Jedro

Tožniki, ki so vložili skupno tožbo zaradi izplačila regresa za letni dopust proti isti toženi stranki, so navadni, ne pa enotni sosporniki. Za navadne sospornike ne pride v poštev odmera sodne takse po seštevku vseh zahtevkov, temveč se odmeri taksa vsakemu tožniku posebej, glede na vrednost njegovega denarnega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da so tožniki M. Š., A. K., A. Č., S. O., L. V., R. K., J. L., D. K. in F. O. dolžni plačati sodno takso za vloženo tožbo vsak po 11.400,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se pritožujejo tožniki smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in da pri odločitvi o plačilu takse za tožbo izhaja iz vsote tožbenih zahtevkov vseh tožnikov skupaj. Navajajo, da so kot bivši delavci tožene stranke z eno tožbo, ki izhaja iz identične pravne in dejanske podlage proti isti toženi stranki vložili skupno tožbo zaradi izplačila regresa za letni dopust. Zaradi tega so prepričani, da je sodišče pri odločanju o plačilu takse za tožbo nepravilno odmerilo takso vsakemu posameznemu tožniku tako, kot da bi vložil samostojno tožbo. Zakon o sodnih taksah v tar.št. 1 pojasnilo d) namreč izrecno določa, da se v primeru, če obsega tožba več tožbenih zahtevkov zoper istega toženca taksa zaračuna po vrednosti, ki predstavlja seštevek vrednosti vseh zahtevkov. Po prepričanju tožnikov zato drugačno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje pomeni nepravilno razlaganje predpisov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da ti razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pri odločitvi tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. 1/90 - 93/2001). Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Iz listin v spisu sicer res izhaja, kot to zatrjuje pritožba, da so tožniki kot bivši delavci tožene stranke z eno tožbo, proti isti toženi stranki vložili skupno tožbo zaradi izplačila regresa za letni dopust. Vendar, ne glede na tako dejansko stanje je potrebno poudariti, da pojasnilo k tar.št. 1 ZST, na katero se sklicujejo tožniki, za konkretni primer ne velja. V obravnavani sporni zadevi nastopajo tožniki kot navadni in ne kot enotni sosporniki, zato v tem primeru ne pride v poštev odmera sodne takse po seštevku vseh zahtevkov, kot to zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je odmerilo ustrezno takso vsakemu tožniku posebej glede na vrednost denarnega zahtevka, kot so ga postavili. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.