Jedro

Glede na definicijo svojega poklica, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1, se pri tožnici šteje za svoj poklic delo, ki ga je opravljala nazadnje, preden je bila spoznana za delovnega invalida III. kategorije, torej delo šolski pedagog in učiteljica geografije, za kar ima tudi izobrazbo, saj je po poklicu univerzitetna diplomirana pedagoginja in geografinja. Za njen poklic pa se štejejo tudi vsa dela, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, torej dela v okviru delokroga pedagoginje in geografinje in vsa dela, na katerih je pridobila dodatno usposobljenost in delovne izkušnje tekom zaposlitve.

Pogoj za pridobitev poklicne rehabilitacije je ugotovljena II. kategorija invalidnosti. Ta je po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Ker takšnega stanja sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo, je sklicevanje pritožbe na mnenje izvedenke glede rehabilitacije neutemeljeno.

Tožnica je tekom postopka uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. O tem, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, je podala mnenje sodna izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa in sicer, da pri tožnici ni utemeljena I. kategorija invalidnosti, ampak III. kategorija invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se spremenita odločbi toženca št. ... z dne 29. 4. 2010 in št. ... z dne 1. 10. 2010 tako, da se tožnici priznajo pravice invalidke I. kategorije v posledici bolezni od 13. 4. 2010 dalje in, da se tožencu naloži, da v roku 30 dni odloči o pravici in višini invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. V obširni pritožbi kronološko opisuje potek postopka in rezultate posameznih izvedenih dokazov. Opozarja na napotke Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 11/2013 z dne 10. 6. 2013 in na to, da je potrebno razčistiti, kaj je tožničin poklic in katera dela sodijo vanj. Ta dela je treba opredeliti konkretno in morajo realno obstajati. Meni, da se tudi izvedenka medicine dela, prometa in športa ni jasno opredelila do tega vprašanja, čeprav je navedla, kakšno ima tožnica strokovno izobrazbo in katera dela sodijo v delokrog njenega delovnega mesta. Izvedenka je navedla dve delovni mesti, za kateri naj bi bila po njenem mnenju tožnica zmožna, to je delo strokovnega delavca in pomočnika ravnatelja, ki so že spadala v opis dosedanjega delovnega mesta. Ni bilo pojasnjeno, kateri pogoji se za zasedbo pomočnika ravnatelja zahtevajo. Izvedenka se je izognila vprašanju za koliko odstotkov je zmanjšana tožničina delovna zmožnost. Omenjala je še možnost rehabilitacije, vendar je ni podrobno obravnavala, zato je tožnica predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, bodisi pisno ali po njenem zaslišanju in iz previdnosti predlagala še postavitev novega izvedenca ORL. Ta je ugotovil, da tožnica ni sposobna opravljati dosedanjega dela, ampak samo delo, kjer ni potrebna govorna komunikacija. Glede na njen predlog, da je potreben drug izvedenec ORL, je sodišče pribavilo dopolnilno mnenje tega izvedenca. Ker noben od izvedencev ni odgovoril, za katera dela v svojem poklicu je tožnica zmožna in ali takšna dela obstajajo v kakšnem konkretnem delovnem mestu, je predlagala, da se izpodbijani odločbi opravita in naloži tožencu, da v roku 30 dni odloči o njenih pravicah iz invalidskega zavarovanja, v nasprotnem primeru pa je predlagala postavitev novega izvedenca ORL in ugotovitev I. kategorije invalidnosti. Sodišče prve stopnje je na zadnji obravnavi dne 6. 11. 2014 dopolnilno zaslišalo izvedenko medicine dela, prometa in športa, ki je menila, da je tožnica še zmožna za delo pedagoga ob ustrezni poklicni rehabilitaciji za delo na drugem delovišču (npr. na šolah ali v inštitucijah, ki se ukvarjajo z gluhimi in naglušnimi). Zaradi okvare sluha pri tožnici ni izgubljena zmožnost za organizirano pridobitno delo, saj so tudi gluhi zaposleni, potrebno jih je le adaptirati oziroma vključiti v ustrezno delovno okolje. Ocenila je, da pri tožnici ni podana izguba delovne zmožnosti za več kot 50 % z upoštevanjem njene celotne zgodovine, saj naj bi po izvidu ORL z dne 13. 4. 1998 že takrat bila podana pri tožnici naglušnost srednje stopnje. Ko je bilo izvedenki predočeno, da je izvedenec ORL izgubo delovne zmožnosti ocenil na več kot 50 %, je izvedenka izjavila, da izvedenec ORL lahko ocenjuje zdravstveno stanje glede naglušnosti, vsekakor pa ne za preostalo zmožnost pri tej naglušnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ponovni zavrnitvi zahtevka oprlo na mnenje izvedenke medicine dela, prometa in športa. Sodišče na tej podlagi zaključuje, da je tožničin poklic pedagog in da izvedenka ni predvidela poklicne rehabilitacije, temveč medicinsko rehabilitacijo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni rešilo vprašanj, ki bi jih po napotitvenem sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije moralo rešiti. Sodišče je sicer navedlo, da naj bi bil tožničin poklic pedagog, pri čemer ni jasno, na kakšni podlagi je to ugotovilo. Elementov oziroma kriterijev, ki opredeljujejo ta poklic ni navedlo. Pri navedbah dela, za katerega naj bi bila tožnica sposobna, je povzelo vsebino dela na delovnem mestu ravnatelja, ki ga je izvedenka omenjala že v prvotnem izvedenskem mnenju. Sodišče pri tem ni pojasnilo, ali in zakaj ta dela spadajo v poklic pedagoga, kateri drugi pogoji se pri tem delu zahtevajo, ali tožnica te pogoje izpolnjuje, ali in zakaj naj bi bila tožnica brez omejitev sposobna ta dela opravljati. Kot je razvidno, je sodišče štelo, da ugotavljanje konkretnega dela, za katerega naj bi bila tožnica zmožna, ne spada v domeno Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kar je po mnenju tožnice, prav tako v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča. Po njenem mnenju je bilo za rešitev zadeve eno ključnih vprašanj, ali je delovna zmožnost tožnice zmanjšana za več kot 50 ali manj kot 50 %. Vztraja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka s tem, ko je odklonilo izvedbo nadaljnjih dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Tožnica je prav glede vprašanja, za koliko je zmanjšana delovna zmožnost, opozarjala na neskladja med mnenji izvedenke medicine dela, prometa in športa in izvedenca ORL. Zato je predlagala še dopolnitev zaslišanja slednjega. Tožnica ni soglašala z oceno izvedenke medicine dela, prometa in športa, da izvedenec ORL ni pristojen ocenjevati stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti. Za invalidnost tožnice so odločilne težave na ORL področju, zato je nesprejemljivo, da bi mnenje izvedenke medicine dela, prometa in športa bilo edino merodajno. Poleg tega se je izvedenka na zadnji obravnavi sklicevala na avdiogram iz leta 1988, ki ga ni v spisu in s katerim izvedenec ORL naj ne bi bil seznanjen. Vztraja, da so bile s tem, ko je sodišče zavrnilo ta dokazni predlog kršene pravice do obravnavanja v postopku. V posledici je ostalo dejansko stanje v zvezi s stopnjo zmanjšanja delovne zmožnosti tožnice nerazčiščeno ter materialno pravo napačno uporabljeno. Uveljavlja, da je zaključek sodišča o tem, da izvedenka medicine dela, prometa in športa ni predvidela poklicne rehabilitacije, temveč le medicinsko, ob dejanskem in pravnem pogledu, zmoten in protispisen. Izvedenka je sicer omenjala kolearni implantant, in navedla, da je rehabilitacijo predvidela brez tega, ker če bi bil implantant, rehabilitacija ne bi bila potrebna, ker gre za medicinsko rehabilitacijo in ne izobrazbeno. Vprašanje poklicne rehabilitacije je tako ostalo povsem odprto. Iz izpovedbe izvedenke in tožnice, je bilo jasno, da tožnici v predhodnem postopku ni bila ponujena nobena rehabilitacija, kot je predstavila izvedenka. Ni dvoma, da bi bila takšna rešitev lahko pomembna za odločitev, zlasti, če bi se izhajalo iz mnenja izvedenca ORL, da je tožničina delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Vztraja, da bi moralo sodišče ob ugotovitvi zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 %, tožnici priznati najmanj II. kategorijo invalidnosti in drugačne pravice, kot jih je toženec priznal z izpodbijanima odločbama. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. I Ps 2638/2010 z dne 24. 8. 2012, s katero je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 29. 4. 2010 in št. ... z dne 1. 10. 2010 spremenita tako, da se ji priznajo pravice invalida I. kategorije v posledici bolezni od 13. 4. 2010 dalje in naloži tožencu, da je dolžan v roku 30 dni odločiti o pravici in višini invalidske pokojnine in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dni po izdaji sodbe, do plačila. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 382/2012 z dne 25. 10. 2012 potrdilo kot pravilno in zakonito in tožničino pritožbo zavrnilo. V reviziji pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 11/2013 z dne 10. 6. 2013 sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naložilo, da se bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo opredeliti do vprašanja, kaj je tožničin poklic in katera dela sodijo vanj ter se pri tem sklicevalo na definicijo poklica iz 3. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Poudarilo je, da je ta dela treba opredeliti konkretno, pri čemer morajo tudi realno obstajati (ne nujno pri delodajalcu). Pri tem je treba upoštevati, ali je količina takega dela, v tožničinem primeru npr. individualno delo z nadarjenimi učenci, taka, da ga je moč opravljati polni delovni čas. Preveriti je treba tudi, ali ima tožnica ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki jih za določena dela zahtevajo predpisi.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavljala spremembo izpodbijanih odločb toženca z dne 1. 10. 2010 in z dne 29. 4. 2010 (s katerima je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, pri katerem ni potrebna pogosta in zanesljiva slušno-govorna komunikacija s polnim delovnim časom od 13. 4. 2010 dalje) in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Dne 23. 6. 2014 je tožnica sicer predlagala, da sodišče odpravi obe izpodbijani odločbi toženca in mu naloži, da v roku 30 dni ponovno odloči o pravicah iz invalidskega zavarovanja, v nasprotnem primeru pa vztrajala pri postavitvi novega izvedenca ORL in zahtevku za priznanje pravic invalida I. kategorije.

Pravna podlaga za odločanje je ZPIZ-1. Ta v 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Po 2. alineji citirane določbe pa se zavarovanec razvrsti v II. kategorijo, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Glede na 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 pa se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Pri tem je v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Glede na definicijo svojega poklica, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ, se torej kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi in ki ga je zavarovanec dejansko opravljal. Za svoj poklic pa se štejejo tudi vsa druga dela, ki bi jih zavarovanec, upoštevaje njegovo strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, lahko opravljal. V ponovljenem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana pedagoginja in geografinja in da ima opravljan tudi tečaj računalništva in digitalne fotografije. V obdobju od 1. 11. 1996 do 31. 8. 1997 je bila zaposlena v družbi A., od 1. 9. 1997 do 31. 8. 1998 v Osnovni šoli B., od 1. 9. 1998 do 12. 1. 2000 v Osnovni šoli C. in od 8. 1. 2001 dalje v Osnovni šoli D.. V delovni dokumentaciji je delodajalec Osnovna šola D. (kjer je tožnica zaposlena od 8. 1. 2001 dalje) opisal, da je tožnica opravljala polovico delovnega časa delo šolskega pedagoga in drugo polovico delovnega časa delo učiteljice geografije. Za vsako od teh del je opisal tudi kaj posamezno delo vsebuje in obsega. Nato je sodišče o tem, kaj dela, zaslišalo še tožnico ter od Osnovne šole D. dne 11. 9. 2013 in od RS Ministrstva za izobraževanje 13. 9. 2013, pridobilo še dodatne opise in informacijo o tem, kakšna dela sodijo v delokrog šolskega pedagoga in učiteljice geografije ter svetovalnega delavca. Po informaciji RS Ministrstva za izobraževanje so naloge svetovalnega delavca, med katere sodi tudi šolski pedagog, svetovanje učencem, učiteljem in staršem, poklicno svetovanje, sodelovanje pri pripravi individualiziranih programov za učence s posebnimi potrebami, sodelovanje pri načrtovanju, spremljanju in evalvaciji razvoja šole in drugo delo, določeno z letnim delovnim načrtom.

Od 3. 2. 2010 je navedeno, da tožnica ne poučuje več v razredu, temveč individualno in v manjši skupini. Kot je izpovedala tožnica sama, opravlja delo v oddelku podaljšanega bivanja za polovico delovnega časa, 50 % pa kot pedagoginja in sicer delo z nadarjenimi otroci.

Glede na definicijo svojega poklica, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1, se pri tožnici šteje za svoj poklic delo, ki ga je opravljala nazadnje preden je bila spoznana za delovnega invalida III. kategorije, torej delo šolski pedagog in učiteljica geografije, za kar ima tudi izobrazbo, saj je po poklicu univerzitetna diplomirana pedagoginja in geografinja. Za njen poklic pa se štejejo tudi vsa dela, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, torej v okviru delokroga pedagoginje in geografinje in vsa dela, na katerih je pridobila dodatno usposobljenost in delovne izkušnje tekom zaposlitve.

V ponovljenem postopku je vprašanje tožničine delovne zmožnosti, preostale delovne zmožnosti in zlasti, za katero konkretno delo bi bila tožnica, glede na njeno zdravstveno stanje, še zmožna opravljati, razčiščevalo z izvedenko specialistko medicine dela, prometa in športa. Po preučitvi medicinske in delovne dokumentacije, ter po osebnem pregledu, je menila, da tožnica ni zmožna za dela, kjer je potreben normalen sluh, prav tako ne za delo na višini in v kritičnem ropotu, je pa zmožna v polnem delovnem času za delo, pri katerem ni potrebna pogosta in zanesljiva slušno-govorna komunikacija. Po njenem mnenju je takšno delo poleg strokovnega delavca tudi pomočnik ravnatelja, ki bi ju tožnica opravljala v polnem delovnem času. Pri tem je izrecno navedla, katera dela opravlja svetovalni delavec in pomočnik ravnatelja. Takšni delovni mesti realno tudi obstajata. (Če pa obstajata pri tožničinem delodajalcu, pa ni nujno, kot je zapisalo v svojem sklepu Vrhovno sodišče RS. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da to vprašanje sploh ni stvar tega postopka).

V postopku je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja oziroma dopolnilnega izvedenskega mnenja sodne izvedenke prepričljivo ugotovilo, da je delovna zmožnost tožnice za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, saj je ocenila, da glede na svoje zdravstveno stanje še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ni pa zmožna v celoti opravljati dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena. Enakega mnenja je bil tudi specialist ORL, da tožnica ni sposobna opravljati dosedanjega svojega dela, ne v polnem in ne v skrajšanem delovnem času in da je zmožna opravljati zgolj delo, kjer ni potrebna slušno-govorna komunikacija. V zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici delovna zmožnost zmanjšana za več ali manj kot 50 % pa je menil, da je za pedagoško delo pri njej delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Takšna ocena je tudi povsem skladna z do tedaj izvedenimi dokazi, saj je bilo na podlagi vseh izvedenskih mnenj ugotovljeno, da tožnica za delo pedagoginje in učiteljice geografinje sploh ni več zmožna in da gre torej za popolno (100 %) nezmožnost za to delo. Ta izvedenec pa ni podal mnenja, tako kot zmotno navaja pritožba, da je pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic (v smislu 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1) zmanjšana za več kot 50 %.

Sodna izvedenka je sicer menila, da bi bila pri tožnici glede na njene sposobnosti in izkušnje, vendar v primeru njene odločitve, najbolj smiselna poklicna rehabilitacija. V postopku, tudi potem, ko jo je sodišče zaslišalo, je namreč tožnica izrecno izpovedala (enako pa je v prvem postopku ugotovil že izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa), da ni zainteresirana za poklicno rehabilitacijo.

Po 81. členu ZPIZ-1 pravico do poklicne rehabilitacije pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost, lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Torej pogoj, za pridobitev poklicne rehabilitacije je, ugotovljena II. kategorija invalidnosti. Ta je po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

Ker takšnega stanja sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, ni ugotovilo, je sklicevanje pritožbe na mnenje izvedenke glede rehabilitacije, neutemeljeno.

Poklicna rehabilitacija je glede na 80. člen ZPIZ-1 celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psiho-socialno usposobi za drug poklic ali delo tako, da se lahko ustrezno razporedi oz. zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki. Uspešna poklicna rehabilitacije je odvisna od pravilne izbire poklica. Izvedensko mnenje o poklicni rehabilitaciji oziroma možnosti usposobitve za novo delo, daje invalidska komisija oziroma drug ustrezen izvedenski organ, na podlagi obveznega mnenja strokovne institucije iz področja medicine dela ali poklicne rehabilitacije, skladno s 5. odstavkom 261. člena ZPIZ-1. Ob pomanjkanju vseh navedenih pogojev, torej ugotovljene II. kategorije invalidnosti, mnenja strokovne institucije s področja medicine dela oziroma poklicne rehabilitacije, tožničinega soglasja oziroma pripravljenosti za poklicno rehabilitacijo ter nenazadnje uveljavljanje pravice do poklicne rehabilitacije na podlagi II. kategorije invalidnosti, so pritožbene navedbe, ali gre za poklicno ali medicinsko rehabilitacijo, irelevantne.

Tožnica je tekom postopka uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in strokovne podlage za zavrnitev takšnega tožbenega zahtevka. O tem, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, je izrecno podala mnenje sodna izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa in sicer, da pri tožnici ni utemeljena I. kategorija invalidnosti, pač pa III. kategorija invalidnosti od 13. 4. 2010 dalje. Takšnemu mnenju je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno tudi sledilo in ga v celoti sprejelo, ne da bi izvajalo še dodatne dokaze.

V obravnavanem primeru je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Neutemeljeno pritožba vztraja, da so bile tožnici kršene pravice do obravnavanja v postopku. V postopku namreč ni prišlo do nobenih odstopanj med mnenjem izvedenke medicine dela, prometa in športa in specialista ORL glede obsega zmanjšanja tožničine delovne zmožnosti, kot je bilo že pojasnjeno in sicer izvedenec ORL ni ocenjeval tožničinega zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic, izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa pa je izrecno menila, da je prišlo pri tožnici do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic za manj kot 50 %. Glede tega vprašanja je izvedenka podala dopolnilno mnenje, na obravnavi pa je bila tudi zaslišana. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tudi ustrezno razčistilo vprašanja, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.