Jedro

Čeprav je tožnik 19. 4. 2011 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83. Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ..., št. dosjeja ... z dne 15. 6. 2017 in št. ... z dne 12. 1. 2017 ter priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica od 1. 5. 1976 do 26. 5. 1977, od 24. 6. 1978 do 2. 4. 1979 in od 16. 8. 1982 do 30. 6. 1983 v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe citirani odločbi in odločilo, da se tožniku čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica v obdobjih od 1. 5. 1976 do 26. 5. 1977, od 24. 6. 1978 do 2. 4. 1979 in od 16. 8. 1982 do 30. 6. 1983 šteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe 165. člena ZPIZ/83. Čeprav je tožnik vpisan v evidence ministrstva za kmetijstvo kot nosilec kmetijske dejavnosti, je zmotno štet za prevzemnika kmetije. Prevzem kmetije, ki je eden od kumulativno določenih pogojev za priznanje zavarovalne dobe po 165. členu ZPIZ/83, pomeni, da mora kmetija zamenjati lastnika. Prevzem kmetije se šteje od dneva vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne glede na to, ali gre za prevzem na podlagi pogodbe ali dedovanja. Šele z vpisom v zemljiško knjigo je izvršen prenos lastninske pravice na prevzemnika. S sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je prenos lastninske pravice in izročitev kmetije odložena do izročiteljeve smrti. Tožnik ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Čeprav je tožnik po registru kmetijskih gospodarstev nosilec kmetijskega gospodarstva in ima pravico do uporabe zemljišč od leta 2016 dalje, je lastnik kmetije tožnikov oče. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navede in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Predmet spora in bistvene dejanske okoliščine konkretnega primera

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb toženca o priznanju zavarovalne dobe v obdobjih od 1. 5. 1976 do 26. 5. 1977, od 24. 6. 1978 do 2. 4. 1979 in od 16. 8. 1982 do 30. 6. 1983. Tožnik v obravnavnem obdobju ni bil lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča, zato mu pokojninske dobe na podlagi časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov, ni mogoče priznati. Ker je lastnik kmetije še vedno tožnikov oče, ki je s tožnikom 19. 4. 2011 sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, tožnik ni nosilec kmetijske dejavnosti niti prevzemnik kmečkega gospodarstva, da bi mu bilo zavarovalno dobo mogoče priznati na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica.

7. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da tožnik ni bil lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča, vendar ga je zmotno štelo za prevzemnika kmetije.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Po 3. alineji 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2 pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)3 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Smiselno enako je bilo določeno v 3. odstavku 187. člena ZPIZ-1. 202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)4 odkazuje na predpise, ki so veljali do 31. 3. 1992. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83)5 je v 164. členu določal pogoje za vštetje časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov, v 165. členu pa za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica prevzemniku kmečkega gospodarstva. Kmetje so bili s 1. 1. 1984 prvič vključeni v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pred tem je veljal Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK).6 Po 17. členu ZSZK so bile zavarovane osebe, ki so opravljale kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Štelo se je, da opravljala kmetijsko dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic med drugim tudi oseba, ki se je kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarjala s kakršnokoli kmetijsko dejavnostjo in je bila zavezanec davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, in sicer ne glede na to, ali je imela kakšne druge dohodke. Posamezni kmetiji je pripadala v okviru obveznega starostnega zavarovanja kmetov le ena pokojnina (9. člen ZSZK).

9. Po 164. členu ZPIZ/83 se osebam, ki so bile zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva tudi čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov po ZSZK, za katerega so bili plačani prispevki, oziroma so bili prispevki zmanjšani ali oproščeni. Zavarovalno dobo je torej mogoče priznati le zavarovancem po ZSZK, pod pogojem plačila oziroma oprostitve prispevkov.

10. Ob izpolnjevanju zakonskih pogojev pa je mogoče priznati največ 12 let zavarovalne dobe tudi zavarovancem, ki zaradi nelastništva kmetije niso bili zavarovanci iz starostnega zavarovanja kmetov, vendar le prevzemnikom kmetije. Po 165. členu ZPIZ/83 se je v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10. in 11. člena tega zakona - prevzemniku kmečkega gospodarstva, kot zavarovalna doba všteval tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica, vendar največ od 1. 1. 1972. Po 10. členu ZPIZ/83 so bili zavarovani kmetje in člani njihovih gospodarstev, ki so se v Sloveniji ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo kot svojim edinim in glavnim poklicem in so imeli lastnost združenega kmeta po predpisih o združevanju kmetov. Po 11. členu ZPIZ/83 so bili zavarovani drugi kmetje in člani njihovih gospodarstev, ki so se v Sloveniji ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo kot svojim edinim in glavnim poklicem in so delali s sredstvi, na katerih je imel kdo lastninsko pravico. Prevzemniku kmečkega gospodarstva se predhodno opravljanje kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica v pokojninsko dobo všteje, če je zavarovan na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti. Zavarovalno dobo je torej mogoče priznati, če je šlo za prevzemnika kmečkega gospodarstva, za zavarovanje po 10. ali 11. členu ZPIZ/83 in za opravljanje kmetijske dejavnosti kot edinega in glavnega poklica. Pogoji so določeni kumulativno in morajo biti izpolnjeni sočasno.7 Po sodni praksi pritožbenega sodišča8 je prevzemnik kmetije tisti, ki je postal nosilec kmetijske dejavnosti na podlagi dedovanja ali pogodbe. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz 557. člena Obligacijskega zakonika (OZ)9 se ena pogodbena stranka - preživljalec zaveže, da bo preživljal drugo pogodbeno stranko - preživljanca, druga pogodbena stranka pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Preživljalec se zaveže skrbeti za preživljanca od sklenitve pogodbe do preživljančeve smrti, preživljanec pa se zaveže, da bo premoženje na preživljavca prinesel šele v trenutku svoje smrti. Pritožnik pravilno opozarja, da je s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenos lastninske pravice in izročitev kmetije odložena do izročiteljeve smrti. Prav zaradi odložene izvršitve obveznost preživljanca na trenutek njegove smrti, pa preživljalca ob sklenitvi pogodbe po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Odločitev pritožbenega sodišča

11. Čeprav je tožnik 19. 4. 201110 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga iz predhodno obrazloženih razlogov ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83. Vpis v register kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu za kmetijstvo od leta 2006, kjer je voden kot nosilec kmetijskega gospodarstva, je glede na predhodno navedeno za odločitev v tej zadevi pravno irelevanten.

Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo, sta izpodbijani zavrnilni odločbi pravilni in zakoniti ter posledično z izpodbijano sodbo nezakonito odpravljeni.

12. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in na temelju 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 12. 1. 2017 in z dne 15. 6. 2017 ter priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica od 1. 5. 1976 do 26. 5. 1977, od 24. 6. 1978 do 2. 4. 1979 in od 16. 8. 1982 do 30. 6. 1983, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo zavrniti.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 27/83 s spremembami. 6 Ur. l. SRS, št. 13/72 s spremembami. 7 VIII Ips 256/2010. 8 Psp 677/2009. 9 Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 10 Priloga A/5 sodnega spisa.