Jedro

Tožnik, ki zahteva izdajo sodbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, saj Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID (Uradni list RS, št. 22/2022) samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 29. 11. 2021 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil tožbo, s katero zahteva, naj se toženkama prepove, da mu pogojujeta vstop v drugotoženko, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT (1. točka tožbenega zahtevka). Toženki sta mu dolžni dopustiti obiskovanje pouka, zanj izvajati in zagotavljati izobraževanje po Zakonu o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) in potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. Tudi v bodoče naj se jima prepove, da mu pogojujeta obiskovanje pouka, šolanje in izobraževanje z izpolnjevanjem pogoja PCT. V primeru kršitve prepovedi in nadaljnjega preprečevanja izobraževanja sta mu dolžni plačati za vsako posamezno kršitev prepovedi 4.000 EUR (2. točka tožbenega zahtevka). Dolžni sta mu plačati odškodnino v višini 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (3. točka tožbenega zahtevka) in mu povrniti stroške postopka (4. točka tožbenega zahtevka). Hkrati s tožbo je tožnik glede 2. točke tožbenega zahtevka vložil predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. II P 1517/2021 z dne 6. 12. 2021 sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o nedenarnem zahtevku (1. in 2. točka tožbenega zahtevka), o predlogu za izdajo začasne odredbe in o stroškovnem delu v zvezi s tem. Po pravnomočnosti sklepa je bila zadeva v navedenem obsegu dne 9. 3. 2022 odstopljena v reševanje temu sodišču. 2. Obravnavana tožba glede 1. in 2. točke tožbenega zahtevka ter predlog za izdajo začasne odredbe sta bila vložena na podlagi 4. člena in četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Iz tožbe izhaja, da je z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-191 (v nadaljevanju: Odlok 174/21) Vlada RS domnevno z namenom zamejevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 določila pogoje prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (pogoj PCT). Ta pogoj morajo izpolnjevati vsi uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju vseh dejavnosti v RS, ne pa tudi osebe mlajše od 12 let. Testiranje za dokazovanje PCT se izvaja s HAG testi. Za učence osnovne šole je, zgolj za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, zahtevano testiranje s testi HAG za "samotestiranje" (ki niso nič prav drugačni od testov za testiranje). Samotestiranje se opravi v zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Povsem in izključno zdravi otroci so se dolžni, za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, trikrat tedensko testirati na virus SARS-C0V-2, zgolj zato, da lahko prisostvujejo pouku oziroma se izobražujejo. Odklonitev soglasja za izvedbo testa ima za posledico popolno prepoved izobraževanja. Šola namreč starše, ki ne podajo soglasja, zgolj ustno obvesti, da se njihov otrok do nadaljnjega izobražuje na daljavo, ker zanj velja prepoved zbiranja v prostorih šole. Učenci se brez podpisanega soglasja k testiranju ne smejo udeležiti osnovnošolskega izobraževanja v prostorih šole. Če pa učenci vseeno pridejo v šolo, pa se učence osami oziroma popolnoma izolira. V času "šolanja od doma" oziroma izolacije se proces izobraževanja ne izvaja. Učencem namreč v času šolanja doma ni zagotovljena nobena oblika izobraževanja, saj niso deležni ne šolanja preko interneta, ne preverjanja in ocenjevanja znanja (Okrožnica Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport). Tožnik meni, da šola nima nobene pravne podlage za izdajo individualnih sklepov o izobraževanju na daljavo posameznim učencem oziroma oddelkom, pa kljub temu takšno izobraževanje dejansko odreja. Tožnik obiskuje 9. razred drugotoženke. Brez rednega testiranja se mu ne dovoli obiskovanje pouka, zato se je prisiljen podrediti neustavnemu in nezakonitemu testiranju ali pa se ne sme izobraževati v prostorih šole oziroma je izoliran.

4. Tožnik dalje navaja, da Odlok 174/21, „Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ2“ kot posamični akti ter zapoved drugotoženke kot neposredno dejanje prisile posegajo v njegove ustavne pravice, pravne interese in pravni položaj in mu neustavno in nezakonito onemogočajo vstop v šolo in obiskovanje pouka brez testiranja. So v nasprotju z določbami 2. , 14. , 18. , 22. člena Ustave RS ter posegajo v njegove pravice iz 34., 35., 56. in 57. člena Ustave RS. Skladno z določbami Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) inšpekcijski nadzor nad izvajanjem in preprečevanjem obvladovanja nalezljivih bolezni izvaja zdravstvena inšpekcija. Potrebne ukrepe se odredi z odločbo. Z opisanim ravnanjem je Vlada RS pristojnost za odrejanje ukrepov (med njimi rednega testiranja ni zaslediti) s posamičnim upravnim aktom iz ZNB prenesla neposredno v Odlok 174/21, Sklep MIZŠ oziroma kar Navodila MIZŠ. Ti akti urejajo posamična razmerja, saj odrejajo konkretne prepovedi za učence, ki niso podali soglasja za testiranje. Te prepovedi so torej dolžni spoštovati vsi naslovniki tega akta, ki poimensko sicer niso določeni, vendar jih je mogoče natančno ugotoviti, zaradi česar imajo Odlok 174/21, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ pravno naravo generalne odločbe (prim. USRS sklep U-1-86/04 in U-1-321/05, UPRS sodba I U 1349/2014). Tožnik izpostavlja, da prvotoženka izrecno poudarja, da šola ne sme in ne bo izdala nobenega individualnega sklepa o izobraževanju na daljavo posameznim učencem oziroma oddelkom, pa šola kljub temu izobraževanje na daljavo odreja zgolj s prepovedjo kot realni aktom. Določbe Odloka 174/21, Sklepa MIZŠ in Navodil MIZŠ torej na tožnika učinkujejo neposredno in je položaj povsem enak, kot da bi mu bil odrejen ukrep po ZNB, le da zoper Odlok 174/21, Sklep MIZŠ, Navodila MIZŠ ter neposredno ravnanje drugotoženke nima nobenega pravnega varstva. Skladno z Navodili MIZŠ šole namreč sploh ne izdajajo odločb oziroma sklepov o izobraževanju na daljavo posameznim učencem oziroma oddelkom. Izvajanje testiranja s strani delavcev šole predstavlja protipravni poseg v telesno integriteto in pravice otroka in ga delavec sploh ne sme izvršiti, otrok in starši pa nanj niso dolžni pristati. Redno testiranje zgolj zaradi povsem teoretične možnosti prenosa okužbe z zdrave osebe predstavlja grob in prekomeren poseg v človeško telo in človekovo dostojanstvo. Obveznost kakršnihkoli posegov v človeško telo, med katere spada tudi zahtevano testiranje, se sicer lahko predpiše le z zakonom, zato je pogoj testiranja za obiskovanje pouka neustaven že iz tega razloga. Omejitve izobrazbe in šolanja se namreč lahko določijo le pod pogoji strogega testa sorazmernosti. Pavšalno zatrjevana koristnost neprestanega testiranja ne more biti zadostna podlaga za popolno prepoved vstopa v šolo, izobraževanja in šolanja tožnika.

5. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da mu Odlok 174/21, sklep MIZŠ, Navodila MIZŠ in neposredna odredba drugotoženke onemogočajo izobraževanje in to ne samo samo brez konstantnega nesmiselnega testiranja, temveč že brez predložitve podpisanega trajnega soglasja k samotestiranju. Do odločitve sodišča se bo moral "samotestirati" ob pomoči učiteljev, ki niso ne usposobljeni, ne pooblaščeni izvajati teste. Od njega ni mogoče zahtevati, da trpi grobe in nezakonite posege v svoje telo in sedaj že redne kršitve ustavnih pravic, prav tako pa tudi ne, da se s kršitvami oziroma nespoštovanjem Odloka 174/21 izpostavi prepovedi izobraževanja. Postopki pred sodiščem trajajo daljši čas, kar pomeni, da mu bodo ves čas trajanja postopka kršene ustavne pravice. Tožnik bo torej ali povsem onemogočen pri obiskovanju pouka ali pa se bo moral v nedogled podrejati nesmiselnem testiranju. V nasprotnem primeru mu bo povsem onemogočeno šolanje in izobraževanje. Če bi sodišče zadržalo izvajanje nesmiselnih zapovedi, pa škodljivih posledic ne bo. Tožnik je namreč popolnoma zdrav, zaradi česar je redno trikrat tedensko testiranje povsem nesmiselno in nepotrebno. Dopuščanje ponavljajočih nezakonitih posegov v njegovo telo oziroma prepoved izobraževanja že sama po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo. Ocenjuje, da je škoda, ki mu bo nastala, nenadomestljiva in s sodbo o tožbenem zahtevku na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika ne bo mogoče več doseči ustreznega sodnega varstva. Do pravnomočnega zaključka šolskega leta namreč sploh ne bo upravičen do ustreznega izobraževanja in ocenjevanja. Zato bo utrpel nenadomestljivo izgubo pri pridobivanju praktičnih in socialnih veščin ter znanja, vsega tega kasneje ne bo mogoče nadomestiti. Tožnik brez ocenjevanja šole sploh ne more zaključiti.

6. Sodišče tožbe v odstopljenem delu, glede na naravo sprejete odločitve ni vročilo toženima strankama.

**K I. točki izreka**

7. Tožba ni dovoljena.

8. V obravnavani zadevi tožnik zahteva izdajo sodbe, po kateri bi se toženima strankama prepovedalo, da mu pogojujeta vstop v drugotoženko, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževanja. Toženi stranki sta mu dolžni dopustiti obiskovanje šole ter zagotavljati izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, ki ga je Vlada RS določila v Odloku 174/21. V primeru kršitve prepovedi in nadaljnjega preprečevanja izobraževanja sta mu toženki dolžni plačati za vsako posamezno kršitev prepovedi 4.000 EUR. Priglaša stroške.

9. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožba ni dovoljena če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Pravni interes mora obstajati ob odločanju o tožbi. Tudi če je ta obstajal ob vložitvi tožbe, pa je kasneje odpadel, kot je to primer v obravnavani zadevi, je treba tožbo zavreči.3

10. Sodišče ugotavlja, da je bil 19. 2. 2022 objavljen4 Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022 (16. člen) in v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka 174/21 (15. člen).

11. Odlok 22/2022 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.

12. Glede na navedeno tožnik, ki zahteva izdajo sodbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo. V obravnavanem primeru je namreč stanje, ki naj bi ga sodba urejala, že doseženo s sprejetjem Odloka 22/2022 oziroma s prenehanjem veljavnosti Odloka 174/21. Tožnik si torej tudi ob uspehu v tem postopku ne bi mogel več izboljšati svojega pravnega položaja. To pomeni, da za izdajo sodbe z zahtevano vsebino ne izkazuje več pravnega interesa.

**K II. točki izreka:**

13. Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

14. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.5

15. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč in odločitve, da tožba ni dopustna, je bilo treba zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

**16. K III. točki izreka:**

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 1 Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21 2 Tožnik konkretno ne navede na katera Navodila MIZŠ in sklep MIZŠ se njegove trditve nanašajo, med dokaznimi predlogi na 2. strani tožbe pa našteje naslednje dokazne listine: Odlok 174/21, sklep Ministra za zdravje o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, 138/21), Okrožnico MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in Dodatna pojasnila k okrožnici z dne 16. 11. 2021, Protokol MZ. 3 dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509. 4 v Uradnem listu RS, št. 22/2022 5 Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016 in drugi).