Jedro

Izpodbijana odločba ni v zadostni meri obrazložena, tako da ni mogoče preizkusiti, zakaj tožnica pogoja iz 7. točke 12. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev ne izpolnjuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (le), da je senat VF ugotovil, da tožnica (ob neupoštevanju dveh navedenih avtorstev) nima dovolj vodilnih avtorstev, saj ima samo dve vodilni avtorstvi pri člankih iz skupine I-III, da nima dovolj pedagoških točk, to je najmanj 12,5 točk kumulativno iz pedagoške dejavnosti, saj v njeni bibliografiji dva (navedena) učbenika nista s področja habilitacije in da nima ustreznega mentorstva, saj nima mentorstva enega zaključenega magisterija. Iz takšne obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, kako je senat VF prišel do ugotovitve, da tožnica nima dovolj vodilnih avtorstev in da nima dovolj točk iz pedagoške dejavnosti, to je zahtevanih najmanj 12, 5 točk. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tako ni navedeno, katera vodilna avtorstva pri objavi člankov iz skupine I-III so pravzaprav bila upoštevana in točkovana in koliko znaša seštevek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedeno in pojasnjeno število točk, ki jih je tožnica zbrala iz pedagoške dejavnosti. Dve (navedeni) deli, ki sta bili pri vrednotenju izvzeti, ker nista s področja habilitacije, nista točkovani, ostala dela iz bibliografije, ki naj bi se upoštevala in točkovala, pa sploh niso navedena.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odpravi sklep Habilitacijske komisije Univerze v Ljubljani (UL) št. 024-111/2012-2 z dne 24. 4. 2012, Ugotovitveni sklep Senata UL št. 5.8.3.-80/2012 z dne 4. 6. 2012 in odločbi senata Veterinarske fakultete (VF) v Ljubljani 5.8.3. -56/2013 z dne 3. 5. 2013 in rektorja Univerze v Ljubljani št. 024-252/2012 z dne 10. 12. 2013 ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni; do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1838/2009 z dne 18. 5. 2011 senat Veterinarske fakultete (VF) v Ljubljani na svoji 90. redni seji dne 24. 4. 2013 na podlagi 56. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS), 94. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev (UL z dne 25. 10. 2011) v povezavi z Merili za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (UL z dne 5. 11. 1996 s spremembami z dne 16. 210. 2001 in 12. 5. 2009, v nadaljevanju Merila) in ob smiselni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločil, da se vloga tožnice za izvolitev v naziv izredne profesorice za področje Veterinarska radiologija zavrne in se tožnice ne izvoli v zaprošeni naziv.

V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 5. 12. 2007 podala vlogo za izvolitev v naziv izredne profesorice za navedeno področje. Senat VF je na podlagi sklepa Habilitacijske komisije UL (Komisija), da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev iz Meril, sprejel sklep, da se vloga tožnice zavrne. Tožnica je zoper odločitev senata VF vložila pritožbo na senat Univerze v Ljubljani (UL), ki je njeno pritožbo zavrnil. Tožnica je nato zoper sklep senata UL vložila tožbo na Upravno sodišče, ki je s sodbo opr. št. I U 1838/2009 z dne 18. 5. 2011 tožbi ugodilo in razsodilo, da se izpodbijani sklep senata VF in odločba rektorice UL odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku je Komisija po dopolnitvi dokumentacije vlogo tožnice obravnavala na 2. seji dne 26. 10. 2011 in obravnavo odložila s prošnjo senatu UL, da pozove poročevalce, da svoje ocene o usposobljenosti kandidatke dopolnijo tako, da iz priložene bibliografije kandidatke izpostavijo in ovrednotijo vsaj šest pomembnih del, ki kandidatko kvalificirajo v zaprošeni naziv, upoštevajoč navodila iz 14. člena in 7. točke 12. člena Meril. Po dopolnitvi ocen je ugotovila, da sta med tremi ocenami poročevalcev o usposobljenosti kandidatke dve pozitivni in ena negativna. Nadalje je ugotovila, da kandidatka nima treh vodilnih avtorstev pri objavah s področja habilitacije v revijah iz skupin I-III in da je kandidatka v bibliografiji, v razdelku pedagoška dejavnost, med drugim točkovala učbenika z drugega področja in ne s področja habilitacije. Zato pedagoških točk za učbenika z drugega področja ni mogla upoštevati, tako da je po izvzetju točk za učbenika z drugega področja ugotovila, da kandidatka ne dosega zahtevanih najmanj 12,5 točk iz pedagoške dejavnosti, skladno s 7. točko 12. člena Meril ter Navodil za izvajanje Meril. Zato ni dala soglasja k izvolitvi kandidatke v zaprošeni naziv in je soglasno sklenila, da kandidatka ne izpolnjuje vseh pogojev za izvolitev v zaprošeni naziv. Zato je senat VF na svoji 82. redni seji dne 31. 5. 2012 sprejel sklep, da izvolitev v zaprošeni naziv ni mogoča. Kandidatka je zoper takšno odločitev senata VF vložila pritožbo. Njeno pritožbo je obravnaval senat UL na svoji 33. seji dne 18. 12. 2012 in na podlagi mnenja poročevalca sprejel sklep, da se pritožbi kandidatke ugodi in zadevo vrne v ponovni postopek na VF. V obrazložitvi sklepa je bilo navedeno, da v primerih, ko senat UL ni sledil mnenju Komisije in je zato ugodil pritožbi kandidatke, ugoditev pritožbi nadomešča soglasje Komisije. Skladno s takšno odločbo je senat VF na svoji 87. seji dne 28. 1. 2013 ponovno obravnaval vlogo kandidatke in sledil mnenju poročevalca senata UL v navedeni pritožbi ter imenoval novega, tretjega poročevalca v tem postopku ter ponovno zaprosil ostala dva poročevalca, da nedvoumno navedeta izpolnjevanje kvalitativnih kriterijev Meril in Navodil in ponovno zaprosil Študentski svet VF, da poda svoje konsistentno in utemeljeno mnenje.

Gradivo je bilo pripravljeno za obravnavo na 90. seji senata VF dne 24. 4. 2013. Na tej seji so člani senata VF ugotovili, da je Študentski svet sporočil, da ne more podati novega mnenja o kandidatki, ker je študentje ne poznajo, da je prejel tri mnenja poročevalcev, ki so bila pozitivna, da kandidatka ni navedla pravilnih IF revij, v katerih je objavila dva članka, da kandidatka nima dovolj vodilnih avtorstev, saj ima pri člankih iz skupine I-III samo dve vodilni avtorstvi, kar ne zadostuje Merilom, da nima dovolj pedagoških točk in sicer nima najmanj 12,5 točk kumulativno iz pedagoške dejavnosti, saj dva (navedena) učbenika nista s področja habilitacije in da nima ustreznega mentorstva, saj nima enega zaključenega magisterija, skladno z zahtevo 7. alineje 12. člena Meril. Zato ni razvidno izpolnjevanje vseh pogojev, določenih v 14. členu in 7. točki 12. člena Meril. Na osnovi navedenega je dekan VF pozval senatorje k glasovanju in je od 35 prisotnih članov 32 članov glasovalo proti kandidatkini izvolitvi, trije člani pa so bili vzdržani.

Rektor UL je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je kandidatka imela možnost vpogledati v celotno dokumentacijo pritožbenega postopka in se je po vpogledu v dokumentacijo tudi pisno opredelila do vseh pomembnih dejstev. Poudarila je, da je iz mnenj poročevalcev razvidno, da izpolnjuje vsa merila in kriterije za izvolitev v zaprošeni naziv in da si pridržuje pravico do izjave glede vsebine poročila poročevalca o pritožbi. Za poročevalca o pritožbi je senat UL imenoval A.A., ki je na podlagi predložene dokumentacije v poročilu ugotovil, da kandidatka dejansko formalno izpolnjuje predpisana merila za izvolitev v naziv in da se pojavlja le vprašanje ustreznosti objav glede na področje habilitacije. Zaključil je, da sam ni strokovno usposobljen, da bi lahko suvereno ugotovil, ali se domače in mednarodne objave ujemajo s področjem zaprošene habilitacije, zaradi česar je predlagal, naj se zadeva ponovno vrne na senat VF. Senat UL je pritožbo kandidatke obravnaval na 2. seji dne 26. 11. 2013. Ocenil je, da je senat VF že odločal o vlogi kandidatke in da zato ne more slediti mnenju poročevalca v pritožbi. V razpravi je bilo izpostavljeno, da senat fakultete lahko tudi neizvoli kandidata, ki sicer izpolnjuje pogoje za izvolitev v naziv, sklicujoč se na 55. člen ZViS. Pojasnjeno je bilo tudi, da obrazložitev odločbe, v skladu s sodno prakso, lahko vsebuje zgolj okoliščine, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. Po zaključeni razpravi je senat UL sprejel sklep, da se pritožba kandidatke zoper odločbo dekana kot neutemeljena zavrne.

Tožnica s tožbo izpodbija tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski akt, zaradi bistvenih kršitev postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obširni tožbi poudarja, da je jedro habilitacijskega postopka ugotavljanje in presoja pogojev, ki jih mora kandidat za pridobitev naziva izkazati, da se mu avtoritativno podeli licenca za poučevanje oziroma raziskovanje, v zvezi s čemer se sklicuje na izpostavljene sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VS RS). Če ima v habilitacijskem postopku odločujoče telo diskrecijsko pravico, to ne pomeni, da sme odločiti, kakor se mu zdi, ampak mora obvezno upoštevati temeljne kavtele poštenega postopka. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da se za relevantno dejansko stanje, dokaze ter razloge za odločitev v smislu 214. člena ZUP šteje obrazložena dejstva o tem, zakaj kandidat ne izpolnjuje določenega merila za izvolitev, oziroma, da je pristojni organ odločbo dolžan obrazložiti tako, da je v okviru sodne presoje v upravnem sporu mogoče ugotoviti, ali so toženo stranko pri odločanju prostega preudarka vodili razumni razlogi. Izpodbijana odločba pa ni ustrezno obrazložena. Upravno sodišče se je v svoji sodni praksi opredelilo tudi do vsebine prostega preudarka, kar tudi opredeljuje. Očitki VF, da tožnica ne izpolnjuje kriterijev iz meril in navodil, so neutemeljeni. Tožnici je bil sicer res dovoljen vpogled v pritožbeno dokumentacijo, vendar v njej še ni bilo izdelanega poročila poročevalca, zaradi česar se tožnica glede vsebine poročevalca ni mogla izjasniti. Tožnici tudi ni bila omogočena udeležba na seji senata UL, ko se je obravnavala njena pritožba. Seje senata so namreč javne, tožnica pa ni mogla vedeti, kdaj bo seja razpisana, tako da gre za bistveno kršitev določb postopka. Tožnica tudi meni, da je tožena stranka kršila načelo sorazmernosti, saj je bila njena vloga, kljub temu, da izpolnjuje vse pogoje za imenovanje v naziv, zavrnjena brez obrazložitve. Takšna obrazložitev pa posega tudi v ustavne pravice tožnice (22. in 34. člen Ustave). Sodišču predlaga, da odločbi VF in UL odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku nasprotuje. Navaja, da se je sodišče z odločanjem o neizvolitvi tožnice v zaprošeni naziv že ukvarjalo in je sklep o zavrnitvi vloge tožnice odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek zaradi nejasnega izreka in obrazložitve in ni podalo nobenih posebnih navodil o tem, katere razloge mora vsebovati obrazložitev odločbe o neizvolitvi v naziv. Sicer pa se je o vsebini obrazložitve odločb v postopkih neizvolitve v naziv že oblikovala enotna sodna praksa. Tudi VS RS je pojasnilo, da v primeru glasovanja o izvolitvi v naziv, odločba lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. Tudi v izpodbijani prvostopenjski odločbi gre za volilno odločitev in zato ni potrebno, da bi njena obrazložitev segala preko formalnih razlogov o načinu glasovanja in doseženem volilnem izidu. Volilnemu izidu pa tožnica ne oporeka. Tožbene navedbe o neustrezni obrazložitvi izpodbijane odločbe so neutemeljene. Pred izvedbo volitev je bila izpeljana obravnava strokovnih argumentov za in proti izvolitvi, razlogi za odločitev pa so bili v celoti vključeni v prvostopenjsko odločbo. Obravnavani so bili strokovni argumenti, pri čemer je senat članice ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v 14. členu in 7. točki 12. člena Meril. Ker tožnica pri treh različnih merilih ne izpolnjuje oziroma ne dosega minimalnih kriterijev za izvolitev v zaprošeni naziv, so tudi nerelevantne navedbe o domnevni kršitvi načela sorazmernosti. Tožnici tudi ni mogla biti kršena njena pravica do izjave s tem, ker pred odločitvijo organa druge stopnje ni imela vpogleda v poročilo poročevalca, saj ni predvidena možnost dopolnitve pritožbe po seznanitvi s poročilom poročevalca. Poleg tega drugostopenjski organ ni sledil poročilu poročevalca. Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila tožnici, da gre za volilno odločitev, ki temelji na avtonomiji univerze. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da izpodbijana odločba ni v zadostni meri obrazložena; tožena stranka pa v pripravljalni vlogi poudarja, da obrazložitev sporne odločbe vsebuje vse predpisane sestavine iz ZUP.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se tožnice ne izvoli v naziv izredne profesorice za področje Veterinarska radiologija na VF v Ljubljani.

Pogoje in postopek za izvolitev v naziv docent, izredni profesor in redni profesor ureja ZViS v členih od 55. do 57. člena, kakor tudi Statut univerze v Ljubljani (Statut). V sedmem odstavku 55. člena ZViS je določeno, da morajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci poleg pogojev iz prvega do šestega odstavka tega člena izpolnjevati tudi pogoje, določene v merilih za izvolitev v naziv. V 12. členu Meril so določeni kriteriji za kvalitativno in kvantitativno ocenjevanje bibliografije. V 7. točki 12. člena Meril je določeno, da kandidat za izvolitev v naziv izredni profesor v pogledu obsega (kvantitete) izpolnjuje pogoje iz 2., 3., 4. in 5. alineje te točke, kolikor pri ocenjevanju objavljenih del in pedagoške dejavnosti doseže najmanj 50 točk kumulativno, od tega 25 točk iz znanstvene ali umetniške in najmanj 12,5 točk iz pedagoške dejavnosti (oziroma 30 točk od zadnje izvolitve in od tega najmanj 15 točk iz znanstvene ali umetniške dejavnosti in najmanj 7,5 točk iz pedagoške dejavnosti) in da mora biti najmanj šest del objavljenih in predstavljenih na način, ki mu stroka priznava mednarodno pomembnost ali pomembnost za narodno ali državno samobitnost ali kulturo (od tega najmanj tri dela po zadnji izvolitvi) ter da mora biti pri treh delih (od zgoraj navedenih šest) kandidat vodilni avtor. Navedeno pomeni, da je za ugotovitev izpolnjevanja pogojev iz Meril za izvolitev v naziv relevantno število točk, ki jih kandidat doseže. Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da izpodbijana odločba ni v zadostni meri obrazložena, tako da ni mogoče preizkusiti, zakaj tožnica pogoja iz 7. točke 12. člena Meril ne izpolnjuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (le), da je senat VF ugotovil, da tožnica (ob neupoštevanju dveh navedenih avtorstev) nima dovolj vodilnih avtorstev, saj ima samo dve vodilni avtorstvi pri člankih iz skupine I-III, da nima dovolj pedagoških točk, to je najmanj 12,5 točk kumulativno iz pedagoške dejavnosti, saj v njeni bibliografiji dva (navedena) učbenika nista s področja habilitacije in da nima ustreznega mentorstva, saj nima mentorstva enega zaključenega magisterija.

Sodišče ugotavlja, da iz takšne obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, kako je senat VF prišel do ugotovitve, da tožnica nima dovolj vodilnih avtorstev in da nima dovolj točk iz pedagoške dejavnosti, to je zahtevanih najmanj 12, 5 točk. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tako ni navedeno, katera vodilna avtorstva pri objavi člankov iz skupine I-III so pravzaprav bila upoštevana in točkovana in koliko znaša seštevek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedeno in pojasnjeno število točk, ki jih je tožnica zbrala iz pedagoške dejavnosti. Dve (navedeni) deli, ki sta bili pri vrednotenju izvzeti, ker nista s področja habilitacije, nista točkovani, ostala dela iz bibliografije, ki naj bi se upoštevala in točkovala, pa sploh niso navedena. Ker je torej iz izpodbijane odločbe razvidno samo, da ima tožnica dve vodilni avtorstvi (iz spisovnih podatkov pa je mogoče ugotoviti, da so vsi trije poročevalci v strokovni oceni navedli, da tožnica, ob upoštevanju Meril in Navodil, pogoj objave najmanj šest objavljenih del v revijah, ki jih citira SCI v skupini I-III in v zvezi s tem pogoj treh vodilnih avtorstev izpolnjuje) in ker tudi ni razvidno in pojasnjeno število točk, ki ga je tožnica dosegla iz pedagoške dejavnosti (iz spisovnih podatkov pa je mogoče ugotoviti, da je tožnica po mnenju enega poročevalca z ocenjevanjem objavljenih del in pedagoške dejavnosti zbrala kumulativno 76,32 točk, po mnenju drugega poročevalca je zbrala 73,12 točk in po mnenju tretjega poročevalca 76,34 točk), sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe, tudi ob upoštevanju podatkov v upravnih spisih, ne more preizkusiti, saj obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh sestavin iz 214. člena ZUP.

Ker sodišče izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na tožničine objave del in s tem v zvezi na njena vodilna avtorstva in na točke iz pedagoške dejavnosti ne more preizkusiti, je bilo že iz tega razloga treba tožbi ugoditi, ne da bi se sodišče posebej opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker so podane bistvene kršitve pravil postopka in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V zvezi z izpodbijano prvostopenjsko odločbo sodišče še dodaja, da iz obrazložitve prvostopenjske odločbe tudi ni razvidno, na kakšen način je bilo opravljeno glasovanje senata VF na 90. seji z dne 24. 4. 2013. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ svojo odločitev utemeljiti tako, da bo iz nje razvidno doseženo število točk pri ocenjevanju objavljenih del in pedagoške dejavnosti, od tega točkovanje iz pedagoške dejavnosti, upoštevajoč pri tem kriterij 6 objavljenih del in v zvezi s tem kriterij 3 vodilnih avtorstev, skladno s 7. točko 12. člena Meril. Sodišče v obravnavanem primeru nadalje ugotavlja, da drugostopenjski organ pri ponovnem odločanju ni upošteval napotka sodišča iz zgoraj navedene sodbe, ki je sestavni del upravnih spisov, da mora odločbo izdati pristojni organ, to je senat UL in ne rektor UL, četudi predseduje senatu. Vendar pa je rektor UL pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno na podlagi sklepa senata UL, sprejetega na 2. seji dne 26. 11. 2013, tako da sama po sebi navedena nepravilnost ni mogla vplivati na odločitev.

Pač pa sodišče ugotavlja, da je pritožbeni postopek dodatno obremenjen še s procesnimi kršitvami, navedenimi v nadaljevanju obrazložitve. Postopek odločanja o pritožbi ureja Statut v 221. in 222. členu. V drugem odstavku 222. člena je določeno, da se posvetovanje začne s poročilom poročevalca, ki senatu predstavi ustrezen sklep. Iz podatkov v spisu in sicer iz zapisnika 2. seje senata UL z dne 26. 11. 2013 izhaja, da je poročevalec (ki je predlagal, da se pritožbi ugodi in da se zadevo vrne v ponovno odločanje na članico) pred sejo senata sporočil, da se seje ne bo udeležil, zaradi česar je pregled postopka predstavil pomočnik rektorja za pravne zadeve. Po poročilu slednjega je rektor predlagal senatu dve vrsti sklepov in sicer poleg s strani poročevalca predlaganega sklepa, da se pritožbi ugodi in se zadeva vrne v ponovno odločanje na članico, dodatno še sklep, da se pritožba zavrne. Senatorji so nato na glasovanju z 28 glasovi za in 1 vzdržanim glasom izglasovali predlagani sklep rektorja. Po mnenju sodišča pa je dejstvo, da se posvetovanje ni začelo s poročilom poročevalca, ampak s poročilom pomočnika rektorja za pravne zadeve, lahko vplivalo na potek postopka oziroma glasovanja, torej na samo odločitev. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi drugostopenjski akt. Na tem mestu sodišče v zvezi s tožbenimi ugovori, da tožnica ni bila seznanjena z vsebino poročila poročevalca in da ni vedela, kdaj bo seja senata, pojasnjuje, da je bila tožnici dana možnost, da lahko, v smislu 220.a člena Statuta, v roku deset dni od prejema obvestila vpogleda v dokumentacijo pritožbenega postopka in da se lahko v nadaljnjih desetih dneh pisno opredeli do vseh dejstev v pritožbenem postopku in je to možnost tudi izkoristila ter se strinja z navedbo tožene stranke, da tožnici tudi ni mogla biti kršena njena pravica do izjave s tem, da pred odločitvijo organa druge stopnje ni imela vpogleda v poročilo poročevalca, saj ni predvidena možnost dopolnitve pritožbe po seznanitvi s poročilom poročevalca.

Sodišče dodatno ugotavlja, da iz obrazložitve odločbe senata UL št. 024-/2013 z dne 10. 1. 2013 izhaja, da je senat v primerih, ko ni sledil mnenju Komisije, navedel, da ugoditev pritožbi obenem nadomešča soglasje Komisije. Zato bi moral senat UL v izreku navedene odločbe odpraviti sklep Habilitacijske komisije Univerze št. 024-111/2012-2 z dne 24. 4. 2012 in Ugotovitveni sklep Senata UL št. 5.8.3.-80/2012 z dne 4. 6. 2012. V izreku navedene odločbe pa o tem ni bilo odločeno. Zato je sodišče skupaj z odpravo izpodbijanih aktov, glede na naravo stvari oziroma vsebino obravnavane sporne zadeve, ker sta v povezavi z izpodbijanima aktoma, na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo tudi sklep Habilitacijske komisije Univerze št. 024-111/2012-2 z dne 24. 4. 2012 in Ugotovitveni sklep Senata UL št. 5.8.3.-80/2012 z dne 4. 6. 2012. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, tožnici povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Sodišče je zato tožnici priznalo navedeni znesek.

Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, ker v primeru odprave upravnega akta, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, pripadajo stroški postopka le tožniku.