Jedro

Toženka meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče zaradi tožničinega izgube voha odmerilo v višini 6.000,00 EUR, previsoka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici priznalo odškodnino v višini 7.542,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povračil 772,44 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ter uveljavlja pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da ji je bil priznan prenizek znesek odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja nevšečnosti, ki jih imela zaradi škodnega dogodka ter pretrpljene telesne bolečine. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila vsaj v znesku 4.000,00 EUR. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, ki jo je sodišče ocenilo na znesek 650,00 EUR, po tožničinem mnenju pa bi bil ustrezen znesek 1.600,00 EUR. Zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ji je bil prisojen znesek v višini 7.500,00 EUR, medtem ko je uveljavljala 12.000,00 EUR. Slednji znesek bi predstavljal ustrezno satisfakcijo zaradi izgube voha ter ovir, ki jih ima sedaj na poklicnem področju. Opozarja na šumenje in zbadanje v ušesih, ki ji je ostalo od obravnavane nezgode. Meni, da bi moral biti njen uspeh v pravdi 85 %, kar bi se moralo odraziti tudi na višjem znesku priznanih pravdnih stroškov.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavite izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka se pritožuje zoper odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je tožnici priznalo znesek v višini 7.500,00 EUR, po mnenju pritožnice pa bi pravična odškodnina iz tega naslova znašala 5.500,00 EUR. Poudarja, da je edina trajna posledica, ki je tožnici ostala po prometni nesreči, izguba voha. To je lahko neprijetno in moteče, vendar pa ne gre za takšno omejitev, ki bi zahtevala bistveno spremembo tožničinega življenjskega sloga in njenih aktivnosti. Manjko izkustva voha lahko tožnica kompenzira z vidom. Izpostavlja zadevi II Cp 1419/2015 in I Cp 4625/210, v katerih je bil oškodovancema zaradi izgube voha prisojen znesek v višini 6.000,00 EUR. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča ustrezno spremeni.

5. Pritožbi sta bili vročeni strankama, vendar se nanju nista odzvali z odgovorom.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi naslednjih pravno relevantnih dejstev: – tožnica je bila 24. 12. 2012 poškodovana v prometni nezgodi, ki jo je zakrivilo neznano tovorno vozilo; – v prometni nesreči je utrpela možgansko krvavitev pod trdo možgansko opno, ki se je zelo hitro resorbirala, poko mastoidne kosti levo in površinske poškodbe glave; – trajne hude telesne bolečine je trpela od 2 do 3 dni, občasne hude telesne bolečine kumulativno pet dni, srednje hude telesne bolečine deset dni, občasne srednje hude 15 dni, lahke telesne bolečine 20 dni, občasne lahke telesne bolečine pa kumulativno 15 dni; – posledica škodnega dogodka je izguba voha.

8. Tožnica v pritožbi zmotno meni, da ji je bila iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznana prenizka odškodnina. Skupaj s premoženjsko škodo ji je bilo priznanih 10,2 povprečnih neto plač, pritožba pa se zavzema za odškodnino v višini 15-ih povprečnih neto plač. Pritožbeno sodišče temu ne sledi. Glede na tožničine poškodbe, trajanje telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem ter trajne posledice je skupni znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 10.950,00 EUR, kar predstavlja 10,2 povprečnih neto plač, povsem primeren. V njem sta ustrezno uravnoteženi načeli subjektivne kot tudi objektivne pogojenosti odškodnine. Zadevi II Cp 1419/2015 in I Cp 4625/2010, ki tudi obravnavata izgubo voha kot posledico škodnega dogodka, nista povsem primerljivi. V zadevi II Cp 1419/2015 je tožnica utrpela pretres možganov, kar se je odrazilo v kasnejšem postkomocijskem sindromu, udarnino in rano na glavi, raztegnitev obhrbteničnega mišičja v ledvenem predelu, najverjetneje pa tudi raztegnitev vratnega mišičja in udarnino desne rame; zaradi škodnega dogodka pa je izgubila tudi voh in okus. Oškodovanka je v primerjavi z obravnavano zadevo utrpela hujše poškodbe – že bolečine hude intenzitete je trpela skupaj 14 dni, bolečine srednje intenzitete dva meseca, med drugim tudi glavobol, lahke bolečine pa tri mesece. Priznana pa ji je bila le malenkost višja odškodnina v višini 11,6 povprečnih neto plač. V zadevi I Cp 4625/2010 je oškodovanec utrpel zlom lobanjskega dna, udarnino možganov in krvavitev pod trdo možgansko opno; kot trajna posledica pa se je izrazila izguba voha. Tudi v tej zadevi gre za nedvomno težji primer v primerjavi s tožničinim, oškodovancu pa je bila priznana odškodnina za nematerialno škodo v višini 15,3 povprečnih neto plač. V primerjavi s prej izpostavljenima zadeva je tožnica utrpela lažje poškodbe, tudi bolečinska obdobja so bila krajša, enaka je le trajna posledica v obliki izgube voha, zato je po presoji pritožbenega sodišča skupna odškodnina za nematerialno škodo v višini 10,2 povprečnih neto plač ustrezna odmena.

9. Toženka meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče zaradi tožničinega izgube voha odmerilo v višini 6.000,00 EUR, previsoka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi. Čeprav je bil oškodovancu v zadevi I Cp 4625/2010 zaradi izgube voha priznan znesek v višini 6.000,00 EUR, kar predstavlja 6,2 povprečni neto plači, ni utemeljenega razloga za spremembo višine odškodnine. Prvo sodišče je tožnici iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 7.500,00 EUR, kar predstavlja 6,9 povprečnih neto plač. Vendar pa je treba upoštevati celoten znesek prisojene odškodnine iz naslova nematerialne škode. Ta pa je ob upoštevanju prej izpostavljenih primerov povsem ustrezen.

10. Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbi na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb.