Jedro

V izpodbijani pravnomočni sodbi ni trditve, da je ohranjen tonski zapis klica, ampak le, da je njegova vsebina ohranjena zgolj na podlagi vsebine informacije, ki jo je zaradi intervencije Policijski postaji K. posredoval operacijsko komunikacijski center. Zato ne drži trditev v zahtevi, da je višje sodišče v nasprotju s spisovnimi podatki navedlo, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ohranjen zapis klica na Policijski postaji K., tako da tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 13.10.2000 obsojenega V.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in za nevarnost po 312. členu KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen tri mesece zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, za sklicevanje višjega sodišča na ohranjeni zapis anonimnega klica z vsebino, ki je navedena v opisu dejanja, pa da je v nasprotju s spisovnimi podatki, saj da ta zapis ni ohranjen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je iz razlogov sodbe razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo in zakaj je odločilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, čeprav posnetek obsojenčevega pogovora, s katerim je poklical na pomoč policijo, ni ohranjen. Iz sodbe višjega sodišča pa je jasno razvidno, da je zaključilo, da OKC K. ne hrani več zapisa posnetka pogovora, sodba pa je povsem jasna glede okoliščine, ali je zapis anonimnega klica ohranjen ali ne.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedba v zahtevi, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je v tolikšni meri posplošena, da je ni mogoče preizkusiti. Vložnica sploh ne pove, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, o katerih v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi. V tem delu zahteva ostaja na ravni popolnoma abstraktne navedbe, ki ni izpolnjena s konkretno vsebino, zato vložnica s temi trditvami ne more biti uspešna.

Vložnica uveljavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi zato, ker meni, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin med samimi temi listinami. Poudarja, da je višje sodišče, ko je odločalo o pritožbi in potrdilo prvostopenjsko sodbo, v nasprotju s spisovnimi podatki navedlo, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ohranjen zapis klica na Policijski postaji K., čeprav niti zapis niti posnetek obsojenčevega pogovora, kakor je razvidno iz dopisa iste policijske postaje, ni ohranjen.

V izpodbijani pravnomočni sodbi glede tega odločilnega dejstva ni nobenih nasprotij ali nejasnosti. Iz napadene pravnomočne odločbe je razvidno, da tonski posnetek ali zapis telefonskega anonimnega klica na Operacijsko komunikacijskem centru Policijske uprave K., nista ohranjena, pač pa je zapis o vsebini klica ostal ohranjen na Policijski postaji K. V izpodbijani pravnomočni sodbi ni trditve, da je ohranjen tonski zapis, pač pa le, da je vsebina tega klica ohranjena zgolj na podlagi vsebine informacije, ki jo je zaradi intervencije Policijski postaji K. posredoval navedeni operacijsko komunikacijski center. V razlogih sodbe višjega sodišča zato ni zaslediti zatrjevane postopkovne kršitve, saj je sodba glede okoliščine, ali je bil zapis anonimnega klica ohranjen ali ne, povsem jasna in tudi v skladu z zapisom Policijske postaje K. z dne 23.02.2000. Kolikor pa vložnica navaja, da iz navedenega dopisa policijske postaje izhaja le povzetek, ki so ga očitno sestavili na podlagi podatkov v spisu oziroma na podlagi kazenske ovadbe, pa ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve, marveč podaja lastno presojo glede verodostojnosti tega dokaza. Na ta način pa v tem obsegu izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega V.K., niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčeva zagovornica z zahtevo ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenega V.K., glede na njegove slabe premoženjske razmere, oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.