Jedro

Odpis obveznosti, navedenih v seznamu zaostalih obveznosti, zaradi njihove neizterljivosti, na samo zakonitost in pravilnost sklepa o prisilni izterjavi nima vpliva, pač pa davčni organ v tem obsegu in v novem postopku prisilno izvršbo utesni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12. 11. 2002, s katero je bila v 2. točki zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada M.S. z dne 22. 7. 2002, o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja. Z njim je bilo na podlagi 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP odločeno, da se tožniku opravi prisilna izterjava dolžnega zneska davčnih obveznosti, ki znašajo po stanju na dan 17. 7. 2002 z obračunanimi zamudnimi obrestmi do dne 30. 6. 2002 2.976.211,29 SIT (glavnica 1.757.575,56 SIT, zakonite zamudne obresti 1.214.635,73 SIT, stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000,00 SIT, stroški za pot izterjevalca 3.000,00 SIT) in izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 18. 7. 2002, ki je sestavni del tega sklepa.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Tožbeni ugovor, da so stvarno pristojni organi že odpisali nekatere izmed dolgovanih obveznosti ter da bi morala tožena stranka to dejstvo upoštevati, je kot neutemeljen zavrnilo z navedbo, da je v pritožbenem postopku tožena stranka dolžna presojati zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji prvostopenjskega sklepa.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da tudi spremembe v dejanskem in pravnem stanju, nastale po izdaji prvostopenjske odločbe, vplivajo na pravilnost in zakonitost prvostopenjskih odločb. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporna pravilnost seznama zaostalih obveznosti. Tožnik namreč meni, da sklep prvostopnega davčnega organa ni zakonit, ker so bile po izdaji prvostopenjskega sklepa odpisane tožnikove obveznosti, ki so obsežene v seznamu zaostalih obveznosti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v davčnem postopku (nanj je revizijsko sodišče vezano in glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 tudi ni pristojno za presojo njegove pravilnosti) pravilno presodilo, da je sklep o prisilni izterjavi dolga iz tožnikovega premičnega premoženja z dne 22. 7. 2002, pravilen in pravilno temelji na določbah 40., 42., 43., 44. in 46. člena ZDavP.

10. Ker tožnik zapadlih davkov ni plačal v predpisanih rokih, je bil zoper njega v skladu z 40. členom ZDavP pravilno in utemeljeno uveden postopek prisilne izterjave davčnega dolga iz njegovega premičnega premoženja s sklepom prvostopnega organa z dne 22. 7. 2002. Navedeni sklep vsebuje vse obligatorne sestavine, določene v 43. členu ZDavP, pri čemer je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti, ki ga je sestavilo knjigovodstvo davčnega urada, tako kot je določeno s 44. členom ZDavP in je sestavni del navedenega prvostopnega sklepa. V seznamu zaostalih obveznosti so za vsako vrsto obveznosti navedeni izvršilni naslov, datum izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, višina dolga in višina obresti, kar je v skladu z določbami 43. in 44. člena ZDavP.

11. Glede na določbo 1. in 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih upravnih aktov. Ta presoja pa je možna le glede na dejansko in pravno stanje zadeve ob odločanju prvostopnega upravnega organa. Nove okoliščine so lahko predmet novega postopka, ki utesni izvršbo (47. člen ZDavP). Glede na navedeno poznejši odpis posameznih terjatev na pravilnost prej izdane odločitve davčnih organov oziroma sodišča prve stopnje ne vplivajo. Oba dopisa s priznanjem odpisa terjatve (dopis ZPIZ o odpisu terjatev z dne 19. 9. 2002 in dopis Območne obrtne zbornice L. z dne 4. 7. 2002) sta bila izdana šele po izdaji upravnega akta prve stopnje, zato na pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega davčnega organa ne moreta vplivati.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

13. O oprostitvi plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje že odločilo. V skladu s 14. členom Zakona o sodnih taksah (ZST) sklep o oprostitvi plačila taks velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje, zato ponovni zahtevek za oprostitev plačila sodnih taks ni bil potreben.