Jedro

Določilo 1. odstavka 395. člena ZKP se za postopek s pritožbo zoper sklep po 1. odstavku 403. člena ZKP ne uporablja. Vendar pa mora sodišče druge stopnje v odločbi, s katero je odločilo o pritožbi, navesti razloge, na katerih temelji odločitev, ki jo je sprejelo.

Stališče, da se preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ne bi smela sklicevati na nepravnomočno končane postopke, ni pravilno.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 28.8.2001 na podlagi 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega D.S. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredila pripor. V pripor mu je vštela čas od 27.8.2001 od 12. ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 29.8.2001 pritožbo zagovornice obdolženega D.S. zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornica obdolženega D.S. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 4.9.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišče Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in napadeni pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podredno pa, da sklepa o odreditvi pripora razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornica obdolženega D.S. namesto da bi v zahtevi pojasnila zatrjevane bistvene kršitve kazenskega postopka, želi vzbuditi dvom v ugotovitev sodišča, da si obdolženec ni poiskal zaposlitve. Poudarja, da je zunajobravnavni senat presodil to pritožbeno trditev in je zato jasno, da obdolženčeva zagovornica v zahtevi ne uveljavlja kršitve zakona, marveč zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Nejasnosti v obrazložitvi in protispisnosti vložnica zahteve ni konkretizirala, zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca o tem ne bo mogoča presoja. Ocenjuje, da so podani vsi pogoji za odreditev pripora iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obdolženega D.S. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni preverilo pritožbenih navedb o zaposlitvi D.S. in s tem kršilo obdolženčevo pravico do pravnega sredstva.

Po 25. členu Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To ustavno pravico si je treba razlagati kot pravico obdolženca do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, ki pa je bila obdolžencu, tega ne prereka niti vložnica zahteve, zagotovljena.

Obdolženčeva zagovornica v zahtevi zatrjuje, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa ni presodilo vseh navedb pritožbe. Določilo 1. odstavka 395. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se za postopek s pritožbo zoper sklep po 1. odstavku 403. člena ZKP ne uporablja. Vendar pa je samo na sebi umevno, da mora sodišče druge stopnje v odločbi, s katero je odločilo o pritožbi, navesti razloge, na katerih temelji odločitev, ki jo je sprejelo. To pa je pritožbeno sodišče tudi storilo.

Obdolženčeva zagovornica sicer zatrjuje, da je sodišče v pravnomočnem sklepu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o pritožbenih navedbah in da so razlogi sklepa nejasni, nekateri pa tudi v nasprotju z listinami v spisu. Poudarja, da je zunajobravnavni senat za razliko od preiskovalne sodnice ugotovil, da si je obdolženec poiskal zaposlitev, vendar da se v službi ni zglasil, kar da je novota. Tako navedbo v zahtevi vložnica opira na navedbe v obdolženčevem zagovoru, da bi se moral pri delodajalcu G. zglasiti do 14. ure, česar pa da ni mogel storiti, ker mu je bila tistega dne pred tem odvzeta prostost. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče na podlagi obdolženčevega zagovora ugotovilo, da niti prvi dan nastopa delovnega razmerja ni odšel v službo, marveč na M., kjer je srečal obdolženega J.B.. Obdolženčeva zagovornica, ki se s tako dejstveno ugotovitvijo ne strinja in zatrjuje, da bi se obdolženec zanesljivo zglasil v službi, če ne bi bil prijet, podaja drugačno dokazno presojo od tiste sprejete v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način zato po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve kazenskega postopka, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložničino sklicevanje na 17. člen ZKP in v njem vsebovano načelo materialne resnice, ki da ga je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu kršilo, ker da vsa odločilna dejstva niso bila po resnici in popolnoma ugotovljena, pomeni po vsebini izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Z naštevanjem okoliščin, da obdolženi D.S. obiskuje program metadonskega zdravljenja, da ima zagotovljeno zaposlitev in s tem sredstva za preživljanje, da živi z izvenzakonsko partnerico, s katero pričakujeta otroka, kar da kaže, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zagovornica v zahtevi prav tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato tudi s temi trditvami ne more spodnesti zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Sodišče je ugotovitev, da je pri obdolženem D.S. podan priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, oprlo na dejstvo, da je bil v letih 1999 in 2000 dvakrat že obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, na to, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil med preizkusno dobo, da je zoper njega uvedenih še šest kazenskih postopkov zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ter na okoliščino, da so pri njem našli injekcijske igle, kar po oceni sodišča kaže na visoko stopnjo verjetnosti, da obdolženec še vedno uživa heroin in da denar potrebuje za nakup mamil. Glede na te okoliščine in obdolženčeve slabe gmotne razmere, je ocenilo, da je pri njem podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča takemu sklepanju ni mogoče odreči razumne presoje.

Ne držijo navedbe v zahtevi, da je sklicevanje sodišča na obdolženčevo predkaznovanost v nasprotju z listinami v spisu, ker da je bil obdolženec obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, še preden je začel živeti z izvenzakonsko partnerico. Očitno je, da tudi sama vložnica pritrjuje navedbam o obdolženčevi kaznovanosti, pri čemer pa niti ne obrazloži, zakaj bi bilo "povsem nerelevantno", da sta bili pravnomočni sodbi, s katerima je bil obdolženec spoznan za krivega in obsojen, izrečeni v letih 1999 in 2000. Tudi ni utemeljena trditev v zahtevi, da zunajobravnavni senat ni zavzel stališča glede navedbe v pritožbi obdolženčeve zagovornice, da se preiskovalna sodnica ne bi smela sklicevati na nepravnomočno končane postopke in da je na ta način kršil obdolženčevo ustavno pravico do pravnega sredstva. Pritožbeni senat je v celoti pritrdil sicer pravilnemu stališču preiskovalne sodnice, tako da izpodbijani pravnomočni sklep tudi s tega vidika ni nezakonit. Sodišče je obrazložilo tudi obstoj tretjega pogoja za odreditev pripora, to je da je ta ukrep neogibno potreben za varnost ljudi. Stopnja ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu je po presoji sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tolikšna, da z milejšimi ukrepi varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ugotovitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženč evo pravico do svobode na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi, ki bi bila s ponovitvijo kaznivega dejanja ogrožena, na drugi strani.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona na katere se sklicuje zagovornica obdolženega D.S. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je na podlagi 425. člena ZKP njeno zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.