Jedro

Ker določba 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki ureja razporeditev na drugo delovno mesto, pri kateri javni uslužbenec obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce, med katere sodi tožnik, tožnik ni upravičen do razlike v plači do plače, kakršno bi imel ob upoštevanju števila doseženih plačilnih razredov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi, da je odločba tožene stranke šifra 105-01-1/2004-5827 z dne 14. 12. 2004 spremeni v 1. točki izreka tako, da se tožniku prizna plačilni razred s količnikom 8,00 (I./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od julija 2004 do februarja 2006 obračunati za vsak mesec bruto razlike v plači v višini 5.097,15 EUR, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, tako dobljeni neto znesek v višini 2.327,70 EUR pa tožniku plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I./2. točka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje (I./3. točka). V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se zaradi umika tožbe z razliko v plači od 1. 2. 2006 dalje postopek ustavi (II. točka). Odločilo je, da mora tožnik toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 470,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega roka, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da je dosegel na delovnem mestu svetovalca načelnika za posebne naloge - učitelj I količnik v višini 5,30, kar pomeni, da je dosegel maksimalno število petih napredovanj in bil razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 7,20. Tožnik je bil s 1. 7. 2004 razporejen na formacijsko dolžnost svetovalec za pedagoško delo in posebne naloge, istočasno pa je bil imenovan v naziv vojaški uslužbenec XIV. razreda, in sicer na podlagi razporeditve na novo formacijsko dolžnost s količnikom za določitev osnove plače v višini 6,00, tožnik pa je bil z odločbo razporejen v plačilni razred 7,20 to je v isti plačilni razred, v katerega je bil razporejen na prejšnji dolžnosti. Predpis, ki je določil, kateri zaposleni so višji upravni delavci pred prevedbo nazivov po ZJU je bil Zakon o delavcih v državnih organih, na podlagi katerega je bil izdan tudi pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Za tožnika, ki je razporejen v Slovenski vojski torej ne velja 31. a člen pravilnika, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Zakon o obrambi v 13. točki 5. člena določa, da je vojaška oseba opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske, pri čemer se na podlagi 14. točke citiranega člena oseba, ki opravlja vojaško službo, šteje za vojaško osebo in ne more biti uradnik. Tako bi tožnik moral ohraniti vsa napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnji dolžnosti, torej pet in šele nato izvesti prevedbo v nazivu, ob upoštevanju osnovnega količnika nove formacijske dolžnosti 6,00, je bil končni količnik tožnika tako 8,00 in ne 7,20. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- ZPP -UPB3 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo iz razlogov v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Tožnik je bil z odločbo šifra 105-01-1/2004-5827 z dne 14. 12. 2004 z dnem 1. 7. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost Svetovalec za pedagoško delo in posebne naloge v Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje /PDRIU/ Vodstvo, ki se opravlja v nazivu vojaški uslužbenec XIV. Razreda, na formacijsko dolžnost s količnikom za določitev osnovne plače v višini 6,00, tožniku pa je bil priznan količnik v višini 7,20 ob upoštevanju pridobitve količnika na prejšnjem delovnem mestu. Tožnik je podal ugovor in ker tožena stranka ni odločila v roku 60 dni, je tožnik na podlagi določil 8. odstavka 100. a člena Zakona o obrambi vložil tožbo in v tožbenem zahtevku zahteval določitev količnika v višini 8,00, kar dejansko pomeni pet plačilnih razredov in ne le tri, kot mu jih je priznala tožena stranka.

Ugotoviti je, da je bilo med strankama v postopku sporno pravno vprašanje ali tožnik pri razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži zgolj količnik, ki ga je pridobil z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu, ali tudi število napredovanj. Prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih je izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po Zakonu o obrambi. Tožnik je bil z dnem 1.7.2004 imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda, ki je skladno s 1. in 2. odstavkom Zakona o javni uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) ter Uredbe o notranji organizacij, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih naziv tretje stopnje. Za naziv tretje stopnje je na podlagi določil 3. točke 1. odstavka 195. člena ZJU določen količnik za določitev osnovne plače 6,00. Skladno s 1. odstavkom 196. člena ZJU in 30. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D - Ur. l. RS, št. 40/2004 s sprem.) je šteti med višje upravne delavce uradnike v nazivih prve do šeste stopnje in glede na to, da je bil tožnik razporejen v nazivu tretje stopnje, zanj po oceni pritožbenega sodišče veljajo določila, ki se glede pravic in obveznosti nanašajo na višje upravne delavce.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 4. odstavek 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) določa, da uradniki in vojaki glede na določbo 30. člena Zobr-D obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Ur. l. 18/94 s sprem.), če so ti višji od količnika, določenega v 1. odstavku 195. člena ZJU ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega akta. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s sprem.) v 31. a členu, ki ureja razporeditev na drugo delovno mesto, določa, da če je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, vendar pa ta določba ne velja za višje upravne delavce, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi 154. in 155 člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe nasprotni stranki povrniti potrebne stroške postopka. Ker tožnik v pravdi ni uspel, je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 470,00 EUR na podlagi veljavne Odvetniške tarife.

Pritožbeno sodišče je odločilo, de tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

V konkretnem primeru ne gre za tak individualni delovni spor, v katerem je revizija izrecno dovoljena, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji) in 32. členom moralo odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega se vrhovno sodišče doslej še ni opredelilo, prav tako pa pred pritožbenim sodiščem obstaja tudi različna pravna praksa, kot to izhaja iz sodnih odločb (opr. št. Pdp 748/2006-2 z dne 29. 3. 2007 in opr. št. Pdp 524/2006-2 z dne 6. 4. 2007). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija v predmetni zadevi dopusti.