Jedro

Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija odločbo CSD, s katero je ta, na podlagi 66. in 68. člena ZSVarPre, po uradni dolžnosti ugotavljal ali upravičenci, ki so bili ob začetku uveljavitve ZSVarPre upravičeni do denarne socialne pomoči po ZSV ali varstvenega dodatka po ZVarDod ali državne pokojnine po ZPIZ-1, izpolnjujejo pogoje za dodelitev socialnovarstvenih prejemkov tudi po ZSVarPre.

ZDSS-1 izrecno določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani je podana tudi glede odločanja o pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Izrek

Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je na naslovno sodišče vložila tožbo zoper odločbo CSD Ljubljana Center št. 1231-1099/2012-05/0 z dne 4. 4. 2012, s katero je bila z dnem 1. 1. 2012 razveljavljena odločba ZPIZ št. 140712150100 (odločba o upravičenosti do varstvenega dodatka po ZVarDod) in odločeno, da tožeča stranka ni upravičena do denarne socialne pomoči, do varstvenega dodatka, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, in ni upravičena do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Hkrati je bilo navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve in da v tem postopku ni bilo stroškov.

Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka dne 12. 4. 2012 vložila pritožbo, o kateri pa drugostopni upravni organ, MDDSZ, kljub izrecni urgenci z dne 19. 6. 2012, do dneva vložitve predmetne tožbe še ni odločal. Tožeča stranka meni, da je glede na potek časa in glede na splošen tek dogodkov očitno, da MDDSZ o njeni pritožbi sploh ni imel namena odločati, zato je zaradi molka organa druge stopnje prisiljena vložiti predmetno tožbo. Sodišču predlaga, da odločbo CSD Ljubljana Center št. 1231-1099/2012-05/0 z dne 4. 4. 2012 kot nezakonito odpravi in razveljavi ter jo nadomesti s svojo sodbo in toženi stranki naloži povrnitev nastalih stroškov postopka z 20 % DDV, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo.

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

Kot je razvidno iz tožbe in njenih prilog, vlaga tožeča stranka v predmetnem upravnem sporu tožbo, s katero izpodbija odločbo CSD, s katero je ta, na podlagi 66. in 68. člena ZSVarPre, po uradni dolžnosti ugotavljal ali upravičenci, ki so bili ob začetku uveljavitve ZSVarPre upravičeni do denarne socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) ali varstvenega dodatka po ZVarDod ali državne pokojnine po ZPIZ-1, izpolnjujejo pogoje za dodelitev socialnovarstvenih prejemkov tudi po ZSVarPre. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o upravičenosti tožeče stranke do varstvenega dodatka, do denarne socialne pomoči, o pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Glede pravice do denarne socialne pomoči in do varstvenega dodatka po ZSVarPre Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v točki 5.b prvega odstavka 7. člena izrecno določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Glede na navedeno zakonsko določbo in v skladu z ustaljeno sodno prakso (sklep US opr. št. U 745/2006, U 1100/2006, smiselno sklep VS opr. št. VIII Ips 73/2010), je za sodno odločanje glede teh vprašanj stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (5.b točka prvega odstavka 7. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 12. člena ZDSS-1), saj gre za uveljavljanje pravic do socialnih prejemkov, kjer je za priznanje pravice odločilen premoženjski cenzus.

Stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani pa je na podlagi izrecne določbe 2.a točke prvega odstavka 7. člena ZDDS-1 podana tudi glede odločanja o pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ki ju tožeča stranka tudi izpodbija s predmetno tožbo.

Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, za kar gre v konkretnem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, je to sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.