Jedro

Nasprotje med dokazi ne pomeni nasprotja, kot ga opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je eden od dokazov ali več dokazov v nasprotju z drugim(i), je stvar dokazne ocene sodišča, ali bo dejstvo, katerega (ne)obstoj sta stranki dokazovali s temi dokazi, štelo za dokazano ali ne. V delih, ko revizija poudarja nasprotja med podanimi izvedenskimi mnenji in sodiščema očita omenjeno procesno kršitev, torej dejansko izpodbija njuno dokazno oceno.

Preiskovalno načelo v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki je uveljavljeno zaradi zavarovanja interesov in pravic otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti zase in za svoje pravice in interese (408. člen ZPP), s čimer se zagotavlja tudi posebno varstvo in skrb otrok (56. člen Ustave RS). Ob dejanskih ugotovitvah, da deklici nista izjavili, pri kom od staršev želita ostati po razpadu njune življenjske skupnosti, da sta zelo navezani druga na drugo (zaradi česar njuno razdvajanje ne bi bilo v njuno korist), da pri nobenem od staršev niso materialni pogoji bistveno ugodnejši, da sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo otrok, da se starša nista sposobna dogovoriti za skupno vzgojo in varstvo, da pa je mati v osebnostnem smislu vendarle zrelejša in samostojnejša osebnost, ki bo deklicama nudila trdnejšo oporo pri njunem razvoju in ima enako topel odnos do obeh deklic, medtem ko je oče očitno bolj naklonjen starejši hčerki, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da bodo njune koristi zagotovljene v večji meri, če bosta dodeljeni v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa bosta ohranili pogoste stike.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletni hčerki pravdnih strank A. in M. dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo materi - tožnici. Očetu - tožencu je naložilo, da za njuno preživljanje plačuje mesečno preživnino. Stike hčerk z očetom je uredilo tako, da oče pride na dom matere vsako sredo ob 15.30 in ju odpelje na svoj dom, kjer ju mati ob 19.30 prevzame, med vikendom od petka ali sobote od 18.00 do naslednjega dne do 19.30 oziroma med poletnimi počitnicami do 20.00 ter nadalje še med počitnicami in prazniki, za kar se bosta starša sprotno dogovarjala. Nasprotni tožbeni zahtevek, da se hči A. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu, je zavrnilo in odločilo tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in sodbo prve stopnje razveljavilo v odločitvi o preživnini in o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje glede dodelitve mladoletnih otrok in ureditve njunih stikov z očetom.

Zoper sodbo druge stopnje je toženec pravočasno vložil revizijo in predlagal, da vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči oprli svojo odločitev predvsem na izvedensko mnenje dr. M. K., čeprav je v zvezi z njenim mnenjem toženec izpostavil, da izvedenka ni pridobila osebnih zdravstvenih kartonov za starša; ni izvajala testov ali strokovnih preiskav, temveč svoj zaključek gradi na podlagi kratkega razgovora; si ni ogledala razmer bivanja in nepravilno ugotovila, da A. spi v postelji skupaj z očetom; ni opravila razgovora s starimi starši; nima ocene, v čem je strokovna podlaga njeni drugačni odločitvi od izvedenca C.. Izvedenec C. je v svojem mnenju med drugim zapisal, da tožnica za svoje dobro počutje in funkcioniranje nujno potrebuje podporo in pomoč svoje socialne mreže, pri zagotavljanju tega pa gre lahko zunaj postavljenih norm ter v svoj prid zapostavi koristi otrok. Izvedenka ugotavlja, da sta deklici pri očetu zelo zadovoljni, pozablja pa, da predvsem A. večkrat ne želi nazaj k materi, včasih tudi M. ne. Očitno je nasprotje dokazov v spisu, kar narekuje nadaljnjo dokazno obravnavo, še zlasti, ker je zaradi koristi otrok treba izvajati tudi dokaze, ki jih stranke ne predlagajo. Sodišče ni izvedlo dokazov tožene stranke in tudi ne utemeljilo, zakaj ne. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007), saj so podana nasprotja med dokazi, pomanjkljivosti v mnenju dr. M. K. in niso navedeni razlogi za zavrnitev zaključkov izvedenca C. To kršitev predstavljajo tudi razlogi sodbe prve stopnje, da bi deklici v primeru, da bi bila vsaka dodeljena enemu staršu, "bili postavljeni v položaj, ko bi morali odraščati v zanjo po prepričanju sodišča neskladnih razmerah," saj konkretno ne pojasnijo, v čem se neskladne razmere kažejo oziroma izražajo pri posamezni deklici oziroma obeh. A. je po navedbah očetu v neformalnem razgovoru izpovedala, da si želi biti dodeljena očetu. Razlogi sodbe navajajo, da neformalni razgovor z deklicama ni bil opravljen, zapisnik o glavni obravnavi z dne 22. maja 2006 in dejansko izvršen neformalni razgovor 12. junija 2006 kažeta drugače, sam postopek neformalnega razgovora pa, da ni bil izveden po določbi 410. člena ZPP. Tudi to pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšno ugotavljanje odločilnih dejstev je v nasprotju z načelom oficioznosti in obenem pomeni kršitev 408. člena ZPP, po katerem lahko sodišče zaradi varstva koristi otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale. Dosedanji postopek dokazovanja je pomanjkljiv, kar ne predstavlja le bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč tudi kršitev prvega odstavka 56. člena Ustave RS.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Ni je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi z zatrjevanjem procesnih kršitev ni mogoče doseči vsebinske presoje dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje - v takih primerih je sklicevanje na procesne kršitve le navidezno, saj stranka v resnici izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno. Ravno to je storil toženec v reviziji z zatrjevanjem kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj z očitkom te procesne kršitve izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, ki sta sprejeli izvedensko mnenje dr. M. K., kateri je izdelavo mnenja zaupala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki jo je za izvedenca določilo sodišče prve stopnje. Revizija celo potrjuje, da gre za nasprotje med dokazi, kar torej ne pomeni nasprotja, kot ga opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje v samem izreku, nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih in nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in samimi temi listinami oziroma zapisniki). Če je eden od dokazov ali več dokazov v nasprotju z drugim(i), je stvar dokazne ocene sodišča, ali bo dejstvo, katerega (ne)obstoj sta stranki dokazovali s temi dokazi, štelo za dokazano ali ne. V delih, ko revizija poudarja nasprotja med podanimi izvedenskimi mnenji in sodiščema očita omenjeno procesno kršitev, torej dejansko izpodbija njuno dokazno oceno. To je tožencu pojasnilo že sodišče druge stopnje, ko je zapisalo, da je sodišče samo lahko ocenilo bistvene razlike v izvedenskih mnenjih v okviru dokaznega postopka.

Toženec nadalje očita sodiščema druge in prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi ne pojasnili, zakaj so bili njegovi nadaljnji dokazni predlogi zavrnjeni, kar pa ni res (o tem so razlogi na šesti strani sodbe prve stopnje in že omenjeni na peti strani sodbe druge stopnje). Določeno nasprotje je podano le med zapisom sodišča prve stopnje, da neformalnega razgovora z deklicama ni izvajalo, in zapisnikom o glavni obravnavi, na katerem je bil določen datum neformalnega razgovora oziroma samim zapisnikom o neformalnem razgovoru, ki je bil vendarle opravljen. To je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, vendar zaradi tega sodbe prve stopnje ni razveljavilo, ker je ocenilo, da zaradi tega bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tako ocenjuje tudi vrhovno sodišče. Nasprotje med razlogi v sodbi namreč predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tem določilu le, kadar se to nasprotje nanaša na odločilna dejstva, torej tista, ki so bistvenega pomena za odločitev sodišča. Opravljen neformalni razgovor z deklicama in izjave, ki sta jih ob tem dali sodniku, pa za odločitev niso bili odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje, ki je zaradi odgovora na pritožbene navedbe o tem, da naj bi A. izražala željo, da bi živela z očetom, zapisnik o neformalnem razgovoru z deklicama pregledalo, je namreč ugotovilo, da starejša hči A. ni izjavila, pri kom od staršev bi bila raje, medtem ko mlajša M. ni razumela pomena neformalnega razgovora. V odgovor na enake revizijske trditve je treba dodati le, da tudi iz izvedenskih mnenj izhaja, da deklici nista podali izjave o tem, pri katerem od roditeljev želita ostati po razpadu njune življenjske skupnosti (izvedenec H. C. je v zvezi s tem zapisal, da deklici ne želita pripadati nobenemu, temveč obema). Procesna revizijska graja je usmerjena tudi zoper sam način izvedbe neformalnega razgovora, vendar pa ta graja ostaja nekonkretizirana, saj ne pojasni, v čem naj bi bil razgovor opravljen v nasprotju s 410. členom ZPP, revizijsko sodišče pa po uradni dolžnosti na procesne kršitve na pazi. Na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zapisa v sodbi sodišča prve stopnje, da hčerka A. prespi pri očetu v postelji skupaj z njim, pa je pravilen odgovor dalo tožencu že sodišče druge stopnje.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljene ocenilo pritožbene trditve, ki pomenijo grajo nepopolnosti izvedenskega mnenja dr. M. K.. Na ponovljene očitke izvedenki, da določenih dokazov sama ni pregledala oziroma podala ocene o njih (npr. ni pregledala zdravstvenih kartonov pravdnih strank, ni opravila razgovora s starimi starši) pa naj bo istočasno z odgovorom na trditve, da bi moralo tudi sodišče določene dokaze izvajati po uradni dolžnosti dodano, da preiskovalno načelo v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki ne razbremenjuje strank dolžnosti zbiranja procesnega gradiva, torej navajanja relevantnih dejstev in predlaganja dokazov zanje. Preiskovalno načelo v teh sporih je uveljavljeno zaradi zavarovanja interesov in pravic otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti zase in za svoje pravice in interese (408. člen ZPP), s čimer se zagotavlja tudi posebno varstvo in skrb otrok (56. člen Ustave RS). Vodilo pri odločanju, kateremu od staršev naj se po razpadu njune življenjske skupnosti zaupa v vzgojo in varstvo, je otrokova korist in to vodilo sta pri odločanju spoštovali tudi sodišči prve in druge stopnje. Tako sta pretehtali ne le materialne pogoje (v zvezi s čemer revizija zopet nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve), temveč tudi osebnostne sposobnosti staršev, da lahko deklicama nudita čim bolj ugodne pogoje za zdrav osebnostni in čustveni razvoj. Ob dejanskih ugotovitvah, da deklici nista izjavili, pri kom od staršev želita ostati po razpadu njune življenjske skupnosti, da sta zelo navezani druga na drugo (zaradi česar njuno razdvajanje ne bi bilo v njuno korist), da pri nobenem od staršev niso materialni pogoji bistveno ugodnejši, da sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo otrok, da se starša nista sposobna dogovoriti za skupno vzgojo in varstvo, da pa je mati v osebnostnem smislu vendarle zrelejša in samostojnejša osebnost, ki bo deklicama nudila trdnejšo oporo pri njunem razvoju in ima enako topel odnos do obeh deklic, medtem ko je oče očitno bolj naklonjen starejši hčerki A., sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da bodo njune koristi zagotovljene v večji meri, če bosta dodeljeni v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa bosta ohranili pogoste stike. Tako ugotovljene dejanske okoliščine niso narekovale dodatnega zbiranja procesnega gradiva po uradni dolžnosti, saj je to omejeno na tiste primere, ko obstajajo indici ali ko ugotovljena dejstva kažejo, da bi utegnile biti ogrožene otrokove koristi, če bi sodišče upoštevalo zgolj procesno gradivo, ki sta ga ponudili samo stranki. V obravnavanem primeru pa ugotovljena dejstva niso kazala, da bi bile koristi otrok pri enem ali drugem staršu kakorkoli ogrožene. Tudi v reviziji ponovljeno besedilo iz mnenja izvedenca C. o potrebi tožnice po podpori in pomoči svojih bližnjih, pri čemer bi šla lahko preko zunaj postavljenih norm ter v svoj prid zapostavila koristi otrok, tega ni narekovalo. Toženec namreč določeno besedilo le iztrga iz konteksta mnenja tega izvedenca, saj je v nadaljevanju izvedenec tudi zanj zapisal, da za svoje dobro funkcioniranje nujno potrebuje podporo, v prvi vrsti od svojih staršev in da sta si v tem s tožnico zelo podobna. Teza toženca o zapostavljeni koristi otrok, zlasti starejše A., se torej v dokaznem postopku ni potrdila in se tudi ni pojavil dvom o tožničini primernosti za varstvo in vzgojo otrok, zato tudi sodišču ni bilo treba ukrepati po uradni dolžnosti v smeri nadaljnjega zbiranja procesnega gradiva.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).