Jedro

14.Toženka je s popravnim sklepom z 11. 9. 2024 popravila očitno pomoto v točki 4. izpodbijanega sklepa iz "Republika Hrvaška" v "Republika Francija". Ta sklep je bil na naroku 25. 9. 2024 vročen tožnici in njeni pooblaščenki, ki je na zapisnik za tožnico podala izjavo, da se odpoveduje upravnemu sporu zoper ta sklep. Zapisnik sta podpisali obe s tožnico. S tem je domnevna kršitev nezmožnosti preizkusa izpodbijanega sklepa odpravljena.

Za presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti države, v katero se vrača prosilca, so pravno pomembne razmere v katerih se je prosilec v tej državi znašel, ko je bil tam v azilnem postopku. Te pa se nato presoja, ali so glede na intenziteto take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker sodišče glede te bistvene okoliščine izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.

Izrek

15.Tudi ni podana kršitev, ker naj tožnica (domnevno) ne bi dala izjave, da tolmača za bosanski jezik razume. Iz zapisnika osebnega razgovora pred toženko z 11. 7. 2024 izhaja, da je tožnica na vprašanje uradne osebe, ali tolmača dobro razume, odgovorila: "Rada bi povedala, da bosansko razumem v celoti”. Tolmač pa je na vprašanje iste osebe, ali dobro razume tožnico, jasno odgovoril z "Da”. Tožnica je ob koncu razgovora na vprašanje uradne osebe, ali ima (med drugim) kakšno pripombo na tolmačenje, odgovorila, da nima. Tudi pred sodiščem je na izrecno vprašanje tega, ali je pri zaslišanju glede prošnje za mednarodno zaščito razumela, kaj so jo spraševali oziroma, ali je bil prevod tolmača tak, da je razumela, kaj so jo spraševali, povedala, da je tolmača popolnoma razumela. Sodišče ni imelo razloga, da ji ne bi verjelo. Ko jo je uvodoma povprašalo glede splošnih osebnih podatkov, je namreč povedala, da razume (tudi) bosanski jezik. Ker tožnica v tožbi niti ne zatrjuje, da tolmača ne bi razumela, kar je bistveno glede njene pravice do izjave in pravice do poštenega postopka (trdila je le, da ni podala take izjave), sodišče zato ni opravljalo poizvedb, ali je A. A. tolmač za bosanski jezik in kakšna dokazila ima o tem. Tak dokazni predlog se izkaže za nebistvenega.

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve opr. št. 2142-2578/2024/14 (1221/13) z dne 28. 8. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

16.Tožnica torej izpodbija ugotovitev toženke, da ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku Francoske republike in trdi, da glede nastanitev obstaja približno 50 % vrzel glede prostih mest. Slednje dokazuje (med drugim) s poročilom AIDA Country Report 2023. Toženka se je v odgovor sklicevala na poročil EUAA za leto 2023, v bistvenem, kot lahko povzame sodišče, da po sprejemu vloge za azil, uradna oseba oceni osebno situacijo vsakega prosilca, da so materialni pogoji sprejema enaki za vse, da je namestitev zagotovljena vsem prosilcem, ne glede na njihovo starost, finančno situacijo ali podlago za prebivanje in da so ranljive osebe deležne posebne oskrbe, glede na njihove potrebe. Z obema poročiloma je toženka nedvomno razpolagala, ko je vodila postopek s tožnico. Ker sta iz istega časovnega obdobja, vendar pa si vsebinsko nasprotujeta, bi morala biti toženka še toliko bolj pozorna pri oceni navedb tožnice glede nastanitvenih kapacitet v Francoski republiki, v povezavi z azilnim postopkom.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

17.Sodišče pojasnjuje, da je glede ocene sistemskih pomanjkljivosti (tedaj tudi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet) ključno, v kakšnem položaju se je tožnica znašla zatem, ko je zaprosila za azil in ne, kako je na splošno živela (pred tem) v Francoski republiki. Tožnica je v postopku pred toženko povedala (le), da je v Francoski republiki živela v kampu ..., da je upravljavec kampa vedno šel z njo k zdravniku, ni pa vedela, če je šlo za državni kamp. Hči tožnice pa je povedala, da je bil eden od Romov tista oseba, ki je urejala vse v zvezi z zdravstveno oskrbo (prevajal je tožnici). Toženka je na podlagi take izjave tožnice (in njene hčere) v izpodbijanem sklepu zapisala, da je bila tožnica v času bivanja v Francoski republiki deležna nastanitve, prehrane in zdravstvene oskrbe. Ali je šlo za nastanitev in oskrbo v času, ko je bila tožnica prosilka za azil, sklep razlogov nima. Tožnica pa je na zaslišanju pred sodiščem izpovedala, da so ji uradne osebe zatem, ko so ji izdale dokumente za začasno bivanje, rekle, da naj se glede nastanitve znajdejo sami. Tožnica je tudi pojasnila, da Rom, ki je skrbel za zdravstveno oskrbo, ni bil uradna oseba Francoske republike, pač pa je bival v kampu. Pri tem sodišče ni podvomilo v verodostojnost njene izpovedi. Kot povedano, za presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti države, v katero se vrača prosilca, so pravno pomembne razmere v katerih se je prosilec v tej državi znašel, ko je bil tam v azilnem postopku. Te pa se nato presoja, ali so glede na intenziteto take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker sodišče glede te bistvene okoliščine izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite (točka 2. izreka sklepa). Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njene prošnje, saj bo predana Francoski republiki (tč. 3 izreka sklepa). Predaja se bo izvršila, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v osemnajstih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnico, to je od 1. 7. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (tč. 4 izreka sklepa).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 12. 6. 2024, ko je tožnica v Republiki Sloveniji podala prošnjo za mednarodno zaščito, iz evidence EURODAC pridobila podatek, da je bila tožnica 14. 12. 2017 s strani Zvezne republike Nemčije obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito ter 4. 12. 2023 in 6. 6. 2024 s strani Francoske republike kot prosilka za mednarodno zaščito. Zato je 17. 6. 2024 pristojnemu organu Francoske republike v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnice. S strani Francoske republike je pristojni organ 1. 7. 2024 prejel odgovor, da je Francoska republika v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

18.Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Ta je narekovala ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in vrnitev zadeve toženki v nov postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Kaj mora toženka v novem postopku preveriti, je obrazloženo že zgoraj.

3. Kot povzema toženka, je bila tožnica v osebnem razgovoru ob prisotnosti tolmača za bosanski jezik seznanjena s potekom dublinskega postopka predaje v Francosko republiko. Izjavila je, da je pojasnila razumela in zatrdila, da razume tolmača. Glede svojega počutja je povedala, da je bila v bolnišnici, vendar je sedaj bolje. Ima zdravila za astmo. Ime tudi precej drugih zdravil. V Republiko Francijo se ne želi vrniti oz. bi se v Francijo še vrnila, nikoli pa v Bosno in Hercegovino. Poglavitni razlog, zaradi katerega je zapustila Bosno in Hercegovino, so velike težave, ki jih ima s tam živečo določeno osebo. Ta ima sorodnike v Franciji. Negativnih izkušenj z njimi še ni imela, a jo je strah, da bi jih lahko imela. Takoj, ko je namreč izvedela, da so ti v Franciji, je zbežala v Slovenijo. V zvezi z zadržki glede svoje vrnitve v Francosko republiko, je na vprašanje uradne osebe, ali se je glede težav oz. strahu pred težavami kot prosilka za mednarodno zaščito v Francoski republiki obrnila na katero od uradnih oseb, povedala, da ne. Takoj, ko je izvedela za omenjene sorodnike, se ji je zdelo pomembno, da čim prej zbeži. In to ne glede na to, da je v Franciji prejela Odločbo in dovoljenje za prebivanje za obdobje 6 mesecev. V Francoski republiki je živela v romskem kampu. Na vprašanje uradne osebe, ali v Francoski republiki obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku sprejema prosilcev za mednarodno zaščito ali v samem postopku mednarodne zaščite, tožnica ni vedela nič povedati.

-------------------------------

4. Toženka ugotavlja, da izjava, ki jo je tožnica podala na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Francoski republiki, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilci v dublinskem postopku ne bi mogli biti vrnjeni v to državo. Iz navedb tožnice ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njeni strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Francoski republiki. Prosilci si namreč ne morejo sami izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njihovih prošenj. Po Dublinski uredbi mora prošnjo za mednarodno zaščito namreč obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. V primeru predaje Francoski republiki bodo tožnico v tej državi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Francoske republike, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu pa bo nastanjena v azilni dom, če bo seveda izrazila namero za vložitev prošnje. Ker je tožnica tekom razgovora omenjala zdravstvene težave, je toženka izpostavila, da bi bilo v primeru vrnitve v Francosko republiko tožničino zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano. To je razvidno iz odgovora Francoske republike z dne 1. 7. 2024, v katerem ta izrecno prosi za pravočasno posredovanje vseh podatkov o zdravstvenem stanju prosilcev, na podlagi katerih jim bo lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo prosilec potreboval.

5. Toženka tudi ocenjuje, da ima Francoska republika v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Francoska republika je polnopravna članica Evropske unije od 1. 1. 1958, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Toženka je tako štela, da med Republiko Slovenijo in Francosko republiko velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir. Na podlagi vsega navedenega pristojni organ ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnica ob vrnitvi v Francosko republiko podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

1Prošnjo tožnice je obravnavala skupaj s prošnjama njene hčere in vnukinje in o tem odločila v istem sklepu.

Tožba

2Določba 52. člena ZUS-1 se glasi: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

6. Tožnica je v tožbi najprej opozorila, da je toženka v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa odločila, da se njena prošnja zavrže in da bo predana Republiki Franciji. Iz 4. točke izreka iste odločbe pa izhaja, da bo vrnjena v Republiko Hrvaško. Taka odločitev je sama s seboj v nasprotju, zato se je ne da preizkusiti. Dalje je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da ni dala izjave, da tolmača za bosanski jezik razume. Zato predlaga, da sodišče opravi poizvedbe, ali je A. A. tolmač za bosanski jezik in kakšna dokazila ima o tem. Kot tretje navaja, da iz priloženih informacij iz izvorne države izhaja, da je bila Francija že obsojena pred ESČP, ker so prosilci ostali v Franciji brez nastanitve. Iz navedenega je razvidno, da v Franciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Iz priloženih informacij izhaja, da se povratniki po dublinskem postopku soočajo s pomembnimi ovirami pri dostopu do sprejemnih centrov, to je z enakimi težavami kot vsi prosilci za azil v Franciji. To je posledica dejstva, da obstaja približno 50 % vrzel glede prostih mest. Navedbe niso podane prepozno, ker mora sodišče sodbe poznati po uradni dolžnosti. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi.

Odgovor na tožbo

3V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

7. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je 11. 9. 2024 izdala popravni sklep, s katerim je napako v izpodbijanem sklepu odpravila. Poizvedbam o tem, ali je A. A. tolmač za bosanski jezik, je nasprotovala. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je jasno razvidno, da je tožnica na vprašanje uradne osebe, ali razume tolmača, dala pritrdilen odgovor. V nadaljevanju je toženka povzela vsebino prilog, ki jih je tožbi priložila tožnica in se obširno sklicevala na posodobljeno poročilo Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) iz marca 2024 ter sodbe češkega Regionalnega sodišča v Brnu iz junija 2022, švicarskega Zveznega upravnega sodišča iz maja 2023 ter nemškega Višjega sodišča v Ansbachu iz junija in julija 2023. Izpostavila je, da je bilo po podatkih Eurostata v letu 2023 v Francosko republiko predanih 1682 oseb. To jasno izkazuje, da se predaje v Francosko republiko izvajajo. Sodišče naj tožbo zavrne.

Narok

4Kar je potrdila kot nesporno ob svojem zaslišanju na sodišču.

Tožnica je na naroku v spis vložila zdravniška potrdila, ki izkazujejo, da je bila 21. 9. in 23. 9. 2024 na urgenci v Zdravstvenem domu zaradi pomanjkanja kisika. Navedla je, da ima trenutno pljučnico, težko govori. Ponovno je opozorila na sodbo ESČP iz decembra 2022, njeno slabo zdravstveno stanje pa je dodaten razlog, da se je ne vrača v Francijo. Toženka je izpostavila, da je tožnica 19. 4. 2024 samovoljno zapustila azilni dom, pred tem pa se tudi v dom ni vračala pravočasno.

Zveza:

Dokazni postopek

8. Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2578/2024, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa listine tožnice v prilogah A 1 - A 3 ter zdravniška potrdila, predložena na naroku. Pogledalo in prebralo je priloge toženke B 1 - B 2. Zaslišalo je tožnico.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

9. Ni opravilo poizvedb o tem, ali je A. A. tolmač za bosanski jezik in kakšna dokazila ima o tem. Razloge bo pojasnilo v nadaljevanju.

10. V prilogi A 3 tožnica povzema razne članke ter poročila Human Rights Watch - World Report 2024, AIDA Country Report 2022 in 2023 za Francosko republiko in Amnesty Intrenational za leto 2023. Toženka je v prilogi B 2 predložila zgoraj citirano Poročilo EUAA. V upravnem postopku se nobena od strank ni oprla na ta poročila. A glede na to, da tožnica kot tujka iz tretje države v upravnem postopku ni imela pooblaščenca, sodišče že to okoliščino šteje za zadosten razlog, da se je na predložena poročila, za katera sodišče ugotavlja, da so vsa obstajala že v času izdaje izpodbijanega sklepa, lahko sklicevala in jih predložila kot dokaz glede domnevnih sistemskih pomanjkljivosti (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Temu ustrezno pa so dopustna tudi dejstva in dokazi, s katerimi se je toženka odzvala nanje v odgovoru na tožbo.

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

11. Tožba je utemeljena.

Pridruženi dokumenti:*

K sodbi

12. Sodišče najprej pojasnjuje, da tožnici, ne glede na to, da je 14. 9. 2024 azilni dom samovoljno zapustila, pravnega interesa za tožbo v tem postopku ne gre odreči. Tožnica ga je izkazala, ko je pristopila na narok na sodišče.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

13. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).