Jedro

Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.

Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.

Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.

Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2047/2024/6 (1222-15) z dne 14. 6. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... v kraju B., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. V nadaljevanju izreka je odločila, da se osebi iz 1. točke izreka določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo s teh območij odstrani. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2.V obrazložitvi akta pravi, da je tožnik dne 22. 4. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske dokumentacije izhaja, da se je tožnik v policijskem postopku predstavil kot A. A., rojen ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da pripada berberski etični in plemenski pripadnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Bil je član politične stranke oziroma organizacije. Alžirijo je zapustil zaradi socialnih in družinskih problemov. Potoval je preko Turčije (13 dni), Grčije (5,5 let), Severne Makedonije (5 dni), Srbije (28 dni), Bosne in Hercegovine (4 mesece).

3.Pristojni organ je s prosilcem, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, dne 3. 6. 2024 opravil osebni razgovor. Prosilec je bil predhodno vabljen na osebni razgovor 31. 5.2024, vendar se takrat ni odzval, prav tako ni opravičil svoje odsotnosti. Ob soočenju, da je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je njegovo ime A. in priimek A. in ta podatek potrdil s podpisom, je pojasnil, da slabo vidi in je izgubil leče na poti. Osebnih dokumentov nima. Potni in list in osebno izkaznico je izgubil. Končal je devet razredov šole v kraju B. Šolanja ni dokončal, ker je moral začeti delati in pomagati družini, zaradi težke situacije doma. Vojaškega roka ni služil zaradi težav z vidom, kakor tudi ni prestajal zaporne kazni ali bil kaznovan in ni član politične stranke. Nadalje je povedal, da ni poročen in da je vse življenje živel v Alžiriji v B., v predelu C., v najetem stanovanju skupaj s starši in sestro. V Alžiriji nima več nobenega družinskega člana, saj sta starša že pokojna, sestra pa živi v Franciji in ima državljanstvo. V izvorni državi se je preživljal tako, da je delal kot ulični prodajalec od leta 1994 do leta 2018. Živel je pod povprečjem, ker je zaslužil 3,5 evra na dan. Poskusil si je poiskati tudi drugo delo kot električar (za kar je opravil usposabljanje), vendar dela ni našel.

4.Alžirijo je zapustil leta 2018, takoj po smrti očeta. Z letalom je legalno odšel v Turčijo, ciljne države ni imel. V Grčiji je ostal približno šest let. Tam mu je bilo dobro, ljudje so bili prijazni ostal je dalj časa. Tri leta je poskušal dobiti mednarodno zaščito, za katero je zaprosil, vendar mu ni uspelo. Tudi policisti so vedeli, da je brez papirjev, pa so mu le predlagali, da naj gre kam drugam in si poskusi urediti dokumente. Nikoli ga niso hoteli zapreti, ker so ga poznali in vedeli, da je poštena oseba. Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

5.Prosilec je tako pojasnil, da je v Alžiriji zadnjih sedem let živel skupaj z očetom, za katerega je tudi skrbel, v brunarici, ki jo je zgradil sam na črno sredi gozda. Po očetovi smrti mu tam ni ostalo nič več, zato je odšel. Mama je umrla štiri leta pred očetom. Kot konkreten dogodek, zaradi katerega je zapustil državo, je navedel, da je 16 let čakal na državo, da mu dodeli stanovanje, kjer bi lahko živel s starši. Po očetovi smrti se je odločil, da bo zapustil državo. Ker je v Alžiriji povsod enako in ni razlik, se ni preselil kam drugam. Če bi imel upanje, ne bi odšel. Denar za pot (500 evrov) mu je dala dobra soseda, ker je bil na dobrem glasu.

6.Ob soočenju, da je predhodno omenil, da je v Alžiriji živel v najetem stanovanju, je dejal, da je oče takrat še delal in bil premeščen v mestu D., kjer je dobil službeno stanovanje. Po očetovi upokojitvi so se iz stanovanja morali izseliti. Takrat je najprej živel pri prijatelju, dokler ni zgradil hiše v gozdu. V Alžiriji bi ostal že samo, če bi mu Ministrstvo za stanovanja dalo stanovanje. Tam imajo sistem, ki deluje na način, da lahko vsakdo zaprosi za stanovanje, ga dobi in zanj plačuje nizko najemnino. Dejstvo pa je, da gre vse preko poznanstev.

7.Drugih težav v izvorni državi ni imel, saj je miroljubna oseba. Če bi ostal v Alžiriji, bi mogoče umrl v gozdu in potem nihče ne bi vedel zanj. Tam ne obstajajo organizacije, ki pomagajo ljudem v stiski. Tudi preseliti se ne bi mogel drugam, ker je povsod enako in ne bi imel kje bivati in spati. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, ne ve, kam bi šel, saj nima ne družine ne stanovanja, ničesar. Bil bi tujec v lastni državi. Od Slovenije pričakuje, da bi se pozdravil in da bi delal.

8.Tožena stranka pravi, da je ob upoštevanju dejstva, da je v postopku kot izvorno državo vedno navajal Alžirijo, prosilcu mogoče verjeti, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s socialnimi in družinskimi problemi. Navedel je slabo plačilo za delo, smrt staršev in dejstvo, da mu država ni dodelila stanovanja za nizko najemnino.

9.Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

10.Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi, socialnimi in družinskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Alžiriji, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz dejstva, da ni pridobil državnega stanovanja za nizko najemnino. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Še več, prosilec je v Alžiriji de facto delal (delal je kot ulični prodajalec), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Prosilec je omenil, da je konkretni razlog, da je zapustil izvorno državo dejstvo, da je 16 let čakal državo, da mu dodeli stanovanje v zameno za nizko najemnino, vendar le tega nikoli ni dobil. Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da je problematika stanovanja oziroma prebivališča sicer lahko razlog, da je odšel iz Alžirije, vendar pa jo ne gre povezovati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

11.Upoštevajte navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

12.V prosilčevih navedbah pa tudi ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Pristojni organ po pazljivi preučitvi vseh prosilčevih izjav namreč nikakor ni mogel zaključiti, da je imel prosilec v Alžiriji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav prosilec v postopku tudi ni navajal. Glede na naravo prosilčevih navedb, ko v postopku navaja zgolj slabo življenje in nezadovoljstvo nad življenjem v Alžiriji, pri čemer prosilec tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Še več, prosilec je sam zatrdil, drugih težav v Alžiriji ni imel.

13.Tožena stranka pravi, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske, socialne in družinske težave, ampak je namenjena osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Razlogov za občutek ogroženosti prosilec v izvorni državi nima. Po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija, za prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti.

14.Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. V zadnjem delu obrazložitve tožena stranka med drugim pravi, da se pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi.

15.V tožbi tožnik pravi, da sklicevanje tožene stranke, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS uvrstila med varne države, ne more biti razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Tožena stranka bi morala glede na podane navedbe glede zdravstvenega stanja le-to aktivno preveriti. Tožnik je namreč pojasnil, da je bil bolan, da ima težave z živci in potrebuje operacijo. Očitno gre pri tožniku za znižano razpoloženjsko lego, povečano anksioznost, pojavljanje napadov panike. Ugotoviti je, da gre pri tožniku za posttravmatsko stresno motnjo. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 (C.K. in ostali proti Sloveniji).

16.Če prosilec za azil v okviru učinkovitega pravnega sredstva, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje. V tem okviru morajo po presoji Sodišča EU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba.

17.Tožnik bo s predložitvijo zdravstvene dokumentacije in z izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi. Zaradi tega bi morala tožena stranka, upoštevajoč povzeto sodbo Sodišča EU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Predlaga tudi izvedenca ustrezne medicinske stroke.

18.Predlaga, da sodišče sklep odpravi, ugodi prošnji za mednarodno zaščito oziroma da vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pravi, da je v utemeljitvi tožbe izkazal, zakaj niso podani pogoji za odstranitev; izvrševanje tega ukrepa bi tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, 5. člena EKČP oziroma 6. člena Listine, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Predlaga zadržanje sklepa do pravnomočne odločitve.

19.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja, da tožeča stranka ni navedla nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Navedeni razlogi tako niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Tožeča stranka je bila na prošnji seznanjena, da je po odloku Vlade RS z dne 31. 3. 2022 Ljudska demokratična republika Alžirija določena za varno izvorno državo in nato imela tako na prošnji kot na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih le-ta zanjo ne bi bila varna. Težave, ki jih tožeča stranka navaja, se navezujejo predvsem na ekonomsko in socialno stisko, ki je po mnenju tožene stranke rezultat sistemske hibe v Alžiriji in se ne navezuje na razloge, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

20.Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je sicer treba presoditi, kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, vendar se to lahko presodi na osnovi tega, kar je prosilec navedel v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, saj mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-1 sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo .tožeča stranka pa v postopku ni navedla nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v izvorni državi preganjanja oziroma da bi ob vrnitvi utrpela resno škodo. Tožeča stranka je namreč navedla, da je izvorno državo zapustila zardi ekonomskih, socialnih in osebnih težav. Tožena stranka meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče bo podalo utemeljitev v treh razdelkih in sicer najprej bo preizkusilo izpodbijani akt z vidika statusa begunca, v drugem razdelku bo preizkusilo zakonitost izpodbijanega akta z vidika subsidiarne zaščite, v tretjem delu pa bo presojalo zakonitost akta še z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo glede na to, da je v točkah 2., 3. in 4. izreka izpodbijane odločbe odločeno tudi o odstranitvi oziroma vrnitvi tožnika v izvorno državo, tožnik pa v tožbi izpostavlja predvsem zdravstvene razloge za to, da Alžirija zanj ni varna država.

Presoja izpodbijanega akta z vidika statusa begunca:

22.Tožena stranka je v izpodbijanem aktu (v četrtem odstavku na strani 4) pravilno utemeljila, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V tožbi tožnik tega niti ne poskuša ovreči s trditvami o tem, da bi bila podana konkretna podlaga za preganjanje iz ene od petih možnih alinej prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 zaradi tega, ker ni dobil možnosti pridobiti državnega stanovanja z nizko najemnino, na kar je čakal 16 let. Dokler pa je njegov oče še delal in se ni upokojil, so živeli v najetem stanju, potem pa je tožnik zgradil hišo na črno v gozdu. Neuspešno čakanje na državno stanovanje je bil razlog, da je tožnik zapustil Alžirijo, ki ga je dovolj jasno navedel na osebnem razgovoru.

23.V razgovoru je še enkrat potrdil, če bi dobil stanovanje, ne bi nikoli odšel iz Alžirije, tako pa nima ne stanovanja, ne družine, ne vem, kam bi šel, nima kje spati in stanovati. Kot ključen razlog za tožbo izpostavlja zdravstvene razloge, vendar tudi teh ni mogoče povezati z eno od podlag za preganjanje.

V takem primeru, ko ni izkazana podlaga za preganjanje, z vidika statusa begunca tudi ni potrebno ugotavljanje okoliščine, ali mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic in če so bili proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice; slednje je relevantno zgolj z vidika subsidiarne zaščite. Če ni podana podlaga za preganjanje, potem tudi ni potrebno za status begunca ugotavljati, kar je sicer tožena stranka v utemeljitvi naredila, ali so zatrjevana dejanja takšne narave, da predstavljajo, kot pravi tožena stranka, "trajno in sistematično kršenje človekovih pravic." To ugotavljanje in utemeljevanje tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo potrebno, kakor tudi ne, ali obstoji vzročna zveza med dejanji preganjanja in podlago za preganjanje glede na to, da podlage iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ni mogoče izpeljati iz tožnikovih navedb. S temi popravki je odločitev tožene stranke glede statusa begunca pravilna na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 in ta del odločbe ni razlog za njeno odpravo.

Presoja izpodbijanega akta z vidika subsidiarne zaščite:

24.Kar zadeva odločitev o zavrnitvi prošnje za subsidiarno zaščito, pa sodišče ugotavlja, da ima pravna obrazložitev tožene stranke o zavrnitvi subsidiarne zaščite pomembne napake in pomanjkljivosti, ki v navezavi z glavnimi pomanjkljivostmi v obrazložitvi odločbe glede načela nevračanja predstavljajo razlog, da je sodišče moralo tožbi ugoditi.

25.Pri pravnem utemeljevanju zavrnitve subsidiarne zaščite je tožena stranka naredila napako, ko navaja, da tožnikovih težav ni mogoče povezati z razlogi iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Pri subsidiarni zaščiti namreč razlogi iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ne pridejo v poštev. Ravno tako ne drži pravno stališče tožene stranke, da ekonomska in družinska stika nikoli ne more biti podlaga za subsidiarno zaščito in ravno tako ne drži, da je v primeru subsidiarne zaščite zavarovana dobrina zgolj "ogroženost življenja."

26.Eden od bistveni pogojev za subsidiarno zaščito iz člena 20(3) ZMZ-1 je ta, ki pa ga tožena stranka v utemeljitvi zavrnitve subsidiarne zaščite sploh ni uporabila. Resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, namreč ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitve določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev. Sodišče EU v zadevi M'Bodj namreč pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."

27.Če bi šlo v konkretnem primeru za namerno odtegnitev nekih bistvenih socialnih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, potem bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite.

Ali je bil tožniku v izvorni državi odtegnjen dostop do pridobitve stanovanja z določenim namenom državnih služb, ki je z vidika pogojev za subsidiarno zaščito nesprejemljiv, sodišče lahko bolj kot ne ugiba na podlagi pomanjkljive obrazložitve odločbe tožene stranke. Tožnik v zvezi s tem samoiniciativno ni povedal kaj dosti, vendar od njega tudi ni mogoče pričakovati, da bo poznal pogoj iz sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj. Tožnik pa je v zvezi s tem samoiniciativno dejal, "da vsak lahko zaprosi za stanovanje in ga dobi ter tako zanj plačuje nizko najemnino. Ampak dejstvo je, da to gre preko poznanstev." Tožena stranka pa tožnika po tej pojasnitvi ni nič dodatno vprašala, da bi v zadostni meri razčistila omenjeni bistveni pogoj za subsidiarno zaščito iz sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj.

28.Zgolj zaradi nedostopnosti do stanovanja minimalni prag resnosti posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja sicer zelo verjetno ne bi bil dosežen, vendar pa je tožnik poleg tega navedel, da ima določene zdravstvene razloge za svoj zahtevek. Ob tem, da se zdi malo verjetno, po tem kar je zgolj samoiniciativno povedal tožnik glede dostopa do stanovanj, da bi šlo pri tožniku za namerno odtegovanje dostopa do stanovanja, kar bo sicer morala tožena stranka z večjo stopnjo verjetnosti ugotoviti v ponovljenem postopku, in je zato tudi zelo verjetno, da bi zgolj vprašanje stanovanja (samo po sebi) lahko zadoščalo za minimalni prag resnosti posega, pa se to vprašanje odločilno zaostri v navezavi na ugovor zdravstvenih razlogov za tožnikov strah pred vrnitvijo v Alžirijo. Tožniku je bila namreč izdana tudi odločitev o vrnitvi oziroma odstranitvi. Zato je že odločitev tožene stranke o subsidiarni zaščiti preveč pomanjkljivo obrazložena, da bi lahko prestala test presoje zakonitosti (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 214. členom ZUP), kar pa sodišče dodatno utemeljuje v naslednjem razdelku sodbe, kjer sodišče pride do ključnega razloga za odpravo odločbe.

Presoja izpodbijanega akta z vidika načela nevračanja v navezavi na tožbeni ugovor o zdravstvenih in socialnih težavah v primeru vrnitve:

29.Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali člena 19(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah; v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), na kar se nanaša tožbeni ugovor o zdravstvenih težavah tožnika in o tem, da v Alžiriji nima nikogar in da nima kje stanovati, sodišče ugotavlja naslednje:

30.Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2). Tožena stranka se v tretjem odstavku na strani 6 izpodbijanega akta tudi sklicuje na določbe o odločbi o vrnitvi po ZTuj-2 in v odgovoru na tožbo omenja vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo. V skladu s členom 6(1) Direktive o vračanju 2008/115 države članice brez poseganja v izjeme iz odstavkov od 2 do 5 tega člena izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

31.Načelo nevračanja se varuje že v postopku izdaje odločbe o vrnitvi in ne more biti šele ali zgolj zoper odločbo ali akt odstranitve, če je tak akt izdan po odločbi o vrnitvi. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi. Nadalje je pomembno, da mora odločba o vrnitvi vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. Ob tem je potrebno poudariti, da po ustaljeni praksi Sodišča EU, kadar je odločba o vrnitvi sprejeta proti državljanu tretje države, ta pa obveznosti vrnitve ni izpolnil - bodisi v roku, določenem za prostovoljni odhod, ali pa če v ta namen ni bil določen noben rok - člen 8(1) Direktive o vračanju 2008/115 državam članicam zaradi zagotavljanja učinkovitosti postopkov vračanja nalaga, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za odstranitev, in sicer fizični prevoz zadevne osebe iz navedene države članice, kot določa člen 3, točka 5, te direktive.

32.Navedena sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.

33.Opisano pomeni tudi, da mora tožena stranka v situaciji, kot je obravnavana, presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Alžirija, četudi ta država ni izrecno omenjena v izreku odločbe. Glede na to, da ta okoliščina ni sporna med strankama, ta pomanjkljivost v izreku ni takšna, da bi moralo sodišče zaradi tega tožbo odpraviti. Vendar pa bo morala tožena stranka to pomanjkljivost odpraviti v ponovnem postopku, če bo v ponovnem postopku izdala odločbo o vrnitvi oziroma odstranitvi.

34.Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo vsaj z vidika načela nevračanja in morebiti, če bi se to izkazalo z bolje vodenim osebnim razgovorom, tudi v povezavi z že omenjeno pomanjkljivo obrazložitev zavrnitve subsidiarne zaščite.

35.Tožnik je namreč že na obrazcu prošnje z dne 22. 4. 2024, ki ga je izpolnjeval v arabščini in francoščini, pod rubriko št. V/2 "Opišite razloge, zaradi katerih zaprošate za mednarodno zaščito" /.../, deloma v francoskem jeziku navedel: "sociale + problem medecale". Pod rubriko št. V/4 "Ali imate kakšne posebne potrebe in zdravstvene težave?", pa je navedel: "Yes". Iz tega dovolj jasno izhaja, da je že v prošnji navedel, da ima zdravstvene težave - celo morda v povezavi z razlogi zaradi katerih zaproša za azil. Pri prevodu te prošnje je prišlo do napake, kajti v prevodu pod rubriko V/2 je navedeno "socialni + družinski problemi", namesto, "socialni + zdravstveni problemi". Tožnik na osebnem razgovoru družinskih problemov ni omenil. Tožena stranka pa okoliščine morebitne posebne ranljivosti tožnika zaradi zdravstvenih razlogov ob podaji prošnje ni razčistila in tudi ne na osebnem razgovoru.

36.Ob začetku osebnega razgovora dne 3. 6. 2024, ko je bil tožnik vprašan, zakaj ni prišel na osebni razgovor dne 31. 5. 2024, je povedal, da "je bil bolan, peljali so ga v bolnico. Tudi danes se ne počutim najbolje, vendar sem prišel. Imam težave z živci. Potrebujem operacijo. Imam tudi zdravilo, ki ga moram jemati vse življenje." Tožena stranka se ni z nobenim vprašanjem dotaknila zdravstvenega stanja tožnika. Poroti koncu zaslišanja je tožnik na vprašanje, kaj pričakuje od Slovenije, odgovoril: "Želim si, da bi se pozdravil in da bi delal."

37.Tožnik ne ob podaji prošnje in tudi na osebnem razgovoru ni imel pomoči pooblaščenca. Zato je bila odgovornost tožene stranke toliko večja v smislu drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Po tem določilu, ki ni prenesen v ZMZ-1, je dolžnost države članice, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. Po določbi člena 15(3) Procesne direktive 2013/327/EU pa morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočijo, da razloge za svojo prošnjo "celovito predstavijo". Posebna ranljivost prosilcev iz zdravstvenih razlogov pa ima z vidika načela nevračanja (in tudi subsidiarne zaščite) zelo specifične pravne standarde, zato če prosilec nima pooblaščenca, je odgovornost tožene stranke še toliko večja, da že v upravnem postopku, ki je ključna faza celotnega postopka, razišče dejansko stanje glede morebitne posebne ranljivosti iz zdravstvenih razlogov. V tem smislu je bila kršena tudi pravico tožnika do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku, ki je splošno pravno načelo v pravu EU (v zvezi z določbo prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP).

38.Tožena stranka ima namreč obveznost ne samo, da zaradi pogojev sprejema identificira morebitno posebno ranljivost prosilca za mednarodno zaščito čim prej v postopku, ampak so posebni elementi ranljivosti relevantni z vidika ocenjevanja, ali poseg v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja dosega minimalni prag resnosti, ki pa je relativen in je odvisen med drugim tudi od zdravstvenega stanja prosilca oziroma tujca.

39.Evropska sodna praksa na tem področju je v kontinuiranem razvoju. V okviru načela nevračanja lahko pridejo v poštev humanitarni pomisleki tudi v azilnih zadevah, kajti iz pretekle sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da je določba 3. člena EKČP lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. ESČP je v preteklosti ta standard uporabilo, če na primer izvorna država ni izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.

40.Posebno glede zdravstvenih razlogov za zahtevek glede spoštovanja načel nevračanja veljajo zelo specifični standardi, ki jih bo tožena stranka morala upoštevati v ponovljenem postopku glede na to, da v izpodbijanem aktu te ocene tveganja ni napravila, ker tudi ni razčistila, za kakšne zdravstvene težave pri tožniku gre.

V skladu s členom 52(3) Listine velja, da ker pravice, zagotovljene s členom 4 Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim s členom 3 EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg teh pravic, ki ju določa navedeni člen 3 EKČP. Sodišče EU v zvezi s tem v sodbi v zadevi X citira in razume sodno prakso ESČP na način, da povzame, da je iz sodne prakse ESČP v zvezi s členom 3 EKČP razvidno, da lahko bolečine zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, spadajo pod člen 3 EKČP, če se zaradi ravnanja, ki je posledica pripornih razmer, izgona ali drugih ukrepov, za katere je mogoče odgovornost pripisati oblastem.

26stopnjujejo ali obstaja tveganje, da se bodo stopnjevale, in to pod pogojem, da bolečina, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva z navedenim členom 3. V tej zvezi Sodišče EU doda referenco: /.../ "glej v tem smislu sodbo Paposhvili, točki 174 in 175 ter sodbo z dne 24. aprila 2018, MP (Subsidiarna zaščita žrtve mučenja), C‑353/16, EU:C:2018:276, točka 38"

Vendar Upravno sodišče pripominja, da je v sodbi v zadevi Paposhvili interpretacija ESČP o prepovedi nečloveškega ravnanja, kadar gre za posebne zdravstvene razloge, drugačna, kot prakso ESČP razume in razlaga Sodišče EU. Treba je namreč razlikovati med situacijo s posebnimi zdravstvenimi razlogi, ko gre za vprašanje pogojev za subsidiarno zaščito, in situacijo, s posebnimi zdravstvenimi razlogi, ko gre za vprašanje prepovedi vračanja (non-refoulement). ESČP se v svoji sodni praksi razumljivo ne ukvarja s pogoji za subsidiarno zaščito, ampak zgolj s pogoji za varstvo prepovedi nečloveškega ravnanja v kontekstu prepovedi vračanja (non-refoulement). Glede na način argumentacije Sodišča EU v odstavku 61 sodbe Velikega senata v zadevi X (in v več drugih sodbah Sodišča EU) bi zato lahko pristojni organi in sodišča držav članic EU napačno razumeli sodno prakso ESČP in Sodišča EU, ko gre za situacijo s posebnimi zdravstvenimi razlogi glede prepovedi vračanja (non-refoulement) po Direktivi o vračanju 2008/115. Iz sodne prakse ESČP namreč jasno izhaja, da ni potrebno za varstvo načela nevračanja, da morajo biti z zdravstvenim stanjem tožnika povezani določeni "ukrepi, za katere je mogoče odgovornost pripisati oblastem" - v smislu, da bi ti ukrepi stopnjevali bolečine ali da obstaja tveganje, da se bodo bolečine stopnjevale. Tega pogoja v sodni praksi ESČP ni in ker 3. člen EKČP ustreza členu 19(2) Listine, pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja (non-refoulement) pa je po praksi ESČP in Sodišča EU absolutno zavarovana pravica, je treba upoštevati ne samo prvi stavek, ampak tudi drugi stavek v 175. odstavku sodbe ESČP v zadevi Paposhvili. V tem drugem stavku sodbe v zadevi Paposhvili pa ESČP pravi: "Vendar pa sodišču (opomba Upravnega sodišča) ni preprečeno, da bi prosilčevo pritožbo preučilo v skladu s členom 3 EKČP, če vir tveganja predvidenega zdravljenja v državi prejemnici izhaja iz dejavnikov, ki ne morejo neposredno ali posredno vključevati odgovornosti javnih organov te države".

28Sodišče EU v zvezi s tem standardom povzema sodno prakso ESČP in pravi, da bi veljal člen 3 EKČP, mora biti dosežen prag resnosti, pri čemer je presoja tega minimuma relativna in odvisna od vseh okoliščin zadeve.

29V zvezi s tem iz sodne prakse ESČP izhaja, da člen 3 EKČP nasprotuje odstranitvi hudo bolne osebe, za katero obstaja tveganje skorajšnje smrti ali za katero obstajajo resni razlogi za prepričanje, da sicer ni neposrednega tveganja, da bo umrla, vendar bi bila zaradi neobstoja ali nedostopnosti ustreznega zdravljenja v namembni državi izpostavljena dejanskemu tveganju resnega, hitrega in nepopravljivega poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo hude bolečine ali bistveno skrajšanje njene pričakovane življenjske dobe.

30Sodišče EU še pravi, da je poleg tega iz sodne prakse ESČP razvidno, da sodba Paposhvili določa standard, s katerim se ustrezno upoštevajo vsi upoštevni preudarki za namene člena 3 EKČP, saj ohranja splošno pravico držav, da nadzirajo vstop, bivanje in odstranitev nedržavljanov, pri tem pa priznava absolutno naravo tega člena.

31Iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je prag resnosti, ki se zahteva na tem področju za uporabo člena 4 Listine, enak pragu resnosti, ki se v enakih okoliščinah zahteva na podlagi člena 3 EKČP.

32Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.

33Okoliščina, da se lahko samo bolečine, povezane z resno boleznijo v primeru vrnitve tega državljana še poslabšajo, ne zadostuje za izključitev možnosti, da bi bila taka vrnitev v nasprotju s členom 4 Listine. To velja še toliko bolj, ker lahko povečanje bolečin, povezanih z boleznijo, samo po sebi povzroči poslabšanje samega fizičnega ali duševnega zdravstvenega stanja zadevne osebe.

34Kljub temu vsako tveganje povečanja bolečin, ki bi izhajalo iz vrnitve državljana tretje države, tega ne izpostavlja ravnanju, ki bi bilo v nasprotju s členom 4 Listine. Obstajati morajo tudi resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil ta državljan v primeru vrnitve izpostavljen resničnemu tveganju, da bi se njegove bolečine hitro, znatno in nepopravljivo povečale.

35To pomeni, da mora pristojni organ ob upoštevanju vseh zdravstvenih okoliščin preveriti, ali obstajajo resni razlogi za domnevo, da bi bil lahko državljan tretje države v primeru vrnitve izpostavljen znatnemu in nepopravljivemu povečanju bolečin, ki jih povzroča njegova bolezen, zlasti če se ugotovi, da mu v namembni državi ni mogoče zakonito zagotoviti edinega učinkovitega zdravljenja in da bi mu neobstoj takega zdravljenja lahko povzročil tako velike bolečine, da bi bilo to v nasprotju s človekovim dostojanstvom, kar bi mu lahko povzročilo resne in nepopravljive duševne motnje ali ga celo napeljalo k samomoru. Natančneje, oceniti je treba nepopravljivost povečanja bolečin ob upoštevanju velikega števila dejavnikov, vključno z neposrednimi učinki in neposrednimi posledicami takega povečanja.

36V zvezi z zahtevo, da lahko vrnitev zadevnega državljana tretje države temu povzroči hitro povečanje njegovih bolečin, je treba poudariti, da takega pogoja ni mogoče razlagati tako ozko, da bi nasprotoval vrnitvi hudo bolnega državljana tretje države le v izjemnih primerih, v katerih bi se njegove bolečine od prihoda na ozemlje namembne države ali takojšnjega podaljšanja tega prihoda znatno in nepopravljivo povečale. Nasprotno, upoštevati je treba dejstvo, da je lahko povečanje bolečin zadevne osebe zaradi vrnitve v državo, v kateri ustrezno zdravljenje ni na voljo, postopno in da je lahko potreben določen čas, da to povečanje postane znatno in nepopravljivo.

37Poleg tega nujnost upoštevanja vseh upoštevnih elementov pri presoji praga resnosti na tem področju, ki se zahteva na podlagi člena 4 Listine, in tudi stopnja špekulacije, ki je neločljivo povezana s tako oceno prihodnjega stanja, nasprotujeta temu, da je povečanje bolečin državljana tretje države v primeru vrnitve, da bi se štelo za hitro, lahko absolutno vnaprej določeno v pravu zadevne države članice.

38Po sodni praksi ESČP v določenih izjemnih primerih - prav gotovo vsaj v primeru psiho-socialnih (duševnih) boleznih, če minimalni prag resnosti z vidika 3. člena EKČP ni dosežen, pride lahko v primeru postopka vrnitve tujca oziroma prosilca za mednarodno zaščito v poštev tudi pravica do zasebnosti iz 8. člena EKČP.

39Glede na precejšnjo pravno kompleksnost opredelitve minimalnega praga resnosti posega v pravico iz 4. člena ali 7. člena Listine, ob upoštevanju poteka osebnega razgovora in dejstva, da tožnik v upravnem postopku ni imel pomoči pooblaščenca, ni dvoma, da tožnik v upravnem postopku ni imel realne možnosti, da bi prevalil dokazno breme na toženo stranko v tem smislu, da bi morala v izpodbijanem aktu ali v upravnem sporu zavrniti vsakršen resen dvom o tveganju, da bi vrnitev tega državljana povzročila hitro, znatno in nepopravljivo poslabšanje bolezni ali bolečin tožnika, ki bi jih neka bolezen tožniku povzročala, ker tožena stranka ključnih okoliščin v sodelovanju s tožnikom sploh ni raziskala.

Pooblaščenec, ki je imel v pravnem pouku izpodbijanega akta navedeno, da je rok 3 dni za vložitev tožbe, je realno lahko v tožbi zgolj ponovil besede tožnika iz osebnega razgovora, da ima tožnik "težave z živci in potrebuje operacijo", da gre za znižano razpoloženjsko lego, povečano anksioznost in da se pojavljajo napadi panike in da gre očitno za postravmatsko stresno motnjo in je predlagal zaslišanje tožnika ter izvedenca ustrezne medicinske stroke. V tožbi je navedel, da bo s predložitvijo zdravstvene dokumentacije in z izpovedbo na zaslišanju dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi. Vendar, ker tožena stranka varstva načela nevračanja v zvezi z v upravnem postopku izpostavljenimi zdravstvenimi razlogi tožnika sploh ni obravnavala, kar bi sicer moral biti eden od treh ključnih delov utemeljitve upravnega akta, je sodišče tožbi ugodilo brez zaslišanja tožnika in brez angažiranja izvedenca ustrezne medicinske stroke.

39Glede načela nevračanja torej v izpodbijani odločbi manjkajo vse obvezne sestavine obrazložitve iz 214. člena ZUP in zato je sodišče tožbi ugodilo. V ponovnem postopku bi lahko prišli v poštev tudi standardi (mutatis mutandis) iz sodbe Sodišča EU v zadevi C.K in ostali proti Sloveniji, na katero se sklicuje tožnik v tožbi. Razlika med obravnavano zadevo in zadevo C.K. in ostali proti Sloveniji je namreč v tem, da je šlo v zadevi C.K. za predajo prosilca drugi državi članici EU na podlagi načela medsebojnega zaupanja, in ne za odstranitev v tretjo državo, ko to načelo ne pride v poštev. Sodišče EU je v zadevi C.K. med drugim zavzelo stališče, če prosilec predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim, in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti.

Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

42Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

43omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

44obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

45kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

46v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse ESČP.

Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (prvi in četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ker je tožena stranka nepravilno uporabila določbo drugega pododstavka člena 5 Direktive o vračanju 2008/115 v zvezi z procesno komponento določbe člena 19(2) Listine (oziroma 3. člena EKČP) v zvezi z 2., 3. in 4. točko izreka, in ker je nepravilno uporabila določbo tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z prvo točko izreka izpodbijanega akta in ker je kršila pravico do izjave oziroma obrambe tožnika v upravnem postopku kot splošnim pravnim načelom prava EU (v zvezi z določbo prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP); posledično je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Iz obrazložitve predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da jo tožnik vlaga v zvezi z odločitvijo o odstranitvi, ki je vsebovana v 2., 3 in 4. točki izreka izpodbijane odločbe. Po določbi tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 (v zvezi z določbo člena 46(5) in (6) Procesne direktive 2013/32/EU) tožba, vložena zoper odločitev o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku, namreč zadrži izvršitev akta do izdaje pravnomočne sodbe Upravnega sodišča v tem upravnem sporu. V konkretni zadevi je bila izpodbijana odločba v prvi točki izreka izdana v pospešenem postopku.

Ker je sodišče tožbi oziroma tožbenemu zahtevku ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, tožena stranka pa v skladu s pravom EU nima možnosti pritožbe zoper takšen izrek prvostopenjske sodbe, sodišče pa lahko izda začasno odredbo v zvezi z 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe samo do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1; člen 46(5) Procesne direktive 2013/32/EU), zahteva za izdajo začasne odredbe v situaciji, ko sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, ne more preprečiti težko popravljive škode. V nadaljevanju sodišče podaja razlago, zakaj sodna odločba iz prve toke izreka te sodbe postane pravnomočna z njeno izdajo in vročitvijo strankam, ne pa šele po poteku roka za pritožbo oziroma z odločitvijo Vrhovnega sodišča in v tej zvezi podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.

Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej, izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče.

V zadevi E.N., S.S., J.Y., ki se nanaša na vložitev pravnih sredstev v zvezi z Dublinsko uredbo 604/2013, je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo, da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi." Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."

Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf, ki pa se nanaša na razlago prvotno veljavne Procesne direktive, bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42).

Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice." Vendar je Vrhovno sodišče v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti. Torej ne gre za nevezano procesno avtonomijo.

V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.

62.V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po ZTuj-2 tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po ZTuj-2 nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.

63.Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."

64.Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."

65.Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

66.Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU. Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

67.Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli.

68.Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

69.Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."

70.Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.

76.V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

77.Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU, ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi. V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

78.Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah. Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU. Pri upoštevanju te razlage pa je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU. Zaradi (avtonomne) razlage, ki jo je podalo Upravno sodišče v tej zadevi, upoštevajoč določbo drugega pod-odstavka člena 267 PDEU, za izrek sodbe v tej zadevi Upravno sodišče ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU.

-------------------------------

1Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 6. 2024, str. 5.

2Tretji odstavek na strani 5 izpodbijanega akta.

3Ibid. tretji in četrti odstavek na strani 5 izpodbijanega akta.

4M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.

5Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.

6TQ, C-441/19, 14. 1. 2021, odst. 41, 72-73.

7X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 55; AA., C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 49. Glej tudi prvi odstavek 13. člena Direktive o vračanju 2008/115, ki govori o pravnem sredstvu zoper odločbo v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1) Direktive o vračanju 2008/115 ter sodne odločbe Sodišča EU v zadevah: Tall, C-239/14, 17. 12. 2015, odst. 56-58; B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 50-51, 57, 60, 63; LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 43-45, 48; VT, C-641/20, 5. 5. 2021, odst. 22-32; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 66, 68; AA., C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 50-51.

8Glej člen 7(1) in (4) Direktive o vračanju 2008/115.

9Glej člen Direktive o vračanju 2008/115 in sodbi Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 54; AA, C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 48.

10Glej določila členov 1., 2., 3(3) in (4) ter 6. člen Direktive o vračanju 2008/115 ter sodno prakso Sodišča EU v zadevah: FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 114-123; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 51-55; M. A., C-673/19, 24. 2. 2021, odst. 32, 39; AA, C-663/21, odst. 46.

11TQ, C-441/19, 14. 1. 2021, odst. 79.

12Ibid. odst. 80.

13Glej na primer: Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. Gre za metodo in obveznost, ki velja(ta) tudi za upravne organe 8FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183.

14Po tej določbi v primerih iz desetega odstavka tega člena policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ne izda odločbe o vrnitvi v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

15Po določbi člena 19(2) Listine se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115.

16Po ustaljenem stališču Sodišča EU je obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito s strani organa za presojo, ki je upravni ali parasodni organ, ki ima na voljo posebna sredstva in osebje, ki je specializirano na tem področju, ključna faza skupnih postopkov, uvedenih s Procesno direktivo 2013/32/EU (Ahmedbekova, C-652/16, 4. 10. 2018, odst. 96; Alheto, C‑585/16, 25. 7. 2018, odst. 116.EU:C:2018:584, točka 116).

17Glej sodbo Sodišča EU v zadevi Boudjlida, C-249/13, odst. 34, 36-37, 39, 43, 55-56.

18Po določbi prvega odstavka 13. člena ZMZ-1 se v okviru pregleda iz četrtega odstavka 42. člena tega zakona oceni, ali gre za prosilca s posebnimi potrebami glede sprejema oziroma prosilca, ki potrebuje posebna jamstva v postopku, ter se oceni narava teh potreb. Člen 22(1) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

19Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.

20Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je Grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU.

21Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.

22Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi: I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018 in številne druge sodbe po tej sodbi iz leta 2018.

23App. no. 45603/05, 18. 6. 2009, točka 3.

24App. no. 56869/00, 23. 4. 2002, odst. 3.

25X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 60.

26Ibid. odst. 61.

27Ibid. odst. 62.

28Ibid. odst. 63.

29Ibid. odst. 64.

30Ibid. odst. 65.

31Ibid. odst. 66.

32Ibid. odst. 67.

33Ibid. odst. 68.

34Ibid. odst. 69.

35Ibid. odst. 70.

36Ibid. odst. 71.

37Ibid. odst. 72.

38Ibid. odst. 73. Glje tudi: Savran v Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021 odst. 130-147.

39Glej: Savran v. Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021 odst. 172-201.

40C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 75.

41Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

42Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

43Ibid. odst. 32-35, 37-39.

44Ibid. odst. 41.

45Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavlja tudi drugačna interpretacija, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se sklicuje na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, izvaja dokaze in če svojo odločitev opre na njihovo vsebino, je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

Ibid. odst. 49.

Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

Ibid. odst. 58-59.

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

Po tej določbi države članice lahko sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standardev zvezi s postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi s to direktivo.

Drugi odstavek 32. člena ZUS-1; glej določilo člena 46(5) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ureja vidik zadržanja učinka upravne odločbe do "zaključka postopka s pravnim sredstvom."

Glej peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1.

Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.

C-556/21.

C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.

Ibid. odst. 28.

Ibid. odst. 29.

Ibid. odst. 30.

Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.

I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.

C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.

Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.

LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.

O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.

Glej člen 47(1) Listine.

JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.

Ibid. odst. 39.

I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.

Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.

I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti "ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela".

Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).

JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.

X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.

Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.

N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.

Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.

Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15, I up 129/2024, 9. 7. 2024, odst. 7.