Zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišča, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP). Iz stališč pravne teorije izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih.
V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno, da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala, čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za izločitev izvedenke A. A. (I. točka izreka) in odločilo, da se lahko nasprotno udeleženko še nadalje pridrži na psihiatričnem zdravljenju v varovanem oddelku oziroma oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice
Ormož
do vključno 19. 10. 2026 (II. točka izreka).
2.Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo nasprotna udeleženka po svoji pooblaščenki. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da pogoji za pridržanje iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) niso izpolnjeni, ker zgolj obstoj diagnoze bipolarne afektivne motnje z mešano simptomatiko ter posledično pomanjkanje ustrezne realitetne kontrole samo po sebi še ne zadoščata za zaključek, da nasprotna udeleženka ogroža sebe ali druge. Nadalje meni, da za zaključek o ogrožanju ne zadošča zgolj potreba po zdravljenju oziroma ocena, da bi se brez zdravljenja bolezensko stanje lahko poslabšalo in bi kasneje bilo zdravljenje manj učinkovito. Odklanjanje zdravljenja samo po sebi ni samostojen zakonski razlog za pridržanje. Opisuje dogodek, ko sta se nasprotna udeleženka in njen soprog sprla, se prerivala ter brcala in v tej zvezi navaja, da obojestranskega konfliktnega dogodka brez nadaljnje konkretizacije ni mogoče avtomatično enačiti s kvalificirano obliko ogrožanja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Intenziteta ogrožanje ne ustreza obdobju pridržanja v trajanju dveh mesecev, zlasti z ozirom na to, da izvedenka ni ugotovila niti suicidalne naravnanosti niti hujše depresivnosti. Dolžina pridržanja ni dovolj obrazložena. Sklep pomeša dva različna zakonska pogoja, in sicer okoliščine, iz katerih sodišče sklepa na moteno realitetno kontrolo, hkrati pa te iste okoliščine uporablja kot dokaz obstoja konkretnega ogrožanja. Izpodbija tudi odločitev, da se predlog za izločitev izvedenke zavrne in navaja, da nestrinjanje z mnenjem izvedenca samo po sebi sicer res ni razlog za izločitev izvedenca, vendar bi bilo treba izvedenko izločiti zato, ker je nasprotno udeleženko pregledala že na naroku 14. 8. 2026 (6 dni prej) in takrat predlagala, naj se sklep o zadržanju ne izda, v predmetni zadevi pa je predlagala celo dvomesečno zdravljenje šele po šestih dneh, zaradi česar se poraja dvom vnjeno nepristranskost. Meni, da bi bilo treba izbrati milejšo obliko zdravljenja. Graja tudi, da so bile nasprotni udeleženki kršene procesne pravice, ker ni mogla sodelovati na naroku vse od 9:57 do 10:16 ure, pri čemer je izvedenka začela podajati ustno izvedensko mnenje ob 9:28 uri. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, zlasti zapis iz 5. točke obrazložitve, kjer je sodišče kot argument za zanesljivost dokazne ocene navedlo, da po podaji ustnega izvedenskega mnenja ni bilo predloga za nadaljnje dokazovanje z izvedenci psihiatrične stroke, saj odsotnost takšnega predloga ne more iti v škodo nasprotne udeleženke, ki ni bila prisotna večji del naroka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da nasprotno udeleženko odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.
5.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila nasprotna udeleženka 17. 8. 2026 pripeljana v Psihiatrično bolnišnico Ormož na varovan oddelek. Ima diagnosticirano hudo duševno motnjo, in sicer bipolarno afektivno motnjo, trenutno z mešano simptomatiko, ki vsebuje manično fazo in tudi afektivne depresivne vložke (10. točka obrazložitve), zaradi katere ima ugaslo presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja in vedenja, kot je podrobneje opisano v 11. točki obrazložitve. Zaradi duševne motnje in ugasle realitetne kontrole odklanja psihiatrično zdravljenje, s tem pa huje ogroža svoje zdravje (12. točka obrazložitve). Kajti, v kolikor njena bolezen ne bi bila zdravljena, bi se njeno že sedaj hudo bolezensko stanje še poslabšalo, morebitni kasnejši poskusi zdravljenja pa bi bili po pričakovanjih znatno manj učinkoviti (13. točka obrazložitve). Milejše oblike pomoči (ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava ali zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom) ne pridejo v poštev, ker je pri njih potrebno sodelovanje bolnice, nasprotna udeleženka pa v trenutnem zdravstvenem stanju tega ni sposobna, saj je trdno prepričana, da zdravstvenih težav na področju duševne zdravja nima in zato tudi zdravljenja ne potrebuje (14. točka obrazložitve). Prisilno zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice je potrebno za obdobje dveh mesecev, ker je glede na trenutno hudo bolezensko stanje nasprotne udeleženke mogoče predvidevati, da se bo v tem času njeno zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da bo nadaljnje zdravljenje možno tudi izven varovanega oddelka psihiatrične bolnišnice (15. točka obrazložitve).
7.Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve po prvem odstavku 39. člena1 v zvezi z 53. členom ZDZdr2 za obdobje 2 mesecev.
8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba izvedenko psihiatrične stroke izločiti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (4. točka obrazložitve), nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za izločitev izvedenke in ne povzroči dvoma v njeno nepristranost.3 To velja tudi, če upoštevamo pritožbene navedbe, da je izvedenka nasprotno udeleženko že pregledala 6 dni prej (in sicer na naroku 14. 8. 2026) in takrat predlagala, naj se sklep o zadržanju ne izda, po šestih dneh pa je v predmetni zadevi predlagala dvomesečno zdravljenje. Na te navedbe je že odgovorilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve, ko je razumljivo pojasnilo, da je izvedenka ob pregledu in podaji izvedenskega mnenja pred 6 dnevi sicer ugotovila, da se je takrat nasprotna udeleženka nekako še zavedala, da boleha za bipolarno efektivno motnjo, saj je na primer takrat izpovedala, da je prebrala veliko literature o tej duševni motnji, zgolj nekaj dni kasneje pa se sploh več ne zaveda, da ima že navedeno duševno motnjo ter vehementno zatrjuje, da nima nobenih težav na področju duševnega zdravja in to kljub temu, da je bila hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici Ormož že devetič in da je bila večkrat obravnavana na sodišču zaradi psihiatričnega zdravljenja. Razlogi, zakaj je izvedenka v razmaku nekaj dni podala različno mnenje, so torej povsem jasno obrazloženi in ne vzbujajo dvoma v njeno nepristranost.
9.Nadalje je neutemeljena pritožbena graja nasprotne udeleženke, da so ji bile kršene procesne pravice (in sicer pravica do izjave), ker ni mogla sodelovati na naroku vse od 9:57 do 10:16 ure, pri čemer je izvedenka začela podajati ustno izvedensko mnenje ob 9:28 uri, prav tako pa iz zapisnika ne izhaja, da bi bila nasprotna udeleženka po odstranitvi seznanjena z vsebino tega mnenja in da bi ji bila dana možnost, da se o njem izjavi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišče, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP).4 Iz stališč pravne teorije5 izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih. ZPP ne predvideva več, da bi bilo treba tistega, ki krši procesno disciplino, pred odstranitvijo iz sodne dvorane ali izrekom denarne kazni opomniti; ker ni obveznega stopnjevanja disciplinskih ukrepov, se lahko kršitelj odstrani ali denarno kaznuje že, ko prvič stori prepovedano dejanje.6 Odstranitev udeleženca iz sodne dvorane je dopustna tudi v pridržalnih zadevah,7 če je primerno upoštevano načelo sorazmernosti.
10.V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno (3. točka obrazložitve), da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala,8 čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani. Kajti nasprotne udeleženke ni odstranilo že po prvem motenju, temveč po večkratnih opozorilih, pred tem jo je zaslišalo, po odstranitvi pa je nasprotna udeleženka imela možnost sodelovati v postopku in se izjavljati preko svoje pooblaščene odvetnice, ki je bila seznanjena z vsem procesnim gradivom v obravnavani občutljivi zadevi.
11.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna ter življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (in sicer na podlagi listinske dokumentacije v spisu, mnenja izvedenke ter neposrednega vtisa ob razgovoru z nasprotno udeleženko in ob opažanjih na naroku), prepričljivo prišlo do dejanskih ugotovitev, opisanih zgoraj. Zlasti nasprotna udeleženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na dogodek, ko se je s svojim soprogom sprla, vsled česar sta se prerivala ter brcala, saj iz izpodbijanega sklepa sploh ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi na navedeni dogodek oprlo. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na zapis sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve, da po podaji ustnega izvedenskega mnenja ni bilo predloga za nadaljnje dokazovanje z izvedenci psihiatrične stroke. Po oceni sodišče druge stopnje je šlo pri tem zgolj za rezervni argument sodišča prve stopnje, zakaj je prepričano o obstoju pravno relevantnih dejstev, ne pa za zaključek, da zgolj odsotnost takšnega predloga kaže na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot zmotno meni nasprotna udeleženka v pritožbi.
1.Nasprotna udeleženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da za zaključek o ogrožanju ne zadošča zgolj ocena, da bi se brez zdravljenja bolezensko stanje lahko poslabšalo in bi kasneje bilo zdravljenje manj učinkovito. Kajti v skladu s stališči sodne prakse že zgolj taka okoliščina zadošča za izpolnjevanje pogoja hujšega ogrožanja zdravja pridržane osebe iz 39. člena ZDZdr.
2.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dvomesečno pridržanje predolgo, ker stopnja ogrožanja temu ne ustreza, zlasti ker izvedenka ni ugotovila suicidalne naravnanosti niti hujše depresivnosti. V tej zvezi še graja, da je utemeljitev sodišča prve stopnje glede dolžine zdravljenja pomanjkljiva. Dolžina potrebnega pridržanja je strokovno vprašanje, o katerem sodišče nima strokovnih znanj, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki ima ustrezna strokovna znanja s tega področja (15. točka obrazložitve). Pri tem je pravilno upoštevalo težo duševne bolezni in napravilo prognozo, v kolikšnem času bi lahko nasprotna udeleženka začela sodelovati v prostovoljnih oblikah zdravljenja. To so relevantne okoliščina pri določitvi obdobja pridržanja, ne pa stopnja ogrožanja sebe ali drugih, kot zmotno meni nasprotna udeleženka, pri čemer je obrazložitev sodišča prve stopnje zadostna.
3.Nadalje so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na moteno realitetno kontrolo, hkrati uporabilo kot dokaz obstoja ogrožanja. Iz 12. točke obrazložitve je namreč jasno razvidno, da odklanjanje psihiatričnega zdravljenja pri nasprotni udeleženki ni posledica njene zavestne odločitve, temveč posledica njene zmanjšanje realitetne kontrole zaradi bolezensko hudo poslabšanega duševnega zdravstvenega stanja. V 13. točki obrazložitve pa je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenskega mnenja pravilno zaključilo, da v kolikor se nasprotna udeleženka, ki zdravljenje odklanja, ne bi psihiatrično zdravila, bi se njeno bolezensko že tako hudo poslabšano duševno stanje samo še nadalje slabšalo, morebitni kasnejši poskusi psihiatričnega zdravljenja pa bi bili po pričakovanju znatno manj učinkoviti in je ob kasnejših poskusih zdravljenja zdravljenje toliko težje za zdraviti oziroma ozdraviti duševno bolezen. Zatorej ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje iste okoliščine uporabilo za utemeljitev različnih zakonskih predpostavk za pridržanje.
4.Prav tako ni pritrditi pritožbenim navedbam, da bi bilo treba izbrati milejšo obliko zdravljenja in da ne drži, da je za to obliko zdravljenja potrebna določena stopnja prostovoljnega sodelovanja nasprotne udeleženke. Zaključki sodišča prve stopnje so sprejemljivi in v skladu z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da je pri milejši obliki zdravljenja potrebna določena stopnja prostovoljnega sodelovanja osebe pri takšnem zdravljenju, kar v prvi vrsti predpostavlja, da se oseba zaveda, da ima težave na področju duševnega zdravja in da se te težave lahko odpravijo ali omilijo s psihiatričnim zdravljenjem, tega pa pri nasprotni udeleženki zaenkrat še ni, saj je prepričana, da težav na področju duševnega zdravja sploh nima in da psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje (14. točka obrazložitve).
5.Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
6.O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, saj je bila odvetnica nasprotne udeleženke postavljena po uradni dolžnosti (51. v zvezi z 68. členom ZDZdr).
-------------------------------
1V skladu z navedeno določbo je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
2Na podlagi navedene določbe je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve še pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr.
3VSRS sodba II Ips 213/2018 z dne 06. 02. 2020, VSRS sodba in sklep II Ips 588/2009 z dne 18. 2. 2010 in VSRS sodba II Ips 724/2006 z dne 21. 12. 2006.
4Navedena zakonska določba se v prvem do tretjem odstavku glasi: "Če kdo, ki se udeležuje postopka, ali kdo, ki je kot poslušalec navzoč pri obravnavi, žali sodišče ali druge udeležence v postopku, ovira delo ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga sme senat odstraniti iz sodne dvorane ali kaznovati z denarno kaznijo, lahko pa ga tudi odstrani in kaznuje z denarno kaznijo. V primeru izreka denarne kazni se smiselno uporabljajo določbe 109. člena tega zakona.Če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, se opravi narok tudi brez njene navzočnosti.Če je iz sodne dvorane odstranjen pooblaščenec, preloži senat na zahtevo stranke narok, če pa stranka ni bila navzoča na naroku, preloži senat vselej narok in obvesti stranko, da je bil njen pooblaščenec odstranjen z naroka zaradi motenja reda."
5N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 648 do 650.
6N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.), nav. delo, str. 648 do 649.
7VSM sklep III Cp 777/2026 z dne 18. 8. 2026, kjer je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, več čas pa je bila zastopana po odvetnici, ki ji je bila postavljena po uradni dolžnosti.
8Iz zapisnika naroka na kraju samem z dne 20. 8. 2026 še dodatno izhaja, da je tudi večkrat gestikulirala.
9Tako je na primer Vrhovno sodišče pojasnilo (VSRS sklep II Ips 556/2009 z dne 16. 07. 2009 ), da bi pridržanec zaradi doslednega odklanjanja terapije lahko povzročil hudo škodo samemu sebi, kar zadošča za njegovo pridržanje in ni treba ugotavljati drugih oblik škode; četudi je pravici do zdravljenja enakovredna pravica do odklonitve zdravljenja, to velja zgolj pod pogojem proste izbire - da je torej oboleli sposoben sam sprejeti zavestno odločitev o tem. To za obravnavan primer ne velja. Podobno VSM sklep III Cp 454/2026 z dne 6. 5. 2026.
10Izvedenka je razumljivo pojasnila, da je tako dolgo obdobje utemeljeno zato, ker je moč predvidevati, da se bo v tem času glede na trenutno duševno zdravstveno stanje nasprotne udeleženke in glede na vrsto duševne motnje njeno duševno zdravstveno stanje vendarle toliko popravilo oziroma izboljšalo, da bo nadaljnje psihiatrično zdravljenje možno tudi izven varovalnega oddelka psihiatrične bolnišnice.