Jedro

Zaradi učinkov pobota ni verjeten obstoj terjatve tožeče stranke, če je hkrati verjeten tudi obstoj terjatve tožene stranke (oziroma je verjeten obstoj terjatve tožeče stranke le v toliko, kolikor ni verjeten obstoj terjatve tožene stranke). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje obravnavati v okviru predpostavke iz 1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke), ne pa v okviru predpostavke iz 2. odst. 270. čl. ZIZ (nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje njene denarne terjatve zoper toženo stranko v višini 1.239.814,89 EUR s pp, s katero naj bi se toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnine s tam navedenimi zemljiškoknjižnimi podatki, vse v k.o. P., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi pristojnega sodišča. Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo, torej ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je najmanj s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.239.814,89 EUR iz naslova XVIII. ter XIX. situacije, vendar pa se je v nadaljevanju neutemeljeno spustilo v presojo, ali je tudi toženčeva terjatev, ki jo slednji uveljavlja v pobot, izkazana s stopnjo verjetnosti. Še več: tudi ugotovitev sodišča, da je toženčeva terjatev, ki jo uveljavlja v pobot, verjetna, je napačna. Pa tudi v primeru, ko bi toženec z verjetnostjo izkazal terjatev nasproti prvemu, to ne bi vplivalo na ogroženost uveljavitve tožnikove terjatve, kot to napačno razloguje sodišče. Ker med verjetnostjo toženčeve terjatve in razlogi, zaradi katerih bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, ni nikakršne povezave, je sodišče zmotno uporabilo materialni predpis oz. zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj se do bistvenih navedb tožeče stranke ni (vsebinsko) opredelilo. Izpodbijani sklep ima torej takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Glede edine sicer vsebinske, a v oklepaj postavljene obrazložitve sodišča, zakaj naj okoliščina, da je toženec v javnosti večkrat naznanil, da bo kupnino odvedel s svojega računa in likvidiral podjetje, ne bi bila utemeljena, tj. zato, ker da gre za neizkazano navedbo, tožeča stranka pojasnjuje, da je za dokazno podkrepitev te navedbe predlagalala zaslišanje strank (ki bi izpovedale o namenu toženca ravnati na opisani način) ter vpogled v 2. in 3. tč. ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 1 z dne 4.9.2009 (iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka v preteklosti že ravnala na opisan način). S tem, ko se sodišče ni opredelilo do dokaznih predlogov oz. ker ni izvedlo predlaganih dokazov, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se niti s stališčem sodišča, da bi v predmetni zadevi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel škodo, ki presega standard neznatne škode. Obrazložitev sodišča, s katero je zavrnilo tožnikovo navedbo, da toženec s predlagano začasno odredbo ne bo pretrpel nikakršne škode oz. bo pretrpel le neznatno škodo (in sicer zato, ker bo nepremičnine, na katerih se predlaga zaznamba prepovedi odtujevanja in obremenjevanja, obdržal ne le v lasti, temveč bo z njimi lahko tudi razpolagal na vse načine, ki jih predlagana odredba ne prepoveduje, ter ker glede na trenutne gospodarske razmere, ki de facto onemogočajo prodajo luksuznih stanovanj, kakršna so tudi stanovanja, na katerih tožnik predlaga opisano zaznambo, ni verjetno, da bi toženec stanovanja sploh lahko prodal pred sodno rešitvijo gospodarskega pravdnega spora pod gornjo opr.št.), je očitno napačna, saj sodišče ne obrazloži, kakšna škoda naj bi nastala tožencu, temveč zavzame stališče, da vsak poseg v upravičenje do razpolaganja povzroči škodo, ki ni neznatna, in sicer ne glede na konkretne okoliščine posameznega primera.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V zavarovanje svoje denarne terjatve do tožene stranke je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo toženi stranki odtujiti in obremeniti tam navedene nepremičnine v k.o. P. in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj njene terjatve do tožene stranke iz naslova uveljavljenega plačila XVIII. in XIX. situacije. Hkrati pa je ugotovilo, da kot verjetna obstoji tudi v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude pri izvedbi del. V zvezi s tem ima prav pritožnica, ko trdi, da med verjetnostjo obstoja terjatve tožene stranke in razlogi, zaradi katerih bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, ni nobene povezave. Zaradi učinkov pobota ni verjeten obstoj terjatve tožeče stranke, če je hkrati verjeten tudi obstoj terjatve tožene stranke (oziroma je verjeten obstoj terjatve tožeče stranke le v toliko, kolikor ni verjeten obstoj terjatve tožene stranke). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje obravnavati v okviru predpostavke iz 1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke), ne pa v okviru predpostavke iz 2. odst. 270. čl. ZIZ (nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena). Vendar pa stališče sodišča prve stopnje, ki je kljub zgoraj povzetim ugotovitvam štelo, da terjatev tožeče stranke kot verjetna obstoji, ni bilo zavzeto v škodo pritožnice.

Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni tožeča stranka izkazala obstoja predpostavke iz 2. odst. 270. čl. ZIZ (onemogočanje ali znatna otežitev uveljavitve terjatve zaradi ravnanja tožene stranke). Pravilno je sodišče ugotovilo, da ni tožeča stranka izkazala svojih navedb, da naj bi „toženec v javnosti večkrat naznanil, da bo kupnino odvedel s svojega računa in likvidiral podjetje“. Pritožnica sicer trdi, da je v dokazno podkrepitev omenjene navedbe predlagala zaslišanje strank ter vpogled v 2. in 3. točko ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 1 z dne 4.9.2009, vendar pa, glede na to, da sta stranki družbi, torej pravni osebi, ki ne moreta ničesar izpovedovati, dokazni predlog z zaslišanjem strank ni dovolj določen, poleg tega pa ni jasno, kako bi citirano navedbo potrjevala vsebina 2. in 3. točke ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je v predmetni zadevi vložila tožena stranka, tedaj dolžnica, glede na to, da je bilo v izpostavljenih delih ugovora zatrjevano le, da se obe začasni situaciji, katerih plačilo uveljavlja v tem postopku upnik, ne nanašata na dolžnika tega postopka, ker sta bili dejansko izstavljeni na investitorja G. s.p. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki jih je v predlogu navedla tožeča stranka, ne zadoščajo za zaključek o možnosti nastanka le neznatne škode toženi stranki v primeru izdaje predlagane začasne odredbe (3. odst. 270. čl. ZIZ). V zvezi s tem pritožnica napačno zastavlja zadevo, ko očita sodišču prve stopnje, da je v tem delu očitno napačno odločilo, ker da ni obrazložilo, kakšna škoda naj bi nastala tožencu. V situaciji, kakršna je obravnavana, ni sodišče tisto, ki bi bilo dolžna obrazlagati, kakšna škoda naj bi nastala tožencu, ampak je obratno tožnik tisti, ki mora izkazati za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tega pa tožeči stranki s posplošenimi in dokazno nepodprtimi navedbami ni uspelo izkazati. Navedene ugotovitve se nanašajo na trditve tožeče stranke, češ da bo toženec nepremičnine, na katere meri prepoved iz predlagane začasne odredbe, ohranil v svoji lasti in z njimi razpolagal na drug način, ki ga predlagana odredba ne prepoveduje – ob tem, da ni niti navedeno, kateri je ta drug način razpolaganja. V zvezi s tem ima prav sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da že pojmovno posega v upravičenje do razpolaganja kot enega od bistvenih sestavin lastninske pravice, ni moč šteti kot neznatne škode za lastnika. Kot takšne pa ne bi bilo mogoče šteti niti z ničemer izkazane zatrjevane okoliščine, da toženec stanovanj, ki so predmet zavarovanja, pred pravnomočno odločitvijo v konkretni pravdi tako ali tako ne bi mogel prodati.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.