Jedro

Za pravilno uporabo materialnega prava, kar je v tem primeru ZST-1, je treba ugotoviti poleg plačilne zmožnosti pritožnice tudi višino sodne takse. Le ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti.

Sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, zakaj je sodišče vzelo tako visoke vrednosti spornega predmeta in še trem toženim strankam naložilo solidarno plačilo, drugotoženki pa samostojno delno plačilo sodne takse.

V 1. členu ZST-1 in tudi v taksni tarifi ni posebej predpisan postopek po ZOPNI.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Drugotožena stranka je predlagala sodišču, da jo oprosti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, kakor tudi predlog za obročno plačilo sodnih taks in o tem odločilo s sklepom VIII Pg 4833/2013 z dne 30. 6. 2015. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa in ugoditev predlogu za oprostitev ali vsaj delno oprostitev. V sklepu je označena kot vrednost spornega predmeta 1.838.840,00 EUR, enako v izpodbijani sodbi. Če upoštevamo 7. člen ZST, bi lahko na drugotoženo stranko za takso za pritožbo proti sodbi po tar. št. 1121 v zvezi s 16. členom bila taksa 15.765,00 EUR. Po 3. členu ZST-1, ko gre za dve ali več oseb, ki morajo takso plačati, je njihova obveznost nerazdelna. Plačilo takse za pritožbo je procesna predpostavka. Glede na solidarno obvezno plačilo takse v tej zadevi, sodišče pa drugotoženko ni oprostilo, se lahko zgodi, da druge stranke takse ne bi plačale. Tedaj bi morala drugotoženka s plačo 1.070,00 EUR in mesečno anuiteto kredita 325,24 EUR plačati 15.765,00 EUR. To bi ogrozilo preživljanje njene mladoletne hčerke in pritožnice. Sodišče ni upoštevalo tudi navedbe, da toženka preživlja sebe in mladoletno hčerko. Ko je sodišče zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ji je odvzelo pravico do pritožbe, kar je ustavna pravica. Če pa bi bila taksa 807,00 EUR, kot izhaja iz 9. točke sklepa, bi bila vrednost spornega predmeta 31.500,00 EUR. Dokler pa ji sodišče takse ne odmeri, ne more biti prepričana, ali ne gre za vrednost 15.765,00 EUR. Nikjer v spisu se ne omenja vrednost spornega predmeta 31.500,00 EUR. Tudi znesek 807,00 EUR je zanjo previsok.

3. Sodišče prve stopnje je po vloženi pritožbi, prvo, tretje in četrtotožene stranke (list. št. 289) odmerilo sodno takso 15.435,00 EUR. S plačilnim nalogom z dne 1. 7. 2015 je tem trem toženim strankam naložilo po 34. členu ZST-1 neplačano takso po tar. št. 1121 15.435,00 EUR. Sicer v primeru neplačila je zagrozila s posledicami, da se bo pritožba štela za umaknjeno.

4. Pritožniki so vložili ugovor zoper plačilni nalog (list. št. 324). Ugotavljajo, da jim sodišče nalaga plačilo sodne takse solidarno. Sodna taksa je napačno odmerjena, saj sodna taksa za primer pritožbe, ki je vložena, ni predpisana. Poleg tega je neutemeljeno naložena vsem trem strankam nerazdelno, saj se tožbeni zahtevek ne nanaša na vse tri stranke enako, temveč na vsako izmed njih in je samostojen tožbeni zahtevek. Zato bi moralo sodišče odmeriti takso za pritožbo vsaki izmed predlagateljic pritožbe.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 7. 2015 ugovor, prvo, tretje in četrtotožene stranke zavrnilo.

6. Proti temu sklepu vlagajo pritožbo te tri tožene stranke. Ponavljajo, da plačilo ne more biti odmerjeno nerazdelno, saj gre za tri zahtevke proti toženim strankam in vsaka ima svoj del in torej tudi takso. Opozarjajo, da za tak primer odmerjena višina sodne takse ni predpisana v zakonu.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi drugotožene stranke proti sklepu o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks:

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno citiralo pravno podlago za odločitev o predlogu za taksno oprostitev (11. člen ZST-1 in ustavna odločba U-I-85/14). Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je za pravilno uporabo materialnega prava, kar je v tem primeru ZST-1, treba ugotoviti poleg plačilne zmožnosti pritožnice tudi višino sodne takse. Le ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti. Pri tožnici pa je sodišče uporabilo kot višino spornega predmeta 31.500,00 EUR taksno obveznost 807,00 EUR in nato primerjalo pritožničine plačilne zmožnosti (9. točka obrazložitve sklepa). Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je kot višina spornega predmeta v uvodu sklepa označena vrednost 1.838.840,00 EUR, kot višina za pritožničino takso pa bi po izračunu bila 31.500,00 EUR. Pritožnica tako utemeljeno opozarja, da ne ve, od katerega zneska bo dobila taksno odmero.

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je za pravilno uporabo 11. člena ZST potrebno ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje odmerilo takso in če je pravilna, kateri znesek mora plačati drugotoženka. Ta znesek pa nato sodišče lahko primerja s toženkinimi dohodki in ugotovi, ali je predlog za taksno oprostitev utemeljen.

10. Sicer pa je treba pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevati tudi, da pritožnica trdi, da ima dohodek 1.070,00 EUR, da pa preživlja samo mladoletno hčerko. Res pa je, da plačilo kredita, s katerim je kupila stanovanje, lahko delno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Vendar je to obveznost prevzela prostovoljno. Če bi se izkazalo, da je res taksna obveznost pritožnice 807,00 EUR, bi bilo treba razmisliti o obročnem plačilu sodne takse.

11. Ker je za pravilno uporabo materialnega prava treba ugotoviti pravno relevantna dejstva, je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP).

O pritožbi prvo, tretje in četrtotožene stranke proti sklepu z dne 14. 7. 2015:

12. Pritožniki so vložili pritožbo proti sodbi. V predmetni zadevi gre za odločitev sodišča po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI). V tožbi je tožeča stranka, ki je sicer takse oproščena, označila vrednost spornega predmeta 1.838.840,01 EUR. Tožene stranke niso opozorile na previsoko odmerjeno takso, sodišče pa tudi ni ravnalo po 44. členu ZPP. V tej pravdni zadevi ne gre za obveznost plačila oziroma za denarni znesek, ampak za odvzem premoženja štirim toženim strankam in prenosom v last Republike Slovenije. Pritožba med drugim trdi, da za zahtevke po ZOPNI ni predpisana odmerjena višina sodne takse. Nato pa opozarja, da taksna obveznost, ker gre za samostojne zahtevke proti štirim toženim strankam, ne velja obveznost solidarnega plačila sodnih taks po zadnjem odstavku tretjega člena ZST-1. 13. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so zahtevki tožeče stranke proti štirim toženim strankam samostojni, oziroma da niso nujni enotni sosporniki. Skupno je le to, da tožeča stranka trdi, da je bilo premoženje nezakonitega izvora. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu kot pravno podlago za odmero sodne takse uporabilo za tri tožene stranke celotno višino punktuma 1.838.840,00 EUR in naložilo solidarno plačilo trem toženim strankam. Nato pa je še četrti stranki, ki je vložila samostojno pritožbo odmerilo sodno takso od 31.500,00 EUR vrednosti spornega predmeta. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, zakaj je sodišče vzelo tako visoke vrednosti spornega predmeta in še trem toženim strankam naložilo solidarno plačilo, drugotoženki pa samostojno delno plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je tudi odgovorilo na ugovor pritožnikov o tem, da ZST-1 nima za te postopke predpisane višine sodne takse, da se sodna taksa odmeri od vrednosti spornega predmeta in je za obveznost prvo, tretje in četrtotožene stranke solidarna. Pri tem se je oprlo na tar. št. 1121 ZST-1. Najprej je treba ugotoviti, da v 1. členu ZST-1 in tudi v taksni tarifi ni posebej predpisan postopek po ZOPNI. 2. člen pa ima le predpisano, da lahko obstoji taksna obveznost tudi v drugih primerih, ki jih določa ta zakon in taksna tarifa. Ni pa tudi prezreti dejstva, da je člen 9 ZOPNI v drugem odstavku predpisal, da se v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Posamezni členi, ki se nanašajo na postopek odvzema, so v členih 26 do 34. Vendar v teh členih ni posebnosti glede plačila sodne takse. Zato je treba upoštevati, da se ZOPNI sklicuje na ZPP. ZST-1 pa v 5. členu med drugim določa, da če ni v tem zakonu ali taksni tarifi določeno drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva. 18. člen ZST-1 pa med drugim, da če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. Če vložita pravno sredstvo obe stranki, se odmeri taksa za pravno sredstvo vsaki stranki posebej in je odvisna od vrednosti tistega dela odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija.

14. Tako se izkaže, da ima ZST-1 v III. poglavju določbe o določanju takse glede na vrednost predmeta. Dejstvo, da sodišče ni ob začetku postopka ugotovilo, kakšno vrednost spornega predmeta ima zahtevek, ki se nanaša vedno na določeno toženo stranko, še ne pomeni, da lahko arbitrarno odmerja sodne takse. Ker sklepa ni mogoče preizkusiti glede izračuna o taksni obveznosti in tudi ne o vrednosti izpodbijanega dela sodbe za posamezno stranko, je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi tu gre za neugotovljena dejstva, ki so pravno pomembna za pravilno uporabo ZST-1 in jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo (355. člen ZPP). Zato naj v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje določi vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek proti štirim toženim strankam. Gre za določitev spornega predmeta za odmero sodne takse po ZST-1. Glede na konkretne zahtevke in ZOPNI pa ni pravilna uporaba 3. člena ZST-1, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je naložilo solidarno obveznost prvo, tretje in četrtotoženi stranki. Zato naj sodišče prve stopnje o ugovoru odloči ponovno.

15. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP).