Jedro

S tem ko je okrajno sodišče ob vložitvi obtožnega predloga odredilo pripor zoper že priprtega obdolženca, namesto da bi ga podaljšalo (2. odstavek 272. člena ZKP), je kršilo 3. odstavek 432. člena ZKP. Ker pa sta bila v sklepu ugotovljena tako obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, kot tudi priporni razlog, ugotovljena kršitev ni vplivala na zakonitost sklepa o priporu po vloženem obtožnem predlogu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 2.11.2000 zoper obdolženega I.A., ki se je nahajal v priporu po sklepu preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.10.2000 od 13.10.2000 dalje, po vloženem obtožnem predlogu odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z dostavkom, da se v pripor všteje čas od 13.10.2000 dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženega I.A. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 8.1.2001 vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP v povezavi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, ob upoštevanju določil 20. člena Ustave Republike Slovenije in točke a) in c) 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in predlagal, da Vrhovno sodišče v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP napadeni odločbi (sklepa) v celoti razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Ljubljani imela podlago za odreditev pripora z napadenim sklepom v določbi 3. odstavka 432. člena ZKP o odrejanju pripora od izročitve obtožnega predloga, ki nakazuje na smiselno uporabo 207. člena ZKP. Ne glede na to, da je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče štelo v obrazložitvi svojega sklepa, da je bil obdolžencu pripor le podaljšan, to sodišče zakona ni kršilo, ko je obdolženčevo pritožbo zavrnilo. Obdolžencu tudi niso bile kršene nobene njegove pravice do obrambe ali njegove človekove pravice. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker je prvostopno sodišče v teku postopka v času trajanja pripora z napadenim sklepom odredilo in ne podaljšalo pripor, pritožbeno sodišče pa je zagovornikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo, ne glede na to, da ni tekel postopek priprtja po 207. členu ZKP temveč po 205. členu ZKP, po katerem se v teku postopka odrejeni pripor le podaljšuje. Po mnenju vložnika pogoji iz 207. člena ZKP za odreditev pripora v dani situaciji niso bili podani, s čimer je podana tudi neposredna kršitev 20. člena Ustave RS, ko je bil obdolženec priprt brez pravilne odločbe sodišča. S tem pa naj bi bili po mnenju vložnika podani tudi kršitvi točk a) in c) 1. odstavka 5. člena EKČP, saj je bil obdolženec priprt brez ustrezne sodbe ali odločbe sodišča. Vložnik še opozarja, da je prišlo v obravnavanem primeru očitno do napačne uporabe obrazca pri izdaji sklepa o odreditvi - podaljšanju pripora na prvi stopnji in nato nepravilne formalne potrditve tega sklepa na pritožbenem sodišču, vendar meni, da je potrebno ustavno varstvo človekovih pravic in spoštovanje pravic posameznika po EKČP in nenazadnje garancijo pravic obdolženega v kazenskem postopku v skladu z določbami ZKP zagotoviti v takem obsegu, da se le te postavijo na nivo, ki preseže interese skupnosti, četudi v škodo skupnosti. Pri tem pa zagovornik poudarja, da odločitev o vloženem izrednem pravnem sredstvu ne bo vplivala na "pravno stanje obdolženca v postopku" in da zahtevo vlaga le zaradi pridobitve stališča o navedenem pravnem vprašanju.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da z napadenim sklepom okrajnega sodišča o odreditvi pripora obdolžencu po vloženem obtožnem predlogu očitana kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost tega sklepa. Tudi pritožbeno sodišče, ki je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo, ni kršilo nobene določbe ZKP o odrejanju in podaljševanju pripora, ko je v obrazložitvi štelo, da gre v prvostopnem sklepu v bistvu za podaljšanje pripora.

Zoper obdolženca je bil odrejen pripor pod pogoji iz 205. člena ZKP in iz razlogov 1. odstavka 201. člena ZKP. Na zagovorničino pritožbo je zunajobravnavni senat sklep preiskovalne sodnice spremenil in odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP. Preiskovalna sodnica se je nato izrekla za stvarno nepristojno in zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopila Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki je opravilo posamezna preiskovalna dejanja iz zahteve za preiskavo in zadevo skupaj s predlogom zagovornika za odpravo pripora poslalo pristojnemu državnemu tožilcu. Ob vložitvi obtožnega predloga je državni tožilec predlagal med drugim tudi "odreditev" pripora zoper obdolženca. Temu predlogu je sledila okrajna sodnica, ki ji je zadeva pripadla v obravnavo in izdala z zahtevo za varstvo zakonitosti napadeni sklep. V taki procesni situaciji, po mnenju Vrhovnega sodišča, ni bilo razlogov za ponovno odreditev pripora, ampak, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, za odločitev o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem predlogu, skladno s 3. odstavkom 432. člena ZKP. Za ponovno odreditev (iz istega pripornega razloga) že pravnomočno odrejenega pripora namreč ni podlage v ZKP. Ob vložitvi obtožnega akta je glede priprtega obdolženca ob smiselni uporabi 207. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 272. člena ZKP odločiti le o podaljšanju oziroma odpravi pripora. Ugotovljena kršitev 3. odstavka 432. člena ZKP pa ni vplivala na zakonitost sklepa o priporu po vloženem obtožnem predlogu, ko sta v napadenem sklepu ugotovljena tako obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, kot tudi priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 432. člena ZKP. S tem, ko je sodišče obdolžencu pripor (ponovno) odredilo, namesto podaljšalo, pa se tudi ni v ničemer poslabšal njegov položaj. Ugotovljena kršitev procesnega zakona torej ni bila v škodo obdolženca, ki - za razliko od državnega tožilca - ne more vlagati zahteve za varstvo zakonitosti zaradi takšnih kršitev zakona, ki niso vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka in 3. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na povedano v obravnavanem primeru tudi ne gre za neposredne kršitve 20. člena Ustave RS, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti citiranih določb EKČP. Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, ustave in EKČP, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve v obeh napadenih sklepih niso podane, oziroma niso vplivale na zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.