Jedro

Število vloženih zasebnih tožb ni nikakršna bistvena okoliščina, ki bi jo pri odločanju o predlogu za obročno plačilo sodnih taks moralo upoštevati sodišče prve stopnje. Taksna obveznost po določbah ZST-1 nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, torej se odmeri in plača v vsaki zadevi posebej. Na drugi strani pa je okoliščina, da je zasebni tožilec pri sodišču vložil več zasebnih tožb, njegova osebna izbira, ki na vprašanje zmožnosti plačila sodne takse v enkratnem znesku v zvezi s preživljanjem zasebnega tožilca in članov njegove družine, nima nobenega vpliva. Predvsem pa število vlog pred sodiščem ni kriterij, ki bi ga kot relevantnega za odločanje o tovrstnih predlogih določali zgoraj navedeni zakoni.

Izrek

Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom predlog pooblaščencev zasebnega tožilca A. A., odvetnikov iz Odvetniške pisarne ... z dne 8. 11. 2021 za obročno plačilo sodne takse v višini 240,00 EUR po plačilnem nalogu I K 17350/2020 z dne 5. 2. 2021 zavrnilo in odločilo, da mora zasebni tožilec v roku 15 dni po vročitvi sklepa plačati sodno takso v višini 240,00 EUR po plačilnem nalogu I K 17350/2020 z dne 5. 2. 2021. 2. Zoper sklep so pritožbo vložili pooblaščenci zasebnega tožilca „iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava“ in predlagali, „da višje sodišče pritožbi ugodi in dovoli zasebnemu tožilcu obročno plačilo sodne takse v predmetnem postopku.“

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenci zasebnega tožilca v vloženi pritožbi izpostavljajo, da zasebni tožilec glede izpolnjevanja kriterijev za obročno plačilo sodne takse izpolnjuje tako imenovani dohodkovni kriterij, saj povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar predstavlja 804,36 EUR na člana družine. S takšnim navajanjem razlogov sklepa sodišča prve stopnje pritožniki ne izpodbijajo. Sodišče prve stopnje v točki 11 svoje obrazložitve ugotavlja, da iz naslova plač na člana družine zasebnega tožilca mesečni dohodek znaša 318,76 EUR, vendar jasno in pravilno obrazloži, da zasebni tožilec ne izpolnjuje premoženjskega kriterija, ki se ugotavlja po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi z določbami Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), saj le-ta bistveno presega višino 48-kratnika minimalnega dohodka, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 5. Pritožniki s trditvijo, da zasebni tožilec prejema zgolj mesečno plačo v višini 373,62 EUR in da drugega premoženja nima ter da s soprogo nimata skupnega premoženja, ne morejo niti omajati, še manj pa izpodbiti pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Le-to je po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno izhajalo iz teze, da je potrebno skladno s 1. točko prvega odstavka 10. člena ZUPJS pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagateljevega premoženja upoštevati tudi premoženje njegovega zakonca in da slednje izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo je prvostopenjsko sodišče eksplicitno navedlo.

6. Pritožniki tudi ne morejo uspeti z izpostavljanjem vsebine pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, iz katere izhaja, da zasebni tožilec in njegova soproga nimata skupnega premoženja, temveč ima vsak svoje osebno premoženje ter da sodišče prve stopnje navedeno pogodbo zmotno tolmači. Drugostopenjsko sodišče takšne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene in pritrjuje zaključku prvostopenjskega sklepa, ki je predmet pritožbene presoje, da je pri ugotavljanju pogojev za obročno plačilo sodne takse poleg premoženja zasebnega tožilca potrebno upoštevati tudi premoženje njegove žene. Pri tem se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev višjega sodišča v sklepu II Kp 17350/2020 z dne 18. 10. 2021 (točke 6. do 8.), ki se je do praktično identičnih pritožbenih navedb že obširno in jasno opredelilo, ko je odločalo o pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga zasebnega tožilca za oprostitev plačila sodnih taks.

7. Sodišče prve stopnje je zato po presoji višjega sodišča v izpodbijanem sklepu na pravilen način ugotovilo obseg premoženja, ki ga je potrebno pri izpolnjevanju premoženjskega kriterija zasebnega tožilca kot prosilca upoštevati, kadar sodišče odloča o obročnem odplačilu sodnih taks. Ob upoštevanju relevantnih podatkov, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 421,89 EUR,1 je v točki 11 obrazložitve napravilo tudi pravilen izračun, da znaša 48-kratnik minimalnega dohodka 20.250,72 EUR, medtem ko premoženje družine zasebnega tožilca, ki skupaj znaša 85.000,00 EUR, ta cenzus bistveno presega. Zaradi navedenega tudi po oceni sodišča druge stopnje zasebni tožilec glede na višino odmerjene takse (240 EUR) ni upravičen do obročnega plačila sodnih taks, saj s plačilom sodne takse v celotnem znesku ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja zasebni tožilec in njegova družina.

8. Nadaljnja pritožbena teza, da zakonca živita na povsem različnih naslovih in ne v skupnem gospodinjstvu in nimata skupnega prebivališča, kot naj bi po stališču pritožbe napačno ugotavljalo sodišče prve stopnje, pa je po presoji višjega sodišča povsem nepomembna okoliščina za ugotavljanje premoženjskega stanja družine. Zasebni tožilec in B. B. sta zakonca, kar nenazadnje izhaja tako iz izjave o premoženjskem stanju (priloga A8-A14) kot tudi iz vsebine predložene pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (priloga A23-A27), pritožniki pa z ničemer ne izkažejo in niti pavšalno ne zatrjujejo začetka postopka za razvezo zakonske zveze, ki bi po določbi 3. točke 11. člena ZUPJS ob smiselno zatrjevani nepovezanosti zakoncev v življenjsko skupnost, lahko izključilo upoštevanje premoženja žene zasebnega tožilca pri ugotavljanju materialnega položaja zasebnega tožilca. Ob navedenem pa je takšno pritožbeno navajanje o ločenih gospodinjstvih zakoncev v nasprotju s podatki izjave o premoženjskem stanju (priloga v A8 spisa), ki jo je zasebni tožilec predložil sodišču ob uveljavljanju predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj iz slednje izhaja, da imajo tako vlagatelj A. A., kot tudi soproga B. B. in hči C. C. začasno prebivališče na Š v Ž.

9. Pritožniki neutemeljeno zatrjujejo tudi, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni skrbno presodilo vseh okoliščin, zlasti pa dejstva, da ima zasebni tožilec pred naslovnim sodiščem zoper navedene obdolžene vloženih več zasebnih tožb, natančneje 14. Višje sodišče ugotavlja, da število vloženih zasebnih tožb ni nikakršna bistvena okoliščina, ki bi jo pri odločanju o predlogu za obročno plačilo sodnih taks moralo upoštevati sodišče prve stopnje. Taksna obveznost po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST-1) nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, torej se odmeri in plača v vsaki zadevi posebej. Na drugi strani pa je okoliščina, da je zasebni tožilec pri sodišču vložil več zasebnih tožb, njegova osebna izbira, ki na vprašanje zmožnosti plačila sodne takse v enkratnem znesku v zvezi s preživljanjem zasebnega tožilca in članov njegove družine, nima nobenega vpliva. Predvsem pa število vlog pred sodiščem ni kriterij, ki bi ga kot relevantnega za odločanje o tovrstnih predlogih določali zgoraj navedeni zakoni. Zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni nastala.

10. Ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, ki jih preverja samo po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 glej Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji z dne 4. 2. 2022