Jedro

Če sodišče v upravnem sporu ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ni podlage za odločanje o stroških po določbah Zakona o pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 229/99-10 z dne 7.7.2000.

Obrazložitev

S 1. točko izreka sklepa je upravno sodišče ustavilo postopek, z 2. točko pa zavrnilo zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov. Tožnika sta sodišču prve stopnje pisno sporočila, da ne vstrajata pri tožbi, vloženi zaradi molka, ker je tožena stranka med upravnim sporom izdala odločbo, s katero sta zadovoljna. Vztrajata le še pri povrnitvi stroškov za sestavo tožbe, sodnih taks, poštnine ter drugih administrativnih stroškov. Sodišče je njun predlog za povrnitev stroškov zavrnilo, ker v tem upravnem sporu ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč je na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) postopek ustavilo.

V pritožbi tožnika predlagata spremembo 2. točke izreka izpodbijanega sklepa tako, da se jima priznajo prijavljeni stroški v zvezi z vložitvijo tožbe in se jih naloži v plačilo toženi stranki. Tožnika sta bila prizadeta v svojih pravicah oziroma pravnih koristih, ker upravni akt ni bil izdan v predpisanem roku, zato sta vložila tožbo. V postopku je bilo izkazano, da je bila tožba vložena utemeljeno, zato je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov, nezakonit. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnikov za povračilo stroškov postopka.

Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za odločanje o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS, je pravilno. Po tej določbi odloči sodišče o stroških postopka le, če v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Da v obravnavanem primeru ni bilo takšnega odločanja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 23. člena ZUS odločiti, da je tožniku tožena stranka dolžna povrniti stroške, je neutemeljen. Po 2. odstavku 23. člena ZUS namreč sodišče odloči o stroških, ki so nastali po krivdi ali naključju. Da bi tožnikoma nastali stroški po krivdi tožene stranke ali po naključju, ki se je njej primerilo, pritožbene navedbe ne izkazujejo. Te se nanašajo le na razloge za umik tožbe, ki pa za odmero stroškov v tem postopku sploh niso pomembni. Te pritožbene navedbe tudi ne izkazujejo, da bi bili izpolnjeni pogoji za odločanje o skupnih stroških po 3. odstavku 23. člena ZUS.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del navedenega sklepa.