Jedro

Predmet tožbe je plačilo uporabnine, ki jo tožeča stranka vtožuje kot lastnik navedene nepremičnine in lastništvo tožeče stranke je med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožeča stranka sme poleg odškodnine, do katere je (bo) upravičena v primeru uspešno izvedenega postopka razlastitve, zahtevati za čas, ko je nesporna lastnica zemljišča, po kateri teče cesta, tudi uporabnino. Uporabnina pa ni odškodnina in z uporabnino se nadomesti prikrajšanje, ki se ugotavlja po stanju objekta, ki prikrajšanje povzroča. Prikrajšanje v okoliščinah konkretnega primera povzroča cesta.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane 3. točke izreka sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke glede izpodbijane 1. točke izreka sodbe se ugodi, pritožba tožeče stranka glede izpodbijane 2. točke izreka sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba spremeni, tako da glasi: “Tožbeni zahtevek, ki glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe tožeči stranki plačati 19.561,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, - 308,18EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila, - 308,18EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2017 dalje do plačila, - 308,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 10. 2017 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila,“ se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.988,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

IV. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške za pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

VI. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitev te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 538/2017 z dne 14. 2. 2017 sklenilo: ″1. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 266,00 EUR z dne 25. 1. 2018, se postopek v tem delu ustavi. 2. Dovoli se sprememba tožbe z dne 1. 3. 2019 pod točko 1, pod točko 2. pa se ne dovoli. 3. Sprememba tožbe z dne 14. 2. 2020 se ne dovoli,“ in razsodilo: 1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.263,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: [....]. 2. Zavrne se zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe tožeči stranki plačati 17.298,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: [....]. 3. Pobotni ugovor tožene stranke do višine povečanja vrednosti zemljišča tožeče stranke zaradi navedene ceste ne obstoji. 4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 2.441,20 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

2. Zoper 3. točko izreka sklepa in 2. ter 4. točko izreka sodbe je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi, sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da dopusti spremembo tožbe z dne 14. 2. 2020, tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega pravdnega postopka, podredno po opravljeni glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi, sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da dopusti spremembo tožbe z dne 14. 2. 2020 in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega pravdnega postopka, še podredno, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi, sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred prvostopno sodišče;tožeča stranka kot tožena stranka.

3. Zoper 1. točko izreka sodbe je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške pritožbe.

4. Obe pritožnici sta priglasili stroške pritožbe.

5. Tako tožeča stranka kot tožena stranka sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in obe menili, da sta sodba oziroma sklep v delu, kolikor jo napada pritožba nasprotne stranke, pravilna in zakonita ter sta zato obe predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Obe sta priglasili stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka lastnica zemljišča parc. št. ... k.o. ... do celote. Lastninsko pravico na predmetnem zemljišču je pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 19. 7. 2011, ki jo je sklenila s tedanjima solastnikoma navedene nepremičnine. Iz predložene kupoprodajne pogodbe izhaja, da je tožeča stranka kupila parc. št. ... - travnik 76m2, ID znak ..., parc. št. ... - travnik 1.789 m2, ID..., ID stavbe 63, parc. št. ... - njiva 2.694 m2, ID znak..., ID stavbe ..., parc. št.... - njiva 1.511m2, ID znak ..., parc. št.... - njiva 363 m2, ID znak ... in parc. št. ... - travnik 4.917 m2 in travnik 734 m2, ID znak ..., ID stavbe ..., vse vpisane k.o. ... Nepremičnine v naravi predstavljajo zemljiške parcele s starejšim zapuščenimi gospodarskimi objekti na naslovu ... Iz k pogodbi priloženih potrdil o namenski rabi prostora št. 3501-0060/2011 in 35010062/2011 izdanih s strani Občine ... dne 6.4.2011 izhaja, da sta parc. št. ... in ... delno površine najboljših kmetijskih zemljišč, delno pa stavbno zemljišče, parc. št. ..., ..., ..., in ... pa so kmetijska zemljišča. Po letu 2014 je izvedena parcelacija oziroma združitev parcel ...,..., ..., ... in *... vse k.o. ... v novo nepremičnino ..., k.o. ..., kar vse je razvidno iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Tožeča stranka je lastnica nepremičnine parc. št. ..., k.o. ... do celote od 23. 11. 2011 dalje, od vpisa v zemljiško knjigo. Po južnem robu nepremičnine v lasti tožeče stranke poteka javna pot. št. ..., ki je v skladu z Odlokom o kategorizaciji javnih cest v občini ... z dne 13. 8. 2008, ki je stopil v veljavo 6. 9. 2008, opredeljena kot občinska cesta. Navedena cesta povezuje naselji ... Da po nepremičnini v lasti tožeče stranke poteka javna cesta izhaja tudi iz priloženega potrdila o uveljavljanju predkupne pravice tožene stranke z dne 23. 9. 2014. Tožeča stranka je kupila nepremičnino, po kateri poteka tudi sporna cesta. Med pravdnima strankama teče razlastitveni postopek, ki je v zemljiški knjigi zaznamovan pri predmetni nepremičnini na podlagi sklepa Upravne enote Žalec, št. ... z dne 5. 12. 2016, o katerem še ni bilo pravnomočno oziroma dokončno odločeno. Med strankama kljub več poskusom ni bil dosežen sporazumni dogovor glede uporabe sporne ceste.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovor tožene stranke, da so prejšnji lastniki navedenih nepremičnin dali soglasje k izgradnji sporne ceste, ugotovilo, da to ne drži. Iz listinskih dokazov res izhaja, da je bila cesta zgrajena že prej, preden je tožeča stranka postala lastnica navedene nepremičnine, kar so potrdile v postopku zaslišane priče Š., K., N. in G. Iz njihovih izpovedi in listinske dokumentacije izhaja, da je bila sporna cesta najprej kolovoz, nato od leta 1988 občinska makadamska cesta, v letu 2000 pa je bila asfaltirana (priloga B 9 - B 11 v spisu). Ni pa tožena stranka dokazala, da bi prejšnji lastniki navedene nepremičnine (sedaj v lasti tožeče stranke) dali soglasje za izgradnjo sporne ceste. Kot izhaja iz izpovedi A. G. je prejšnji lastnik navedene nepremičnine umrl, ne da bi podpisal soglasje, nepremičnina pa se je po njegovi smrti prodala in kupila jo je tožeča stranka. Tožena stranka torej ni dokazala, da bi prejšnji lastniki podali soglasje za izgradnjo sporne ceste, niti da bi konkludentno soglašal z izgradnjo ceste, saj je umrl. Prav tako pravdni stranki nista sklenili pravnega posla (sporazuma) oziroma pravne podlage, ki bi toženi stranki omogočala uporabo sporne nepremičnine. Pogodbo o služnosti tožeča stranka ni podpisala, ker ni pristala, da bi bila služnost neodplačna.

10. Nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje je, da sporna cesta poteka delno po zemljišču tožeče stranke brez soglasja tožeče stranke oziroma prejšnjega lastnika, torej brez pravne podlage. Gre za dejansko razlastitev, ko odvzem lastninske pravice zaradi javnega interesa še ni bil opravljen na enega izmed zakonsko predpisanih načinov, sporazuma oziroma razlastitvenega postopka. Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik (lastnik) po 198. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Zahtevek na plačilo nadomestne koristi iz 198. člena OZ je potrebno razumeti v povezavi s splošnim pravilom iz 190. člena OZ (neupravičena obogatitev), ki določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pogoji za obstoj zahtevka so tako obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Razlastitveni upravičenec tako lahko v primeru dejanske razlastitve uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ, ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini ... sprejet dne 13. 8. 2008 z začetkom veljavnosti 6. 9. 2008 in določa, da je sporna cesta označena kot javna pot za odsek 992271 ... . K tej kategorizaciji, kot izhaja iz 6. člena navedenega odloka, je podano tudi pozitivno mnenje direkcije RS za ceste, št. 37162-3/2008 z dne 18. 6. 2008. S sprejemom in uveljavitvijo spornega Odloka o kategorizaciji javnih cest v občini ... z dne 13. 8. 2008, je tako prišlo do dejanske razlastitve zemljiškoknjižnih prednikov tožeče stranke (prejšnjih lastnikov), tožeče stranke pa z dnem 23. 11. 2011, ko je postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin. Iz izpovedi priče K. B. in zakonite zastopnice tožeče stranke, kakor tudi iz zahtevka tožeče stranke z dne 5. 9. 2017 za plačilo uporabnine za uporabo javne infrastrukture izhaja, da tožeča stranka ni soglašala s tovrstnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in je zahtevala ureditev uporabe sporne ceste. Vendar do sporazuma oziroma pravne podlage, ki bi toženi stranki omogočala uporabo sporne nepremičnine, ni prišlo. Odlok je v neskladju z ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča oziroma lastnika ni razlastila. Takšno ravnanje tožene stranka je protipravno in za takšno situacijo gre v konkretnem primeru.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni sporno, da tožena stranka zemljišča, po katerem poteka sporna cesta, ni pridobila pred uveljavitvijo navedenega odloka, saj sporazum med pravdnima strankama (niti z zemljiškoknjižnimi predniki tožeče stranke) ni bil sklenjen, razlastitveni postopek iz leta 2016 pa še ni končan. Tožeča stranka je tako še vedno formalno zemljiška knjižna lastnica sporne nepremičnine, ki pa je v delu, kjer poteka občinska cesta ne more koristiti. Dejansko ji torej ostaja gola pravica (nuda proprietas) kot izhaja iz njenih zatrjevanj. Tožeča stranka torej vse od 23. 11. 2011, ko je postala zemljiško knjižna lastnica navedene nepremičnine le te ni mogla uporabljati, saj je takrat sporna cesta že obstajala. Navedbe tožene stranke, da sama ni imela koristi od sporne ceste, niso utemeljene. Kot izhaja iz izpovedi zaslišanih prič so imeli korist od sporne ceste občani iz obeh krajev, ki so in še vedno cesto uporabljajo. Cesta se torej nesporno uporablja kot javna pot. Posredno gre za korist tožene stranke, saj je za gradnjo infrastrukture, med katere spadajo tudi ceste odgovorna občina - tožena stranka. Če bi ne bilo izkazano nezakonito ravnanje tožene stranke, bi lahko tožeča stranka ta del zemljišča uporabljala z vsemi lastninsko pravnimi upravičenji vse do pravnomočne oziroma dokončne razlastitvene odločbe. Tožena stranka je namreč s tem, ko je sprejela sporni odlok o kategorizaciji, na podlagi katerega je postala sporna pot javno dobro, vsem omogočila njeno uporabo. Sporno cesto uporabljajo vsi občani obeh vasi, saj pomeni najkrajšo povezavo med krajema G. in O., kar izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič K., N., Š. in G. Sporna cesta tako služi občanom, s čimer je podana javna korist in tudi obogatitev tožene stranke. Hkrati pa je s tem izkazano tudi prikrajšanje tožeče stranke. S tem je po oceni sodišča tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je tožeča stranka vseskozi zatrjevala, da ji pripada uporabnina za pozidano stavbno zemljišče, medtem ko je tožena stranka zatrjeval, da je bila sporna cesta v trenutku dejanske razlastitve kmetijsko zemljišče in tožeči stranki pripada kvečjemu uporabnina za kmetijsko zemljišče. 14. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki je podal svoje izvedensko mnenje strokovno, v skladu s pravili znanosti in stroke, zato mu sodišče v celoti sledilo. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, iz izvedenskega mnenja izhaja, da je glede namenske in dejanske rabe zemljišča izvedenec izhajal iz lokacijske informacije št. ... z dne 4. 10. 2012 (priloga A 21) in ugotovil, da je navedeno zemljišče po dejanski rabi asfaltirana javna pot, po namenski rabi pa je kmetijsko zemljišče. Lokacijska informacija zajema bivše parcele ... *..., del ... ... in del parc. ... (po pregledu dokumentacije je izvedenec ugotovil, da gre za parcelo ... ..., saj ... ... ne obstaja). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da opredelitev stavbnega zemljišča zajema območje po skici na strani 11 izvedenskega mnenja, ki pa v območje ceste ne posega. Čeprav iz lokacijske informacije v prilogi A 21 izhaja, da par. št. *..., del parc. št. ... in ... predstavlja stavbna zemljišča, pa je izvedenec pojasnil, da je potrebno upoštevati tudi točko 6.2 te informacije, ki opredeljuje vrste dopustnih gradenj oziroma drugih del in opredeljuje katere vrste gradenj so na navedenem zemljišču sploh dopustne. Prav tako je iz predložene kupoprodajne pogodbe s prilogami razvidno, da je tožeča stranka kupila kmetijska zemljišča skupaj z gospodarskimi objekti na naslovu ..., z ID stavb ..., ...in ... Iz pogodbi priloženih potrdil o namenski rabi prostora št. 3501-0060/2011 in 35010062/2011 izdanih s strani občine ... dne 6. 4. 2011 pa izhaja, da sta parc. št. ...in ... delno površine najboljših kmetijskih zemljišč, delno pa stavbno zemljišče. Tudi iz predloženega potrdila o namenski rabi zemljišča v prilogi B 19 izhaja, da je nepremičnina ... k.o. ... že od leta 1985 opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je parc. ..., ki predstavlja na južnem delu kompleksa območje obravnavane ceste v skladu s potrdilom o namenski rabi prostora z veljavnostjo v letu 2000 št. 3501-0059/2018 z dne 28. 8. 2018 opredeljena kot 1- prvo območje kmetijskih zemljišč. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da je pregledal celotno dokumentacijo opravil tudi zgodovinski pregled parcel (združitve in delitve, preimenovanja k.o.) ter ugotovil, da zgoraj navedeno stavbno zemljišče po lokacijski informaciji z dne 4. 10. 2012 v v območje ceste ne posega. Glede priloge A 23, na katero se sklicuje tožeča stranka, je prav tako pojasnil, da predstavljena skica parcel ne vsebuje legende iz katere bi bilo točno razvidno, kaj je obarvano, zato se do nje ne more opredeliti, je pa iz skice na strani 11 izvedenskega mnenja razvidno, da stavbno zemljišče v območje ceste ne posega. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja je sodišče presodilo, da cesta poteka po kmetijskem zemljišču in da v lokacijski informaciji opredeljeno stavbno zemljišče ne posega v območje ceste. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je cesta po dejanski rabi asfaltirana javna pot in kot taka predstavlja komunalno infrastrukturo, torej jo je šteti za pozidano stavbno zemljišče, na katerem se nahaja objekt gospodarske infrastrukture (cesta) in drži stališče tožeče stranke, da asfaltirana cesta že po naravi stvari ne more biti kmetijsko zemljišče. Asfaltirana cesta predstavlja v smislu določb gradbene in prostorske zakonodaje pozidano stavbno zemljišče. Z odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest iz leta 2008 je bil dejansko razlaščen zemljiškoknjižni prednik tožeče stranke, medtem, ko je bila tožeča stranka razlaščena z vpisom svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo 23. 11. 2011. Takrat je bila sporna cesta dejansko že asfaltirana občinska javna cesta in je vsekakor predstavljala pozidano stavbno zemljišče. Tožeča stranka utemeljeno terja uporabnina za pozidano stavbno zemljišče in ne za kmetijsko zemljišče, kot izhaja iz zatrjevanj tožene stranke. Četudi je po namenski rabi navedena nepremičnina kmetijsko zemljišče, pa po njej vse od leta 1988 poteka občinska makadamska cesta, ki je bila v letu 2000 asfaltirana, leta 2008 pa kategorizirana kot javna pot, ki se ne glede na spornost odloka z dne 13. 8. 2008, kot tak še vedno uporablja.

15. Tožeča stranka je ob urejanju meje v letu 2014 odkrila, da po njenih nepremičninah teče sporna cesta, kar iz zemljiške knjige ni bilo razvidno. Od takrat dalje pa je tožeča stranka vseskozi pozivala toženo stranki k rešitvi navedenega problema, saj tožena stranka ni razpolagala z ustrezno pravno podlago za uporabo sporne ceste, vendar do ureditve zadeve (pridobitve veljavne pravne podlage za uporabo sporne ceste) med strankama vse do danes še ni prišlo. Tožeča stranka je z zahtevkom z dne 5. 9. 2017 (v prilogi B 3) toženo stranko tudi izrecno pozvala na plačilo uporabnine za javno infrastrukturo, ki poteka po njeni nepremičnini. Ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do uporabnine vse od leta 2011 dalje ni utemeljen.

16. Sodišče prve stopnje je povzelo, da med pravdnima strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz predložene listinske dokumentacije in izvedenskega mnenja, da je bila sporna cesta, ki poteka po nepremičnini tožeče stranke tudi odmerjena, kar izhaja iz priloge B 17 v spisu. Gre za parcelo št. ... k.o. ... v izmeri 811 m2 in površina 811 m2 je uporabljena tudi pri izračunih uporabnine. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da vrednost stavbnega zemljišča po načinu tržnih primerjav znaša 9.326,50 EUR za 811m2, oziroma 11,50 EUR/m2. Iz izvedenskega mnenja nadalje tudi izhaja, da je izvedenec določil ob upoštevanju dejanske rabe zemljišče in namenske rabe po lokacijski informaciji primerljivo mesečno tržno najemnino za m2 zemljišča za določitev uporabnine. Pri tem je izvedenec upošteval eventualno rast cen nepremičnine v obdobju od leta 2012 do leta 2017. Izvedenec je tako izračunal, da tržna najemnina zemljišča po dejanski rabi znaša za obdobje od novembra 2012 do oktobra 2017 2.263,11 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da najemnina za stavbno zemljišče znaša 39,25 EUR/mesec oziroma 0,484 EUR/m2/mes. Za leto 2012 znaša mesečna najemnina za stavbno zemljišče 41,58 EUR mesečno (za mesec november in december 2012 skupaj 83,16EUR), za leto 2013 mesečno 35,78EUR (za 12 mesecev skupaj 429,35 EUR), za leto 2014 33,49EUR mesečno (za 12 mesecev skupaj 401,88 EUR), za leto 2015 41,58 EUR mesečno (za 12 mesecev skupaj 498,94 EUR), za leto 2016 38,11 EUR mesečno (za 12 mesecev skupaj 457,28 EUR), za leto 2017 39,25 EUR mesečno (za deset mesecev 392,50 EUR). Tržna najemnina zemljišča po dejanski rabi znaša za obdobje od novembra 2012 do oktobra 2017 2.263,11 EUR. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je cesta gospodarska javna infrastruktura, saj je v uporabi kot javna cesta in pri ocenjevanju potrebno upoštevati učinkov vseh vplivnih faktorjev.

17. Sodišče prve stopnje je ugodilu tožbenemu zahtevku tožeče stranke v skupni višini 2.263,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje do plačila, 35,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, 33,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje do plačila, 41,58EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2015 dalje do plačila, 41,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila, 38,11EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila, 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje do plačila, 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila, 38,11EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila, 38,11EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 dalje do plačila, 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 dalje do plačila, 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila, 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 dalje do plačila, 38,11EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2016 dalje do plačila, 38,11EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje do plačila, 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2016 dalje do plačila, 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2017 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2017 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje do plačila, 39,25EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2017 dalje do plačila, 39,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 dalje do plačila, kot izhaja iz izreka sodbe , v presežku za znesek 17.298,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno določenih in po tožeči stranki vtoževanih uporabnin pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 10. 2017 v skladu s 381. členom OZ, saj so tožeči stranki priznane zakonske zamudne obresti kot izhaja iz prve točke izreka sodbe od vsakega prvega v mesecu do plačila, v skladu s 299. členom in 378. členom OZ.

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke glede plačila zakonskih zamudnih obresti, s katerim je ta zatrjevala, da se ne ve, na katero obdobje se posamezni znesek nanaša, ker je skladno z določbo 193. člena OZ, ker je od tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti plodove in plačati zakonske zamudne obresti, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala protipravno, saj ni pridobila veljavne pravne podlage pred sprejemom Odloka o kategorizaciji, je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od vsakega prvega dne v mesecu, v obdobju od 1. 11. 2012 do 1. 10. 2017 dalje v skladu z 299. členom in 378. členom OZ. Zavrnilo je tudi ugovor zastaranja, kot ga je podala tožena stranka glede zvišanega zahtevka od 1. 11. 2012 do 1. 3. 2014, saj je tožeča stranka vložila tožbo dne 17. 10. 2017. S predmetno tožbo je vtoževala zahtevek za plačilo uporabnine za zadnjih pet let od vložitve tožbe, kar pomeni od 17. 10. 2012 do 2017, s spremembo tožbe z dne 1. 3. 2019 v delu, ki jo je sodišče dovolilo, je tožeča stranka določno postavila zahtevek po mesecih od novembra 2012 do oktobra 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, torej v mejah že postavljenega zahtevka. Zvišanje zahtevka se nanaša na spremembo površine (811 m2, namesto prvotnih 700 m2), upoštevane pri izračunu višine zahtevka. Zastaralni rok za obogatitveni zahtevek je 5 let, vendar ugovor tožene stranke o zastaranju zahtevka tožeče stranke za obdobje od 1. 11. 2012 do 1. 3. 2014, glede na vloženo spremembo tožbe dne 1. 3. 2019, ni utemeljen. Zahtevek tožeče stranke v že vloženi tožbi z dne 17. 10. 2017 se je že nanašal na zahtevek za plačilo uporabnine iz leta 2012, višina zahtevka pa tudi ni presežena. Kot neutemeljen je nadalje zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, ker terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji, saj javna cesta poteka po zemljišču tožeče stranke brez ustrezne pravne podlage, tožeča stranka ni obogatena, temveč prikrajšana.

Procesne okoliščine v sporni zadevi

19. Tožeča stranka je z vlogo z dne 25. 1. 2019, ki sta jo sodišče in nasprotna stranka prejeli dne 25. 1. 2019 delno umaknila tožbo za znesek 266,00 EUR, ki se nanaša na uporabnino za mesec september 2017, ker gre za pravnomočno razsojeno stvar po sodbi Okrožnega sodišča Celje II Pg 622/2017 z dne 4. 6. 2018. Tožena stranka temu ni nasprotovala. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu ustavilo postopek v skladu s 188. členom ZPP.

20. Tožeča stranka je z vlogo z dne 1. 3. 2019 spremenila tožbo in pojasnila, da vtožuje uporabnino za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe od 1. 11. 2012 do 1. 10. 2017 v višini 308,18 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne uporabnine dalje do plačila. S spremembo tožbe je tožeča stranka zvišala uporabnino iz prvotnih 266,00 EUR na mesec na 308,18 EUR na mesec zaradi nesporno ugotovljene površine ceste 811m2, namesto prvotno zaračunanih 700,00m2. Na zahtevo tožene stranke in sodišča je tožeča stranka s to vlogo svoj tožbeni zahtevek tudi določno opredelila po mesecih. V skladu s 184. členom ZPP in 185. členom ZPP, je sodišče prve stopnje predlagano spremembo tožbe v tem delu dopustilo, kljub temu, da se je tožena stranka spremembi tožbe protivila. Ocenilo je, da je sprememba smiselna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama (184. člen ZPP in 185. člen ZPP).

21. V vlogi z dne 1. 3. 2019 je tožeča stranka postavila tudi dodatni zahtevek , ki je glasil:“Tožena stranka je dolžna opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. ... k.o. ... v lasti tožeče stranke, še posebej pa je v roku 15 dni dolžna odstraniti asfaltirano cesto in bankino, kolikor poteka po južnem robu zemljišča tožeče stranke, površine 811 m2, kategorizirane kot javna pot št. 992271 ter zasaditi travnik“. Ta tožbeni zahtevek je predmet negatorne tožbe skladno z določbo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki lastniku ali domnevnemu lastniku omogoča, da od tretjega, ki ga protipravno vznemirja in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožena stranka tudi navedeni spremembi tožbe nasprotovala in da bi sicer lahko dovolilo spremembo tožbe, če bi ocenilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama (prvi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP), toda upoštevati je moralo še določbo drugega stavka prvega odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da se šteje, da sprememba ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Tožbeni zahtevki po negatorni tožbi se obravnavajo po pravilih rednega postopka in ne gre za gospodarski spor po določbi prvega odstavka 481. člena ZPP, pristojnost okrožnega sodišča tudi ni utemeljena s katerim drugim kriterijem iz drugega odstavka 32. člena ZPP, kot tudi ne z vrednostjo spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka ocenila na znesek 19.561,57 EUR. Za določitev stvarne pristojnosti je tako treba uporabiti splošno pravilo iz prvega odstavka 30. člena ZPP, po katerem je za sojenje o negatorni tožbi pristojno Okrajno sodišče v Žalcu, kjer nepremičnina leži (57. člen ZPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje spremembe tožbe v delu, ki se nanaša na dodatno postavljen zahtevek tožeče stranke z negatorno tožbo po 99. členu SPZ ni dovolilo.

22. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka spremenila tožbo še v pripravljalni vlogi, ki sta jo sodišče in nasprotna stranka prejeli na naroku dne 14. 2. 2020 (zadnjem naroku). Z navedeno spremembo tožbe je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek za uporabnino še za obdobje od 1. 11. 2017 dalje do 14. 2. 2020 v višini 308,18 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega v mesecu do plačila. Tožena stranka je predlagani spremembi tožbe nasprotovala, saj jo je prejela na zadnjem naroku pred zaključkom zadeve in tožena stranka ni imela dovolj časa za izjasnitev glede predlagane spremembe. Sodišče ugotavlja, da v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP tožeča stranka lahko spremeni tožbo do konca glavne obravnave, vendar mora sodišče v skladu s 185. členom ZPP pustiti toženi stranki zadosten čas za pripravo na obravnavo po predlagani spremembi. Ker je tožeča stranka spremenila tožbo (razširila zahtevek) na zadnji obravnavi, ko je bil zaslišan izvedenec v zvezi z višino do takrat postavljenega zahtevka (do 17. 10. 2017), niti izvedenec, niti tožena stranka ne bi imela dovolj časa za pripravo na obravnavo po predlagani spremembi tožbe oziroma razširitvi zahtevka. Po zaslišanju izvedenca, je sodišče ugotovilo, da je zadeva dovolj razjasnjena in zrela za razsojo, zato je dokazni postopek zaključilo in o zahtevku odločilo, ne da bi dovolilo predlagano spremembo tožbe z dne 14. 2. 2020. Predlagana sprememba tožbe namreč ne bi bila smotrna, saj bi dodatno zavlekla predmetni postopek. Sodišče bi v primeru ugoditve spremembi moralo pustiti toženi stranki primeren rok, da se o spremembi izjavi (peti odstavek 185. člen ZPP), prav tako bi se o višini zahtevka moral izjasniti izvedenec, kar bi zagotovo nesorazmerno podaljšalo postopek. Zato sodišče ni dovolilo predlagane spremembe.

Pritožba tožene stranke

23. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in hkrati storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je določilo znesek uporabnine za pozidano stavbno zemljišče, medtem ko iz podatkov spisa in tudi iz sodbe izhaja, da je cesta umeščena v območje kmetijskega zemljišča. Tako so v izpodbijani sodbi podani razlogi za odmero uporabnine med seboj v nasprotju. Iz 26. točke izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje z gotovostjo sledilo izvedencu, da cesta poteka po kmetijskem zemljišču in da v lokacijski informaciji opredeljeno stavbo zemljišče ne poteka v območje ceste. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovilo tako na podlagi relevantne lokacijske informacije, na podlagi izvedenskega mnenja in na podlagi natančne izpovedbe priče B. I., ki je bil v kritičnem obdobju zaposlen na Občini ..., ki je izdala relevantno lokacijsko informacijo. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe odločilo, da tožeči stranki pripada uporabnina za pozidano stavbno zemljišče in ne za kmetijsko zemljišče. Sodišče je tako odločitev sprejelo na podlagi dejstva, da po spornem delu nepremičnine od leta 1988 poteka občinska makadamska cesta, ki je bila v letu 2000 asfaltirana, leta 2008 kategorizirana kot javna pot, ki se kot taka še vedno uporablja. Takšna odločitev ni pravilna, saj slednje pomeni, da je priznalo, da je bila tožeča stranka z izgradnjo ceste dejansko obogatena, saj je smatralo, da je del zemljišča, po katerem sedaj poteka cesta stavbno zemljišče in je tako sedaj višje ovrednoteno kot je bilo zemljišče pred posegom s strani tožene stranke. Gre za paradoksalno odločitev, ki bi pomenila, da je lokalna skupnost izboljšala zemljišče, v posledici lastne investicije pa bi bila dolžna do plačila višje odškodnine in uporabnine za sporno zemljišče. To bi pomenilo dvojno obogatitev tožeče stranke in dvojno prikrajšanje tožene stranke. V primeru dejanske razlastitve je potrebno upoštevati odmeno v višini, kot bi znašala tržna najemnina za primerljivo zemljišče. To pa ni pozidano stavbno zemljišče, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje in zemljišče, v kolikor je šlo za dejansko razlastitev, ni predstavljalo pozidanega stavbnega zemljišča. Preden je tožena stranka oziroma njena pravna prednica, to je Občina ..., izgradila predmetno cesto, je bilo predmetno zemljišče kmetijsko zemljišče, pašnik. Glede na navedeno bi bila tožeča stranka obogatena, če bi prejela uporabnino za stavbno zemljišče, ko pa je tožena stranka zgradila cesto in tako vzpostavila spremenjeno stanje. Tožena stranka je s tem ″obogatila‶ zemljišče v smislu spremembe iz kmetijskega zemljišča v cestišče. Takšno stališče je že zavzela tudi sodna praksa (VSL Sklep II Cp 3053/2009) Glede na navedeno sodno prakso je relevantno le, kašna je bila raba ob ″dejanski razlastitvi‶ torej uporabnine za pašnik. Sporno zemljišče je bilo v letu 1988, ko je bila vzpostavljena makadamska cesta na predmetni nepremičnini, po namenski rabi kmetijsko zemljiške. Enako velja za predmetno zemljišče tudi v letu 2000, ko je bilo asfaltirano. Predmetno zemljišče je v letu 2000 spadalo v prvo območje kmetijskih zemljišč, kar izhaja iz potrdila o namenski rabi z dne 28. 8. 2018. V zadevi II Pg 622/2017 je tožeča stranka z enormnimi zahtevki po višini propadla, prisojena ji je bila zgolj mesečna uporabnina v znesku 3,41 € za celotno sporno površino. Do izgradnje ceste, s katero so se predhodni lastniki strinjali, je bilo sporno zemljišče travnik. Pojem najemnine ni le ekonomske narave (ta je v domeni izvedenca), pač pa tudi pravne, pri čemer je glede na sprejeto stališče sodne prakse uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar (VSK sklep I Cp 733/2006 z dne 12. 12. 2006). Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je uporabnino tožeči stranki prisodilo od 1.11.2012 dalje. Predpostavka obogatitvenega zahtevka pa je tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti realno in konkretno. Tožeča stranka tako ni izkazala prikrajšanja in torej ne pogojev, ki jih zahteva 198. člen OZ v povezavi s 190. členom OZ, zato je njen zahtevek pred letom 2014 iz tega naslova že po temelju neutemeljen. Pritožba pa trdi še, da je sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi prejšnji lastniki navedene nepremičnine dali soglasje za izgradnjo sporne ceste (21. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da prejšnji lastnik ni podal soglasja za izgradnjo sporne ceste, niti da ni konkludentno soglašal z izgradnjo ceste, saj je prej umrl. V zvezi s tem je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, to je z zapisnikom z dne 1. 3. 2019. Iz zaslišanja prič izhaja samo dejstvo, da prejšnji lastnik ni podal izrecnega pisnega strinjanja z izgradnjo ceste, saj je prej umrl. Slednje pa ne pomeni, da slednji ni konkludentno soglašal z izgradnjo ceste. Celo več, priča G., na katere izpovedbo se napačno sklicuje sodišče je izpovedala, da je bila sporna cesta asfaltirana leta 2000 na pobudo takratnega lastnika Ž. (zapisnik z dne 1. 3. 2019 stran 8). Tako je priča izpovedala, da je obstajala izrecna volja bivšega lastnika, da se sporna cesta dejansko asfaltira, kar pomeni da slednji ni nasprotoval gradnji le te, kot je to napačno ugotovilo sodišče. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi glede obrestnega dela zahtevka. Pravdni stranki v letu 2012, do katerega sega obrestni zahtevek, nista bili niti v neformalnih pogovorih glede lastništva predmetne ceste, kaj šele, da bi tožeča stranka toženi stranki posredovala kakršen koli zahtevek iz naslova uporabnine. Uporabnina je postala namreč sporna šele tik pred pričetkom te pravde. Prav tako tožeči stranki ne pripadajo obresti od 1. 11. 2012 dalje, ampak najprej od 1. 12. 2012 dalje. Glede na dejstvo, da je bila tožba vložena 17. 10. 2017, tožeča stranka ne vtožuje uporabnine za mesec oktober leta 2012 v celoti, saj je terjatev pred 17. 10. 2012 že zastarana in tako tožeči stranki ne morejo pripadati obresti za uporabnino, ki je zastarana. Obrestni del lahko tožeči stranki pripada največ od 1. 12. 2012. Uporabnina je namreč po svoji naravi obogatitveni zahtevek, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (VSL sklep II Cp 1742/2015 z dne 24.06.2015). Nedopustno je tudi, da je sodišče tožeči stranki dosodilo obresti že od prvega dne v mesecu, saj do takrat uporabnina še nikakor ni mogla zapasti.

Pritožba tožeče stranke

24. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje (3.točka izreka sklepa), ker ni dovolilo sprememba tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila z vlogo z dne 14.2.2020, ki je bil tudi zadnji narok, vendar tožeča stranka ni mogla vedeti, da bo to zadnji narok, vloga pa je bila podana pred sklepom sodišča prve stopnje o zaključku dokazovanja, zaradi česar je izpodbijani sklep protispisen, sodišču pa je mogoče očitati kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je tekom celotne pravde vtoževala plačilo uporabnine, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso enaka tržni najemnini primerljivih nepremičnin, ta pa je po navedbah tožeče stranke enaka v celotnem obravnavanem obdobju. Bistvo postavljenega tožbenega zahtevka je bilo v plačilu mesečne uporabnine, ki ga je tožeča stranka po oceni postavila v višini 308,18 EUR mesečno. Ker je tožena stranka zahtevku nasprotovala tudi po višini, je bila tožeča stranka primorana angažirati izvedenca ustrezna stroke, ki naj ugotovi primerljivo tržno najemnino. Tožeča stranka je s svojo prvo pripravljalno vlogo zahtevala plačilo uporabnine, primerljive tržne najemnine, ki naj jo določi izvedenec. Tožeča stranka nikoli ni razlikovala višine uporabnine po posameznih mesecih znotraj obravnavanega obdobja. Prav tako slednjega ni zahtevala od izvedenca. Dejstvo, da je izvedenec določil primerljivo tržno najemnino ločeno po letih znotraj obravnavanega obdobje, še ne pomeni, da povprečne tržne najemnine ni mogoče določiti s preprosto matematično operacijo in ugotoviti, da povprečna tržna najemnina (z upoštevanjem indeksa rasti cen) znaša 38,30 EUR na mesec. Takšnemu logičnemu zaključku pa se je prvostopno sodišče izognilo na način, da spremembe tožbe na način, da bi tožeča stranka povsem enak tožbeni zahtevek, kot ga je postavila za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe, postavila za obdobje teka pravdnega postopka, ni dovolilo. Tožeča stranka s predlagano spremembo tožbe ni zatrjevala ničesar novega, niti od tožene stranke ni zahtevala ničesar več, kot je zahtevala tožbeno. Edina razlika je potek časa pravdanja, na katerega pa pravdni stranki nista imeli (odločilnega) vpliva. Zahtevek tožeče stranke po predlagani spremembi tožbe je temeljil na že podanem izvedenskem mnenju, zaradi česar tožeča stranka ocenjuje, da dopustitev spremembe tožbe ne bi zavlekla pravde. Sploh pa je bilo povečanje tožbe podano še preden sta imeli stranki možnost zaslišati izvedenca, torej še preden je dokaz z izvedencem končno izveden. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo pravnega standarda "smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankami". V tej določbi je uzakonjeno tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP, ki nalaga sodišču dolžnost, da si prizadeva, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, "izkoristi" že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo morala v nasprotnem primeru tožeča stranka vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato bi bilo prav, da sodišče dovoli spremembo tožbe, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi (z povsem enakim tožbenim predlogom). Glede na to, da sta v predlogu za spremembo tožbe z dne 14. 2. 2020 dejanska in pravna podlaga povsem enaki prvotno postavljenemu zahtevku, bi bilo veliko bolj neekonomično, če bi morala tožeča stranka vložiti novo tožbo, povezano z novimi visokimi stroški, sodišče pa bi bilo obremenjeno z reševanjem zadeve popolnoma od začetka, čeprav sta v sedaj obravnavanem sporu pravdni stranki že podali obširne navedbe in predložili oziroma predlagali izvedbo številnih dokazov. Prav tako pa po oceni tožeče stranke predmetni postopek z obravnavanjem po spremenjeni tožbi ne bil dolgotrajnejši, kot če bi sodišče zadevo končalo z obravnavo po prvotni tožbi. Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dovoliti predlagano spremembo tožbe z dne 14. 2. 2020, zaradi česar je sklep v izpodbijanem delu nezakonit. 25. Pritožba izpodbija sodbo glede 2. točke izreka v zavrnilnem delu in meni, da je v zvezi z določanjem višino uporabnine odločilna namenska raba dela zemljišča, po katerem poteka sporna cesta. Glede na to, da trenutek dejanske razlastitve sovpada z vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke v zemljiški knjigi, je tožeča stranka na podlagi tedaj relevantne lokacijske informacije št. 3501-0111/2012-2 z dne 4. 10. 2012 zatrjevala, da gre po namenski rabi za stavbno zemljišče. Ker se lokacijska informacija nanaša na do skrajnega južnega roba nepremičnine parc. št. ..., k.o. ... (danes ..., k.o. ...), ne bi smelo biti sporno, da se lokacijska informacija nanaša tudi na del parcele, po kateri poteka sporna pot. Izvedenčev zaključek, da območje stavbnega zemljišča ne posega v območje poti, je zmoten, enako zaključek sodišča, ki zmotni ugotovitvi izvedenca v celoti sledi.

26. Pritožba trdi, da so izvedenčevi zaključki o namenski rabi zemljišča v celoti zmotni in sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje ko je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju glede namenske rabe, čeprav iz lokacijske informacije iz leta 2012 tekstualno in grafično izhaja, da sporno cestišče poteka po zemljišču, ki je po namenski rabi opredeljeno kot stavbno zemljišče. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja namenske rabe zemljišča opredelilo v točkah 26., 27. in 30. obrazložitve izpodbijane sodbe. V točki 30 obrazložitve je zaključilo, da so neutemeljene pripombe tožeče stranke zoper izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali sporna cesta poteka po namensko kmetijskem ali stavbnem zemljišč, čeprav so spremembe prostorskih aktov imele za posledico razširitve območja stavbnega zemljišča, označenega z oznako Z 19 in obarvanega z vijolično barvo (po namenu čiste stanovanjske površine). Zaključek sodišča prve stopnje, da sporna cesta poteka po namensko kmetijskem zemljišču, je zmoten in nima podlage v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi.

27. Pritožba nadalje izpostavlja, da je glede ocene vrednosti zemljišča sodišče prve stopnje v celoti sledilo izvedencu in ni upoštevalo pripomb tožeče stranke na izvedenko mnenje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tržna vrednost spornega dela stavbnega zemljišča 11,50 EUR/m2 oziroma skupaj 9.326,50 EUR. Izvedenec je pri oceni vrednosti stavbnega zemljišča pravilno izhajal iz primerjalnih cen in z upoštevanjem prilagoditev za fizične značilnosti določil primerljivo tržno vrednost v višini 32,85 EUR/m2. Tako dobljeno vrednost pa je izvedenec neupravičeno korigiral z dejansko rabo za javno infrastrukturo. Izvedenec ni pojasnil empirične metode, s katero je določil korekcijski količnik za komunalno infrastrukturo v višini od 0,30 do 0,40, ampak je pojasnil, da jo je določil po posvetu z drugimi cenilci in da naj bi takšna višina korekcijskega količnika odražala dejstvo, da zemljišča s komunalno infrastrukturo ne morejo konkurirati na prostem trgu. Tožeča stranka se s tako pavšalno obrazložitvijo ne more strinjati, ker bi izvedenec moral upoštevati, da tožeča stranka ni oseba javnega prava, sporno zemljišče je v izključni lasti gospodarske družbe, torej osebe zasebnega prava. Posledično ni mogoče govoriti, da bi bila tožeča stranka lastnica javne infrastrukture, niti s postavitvijo javne infrastrukture na svojih nepremičninah ni nikoli soglašala. Kolikor po delu zemljišča tožeče stranke poteka cesta, to še ne pomeni, da gre za javno infrastrukturo. Tudi Odlok tožene stranke, ki sporno cesto kategorizira, je v delu, ki se nanaša na zemljišče tožeče stranke neustaven in ga posledično ni mogoče uporabiti. Povedano drugače, dejanska raba spornega dela zemljišča je vsekakor pozidano stavbno zemljišče, pri čemer tožeča stranka nikoli ni postavila ali soglašala s postavitvijo javne infrastrukture, zato je potrebno sporno cesto šteti kot privatno cesto, kar pa nedvomno ni javna infrastruktura. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali gre za javno infrastrukturo ali za asfaltiran del zemljišča v lasti tožeče stranke, v celoti sledilo izvedencu in zaključilo, da je sporno zemljišče javna infrastruktura, saj po njem poteka javna cesta. S tem je sodišče prišlo v nasprotje z lastno obrazložitvijo iz točke 27 obrazložitve, ko je sicer pravilno ugotovilo, da sporni Odlok tožene stranke ni skladen z Ustavo RS in ga na podlagi 125. člena Ustave RS ne gre uporabiti. H krati pa je v celoti spregledalo, da tožeča stranka razpolaga s pravnomočnim in dokončnim gradbenim dovoljenjem Upravne enote Žalec, št. 351-86/2015-8 z dne 20. 4. 2015, ki predvideva gradnjo objekta v pasu treh metrov vzdolž južne parcelne meje nepremičnine pare. št. ..., k.o... . To je natančno na območju, kjer poteka sporna cesta. Slednje pomeni, da v obravnavanem primeru nikakor ne gre za javno infrastrukturo, saj lahko tožeča stranka brez soglasja tožene stranke, na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja, na sporni cesti gradi objekt. Ni nepomembno, da je tožeča stranka v letu 2016 že pričela z gradnjo, a je bila zaradi sklepa v predhodnem postopku razlastitve z gradnjo primorana prenehati. Sodišče prve stopnje ni sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj se pri dokazni oceni vprašanja javne infrastrukture ni opredelilo do navedenega gradbenega dovoljenja in relevantnih navedb tožeče stranke, pripombe tožeče stranke pa pavšalno zavrnilo kot neutemeljene brez logične in tehtne obrazložitve. Sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi ob doslednem upoštevanju lastnih ugotovitev moralo zaključiti, da asfaltiran del zemljišča tožeče stranke vendarle ne gre šteti za del javne infrastrukture, saj za to ni podlage. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dopustilo neutemeljeno korekcijo sicer pravilno ugotovljene tržne vrednosti spornega dela zemljišča. Ob izključitvi navedenega korekcijskega količnika je resnična ocenjena tržna vrednost spornega dela nepremičnine tožeče stranke 26.641,35 EUR oziroma 32,85 EUR/m2. 28. Pritožba pove, da je tožeča stranka v pripombah zoper izvedensko mnenje grajala izračun višine najemnine. Sodišče prve stopnje je točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo navedbe tožeče stranke, da je izvedenec napačno ocenil tržno vrednost zemljišča, kar je vodilo v napačno oceno primerljivih tržnih najemnin, ker ni upošteval različnih vrednosti kriterijev za določitev mere kapitalizacije za posamezno leto določene višine primerljive tržne najemnine. Naveden zaključek je sodišče argumentiralo s pojasnilom izvedenca, da ni mogoče delati tako, da ti nekdo (v konkretnem primeru tožeča stranka) natančno določi, kaj naj se pri ocenjevanju upošteva in kaj ne, saj da bi takšno ocenjevanje vodilo v napačno oceno vrednosti, kar ni dopustno in da je pri oceni potrebno upoštevati vpliv vseh vplivnih faktorjev (gibanje cen zemljišč, kategorizacijo javne poti in možnost ukrepov po ZUreP-1 oziroma ZUreP-2). Pritožba trdi, da argumentacija sodišča prve stopnje ne zdrži logične niti pravne presoje. Niti izvedenec, še manj pa sodišče, nista vsebinsko odgovorila na pripombe tožeče stranke zoper izvedenko mnenje. Tožeča stranka soglaša, da izvedenec ni dolžan slediti navodilom tožeče stranke, je pa vsekakor dolžan svoje mnenje zagovarjati z logičnimi in strokovnimi argumenti. Tožeča stranka se je v pripombah zoper izvedensko mnenje natančno opredelila do vplivnih faktorjev, ki jih je upošteval že izvedenec - zmoten je torej zaključek, da bi tožeča stranka želela določene kriterije vsiljevati izvedencu. Ob zmotni oceni vrednosti spornega dela zemljišča je napačen tudi zaključek o višini primerljive tržne najemnine. Pritožba poudarja, da je tudi neutemeljeno sklicevanje izvedenca in posledično sodišča prve stopnje na cenik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Prvi odstavek 4. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SZKZ) določa, da sklad gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije v skladu s sprejeto razvojno politiko Republike Slovenije, predpisi in svojimi akti ter pri tem opravlja zlasti taksativno naštete naloge. Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka lastnica spornega dela zemljišča (in ne Republika Slovenija), kot tudi ne, da gre v konkretnem primeru za pozidano stavbno zemljišče in ne kmetijsko zemljišče ali kmetijo. Izvedenec niti sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in predloženih cenitev Poročilo o oceni vrednosti dela zemljišča št. ... z dne 10. 2. 2016 in do Ocene poštene vrednosti lastninske pravice z dne 18. 8. 2016. Poročilo o oceni vrednosti dela zemljišča št. ..., izvedenca J. K. z dne 10. 8. 2016 izhaja, da znaša tržna vrednost spornega dela zemljišča 22,81 EUR/m2, kar je enkrat več od višine primerljive tržne vrednosti iz izpodbijanega izvedenskega mnenja. Nadalje iz Ocene poštene vrednosti lastninske pravice pooblaščene ocenjevalke vrednosti nepremičnin I. Š. z dne 18. 8. 2016 izhaja, da znaša ocenjena vrednost spornega dela zemljišča 33,40 EUR/m2, kar je trikrat toliko, kot izhaja iz izpodbijanega izvedenskega mnenja. Sodišče se prav tako ni opredelilo do izjave priče K., ki je zaslišan izpovedal, da je za tožečo stranko sam določil viši višino uporabnine, pri tem pa se je skliceval na druge v spis vložene listine, zato je sodišču v tem delu očitati kršitev iz 14.točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kolikor bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi upoštevalo navedena dejstva bi moralo ugotoviti, da so odstopanja posameznih cenitev preprosto previsoka, da bi lahko izvedensko mnenje opredelilo kot strokovno in popolno. Tožeči stranki pa je posledično prisojena prenizka uporabnina.

29. Pritožba izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka.

O pritožbi tožene stranke

30. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z ugotavljanjem višine uporabnine, ki jo je prisodilo tožeči stranki izhajalo iz tržne najemnine za pozidano stavbno zemljišče, namesto, da bi upoštevalo stanje zemljišča tedaj, ko se je vanj poseglo z izgradnjo ceste, ki je bila najprej kolovoz, nato od leta 1988 občinska makadamska cesta, v letu 2000 pa je bila asfaltirana , tedaj pa je to bilo kmetijsko zemljišče. 31. Pritožba bi imela prav, če bi se v postopku določala odškodnina zaradi razlastitve nepremičnine parc. št. ... k.o. ..., pa se ne . Predmet tožbe je plačilo uporabnine, ki jo tožeča stranka vtožuje kot lastnik navedene nepremičnine in lastništvo tožeče stranke je med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožeča stranka sme poleg odškodnine, do katere je (bo) upravičena v primeru uspešno izvedenega postopka razlastitve, zahtevati za čas, ko je nesporna lastnica zemljišča, po kateri teče cesta, tudi uporabnino. Uporabnina pa ni odškodnina in z uporabnino se nadomesti prikrajšanje, ki se ugotavlja po stanju objekta, ki prikrajšanje povzroča. Prikrajšanje v okoliščinah konkretnega primera povzroča cesta.

32. Pritožba se sklicuje na sodno prakso, ki pa obravnavana pravico do odškodnine v postopku razlastitve in po uveljavljeni sodni praksi razlastitvenemu upravičencu pripada odškodnina v višini valorizirane vrednosti nepremičnine v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine, pri čemer je pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino v primeru dejanske razlastitve bistvena namembnost zemljišča v času, ko je prešlo iz posesti razlastitvenega zavezanca.1

33. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine kot razlastitveni upravičenec, zato v zvezi z določanjem višine uporabnine sodišče prve stopnje ni zmotno ugotavljalo dejansko stanje in ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo višino uporabnine glede na namembnost zemljišča, ki ga tožeča stranka ne more uporabljati.

34. Po ustaljeni sodni praksi brez izvedbe razlastitvenega postopka, če seveda med upravičencem in zavezancem ni prišlo do pogodbenega dogovora ali soglasja glede uporabe zemljišča, uporabnik zemljišča ne pridobi lastninske pravice, ampak ima zgolj dejansko posest nad stvarjo. Za čas od dejanskega odvzema do formalne razlastitve se lastniku priznava tudi pravica do nadomestila koristi po obligacijskih pravilih2 . Po obligacijskih pravilih pa to pomeni tudi pravico do uporabnine, če se pokaže, da posestnik stvari nima pravne podlage za brezplačno uporabo. Po ustaljeni sodni praksi je nadomestilo za uporabo tuje stvari brez veljavnega pravnega naslova enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno nepremičnino, kar se šteje za ceno gole rabe.3

35. Tožbeni zahtevek, ki ga vtožuje tožeča stranka je verzijski zahtevek, ker je zatrjevala, da je tožena stranka nepošteni posestnik4 in uporablja njeno zemljišče v svojo korist 5. Pri verzijskem zahtevku morajo biti skladno z določbo 190.člena OZ, ki kot splošna določba ureja neupravičeno pridobitev, izpolnjene splošne predpostavke: 1. poleg obogatitve na strani toženca tudi 2. prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena, 3. vzročna zveza in 4. odsotnost pravnega temelja (odsotnost privolitve v prikrajšanje).

36. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo vse štiri pogoje. Pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj prikrajšanja tožeče stranke, ki da ga ta ni konkretno zatrjevala. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da se prikrajšanje tožeče stranke kaže v tem, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine, na kateri je tožena stranka zgradila cesto in da ji je ostala gola lastninska pravica, tožena stranka pa nepremičnino brezplačno uporablja in se v tem kaže njena obogatitev.

37. Tožeča stranka je zatrjevala tudi, da tožena stranka za brezplačno uporabo nima pravne podlage in da ni privolila v svoje prikrajšanje, s tem pa je kot lastnik nepremičnine v razmerju do nelastnika zadostila trditveni podlagi v zvezi z verzijskim zahtevkom.6

38. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da je imela s prejšnjim lastnikom nepremičnine sklenjen dogovor, da sme nepremičnino brezplačno uporabiti za izgradnjo ceste.

39. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo7, da tožena stranka ni dokazala,, da bi prejšnji lastnik dal soglasje za izgradnjo sporne ceste, ker ni podpisal soglasja, konkludento pa ni soglašal z izgradnjo, ker je umrl. 40. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju z izpovedbo priče G., kot je povzeta v zapisniku o glavni obravnavi z dne 1. 3. 20198 kot pravilno opozarja pritožba, saj je ta izpovedal: “da se je cesta asfaltirala leta 2000 na pobudo takratnega lastnika Ž., ki je imel tukaj obstoječo kmetijo. Žal je on zbolel in umrl, tako da se je kmetija prodala naslednjemu lastniku , F., ta pa jo je potem prodal firmi A. Gospod Ž. je bil napreden sokrajan. Na njegovo pobudo smo začeli planirati in nato okoli leta 2000 asfaltirali to javno pot med naseljem G. in O. oziroma M. Od vseh lastnikov parcel smo dobili tudi pisno soglasje, tako da glede tega ni spora. Povem, da gospod Ž. pa je takrat zbolel in umrl, zato njegovega podpisa ni na tem seznamu.“ Sodišče prve stopnje je res storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15.točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni v celoti pravilno povzelo izpovedi priče G. Pravilno je povzelo, da prejšnji lastnik soglasja za uporabo zemljišča za cesto ni podpisal, ker je prej umrl, ni pa povzelo, da se je cesta pričela asfaltirati na njegovo pobudo in zato je zmoten dejanski in materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da prejšnji lastnik ni konkludento soglašal z uporabo njegovega zemljišča za izgradnjo ceste na način kot ostali lastniki in kot izhaja iz Soglasja Ministrstva za promet in zveze št. 347-09/01/01/062.1/00 z dne 14. 4. 2000 (listina B 10).

41. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na zgoraj povzeto, tožena stranka uspela dokazati, da je imela soglasje lastnika za uporabo nepremičnine, ki je sedaj v lasti tožeče stranke. Vendar pa tožena stranka ni zatrjevala, da bi imela na nepremičnini kako od pravic stvarnega prava. Za nastanek teh morajo biti izpolnjeni bistveno strožji pogoji, kot za pridobitev obligacijskih pravic. Predvsem je poleg veljavnega zavezovalnega posla potreben tudi vpis pravice v zemljiško knjigo. Takih trditev v postopku ni bilo. Glede na trditve pravdnih strank pritožbeno sodišče zaključuje, da je med toženo stranko in prejšnjim lastnikom zemljišča bila sklenjen prekarij v smislu 583. člena OZ. Če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar, kadar koli hoče (tretji odstavek 583. člena OZ). Soglasje za vzdrževalna dela na nepremičnini ni mogoče razumeti kot da je namen posodbe določen, trajanje uporabe ni bil določen, zemljišče je bilo dano v uporabo brezplačno in skladno z določbo 583. člena OZ sme tožeča stranka kot posodnik zahtevati vrnitev zemljišča. 42. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožeča stranka konkretnega zahtevka za prenehanje uporabe zemljišča in plačilo uporabnine ni podala pred dopisom z dne 5. 9. 2017 (listina B 3) in ker niti v tem dopisu ni opredelila zapadlosti in višino uporabnine, pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka zavezana k plačilu šele od vložitve tožbe dalje, to je od 17. 10. 2017 in ko je temu tako, potem tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine kot jo časovno vtožuje tožeča stranka ni utemeljen in bi ga sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavrniti. Ker pa na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo glede izpodbijane 1. točke izreka sodbe, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke

43. Pritožba ni utemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje ,da je zmotno uporabilo določbe ZPP, ki urejajo dopustnost spremembe tožbe. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da bi na dan zadnjega naroka vložena sprememba tožbe, ko je izvedenec še ustno dopolnjeval izvedensko mnenje v zvezi z do tedaj vloženim tožbenim zahtevkom, kolikor bi jo sodišče prve stopnje dopustilo, po nepotrebnem zavleklo postopek. Tožeča stranka je imela pripombe na izvedensko mnenje že v okviru obstoječega tožbenega zahtevka in kot je razvidno iz pritožbenih navedb, še vedno mnenje kritizira, tako da ne more prepričati pritožbenega sodišča, da izvedenec v zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom ne bi imel dodatnega in obsežnega dela. Sprememba tožbe se je nanašala na uporabnino z zapadlostjo od 1. 11. 2017 dalje do vključno 1. 2. 2020 dalje in izvedenec ne bi mogel preprosto in enostavno dopolniti mnenja, kot zmotno meni pritožba.

44. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki spremembe tožbe z dne 14. 2. 2020 ni dovolilo in je zato pritožbo glede izpodbijane 3. točke izreka sklepa zavrnilo kot neutemeljeno (366. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

45. Pritožba ni utemeljena, kolikor pritožba izpodbija 2. točko izreka sodbe v zavrnilnem delu glede vtoževanih 17.298,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj svoj očitek gradi na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, ki je sporno zemljišče opredelil kot stavbno zemljišče, vendar pa je višino uporabnine korigiral zaradi njegove dejanske uporabe, ki je v naravi cesta.

46. Pritožba meni, da je izvedensko mnenje popolnoma nestrokovno in da bi mu sodišče prve stopnje ne smelo slediti, vendar pa pritožbeno sodišče z razlogi, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v celoti soglaša, saj je jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj sledi izvedenskemu mnenju in tudi pojasnilo, zakaj pripombe, ki jih je podala tožeča stranka na izvedensko mnenje niso sprejemljive.

47. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja ni predlagala dopolnitev mnenja s postavitvijo novega izvedenca niti mnenja ni kritizirala v zaključni besedi, tako da so pritožbeni očitki neutemeljeni, na vsa vprašanja, ki jih je tožeča stranka postavila izvedencu, pa je ta odgovoril, tako da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca, ko se je opredelilo glede vrste zemljišča (stavbno zemljišče) in glede višine uporabnine ter je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo.

48. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo terjatve 17.298,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Zavrniti bi ga moralo tudi iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče pojasnilo v zvezi s pritožbo tožene stranke in jih tu ne ponavlja.

49. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane 2. točke izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

50. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je, je bilo spremeniti tožbeni zahtevek tožeče stranke v stroškovnem delu (3. točka 365. člena ZPP) in ga zavrniti.

51. Tako je pritožbeno sodišče presodilo, da se pritožbi tožene stranke glede izpodbijane 1. točke izreka sodbe ugodi, pritožba tožeče stranka glede izpodbijane 2. točke izreka sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba spremeni, tako kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

Glede stroškov postopka

52. Tožeča stranka je skladno z določbo 154. člena ZPP in 155. člena ZPP dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.988,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

53. Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo (OT) toženi stranki od priglašenih stroškov kot potrebne stroške priznalo:odgovor na tožbo po 500 točk (19/1), zaprosilo GURSU 50 točk, 1. pripravljalna vloga 500 točk (19/1), 2. pripravljalna vloga , priglašenih 300 točk, 1. narok za glavno obravnavo (20/1) 500 točk, urnina 50 točk, 3. pripravljalna vloga ( (19/3) 250 točk, 2.narok za glavno obravnavo (20/2) 250 točk, urnina 100 točk, 4. pripravljalna vloga (19/3) 250 točk, 3. narok za glavno obravnavo (20/2) 250 točk, 5. pripravljalna vloga (19/3) 250 točk, 6. pripravljalna vloga (19/3) 250 točk, 7. pripravljalna vloga (19/3) 250 točk, 4. narok za glavno obravnavo (20/2) 250 točk, kilometrina 19,24 EUR , materialni stroški 50 točk ( 3.odstavek 11.člena OT) oziroma skupaj 4050 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 2.430,00 EUR in s kilometrino 2.449,24 EUR, povečano za 22% DVV, ki znaša 538,83 EUR, skupaj priznani stroški znašajo 2.988,07 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006. 54. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

55. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške za pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (drugi odstavek 165. člena ZPP).

56. Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo toženi stranki kot potrebne stroške priznalo pritožba 375 točk (21/1), materialni stroški 7,5 točke, skupaj 382,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229, 50 EUR, povečano za 22% DDV, ki znaša 50,49 EUR , skupaj priznani stroški znašajo 279,99 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006. 57. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (155. člen ZPP).

58. Pritožbeno sodišče je skladno z odvetniško tarifo toženi stranki kot potrebne stroške priznalo: odgovor na pritožbo (21/1) 625 točk, materialni stroški 12,5 točke, skupaj 637,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV (84,15 EUR) skupaj priznani stroški znašajo 466,65 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006. 59. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitev te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude(155. člen ZPP).

60. Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo odgovor na pritožbo 375 točk (21/1), materialni stroški 7,5 točke, skupaj 382,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV, ki znaša 50,49 EUR, skupaj priznani stroški znašajo 279,99 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006. 1 Primerjaj sklep VSRS II Ips 335/2017 z dne 26.4.2018 , zlasti 26.točka 2 Isto tam 3 Primerjaj sodba VSRS II Ips 112/2019 z dne 19.6.2020 4 96.člen SPZ 5 198.člen OZ, ki se glasi: “Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.“ 6 Primerjaj sodba VSRS II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020 7 21.točka obrazložitve izpodbijane sodbe 8 Listovna številka 55-56 spisa