Jedro

Po pisnem opozorilu, v katerem je toženka tožniku utemeljeno očitala, da je 23. in 24. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela, in mu ga vročila 25. 2. 2021, je tožnik ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 26. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela. Gre za krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je šlo za enodnevni izostanek z dela, saj je šlo pri tem za ponovno kršitev po pisnem opozorilu; pisno opozorilo očitno ni doseglo svojega namena in je tožnik istovrstno kršitev ponovil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2021, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 15. 4. 2021 in še traja, poziv na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z osnovno bruto plačo v višini 1.025,00 EUR, povečano za 8,5-odstotni dodatek za delovno dobo, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne za pretekli mesec, posredovanje podatkov za vpis v matično evidenco, prijavo v vsa obvezna socialna zavarovanja, obračun nadomestila plače za dneve 23., 24. in 26. 2. 2021 v višini 213,15 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2021. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da mu 17. 2. 2021 letni dopust ni bil odobren zaradi povečanega obsega dela na podpori naročnikom preko elektronske pošte, torej dela, ki ga sam ni opravljal. Zavrnitev takratne vodje A. A. ni bila utemeljena. Naknadno je prejel elektronsko sporočilo, da je letni dopust odobren. Pri toženki je bila praksa odobravanja letnih dopustov za nazaj, o čemer je izpovedal. Navedba sodišča prve stopnje, da to iz njegove izpovedi ne izhaja, je protispisna. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer ni upoštevalo elektronskega sporočila B. B. z dne 18. 2. 2021. Prav tako zmotno je ugotovilo, da se sistem C. ni uporabljal za odobravanje letnih dopustov. Ugotovitev je v nasprotju s Pravilnikom o delovnem času toženke in izpovedjo priče B. B. Tudi v zvezi s tem je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sistem C. ne kreira odzivov samodejno, ampak posreduje odločitve toženke glede letnih dopustov, za katere delavci zaprosijo. Tožnik je izpostavil, da pri toženki ni bil dosledno uveljavljen sistem odobravanja letnih dopustov. Ugotovitev, da je bil tožnik s tem sistemom seznanjen, je protispisna in zmotna. Priča B. B. je zanikal, da bi tožnik moral s prošnjo za izrabo, ki mu je bila zavrnjena, storiti karkoli. Temu nasprotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi jo moral umakniti. Težave s sistemov izrabe letnih dopustov pri toženki so imeli vsi delavci, kar je toženka vedela. Tožnik dneva letnega dopusta po lastni izbiri ni izrabil 5. 2. 2021, saj mu je za ta dan toženka odobrila izrabo. Dan po lastni izbiri je bil tako 26. 2. 2021, za izrabo katerega je tožnik pravočasno zaprosil. Toženka je vedela, da so takrat šolske počitnice in da ima šoloobveznega otroka, pri čemer se v sistem C. ne vnese utemeljitev prošnje. Tožnik ni imel možnosti zahtevati odprave kršitve, saj bi v času izvedbe predhodnega postopka šolske počitnice že minile. Tožniku pisno opozorilo ni bilo vročeno. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je neobrazložen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri toženki je uporabljal sedem različnih elektronskih naslovov, pri čemer ni bilo določeno, kako pogosto jih mora pregledovati. V zvezi s tem ni prejel nobenih navodil, kar je potrdila priča A. A. Primarno je za komunikacijo uporabljal D. Tožnik elektronske pošte na naslovu ..., po tem ko je 25. 1. 2021 začel z delom, ni več pregledoval. Pisno opozorilo je bilo poslano ob 15.38 uri, pri čemer niti iz naslova niti iz besedila elektronskega sporočila ne izhaja, kaj vsebuje. Če bi pisno opozorilo prejel, kršitve 26. 1. 2021 ne bi storil. Odpoved se lahko poda le zaradi ponovne kršitve. V zvezi s pisnim opozorilom je, enako kot z utemeljenostjo zavrnitve izrabe letnega dopusta, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Delodajalci ne morejo samovoljno odločati o izrabi letnega dopusta. Tožnik je z dela izostal en dan, pri toženki je bil zaposlen osem let. Odpoved je prestroga sankcija. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke. Priča E. E. ni sprejela odločitve o odpovedi, sprejel jo je poslovodja F. F. Poleg tega ni upoštevalo, da je tožnik delo opravljal dobro, napredoval je in prejemal del plače za delovno uspešnost, še za mesec februar 2021. Z njegovim delom ni bila zadovoljna le A. A., ki se je pri toženki zaposlila septembra 2020, tožniku pa je že januarja 2021 ponudila sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo končalo 25. 1. 2022, ko je odločitev pridržalo. Sodbo je izdalo 21. 6. 2022, pri čemer iz obrazložitve ne izhaja, katera procesna dejanja je opravilo in v kakšni sestavi. Tudi zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba na več mestih uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, med katerimi so razlogi glede vročanja pisnega opozorila, tako da je izpodbijano odločitev vsekakor mogoče preizkusiti. O bistvenih dejstvih ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov zaslišanj tožnika in prič, ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da bi tožnik v svoji izpovedi zanikal prakso odobravanja letnih dopustov za nazaj, ampak da v konkretnem primeru (glede letnega dopusta za 23., 24. in 26. 2. 2021) ni bilo tako. Glede sistema C., ki glede na to, da je toženka tožniku zavrnila izrabo letnega dopusta za sporne tri dni po elektronski pošti, niti ni bistven, je dejstvo, da se ta ni uporabljal za ta namen, ugotovilo na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov. Ne gre za očitano kršitev protispisnosti, če sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovi določena dejstva drugače, kot jih zatrjuje stranka (pri tem bi šlo kvečjemu za drug pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki prav tako ni podan).

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo zakonitega zastopnika toženke (toženke kot stranke). V tožbi je predlagal svoje zaslišanje, kar (glede na ureditev, da morata biti praviloma zaslišani obe stranki; 258. člen ZPP) pomeni, da je predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem strank, torej tudi zakonitega zastopnika toženke, ne privede pa do uveljavljane kršitve, ker sodišče prve stopnje nasprotne stranke ni zaslišalo, saj se stranke ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP). V konkretnem primeru dejstvo, da zakoniti zastopnik toženke ni bil zaslišan, ne pomeni niti, da toženka zatrjevanih dejstev glede možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi s tožnikom ni dokazala. V zvezi s tem je predlagala izvedbo drugih dokazov (zaslišanje prič), sodišče prve stopnje pa je utemeljeno štelo, da je svoje navedbe dokazala, pri čemer je upoštevalo izpovedi prič E. E., vodje kadrovske službe, in G. G., ki je sodelovala pri odločitvi o podaji odpovedi tožniku.

8. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 25. 1. 2022 pridržalo izdajo sodbe do poteka roka za ugovor zoper prepis zvočnih posnetkov zaslišanj tožnika in prič (četrti odstavek 125.a člena ZPP), pri čemer je ravnalo v nasprotju z 291. členom ZPP, ki določa možnost pridržane sodbe, če je treba, da se priskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnike o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (tožnik vpliva v pritožbi niti ne utemelji). Izpodbijano sodbo je izdalo na seji senata, pri čemer v vmesnem času ni opravilo nobenih drugih pravdnih dejanj (le izdelalo je prepise zvočnih posnetkov in jih vročilo strankam), kot mu neutemeljeno očita tožnik v pritožbi, niti ni izvajalo nobenih dokazov.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar s strani tožnika niti ni bilo prerekano, da je 17. 2. 2021 zaprosil za izrabo letnega dopusta po elektronski pošti (in naknadno še preko sistema C.); na elektronsko sporočilo mu je odgovorila A. A., vodja H. centra, da izraba letnega dopusta ni odobrena. Tožnik je nato poslal elektronsko sporočilo, da bo letni dopust kljub zavrnitvi izrabil, na kar je ponovno prejel odgovor, da izraba ni odobrena; tožnik se je odzval na način, da odobritve ni iskal, ampak je toženko le obvestil o izrabi letnega dopusta. Ko ga je sodišče prve stopnje zaslišalo, je potrdil, da je navedena elektronska sporočila razumel kot zavrnitev prošnje za izrabo letnega dopusta, in sicer za dneve 23., 24. ter 26. 2. 2021. 10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dejstva, povezana s sistemom C., utemeljeno štelo za nebistvena. Četudi je iz tega sistema tožnik naknadno (3. 3. 2o21, potem ko je že neupravičeno izostal z dela in ko mu je toženka že podala pisno opozorilo) prejel odobritev izrabe letnega dopusta, to ne pomeni, da mu je bila izraba odobrena ali da je z dela 23., 24. in 26. 2. 2021 izostal upravičeno.

11. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje v zvezi s sistemom C. utemeljeno upoštevalo tožnikovo izpoved, da je prošnjo v ta sistem oddal, potem ko mu je izrabo letnega dopusta A. A. zavrnila (pri čemer je razumel, da mu izraba ni bila odobrena). Takšno ravnanje je bilo samovoljno, kot je pravilno razlogovalo v izpodbijani sodbi. Upoštevalo je skladne izpovedi prič A. A., G. G. in I. I., ki je sistem zasnoval, da sistem C. ni namenjen odobravanju izrabe letnih dopustov, pri čemer utemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče B. B., ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, da on preko sistema C. odobrava letne dopuste, ki je ostala osamljena, pa tudi nasprotna nadaljnji izpovedi, da se v tem sistemu ne more zavrniti izrabe, da odprte prošnje sistem sam potrdi. Tudi konkretno za sporočilo, ki ga je tožnik prejel 3. 3. 2021, je jasno izpovedal, da to ni bila odobritev izrabe letnega dopusta z njegove strani, ampak sistemsko generirano sporočilo.

12. V pritožbi tožnik neutemeljeno izpostavlja predloženi Pravilnik o delovnem času toženke, ki v prvem odstavku 26. člena določa, da se delavcu upošteva izraba rednega letnega dopusta na podlagi predhodne odobritve delavcu s strani neposredno nadrejenega preko spletnega portala; delavec mora odobritev pridobiti praviloma tri dni pred izrabo rednega letnega dopusta. Navaja, da bi iz te določbe izhajalo, da se odobritev pridobi iz sistema C.; tudi če bi jo tako razumeli, je jasno določena obveznost pridobiti odobritev pred izrabo letnega dopusta, ki je v konkretnem primeru ni bilo. Še več, prošnja za izrabo letnega dopusta je bila izrecno zavrnjena.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja še, da mu sistem odobravanja letnih dopustov pri toženki ni bil znan in da so imeli tudi drugi delavci s tem težave. Navedeno je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, pa tudi sicer nebistveno. Tožniku je bila izraba letnega dopusta za dneve, na katere se nanašata pisno opozorilo in odpoved (23., 24. in 26. 2. 2021), zavrnjena, kar je tudi razumel, kot je sam izpovedal in kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Enako nebistveno je, ali je bila sicer praksa odobravanja izrabe za nazaj, v zvezi s katero tožnik neutemeljeno opozarja na vsebino elektronskega sporočila z dne 18. 2. 2021, v katerem je B. B. pozval delavce, da oddajo letne dopuste za februar v sistem C. (ki se očitno nanaša na vnose v sistem po predhodni odobritvi; tožnik je v sistem vnesel izrabo letnega dopusta, ki mu je bila zavrnjena).

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da zavrnitev izrabe letnega dopusta ni bila utemeljena; da razlog, ki ga je A. A. navedla, povečan obseg dela na podpori naročnikom preko elektronske pošte, ni povezan z njegovim delom, saj ga sam ni opravljal. Navedeno ni bistveno, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, saj nestrinjanje delavca z zavrnjeno izrabo letnega dopusta ne opravičuje (samovoljnih) izostankov z dela.

15. 163. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki ga je pri odločanju pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja način izrabe letnega dopusta. V prvem odstavku določa, da se ta izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in regeneracijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Staršem šoloobveznih otrok daje pravico do izrabe najmanj enega tedna letnega dopusta v času šolskih počitnic (drugi odstavek 163. člena ZDR-1), poleg tega daje delavcem pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sami določijo, o čemer morajo obvestiti delodajalca najkasneje tri dni pred izrabo (tretji odstavek 163. člena ZDR-1).

16. Z vidika pravice do izrabe enega tedna letnega dopusta v času šolskih počitnic je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno izpostavilo, da tožnik 17. 1. 2021, ko je zaprosil za izrabo letnega dopusta, svoje prošnje ni utemeljil niti s šolskimi počitnicami niti z dnevom, ki ga delavec izrabi na dan, ki ga sam določi. Glede na navedeno je nebistveno, kar vse v zvezi s tem tožnik poudarja v pritožbi, da dneva po lastni izbiri ni izrabil 5. 2. 2021, da je toženka vedela, da ima šoloobveznega otroka, da ni imel možnosti zahtevati odprave kršitve, ker bi v času izvedbe predhodnega postopka šolske počitnice že minile, in pa tudi, da sistem C. ne omogoča vnosa utemeljitve prošnje za izrabo letnega dopusta, saj je tožnik za izrabo zaprosil po elektronski pošti, na tak način mu je bila izraba tudi zavrnjena.

17. ZDR-1 v zvezi s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga v prvem odstavku 85. člena določa, da se lahko pošlje tudi po elektronski pošti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Da gre v primeru elektronskega naslova ... za takšen elektronski naslov, med pravdnima strankama ni bilo sporno kot tudi ne, da je toženka tožniku pisno opozorilo poslala dne 25. 2. 2021 ob 15.38 uri, ko je tožnik delo opravljal od doma v popoldanski izmeni.

18. Pritožbeno poudarjanje, da je tožnik uporabljal več elektronskih naslovov (sedem), je za odločitev nebistveno, enako kot velja za dejstvo, da elektronsko sporočilo, ki je vsebovalo pisno opozorilo, ni bilo tako sestavljeno, da bi že iz naslova ali besedila izhajalo, kakšno priponko (pisno opozorilo) vsebuje.

19. Tožnik neresnično navaja, da ni bilo določeno, kako pogosto mora pregledovati posamezni elektronski naslov. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin, mu je bilo v času dela od doma naloženo, da mora biti dosegljiv delodajalcu tudi po elektronski pošti (odredba o delu na domu, ki je začela veljati 1. 1. 2020); tudi tožnik je sam izpovedal, da je tega dne 25. 1. 2021 pregledoval elektronsko pošto na naslovu, na katerega je bilo poslano pisno opozorilo (le da se s tem konkretnim elektronskim sporočilom ni seznanil; v pritožbi v zvezi s tem ponavlja svoje navedbe, da je pregledal elektronsko pošto ob začetku delovnika, kasneje pa ne več, ker tega naslova ni več potreboval pri delu). Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, njegove navedbe pravilno označilo za nebistvene; tožnik je bil dolžan spremljati elektronsko pošto; ker mu je bilo pisno opozorilo poslano skladno z zakonom v času, ko je opravljal delo, je šteti, da mu je bilo pravilno vročeno, pri čemer tožnik nobenih pravno upoštevnih razlogov, ki bi mu preprečevali, da se s pisnim opozorilom dejansko seznani, niti ni navedel (na primer izpad internetnega omrežja).

20. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved A. A., da v zvezi z uporabo elektronske pošte ni prejel nobenih navodil, pri čemer priča sploh ni tako izpovedala; na vprašanje glede prejetih navodil je odgovorila, da tega ne ve; na ponovno vprašanje glede odzivnosti na elektronsko pošto, je odgovorila, da je treba na prejeta elektronska sporočila odgovoriti, da se to pričakuje.

21. Po pisnem opozorilu, v katerem mu je toženka utemeljeno očitala, da je 23. in 24. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela, in mu ga vročila 25. 2. 2021, je tožnik ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je 26. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela. Gre za krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je šlo za enodnevni izostanek z dela, saj je šlo pri tem za ponovno kršitev po pisnem opozorilu; pisno opozorilo očitno ni doseglo svojega namena in je tožnik istovrstno kršitev ponovil. Kršil je temeljno obveznost iz delovnega razmerja, določeno v prvem odstavku 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), pa tudi tisto, določeno v prvem odstavku 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca).

22. V zvezi z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka (krivdni razlog), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz teže kršitve, ki jo tožnik v pritožbi neutemeljeno minimizira, upoštevalo pa je tudi ugotovljeno dejstvo, da je toženka izgubila zaupanje vanj, ki ga je pravilno ugotovilo na podlagi ocene izpovedi G. G. in E. E. Pritožbeno sodišče soglaša, da navedeno pretehta nad s strani tožnika izpostavljenimi dejstvi, da je bil zaposlen pri toženki osem let, da je zatrjevano dobro opravljal delo oziroma da je še za februar 2021 prejel del plače za delovno uspešnost (dodaja le, da tožnik odpovedi ni prejel zaradi slabega dela, ampak zaradi neupravičenih izostankov z dela; nebistveno je zato, kar ponavlja tožnik v pritožbi, da z njegovim delom ni bila zadovoljna le A. A.).

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP), toženka pa stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).