Jedro

Ker je do škodnega dogodka prišlo 16. 6. 2012, je glede nastopa zamude na strani zavarovalnice treba upoštevati 20.a člen ZOZP, po katerem zavarovalnica pride v zamudo po preteku treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 800 EUR od 10. 4. 2013 do 27. 3. 2013, od zneska 5,92 EUR od 10. 4. 2013 do 27. 3. 2013 in od zneska 400 EUR od 10. 4. 2013 dalje do plačila, stroški tožnika, naloženi v plačilo toženi stranki, pa se znižajo za 670,61 EUR (na 344,75 EUR).

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov 800 EUR in 5,92 EUR od 24. 1. 2013 do 27. 3. 2013 ter od zneska 400 EUR od 24. 1. 2013 dalje do plačila, ter da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.015,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je plačilo nespornega dela odškodnine s strani toženke razdelilo po postavkah (560 EUR za telesne bolečine in 240 EUR za strah), moralo pa bi ga upoštevati v enotnem znesku. Odškodnina je odmerjena previsoko. Obresti bi v skladu z 20.a členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) morale začeti teči 10. 4. 2013 in ne 24. 1. 2013. Napačno so odmerjeni tudi stroški, saj bi sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP moralo upoštevati različen tožnikov uspeh pred in po plačilu nespornega dela odškodnine, poleg tega pa tudi nepravilno upošteva stroške nagrade po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik je zoper zavrnilni del sodbe vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Odškodnina je prisojena prenizko in nekritično temelji zgolj na izvedenskem mnenju. Izvedenec je napačno zaključil, da je tožnik utrpel le zvin vratne hrbtenice, čeprav iz zdravstvenega kartona izhaja, da je utrpel tudi udarnino prsne hrbtenice, udarnino glave in modrico na levi strani hrbtišča glave. Neprepričljiv je zaključek o nedokazanosti glavobola, češ da tožniku ni uspelo dokazati, da glavobolov ni imel že pred prometno nesrečo in da so izključna posledica nezgode. Izvedenec je podcenil intenziteto in trajanje bolečin ter nelogično sklenil, da ni imel stalnih bolečin. Neutemeljen je zaključek, da tožnik ni uspel dokazati začasnega zmanjšanja aktivnosti glede igranja nogometa in dela na vrtu, čeprav je izvedenec navedeno potrdil. Tudi pri nevšečnostih prvo sodišče ni upoštevalo vsega. Prenizko je dosojena odškodnina za strah. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi nadaljnjo odškodnino. Priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Očitki toženke v zvezi s previsoko odmerjeno odškodnino so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Med temeljnimi načeli sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom se denarno zadoščenje odmeri glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter strahu pri posameznem oškodovancu, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Funkcija drugega načela, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), pa je vzpostavitev sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera. Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno.

7. Tožnik s svojimi pritožbenimi navedbami ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenih dejstev, pomembnih za odločitev o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju in sicer da je tožnik utrpel zgolj zvin vratne hrbtenice, ne pa tudi udarnine prsne hrbtenice in udarnine glave, kot zatrjuje v pritožbi. V izvidu bolnišnice (priloga A3), na katerega se tožnik izrecno sklicuje v pritožbi v zvezi z danimi pisnimi navodili za poškodbo glave, je celo izrecno zapisano, da z glavo ni udaril. Prav tako iz medicinske dokumentacije, ki je bila osnova za izdelavo izvedenskega mnenja, ne izhaja, da bi utrpel udarnino prsne hrbtenice. Sodišče je v celoti povzelo s strani izvedenca objektivizirane zaključke glede trajanja in intenzitete bolečin: tožnik je trpel teden dni občasne srednje hude, teden dni trajne manj intenzivne in 7-10 dni občasne bolečine, ki pa niso bile tako močne, da bi jih moral blažiti s protibolečinskimi tabletami, torej skupaj en mesec. Nasprotno pa izvedenec ni potrdil, da bi tožnik imel glavobole, zato jih sodišče ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče je nadalje dosledno upoštevalo vse nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer prevoz z rešilcem v bolnišnico, kjer je bil pregledan v kirurški ambulanti, rentgensko slikanje, dva kontrolna pregleda in nošnjo vratne opornice nekaj ur po prometni nesreči. V zvezi z zatrjevanim zmanjšanjem življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče dodaja, da je šlo za običajna prikrajšanja, ki so neizogibno povezana z zdravljenjem in so bila kot takšna upoštevana v okviru telesnih bolečin. Glede na navedeno je moč zaključiti, da je odmerjena odškodnina za telesne bolečine v višini 900 EUR primerna.

8. Pri presoji odškodnine za strah je sodba vzela v ozir, da je tožnik utrpel srednje močan primarni strah in srednje intenziven sekundarni strah. Slednji je trajal le nekaj ur, tj. do predočenja končne diagnoze, zato zanj sodišče prve stopnje pravilno ni dosodilo odškodnine. Odškodnina za (primarni) strah je znašala 300 EUR.

9. Obseg tožnikovih prikrajšanj zaradi posledic škodnega dogodka je ustrezno ovrednoten. Po primerjavi celotne prisojene odškodnine v višini 1,2 povprečnih mesečnih neto plač(1) s primeri, v katerih so oškodovanci utrpeli podobno poškodbo, pa sledi sklep, da prisojena odškodnina ni niti previsoka niti prenizka.(2) Tako se izkažejo za neutemeljena tožnikova pritožbena prizadevanja za zvišanje zneska prisojene odškodnine.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je razdelilo nesporni plačani del odškodnine po postavkah glede na razmerje med sprva vtoževanima zneskoma (560 EUR je odpadlo na odškodnino za telesne bolečine in 240 EUR na odškodnino za strah), ubralo napačen pristop. Sodišče bi moralo najprej odmeriti odškodnino po posameznih postavkah v okviru prvotno vtoževanih, slednje sešteti in na koncu zmanjšati celotno prisojeno odškodnino za plačani znesek. Končni izračun po opisani operaciji pa se ne razlikuje, zato pritožbeno sodišče ni imelo razloga za poseg v odločitev prvostopenjskega sodišča. 11. Za utemeljen pa se izkaže pritožbeni očitek v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti. Ker je do škodnega dogodka prišlo 16. 6. 2012, je treba upoštevati ureditev v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki je lex specialis glede na OZ. Slednji v 20.a členu določa, da zavarovalnica pride v zamudo šele po preteku treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek. Izhajajoč iz ugotovitve izpodbijane sodbe, da je tožnik poslal toženki odškodninski zahtevek 8. 1. 2013, ga je toženka glede na redni poštni tek prejela9. 1. 2013 in prišla v zamudo 9. 4. 2013. Tožniku gredo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v obrestnem delu tako, da tečejo od 10. 4. 2013. 12. Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških, saj pri končnem izračunu ne bi smelo spregledati, da je tožnik uspel le delno, in sicer z 52 % (= 1.200 EUR/2.306,08 EUR). Prav tako ni upoštevalo, da se zaradi delnega umika tožbe nagrada za predpravdni zahtevek (tar. št. 2200 ZOdvT) in nagrada za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) odmerita od prvotne vrednosti spornega predmeta, tj. 2.306,08 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) pa od vrednosti po umiku, tj. 1.500 EUR, ker je toženka plačala nesporni del odškodnine pred prvim narokom. Pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati stroška uveljavljanja odškodninskega zahtevka, pritožbeno sodišče zavrača. Upoštevaje večinsko stališče sodne prakse gre za potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo.(3) Nagrada za posel v skladu s tar. št. 2200 se izračuna s pomočjo koeficienta (v razponu od 0,5 do 2,5) od nagrade, določene v 12. členu ZOdvT, pri čemer se v skladu s tretjim odstavkom opombe 3 tretjega dela tarife polovica navedene nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100. Pritožbeno sodišče je uporabilo koeficient 1 in polovico nagrade vštelo v nagrado za postopek. Po vsem navedenem je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za zahtevek v višini 43,50 EUR, nagrado za postopek v višini 113,10 EUR, nagrado za narok v višini 82,80 EUR, potne stroške 2 x 11,10 EUR, materialne stroške v pavšalnem znesku 20 EUR, 22 % DDV v znesku 52,67 EUR (0,22 x 239,40 EUR) in 347,17 EUR predujma za izvedenca. Stroški tožnika torej znašajo 681,44 EUR. Upoštevaje 52 %tožnikov uspeh, mu mora toženka povrniti 354,35 EUR. Pravdni uspeh toženke pa je48 %, zato ji mora tožnik povrniti 9,60 EUR (0,48 x 20 EUR). Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožniku 344,75 EUR. Navedeno zahteva korekcijo stroškov tako, da se toženkina obveznost plačila stroškov zniža za 670,61 EUR (na 344,75 EUR).

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem je njeno pritožbo, tožnikovo pritožbo pa v celoti zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo (II. točka izreka te sodbe).

14. Ker tožnik ni uspel s svojo pritožbo, toženka pa je uspela le s pritožbo zoper odločitev o zakonskih zamudnih obresti in o stroških (stranski terjatvi), mora vsaka stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo toženke ni v ničemer prispeval k odločitvi in je bil zato za pravdo nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Povprečna mesečna neto plača je ob izdaji izpodbijane sodbe (aprila 2014) znašala 1.001,03 EUR.

(2) Prim. sodbi VS RS II Ips 707/2004 in II Ips 1259/2008, v katerih sta bili prisojeni odškodnini v višini 2 povprečnih neto plač. Tožnik je v prvi zadevi trpel telesne bolečine daljše obdobje, prav tako so bile ugotovljene nevšečnosti v večjem obsegu, npr. 10-kratna fizioterapija. V drugi zadevi pa je šlo poleg natega vratnih mišic tudi za udarec v glavo in nateg ledveno-križničnih mišic, poleg tega pa so bile v večji meri prisotne nevšečnosti. Revizija je bila v obeh primerih zavrnjena. Povzeto po Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010, primera VI/243 in VI/245. Prim. tudi sodbi VSL II Cp 344/2013, II Cp 3313/2011. (3) Prim. VSL sodba II Cp 2585/2013, VSL sodba I Cp 2652/2011, VSL sklep II Cp 3318/2010, VSL sodba I Cp 4046/2010. Enako tudi Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 25.