega CSD o ogroženosti iz 26. člena ZPND, tako da je to dejstvo potrebno šteti za med strankama nesporno dejstvo. Ker ocena o ogroženosti za tožnico ni bila izdana, je toženka pravilno odločala o tožničini prošnji ob upoštevanju določil ZBPP in ne ZPND.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice (v nadaljevanju tudi prosilka) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ukrepi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ZPND v 26. členu določa, da je do BPP po tem zakonu, ne glede na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), upravičena oseba, za katero je podana ocena o ogroženosti, ki jo poda pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Prosilka prošnji za BPP mnenja o ogroženosti ni priložila. V nepravdni zadevi, ki se pred Okrožnim sodiščem v Kranju vodi pod opr. št. N 227/2018, je prosilka vložila predlog zaradi prepovedi zadrževanja v bližini žrtve, navezovanja stikov in vzpostavitve stikov, vendar iz spisa izhaja, da CSD C. ocene ogroženosti ne more podati, saj se prosilka ne odziva na njihova vabila na razgovor. Zaradi odsotnosti mnenja o ogroženosti je toženka o prošnji za dodelitev BPP odločala po ZBPP. Prosilka svoje ogroženosti ni izkazala, kljub temu, da ima mnenje precejšnjo vsebinsko težo, saj nudi verodostojen vpogled v določeno družinsko situacijo. Nasprotno, iz dokumentacije nepravdnega postopka izhaja, da je povzročiteljica nasilja v tem družinskem razmerju ravno prosilka. Iz ocene ogroženosti, ki jo je CSD C. podal za potrebe postopka, ki se na predlog očeta prosilke A. A. vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. N 275/2018, je razvidno, da so v družini dolgoletni visoko konfliktni odnosi med vsemi družinskimi člani zaradi nerešene zapuščinske zadeve, kjer je oče prosilke v stalnem strahu pred obiskom hčerke, ki nad njim izvaja močne psihične pritiske in pri njem povzroča konstanten strah pred njo. Glede na navedeno toženka meni, da niso izkazani elementi nasilja v družini, tudi iz dokumentacije ni razvidno, da bi bila prosilka žrtev nasilja. Utemeljen dvom se poraja tudi glede vprašanja, kje prosilka dejansko prebiva in živi. V zadevi Bpp 729/2018 je prosilka vložila prošnjo za BPP v zvezi s kazensko zadevo Kt 13196/2018, v kateri je podala kazensko ovadbo (zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini) zoper svojega očeta in brata, pri čemer je povedala, da je na naslovu stalnega prebivališča skupaj z očetom živela do leta 2008. Prosilka ima sicer tako naslov stalnega kot tudi naslov začasnega prebivališča na naslovu B., predlog za izdajo začasne odredbe v postopku zaradi motenja posesti pa je bil zavrnjen, ker naj prosilka že dlje časa ne bi imela več posesti. Tudi okrožna državna tožilka je izrazila pomislek, da verjetno ne gre za kaznivo dejanje nasilja v družini, saj akterji ne živijo v življenjski skupnosti. Glede na navedeno toženka upravičeno meni, da prosilka na naslovu B., dejansko ne živi, ampak ima na tem naslovu zgolj prijavljeno stalno prebivališče. To pa pomeni, da prosilka tudi iz tega razloga ne more imeti izgledov za uspeh s predlogom, da se njenemu bratu prepove približevanje stalnemu prebivališču prosilke, na razdalji manj kot 200 m, če prosilka na tem naslovu ne živi. Prosilka ne izpolnjuje vsebinskega kriterija za dodelitev BPP, zato je bilo potrebno njeno prošnjo zavrniti. Ker vsebinski pogoj ni izpolnjen, toženka ni presojala izpolnjevanja materialnega kriterija za dodelitev BPP.

3. Tožnica vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da jo toženka postavlja v diskriminatoren položaj v primerjavi z bolj premožnimi državljani. Nerealno je namreč pričakovanje, da bo tožnica kar sama vodila predkazenski postopek v pravnem jeziku. Ker kot navadna državljanka ne zna sodišču sporočati relevantnih stvari in pravne podlage, bi pomoč odvetnika te probleme preprečila, na ta način pa bi bila enakovredna tistim, ki si lahko sami plačajo odvetnika in imajo ustrezno pomoč. V nobenem predpisu ni napisano, da je ocena ogroženosti s strani CSD pogoj, da oseba dobi BPP. Dodaja, da bi bilo njeno preživljanje ogroženo, če bi plačala stroške, zato je tudi zaprosila za BPP, v skrbi za svoje pravice in koristi za enakovreden položaj v sodnem postopku. Predlaga svoje zaslišanje. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Hkrati sodišče zaproša za oprostitev plačila sodne takse.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se v primeru, ko se BPP uveljavlja po posebnem zakonu, določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. V tem pomenu se ZPND šteje za posebni predpis. Ta v 26. členu daje toženki podlago, da izda odločbo o BPP brez preverjanja materialnega in vsebinskega kriterija, v kolikor je za posameznika podano mnenje o ogroženosti s strani pristojnega CSD. Kljub temu, da ocena o ogroženosti s strani CSD ni bila izdana, toženka prošnje za BPP ni zavrnila na tej podlagi, temveč je o njeni prošnji odločala na podlagi ZBPP, kjer je preverila vsebinski pogoj pravne zadeve. Na podlagi vse spisovne dokumentacije je toženka presodila, da tožnica nima izgledov za uspeh v postopku. Neutemeljena je tudi navedba tožnice, da bi glede na njeno gmotno stanje morala biti upravičena do BPP. Prošnja ji ni bila zavrnjena zaradi zaradi neizpolnjevanja materialnega kriterija, ampak vsebinskega kriterija, saj morata biti oba izpolnjena hkrati. Ob tem toženka sporoča, da je komunikacija s tožnico otežena, saj slednja toženki ne sporoči naslova za vročanje sodnih pisanj.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V konkretnem primeru je sporna odločitev toženke o zavrnitvi dodelitve BPP tožnici na podlagi 24. člena ZBPP. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in spisa konkretne zadeve, ob upoštevanju izpostavljenih določil ZPND, ki jih toženka v svoji obrazložitvi tudi citira, ugotavlja, da je ta pravilno ocenila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, torej da tožnica ne izpolnjuje vseh predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za odobritev BPP.

7. Tožnica v tožbi ne ugovarja ugotovitvam toženke, ki izhajajo iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, da je tožnica uveljavljala odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ukrepi po ZPND. Prav tako v tožbi tudi ne izpodbija ugotovitve toženke, da tožnica ni predložila ocene pristojnega CSD o ogroženosti iz 26. člena ZPND, pač pa temu celo sama izrecno pritrjuje, tako da je to dejstvo potrebno šteti za med strankama nesporno dejstvo. Ker ocena o ogroženosti za tožnico ni bila izdana, je toženka pravilno odločala o tožničini prošnji ob upoštevanju določil ZBPP in ne ZPND.

8. ZBPP v 24. členu določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh.

9. Toženka je v konkretnem primeru ugotavljala izpolnjevanje pogojev za dodelitev zaprošene BPP in pri tem, glede na opisane okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo tudi iz listin predloženega upravnega spisa, pravilno ugotovila, da tožničina prošnja ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP iz razlogov, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih sprejema, zato jih v svoji obrazložitvi, na podlagi pooblastila zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne navaja ponovno. Tožnica v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je toženka sprejela svojo odločitev, konkretno ne ugovarja in ne navede pravno upoštevnih argumentov, zakaj se z odločitvijo toženke ne strinja.

10. Sodišče tudi ne ugotavlja kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen Ustave RS). Načelo enakosti pomeni eno temeljnih ustavnih norm in pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju, kot pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Vendar pa načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, ampak je o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki dejanski položaji obravnavajo različno. V konkretnem primeru tožnica ni z ničemer izkazala, da bi bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi prosilci za BPP.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so relevantne za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnice, saj so, upoštevaje vsebino tožbene trditvene podlage, dejanske okoliščine konkretnega primera nesporne, tožnica pa tudi ne pojasni, katera dejstva, ki so pravno relevantna za odločitev, naj bi se z zaslišanjem ugotovila, vsled česar je ta dokazni predlog tudi nesubstanciran.

13. O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnica podala hkrati s tožbo, sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača. 14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.