Jedro

Sodišče prve stopnje je posredno odgovorilo tudi na trditev tožeče stranke, da je tožena stranka za obstoj napake vedela oziroma da ji le-ta ni mogla biti neznana. To trditev je tožeča stranka utemeljevala z navedbami, da sta bili obe napaki navzven povsem jasno in takoj prepoznavni in da je tožena stranka očitno uporabila več različnih fontov za graviranje številk, zato bi že pred odpremo vratc morala vedeti za opisane napake oziroma ji le-te v nobenem primeru niso mogle ostati neznane. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo trditev tožene stranke, da je "gravuro za toženo stranko delal podizvajalec in da tožena stranka ni pregledovala posameznih vratic". Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala oziroma ni dopolnila svojih trditev o tem, zakaj kljub temu meni, da je tožena stranka za napake vedela oziroma bi morala vedeti. Zgolj dejstvo, da je napaka očitna, še ne zadostuje za zaključek, da je izvajalec zanjo vedel. Že navedeno stališče prvostopnega sodišča, ki mu pritožba ne nasprotuje, da je bilo opisane napake najlažje ugotoviti pri sestavljanju sefov v sete oziroma pri montaži vrat v sefe v setu (saj se je razlika v gravuri in eloksaciji gotovo najlažje opazila ob sestavljanju seta z večjim številom vrat ali celo ob sestavljanju setov) pa tudi ne podpira tožničine trditve, da je tožena stranka za napake vedela oz. bi morala vedeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2017 (I). Tožečo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 682,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranke zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi napak v delu tožene stranke. Tožeča stranka je z naročnikom B., d. d., sklenila pogodbo o dobavi in montaži 2719 sefov za skupno ceno 202.825,00 EUR. Izvedbo eloksacije vrat sefov in vgraviranja številk na vrata je tožeča stranka zaupala toženi stranki za ceno 8.214,30 EUR, kar je tožeča stranka toženi tudi plačala. Ob primopredaji del tožeče stranke njenemu naročniku B., d. d., dne 24. 8. 2017 je bilo ugotovljeno, da so gravure številk pri vsaj 500 vratcih po obliki, širini, debelini ter višini uporabljenega fonta medsebojno precej odstopale, opazne pa so bile tudi različne nianse na vratcih sefov. Tožeča stranka in B., d. d., sta 17. 10. 2017 podpisali sporazum, na podlagi katerega je banka opravljena dela prevzela, tožeča stranka pa ji je zaradi napak nudila dodatni popust v višini 6.500,00 EUR. Navedeni znesek tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja od tožene stranke na podlagi tretjega odstavka 468. člena OZ.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da je tožeča stranka napake prepozno grajala. Ugotovilo je, da je šlo v obravnavanem primeru za očitne napake, ki bi jih bilo mogoče opaziti s prostim očesom (najlažje pri sestavljanju sefov v set oziroma pri vgradnji sefov v banki). Z ozirom na to, da je tožena stranka zadnjo dobavo vrat tožeči stranki opravila dne 18. 5. 2017 in da je tožena stranka dne 14. 7. 2017 tudi odpravila vse do tedaj s strani tožeče stranke reklamirane napake, je bila tožeča stranka z grajanjem napak po neuspešni primopredaji z B., d. d., dne 28. 8. 2017 prepozna.

6. Pritožba zaključka prvostopnega sodišča o prepoznem grajanju napak ne izpodbija. Sodišču prve stopnje očita le, da je svoj zahtevek utemeljevala na določilu tretjega odstavka 461. člena OZ in 465. členu OZ. Zatrjevala je, da je s strani tožene stranke dobavljena vrata odpravila naprej k svojemu naročniku, ne da bi jih preložila, in da je tožena stranka za obstoj napake vedela oziroma da ji ni mogla biti neznana. Pritožba trdi, da se sodišče prve stopnje o navedenih razlogih, ki tožečo stranko ekskulpirajo zaradi prepoznega grajanja, ni opredelilo in da sodba o teh dejstvih ne vsebuje razlogov.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Res je, da se sodišče prve stopnje o navedenih, po mnenju tožeče stranke odločilnih dejstvih ni izrecno izjavilo, se je pa o njih izjavilo posredno, kar je mogoče razbrati iz konteksta celotne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo vsa odločilna dejstva, potrebna za odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru šlo za situacijo iz tretjega odstavka 461. člena OZ, saj je izvajalo obširen dokazni postopek v smeri, kako je operativno potekal postopek dobave in montaže vrat na sefe. Nesporno je tožena stranka eloksirana in vgravirana vrata tožeči stranki dobavila v več zaporednih dobavah. Na podlagi ocene izvedenih dokazov, zaslišanih strank in prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka enote, sestavljene iz šestih do dvanajstih sefov, praviloma sestavljala na svojem sedežu, dopustilo pa je tudi možnost, da so bila kakšna vratca namontirana v set tudi šele ob končni montaži na sedežu naročnika, B., d. d. Navedene dejanske ugotovitve torej povsem zadostujejo za materialnopravni zaključek, da v obravnavani zadevi ni šlo za situacijo iz tretjega odstavka 461. člena OZ, saj se s strani tožene stranke dobavljena vrata niso nemudoma odpravila na mesto dokončne montaže v prostore B., d. d. Pa tudi če bi se, je v obravnavani zadevi nesporno, da jih je od tožene stranke prevzela tožeča stranka in jih zmontirala na sefe, od tožeče stranke pa jih je prevzel končni naročnik B., d. d. Na podlagi stališča prvostopnega sodišča, da je bilo predmetne napake najlažje ugotoviti pri sestavljanju sefov v set oziroma pri vgradnji setov v banki, je domnevati, da bi bilo sodišče prve stopnje pripravljeno ugotavljati pravočasnost grajanja napak na vratcih tudi šele od trenutka, ko je tožeča stranka sete začela montirati v banki (in ne od zadnje dobave tožene stranke oziroma opravljene reklamacije vrat), če bi tožeča stranka konkretizirano navedla, kdaj je opravljala montažo vrat oziroma setov v banki, oziroma kdaj je napako sploh opazila. Ugotovljene dejanske okoliščine primera pa ne dopuščajo zaključka, da bi tožeča stranka napake lahko opazila šele ob primopredaji celotnega posla svojemu naročniku B., d. d. 8. Sodišče prve stopnje je posredno odgovorilo tudi na trditev tožeče stranke, da je tožena stranka za obstoj napake vedela oziroma da ji le-ta ni mogla biti neznana. To trditev je tožeča stranka utemeljevala z navedbami, da sta bili obe napaki navzven povsem jasno in takoj prepoznavni in da je tožena stranka očitno uporabila več različnih fontov za graviranje številk, zato bi že pred odpremo vratc morala vedeti za opisane napake oziroma ji le-te v nobenem primeru niso mogle ostati neznane. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo trditev tožene stranke, da je "gravuro za toženo stranko delal podizvajalec in da tožena stranka ni pregledovala posameznih vratic". Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala oziroma ni dopolnila svojih trditev o tem, zakaj kljub temu meni, da je tožena stranka za napake vedela oziroma bi morala vedeti. Zgolj dejstvo, da je napaka očitna, še ne zadostuje za zaključek, da je izvajalec zanjo vedel. Že navedeno stališče prvostopnega sodišča, ki mu pritožba ne nasprotuje, da je bilo opisane napake najlažje ugotoviti pri sestavljanju sefov v sete oziroma pri montaži vrat v sefe v setu (saj se je razlika v gravuri in eloksaciji gotovo najlažje opazila ob sestavljanju seta z večjim številom vrat ali celo ob sestavljanju setov) pa tudi ne podpira tožničine trditve, da je tožena stranka za napake vedela oz. bi morala vedeti.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.