Jedro

Pritožbeno sodišče lahko v škodo edinega pritožnika ugotovi višji znesek pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, če zaradi tega same odločitve prve stopnje ne spremeni v njegovo škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati še znesek v višini 14.911,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

10.874,05 EUR od 25.8.2005 do 8.11.2005,

14.911,95 EUR od 25.8.2005 dalje, vse v 15. dneh pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne“.

3. Vsaka stranka krije svoje stroške celotnega pravdnega postopka.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je posledica prometne nezgode.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 8.345,85 EUR, za strah 1.669,17 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.676,68 EUR. Zahtevek iz naslova skaženosti je sodišče prve stopnje zavrnilo. V nadaljevanju je od skupne vsote za nepremoženjsko škodo (16.691,70 EUR) sodišče prve stopnje odštelo revalorizacijo od vnaprejšnjih plačil. Ta revalorizacija znaša 1.276,51 EUR. K dobljenemu znesku 15.415,19 EUR je dodalo še odškodnino za premoženjsko škodo. Iz naslova zahtevka za tujo pomoč in nego 2.502,00 EUR, zaradi prevozov 208,65 EUR, zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja v Zdravilišču Laško je sodišče zavrnilo, zahtevku iz naslova izgube na zaslužku pa je ugodilo v višini 625,94 EUR. Znesek odškodnine, ki bi ga v skladu z izrekom sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka še morala plačati tožniku, tako znaša 19.337,74 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.894,65 EUR.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni v njeno korist bodisi jo razveljavi. Pritožbene navedbe je mogoče strniti v tri očitke. Prvi očitek sodišču prve stopnje je, da je napačno upoštevalo revaloriziran znesek. Od prisojene odškodnine je sodišče prve stopnje namreč odštelo le znesek same revalorizacije v višini 1.276,51 EUR. Ni pa odštelo tudi obeh plačanih akontacij v višini 2.086,46 EUR in 10.874,05 EUR. Obe plačili je v razlogih sodbe sodišče prve stopnje sicer ugotovilo.

V drugem delu pritožbe pa utemeljuje svoje stališče, da je prisojena odškodnina previsoka.

V sklepnem delu pritožbe pa nasprotuje metodi izračuna izgube na zaslužku. Realen in v skladu s sodno prakso bi bil namreč izračun razlike v plači na podlagi dohodkov, ki jih je tožnik ustvaril pred nezgodo in ne tistih, ki jih je ustvaril po nezgodi in njegovi vrnitvi na delo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbene očitke v zvezi z dejanskim ugotavljanjem višine premoženjske škode. Premoženjska škoda zaradi izgube zaslužka je dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje ga je reševalo tako, da je ugotovilo, kolikšno nadomestilo plače je tožnik prejel in nadalje, kolikšen bi bil njegov dohodek, če ne bi bilo škodnega dogodka. Ugotovilo je, da je bil tožnik prikrajšan za stimulativni del plače. Višino te razlike je ugotavljalo s pomočjo višine takšnega stimulativnega dodatka, ki ga je tožnik prejemal, ko se je vrnil na delo. Implicitni sestavni del takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je, da bi tak dohodek tožnik prejemal tudi v obdobju spornih petih mesecev. To velja, če seveda ne bi bil poškodovan in v bolniškem staležu. S takšno metodo ni z vidika (sicer v ZPP (1) nezapisanega) načela materialne resnice nič narobe. Takšna metoda je privedla do prepričljive dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče sprejema.

V preostalem delu pritožbe pa ta graja pravilnost materialnopravnega sklepa. Opozarja na dvoje. Najprej na to, da sodišče ni pravilno upoštevalo akontacije plačane odškodnine, nato pa še nasprotuje materialnopravni presoji višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek o napačnem upoštevanju plačane akontacije utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki plačala akontacijo v dveh obrokih in sicer 20.7.2004 500.000,00 SIT in 8.11.2005 2.605.857,55 SIT. Glede na čas plačila prvega obroka ustreza ta znesek trem povprečnim neto plačam v državi. Glede na čas drugega plačila pa ustreza drugi obrok akontacije 13,3 povprečnim neto plačam v državi. Skupaj plačana akontacija tako ustreza znesku 16,3 neto povprečne plače v državi. Na dan sodbe sodišča prve stopnje to v denarju pomeni 14.753,60 EUR. To je znesek, ki bi ga bilo treba odšteti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tu je torej pri sodišču prve stopnje prišlo do napake v izpeljavi materialnopravnega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo napačno, ko je od ugotovljene pravične denarne odškodnine odštelo le 1.276,51 EUR.

Ker je torej ta pritožbeni očitek utemeljen, je moralo pritožbeno sodišče na novo izpeljati materialnopravni sklep. Ob tem se je zastavilo vprašanje, kakšen pomen ima z vidika vnovične materialnopravne presoje (izpeljave celovite materialnopravne vrednotne enačbe) pravilo o reformatio in peius (359. člen ZPP). Teorija (2) poudarja, da gre pri tem pravilu, po katerem pritožbeno sodišče sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, za logično posledico načela dispozitivnosti ter pravila o delni pravnomočnosti. Bistvo pravila je tako, da pritožniku dejstvo, da se je pritožil, ne sme škodovati. To pomeni, da pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru nikakor ne sme poseči v pravnomočen zavrnilni del sodbe ter torej tožniku ob obravnavani pritožbi tožene stranke ne sme prisoditi nominalno višje odškodnine. Nadaljnje in osrednje vprašanje pa je, ali sme pritožbeno sodišče ob poprejšnji ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje v škodo tožene stranke materialnopravno napačno upoštevalo plačano akontacijo, nato ugotoviti, da je bilo ob tem materialno pravo uporabljeno napačno tudi glede prenizko presojene pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo. Takšna materialnopravna ugotovitev je namreč v škodo pritožnika, ki se je edini pritožil. Pritožbeno sodišče je na to dilemo odgovorilo pritrdilno. To izhaja že iz same jezikovne razlage 359. člena ZPP. Sodišče sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se edina pritožuje. To pa pomeni, da v njeno škodo ne sme spremeniti konkretnega pravnega pravila, ki ga sodba vsebuje. To pravilo pa je vsebovano v izreku sodbe. Takšna procesna odločitev sodišča druge stopnje je dodatno utemeljena tudi z globljo podlago pravila o prepovedi reformatio in peius. To je, da si stranka s pritožbo svojega položaja ne sme poslabšati. Če izrek ni spremenjen v njeno škodo, si ga ne poslabša. Prav tako s takšno odločitvijo ni poseženo v pravilo o delni pravnomočnosti, saj ni poseženo v zavrnilni del sodbe. Takšna odločitev pritožbenega sodišča pa je skladna tudi s teorijo (3). Ta poudarja, da drugačna pravna presoja načelno ne pomeni kršitve prepovedi poslabšanja, če ne pripelje do spremembe izreka izpodbijane odločbe.

Nazadnje pa je svojo procesno odločitev pritožbeno sodišče preudarilo še z vidika pravila o mejah pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP). Odgovor ob tem preudarku je, da pritožbeno sodišče ne more iz materialnopravnih razlogov znižati na prvi stopnji prisojene odškodnine, ne da bi pri tem opravilo celovit materialnopravni preizkus, za katerega je pristojno po uradni dolžnosti. Ta pa je pokazal, da je ugotovljeni znesek pravičnega denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo na prvi stopnji prenizek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (ta je sestavni del pravnega pravila o denarni odškodnini iz 179. in 182. člena OZ (4) ni uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče je relevantno dejansko podlago v obravnavani zadevi primerjalo z zadevami iz sodne prakse, ki so zbrani v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (5).

Neizpodbijane dejanske ugotovitve o obsegu nepremoženjske škode so naslednje.

Tožnikova diagnoza: zdrobljen zlom desne stegnenice, stisnina in podplutba v predelu prsnega koša in lažji zvin vratne hrbtenice.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: Tožnik je trpel hude telesne bolečine 9 dni, 3 tedne srednje hude, nato še najmanj 3 mesece blage in stalne, lahke bolečine pa se bodo pojavljale v bodoče ob naporni hoji, poskokih, pri hoji po neravnem terenu in podobno ter pri dvigovanju težjih bremen. Tožnik je bil enkrat operiran v splošni anesteziji, pri čemer je bila operacija zahtevna. Enkrat je bil operiran v lokalni anesteziji. 36-krat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju. Dobival je visoke doze analgetikov. 10 dni je bil hospitaliziran v bolnišnici, od tega 2 dni na intenzivni negi. 7 dni je bil vezan na pomoč negovalnega osebja. Dvakrat so mu bili odstranjeni šivi. 8-krat je bil pregledan pri specialistu in 11-krat pri svojem zdravniku. 14 dni je bil hospitaliziran v Zdravilišču Laško. 6 mesecev je hodil z berglami. Bolniški stalež je trajal 5 mesecev in 21 dni. K temu je treba prišteti še nekajdnevno hospitalizacijo ob odstranitvi osteosintetskega materiala, dodaten mesec hoje z berglami in bolniški stalež.

Strah:

Tožnik je ob samem dogodku trpel hud primarni strah, ki je mejil na grozo. Bil je namreč vkleščen v avtomobilu pri kadečem se motorju. Od tam so ga rešili gasilci. Trpel pa je tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. Ta je bil vsaj teden hude intenzitete, nato 3 tedne srednje hude intenzitete in nazadnje 3 mesece blag strah. Osrednji del strahu pa je strah za življenje ob sami nezgodi.

O duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Tožnikove trajne posledice se v anatomskem smislu kažejo v zaceljenem zlomu desne stegnenice. Funkcionalne trajne posledice predstavlja lažja zavrta gibljivost desnega kolka, nestabilnost desnega kolena v smeri naprej nazaj lažje stopnje. Tožnik je v srednji meri zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo tek, dolgotrajno hojo po neravnem terenu, hojo navzgor in navzdol, poskoke, zasuke v desnem kolenu, hojo po lestvah, stopnicah in podobno. Prizadet je glede dvigovanja bremen težjih od 20 kg. V osrednji meri je zmanjšano sposoben tudi za športne, rekreativne in družabne dejavnosti. Desne noge ne more prepogniti v kolenu in kolku. Pred nesrečo je bil aktiven hribolazec, sedaj lahko hodi le še na lažje ture. Težave ima tudi v službi s sedenjem in bolečinami v kolku.

Primerljive poškodbe so bile evidentirane pod zaporednimi številkami v navedeni zbirki. Prvi primer nosi št. 448. Telesne bolečine so primerljive, zmanjšanje življenjske aktivnosti je nekoliko hujše, priznanih je bilo 14 plač. Vendar pa je bila preizkušana le revizija tožene stranke, ki je bila zavrnjena. V primeru 445 gre za odprt prelom stegnenice. Telesne bolečine so primerljive, zmanjšanje življenjske aktivnosti je nekoliko hujše, hujši je tudi strah (poskus umora). Tudi v tem primeru je bila zavrnjena revizija tožene stranke. Priznanih je bilo 23 plač. V primeru 442 gre za zlom stegnenice, k temu pa je dodan še pretres možganov. Primer ni bistveno hujši, obravnavani in zavrnjeni pa sta bili reviziji obeh strank. Prisojena je bila odškodnina v višini 33 plač. Nazadnje pa je tu še primer 440, kjer je šlo za prelom leve stegnenice. V celoti je zadeva primerljiva z obravnavano. Telesne bolečine in nevšečnosti so sicer manjše, je pa zato bolj izrazito zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tu je bilo ugodeno reviziji tožene stranke in je bila odškodnina znižana na znesek, ki ustreza 35 plačam.

Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi je kot pravično denarno odškodnino ugotovilo znesek, ki ustreza 18,4 povprečnim plačam. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral biti ta znesek višji za 10 povprečnih neto plač, da bi se ustrezno umestil v prikazano sodno prakso. 10 povprečnih neto plač pomeni 9.005,13 EUR.

Kot pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče ugotavlja znesek 13.979,86 EUR. Pravično denarno zadoščenje za strah bi bilo vseh uveljavljanih 2.086,46 EUR. Pravično denarno zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa bi bilo po presoji pritožbenega sodišča 9.676,68 EUR. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo bi po presoji pritožbenega sodišča tako znašala 25.743,00 EUR. Od tega zneska je treba odšteti revalorizirano akontacijo v višini 14.753,60 EUR. K dobljenemu znesku 10.989,40 EUR je treba dodati še višino odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 3.922,50 EUR. Na koncu se tako izkaže, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 14.911,95 EUR.

V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znižalo na prej navedeni znesek.

Uspeh pravdnih strank v tem postopku je delen oziroma deljen. Primarno pravilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP za tak procesni položaj predvideva, da sodišče odloči, naj vsaka stranka krije svoje stroške. Le ob upoštevanju posebnih okoliščin primera lahko sodišče eni stranki naloži, naj v takšnem procesnem položaju povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Takšnih okoliščin v obravnavani zadevi ni videti, zato je pritožbeno sodišče odločilo, naj obvelja primarno pravilo ter vsaka stranka krije svoje stroške celotnega pravdnega postopka. To velja tako za stroške pred sodiščem prve stopnje kot za stroške pred sodiščem druge stopnje. Gre namreč za celovit postopek in ustrezno je, da se prej navedeno pravilo razteza na celoten postopek (2. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 47/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.

(2) Glej Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, strani 483 do 486. (3) Glej navedeno delo, ki obravnava tudi ostala teoretična dela, ki menijo enako. Predvsem pa je pomemben tam citirani judikat VSJ REV 467/64 z dne 26.6.1964 (Bilten VSJ 1/64, stran 27). Bistvo na ta judikat sklicujočega se komentarja je, da z vidika prepovedi spremembe na slabše ni nič narobe, če pritožbeno sodišče v škodo pritožnika spremeni delež odgovornosti za škodo, ob pogoju seveda, da ostane končni znesek dosojenega zneska odškodnine nespremenjen.

(4) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007).

(5) Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001.