Jedro

Urjenje ležečega položaja s pokrivanjem sama po sebi ni nevarna dejavnost. Vendar pa je zaradi obstoja akcidentalnih okoliščin to v obravnavanem primeru postala. Riziko za nastalo škodo naj zato nosi nosilec te dejavnosti - t.j. država, v katere vojski se je tožnik poškodoval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 1.769.490 SIT odškodnine za nematerialno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa obsodilo še na plačilo 254.105 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke. Sodišče je ugotovilo, da je bila dejavnost, ob kateri se je na služenju vojaškega roka poškodoval tožnik, zaradi posebnih okoliščin primera nevarna. Pritožbeno sodišče je s takšno opredelitvijo odškodninske podlage soglašalo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke, ko je ta napadala višino odškodnine, ter prisojeno odškodnino znižalo na 1.219.490 SIT.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Revidentka se ne strinja z odločitvijo nižjih sodišč, da je podana njena objektivna odgovornost. Navaja, da so morali vojaki med premikom zavzemati položaje, kar pomeni, da so se morali spustiti in se uleči na tla na način, ki je razviden iz spisa, in sicer tako, da so se z levo roko oprli na tla in se nato ulegli v celoti na tla z namenom, da bi se čim bolje zakrili pred fiktivnim sovražnikom. Ta vaja sama po sebi ni zahtevna, kar naj bi ugotovilo tudi sodišče druge stopnje. Po mnenju revizije pa je zmotna ugotovitev, da je zaradi ostalih okoliščin ta vaja postala nevarna. Revizija sodiščema očita, da nista opredelili, kaj je v konkretnem primeru pomenilo to, da je bil teren blaten. Takšen opis namreč lahko obsega zelo različne dejanske položaje. Sploh pa to ne pomeni, da je bila blatnost terena v konkretnem primeru v zvezi s škodnim dogodkom, saj je tožeča stranka sama priznala, da ji je zdrsnilo na gnilem jabolku. Do tega, ali je gnilo jabolko pri gibanju primerljivo z blatnim terenom, se sodišči nista opredelili. Sodišči tudi nista ugotovili, koliko odpadlih jabolk se je nahajalo na tleh. Lahko bi pričakovali, da teh ni bilo veliko, ker se je bližala pomlad, jabolka pa so ležala na tleh od lanske jeseni. Prav zato je mogoče predpostaviti, da omenjenih jabolk ni bilo toliko, da bi zaradi njih vaja postala nevarna. Iz spisa nadalje izhaja, da v kritičnem obdobju ni deževalo. Tako se je opredelila vsaj večina prič. Prvostopno sodišče naj bi se tudi ne opredelilo o tem, ali je poškodba tožeče stranke nastala zaradi zdrsa med tekom ali pa zdrsa med zavzemanjem položaja. V nadaljevanju revizija še utemeljuje stališče, da je do poškodbe moralo priti že zaradi samega padca in ne šele med zaleganjem.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama ves čas postopka sporno vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj odškodninske odgovornosti za dejavnost s povečano nevarnostjo, torej objektivno odgovornost oz. odgovornost po načelu domnevne vzročnosti (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002). Tožena stranka je trditvam o tem, da je dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, nevarna v pomenu določbe 173. člena ZOR, nasprotovala.

Tožena stranka pri tem ugovoru vztraja tudi v reviziji. Revidentu je treba uvodoma odgovoriti, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tudi ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki tako ugotovljeno dejansko stanje napadajo, pa četudi se revidentka sklicuje na to, da naj bi bila takšna dejstva razvidna iz spisa. Takšne so predvsem revizijske navedbe o tem, da naj bi bilo v sadovnjaku tedaj le nekaj jabolk, ker se je vaja izvajala konec zime, ko večina jabolk zgnije, ter trditev o tem, da v kritičnem obdobju ni deževalo. Ker takšnih ugotovitev v sodbah nižjih sodišč ni, jih tudi revizijsko sodišče ne more upoštevati. Pri tem revizijsko sodišče izrecno poudarja, da revizija sodiščema nižjih stopenj ne očita, da bi pri ugotavljanju dejanskega stanja zagrešili katero izmed bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka.

Obstajajo dejavnosti, ki sodijo v okvir vojaškega urjenja, kjer je nevarnost za nastanek poškodbe povečana. Ta nevarnost lahko izvira npr. iz vojaške mehanizacije, nadpovprečnih telesnih naporov ali pa tudi iz dejavnosti, ki same po sebi sicer niso nevarne, postanejo pa nevarne v posebnih okoliščinah (t.i. akcidentalnih okoliščinah). Po stališču nižjih sodišč naj bi šlo v obravnavani zadevi za prav tak primer. Dejavnost, ki so jo morali izvajati vojaki, je bilo urjenje ležečega položaja s pokrivanjem. To pomeni, da so morali teči, priteči, se ustaviti in zaleči v zaklon pred namišljenim sovražnikom. Akcidentalne okoliščine, ki jih ugotavljata sodišči, so naslednje: - teren je bil posejan z gnilimi jabolki, bil pa je tudi blaten in spolzek; - v rokah so morali nositi puškomitraljeze; - poveljnik je nanje kričal ter jih priganjal, naj vse storijo čim hitreje.

Te akcidentalne okoliščine so dejstva, na katera je, kot rečeno, revizijsko sodišče vezano. Predmet revizijskega preizkusa je zato pravilnost materialnopravnega sklepa, da je dejavnost urjenja ležečega položaja s pokrivanjem ob obstoju zgoraj navedenih okoliščin šteti za dejavnost s povečano nevarnostjo, za kakršno je zakonodajalec predvidel objektivno odškodninsko odgovornost. Nevarnost je pojem, ki odraža povečano stopnjo verjetnosti, da bo opazovano dejstvo (stvar ali dejavnost) skupaj z drugimi, od njega neodvisnimi dejavniki, privedlo do škodne posledice. V obravnavanem primeru se zato zastavlja vprašanje, ali predstavlja zgoraj opisana dejavnost, upoštevaje navedene akcidentalne okoliščine, konkretizacijo takšne abstraktne in generalizirane vzročne zveze, ki jo je mogoče opredeliti kot splošno tveganje ob izvajanju družbeno sicer sprejemljive dejavnosti. Ali predstavlja tolikanj nepredvidljivo kavzalno mrežo, da je in abstracto z veliko mero zanesljivosti mogoče pričakovati nastanek škodne posledice? Ali pa je, po drugi strani, škodno posledico pripisati spletu dejavnikov, ki se v življenju pač primerijo, ni pa mogoče teh okoliščin generalizirati v skupno množico poimenovano - nevarna dejavnost. Takšni primeri so naključni in ne opravičujejo uporabe pravil o objektivni odgovornosti.

Revizijsko sodišče soglaša z nižjima sodiščema, da je opis dejavnosti skupaj z akcidentalnimi okoliščinami, kakršen je podan v sodbi sodišča prve stopnje, takšen, da je verjetnostno gledano takšna dejavnost povečano nevarna. Čeprav je tožniku spodrsnilo na gnilem jabolku, pa ni nepomembno dejstvo, da je bil teren tudi blaten. Ravno spolzkost terena zaradi posejanosti terena z jabolki, ki je bil obenem še blaten, namreč govori o tem, da je bil teren nevaren in da ni šlo le za naključen splet okoliščin, v katerem bi tožniku spodrsnilo na bolj ali manj osamelem gnilem jabolku. Prav mogoče je namreč pričakovati, da na takšnem terenu določenemu deležu vojakov spodrsne ter se poškoduje. Zaradi nošenja puškomitraljeza je nevarnost poškodbe ob padcu še dodatno povečana. Upoštevaje vse okoliščine primera, kjer poveljujoči z ukazovalnim vpitjem priganja vojake ter ti nimajo prav nobene možnosti, da bi se tveganju sami uprli oziroma se mu izognili, revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku, da naj riziko za poškodbo na takšnem spolzkem terenu trpi tisti, ki je nosilec takšne (povečano nevarne) dejavnosti (prvi odstavek 174. člena ZOR). To pa je bila tožena stranka. Revizija tožene stranke zoper odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti je zato neutemeljena.

Odločitve o višini na drugi stopnji prisojene odškodnine revizija ne napada opredeljeno. Revizijsko sodišča lahko zato po materialnopravnem preizkusu odločitve pritožbenega sodišča odgovori le to, da se višina prisojene odškodnine sklada z obema relevantnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. To sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Sodišče druge stopnje je pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno upoštevalo obe načeli. Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Glede na težo in trajanje vseh nevšečnosti in trpljenja, ki so spremljale tožnika ob škodnem dogodku in v času zdravljenja, ter glede na stopnjo in obseg trajnih posledic pa je mogoče ugotoviti, da se prisojena odškodnina iz tega naslova ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo (200. in 203. člen ZOR).

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).