Jedro

Sovlaganja tožnice pomenijo le manjšo dodelavo posameznih sklopov hiše in njeno vzdrževanje in ne morejo imeti stvarnopravnih učinkov. Njen zahtevek iz naslova vlaganj v času trajanja zakonske zveze je možno obravnavati z vidika pravice do izplačila vlaganj po 59. členu ZZZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je nepremičnina parc. št. A in B, vpisana v vl. št. 966, k. o. Č., skupno premoženje pravdnih strank, vsakega do 1/2. Prav tako je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je stanovanje na naslovu C. 181, Ljubljana, skupno premoženje obeh strank do 1/2, zavrglo pa je enak zahtevek iz nasprotne tožbe, v kolikor se ta nanaša na denarna sredstva na hranilni knjižici SKB bank. Hkrati je odločilo, da vsaka od strank krije svoje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na njen zahtevek, se tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje. Opozarja na nesporno dejstvo, da sta bila s pokojnim Z.J., bratom sedanjih tožencev, poročena od aprila 1979. Do razveze pa ni prišlo po volji pokojnega Z.J., pač pa njegovega brata R.J., ki ga je dobesedno odvedel do odvetniške pisarne zaradi vložitve tožbe na razvezo, medtem ko se pokojni mož ni zavedal posledic tega postopka, pač pa ga je na vse obravnave in k odvetnikom vodil ravno brat R.J. Enako je storil tudi glede oporoke, ko je pokojnega Z. odvedel na sodišče, kjer je kot nepismen podpisal oporoko. Tožnica po več kot 20-ih letih zakonske zveze in skrbi za pokojnega moža ne more razumeti, da ni nič njenega. Ni sporno, da je izvedenec ugotovil, da sta z Z.J. z najmanj 11,5 % povečala vrednost nepremičnine in da gre v tem delu za skupno premoženje, katerega solastnika sta vsak do 1/2. Tožnica meni, da ni nobenega razloga, da sodišče za teh nekaj več kot 5% skupnih vlaganj, ne dovoli vzpostavitve stvarnopravnih učinkov in ugotovi, da njen delež znaša 5,525% od celote. To je za njo bistveno glede vprašanja, kje in kako bo preživela zadnje dni svojega življenja, saj bi to pomenilo, da v hiši ne prebiva brez pravnega naslova in da izselitev ni edini izhod. Pritožnica opozarja na ugotovitve sodnega izvedenca, katera dela na hiši sta pokojni Z. in ona opravila. Zato je na deležu, kot ga je izračunal izvedenec in ne na vtoževanem deležu, potrebno vzpostaviti solastnino. Pokojni Z.J. je tožnici vedno zagotavljal, da bo lahko v hiši živela nemoteno do svoje smrti, torej ni imel namena izplačati njenega deleža in od nje zahtevati izselitev.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjujejo kot neutemeljeno in predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja svoj stvarnopravni zahtevek, ki se nanaša na skupno premoženje pravdnih strank. Gre za stanovanjsko hišo, stoječo na parc. št. A oziroma B, k.o. Č., pri kateri tožnica zaradi svojih vlaganj uveljavlja solastninsko pravico in sicer ne več v vtoževanem deležu 1/2, temveč v pritožbenem postopku vztraja le še pri deležu 5,525%. V tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno povzema med strankami naslednja nesporna dejstva: - tožnica in pravni prednik tožencev (oziroma prvotni toženec) sta bila poročena od 14.4.1979 do 14.11.2000, živeti pa sta začela skupaj že kakšno leto pred sklenitvijo zakonske zveze, - stanje nepremičnine se po obsegu po letu 1977 ni spreminjalo, manjše spremembe na stanovanjski hiši so bile le znotraj posameznih sklopov na račun dodelavnih del in vzdrževalnih del, - zaradi učinkov navedenih del na stanovanjski hiši je vrednostna razlika med letom 1977 in 1999 znašala pribitek 9,40% vrednosti, ob upoštevanju vlaganj tudi v zunanja ureditvena dela (posestna ograja) pa predstavljajo vsa vlaganja 11,05 % povečano vrednost kompletne nepremičnine glede na stanje v letu 1977 oziroma začetek ekonomske skupnosti tožnice in pravnega prednika toženih strank.

Navedene dejanske ugotovitve pritožba ne izpodbija, iz teh razlogov pa tožnica v pritožbenem postopku vztraja le še pri solastninskem deležu 5,525%, kolikor znaša polovica vrednosti celotnih vlaganj oziroma povečane vrednosti sporne nepremičnine. Uvodoma gre najprej zavrniti tiste obširne pritožbene navedbe, ki želijo osvetliti, zakaj oziroma s kakšnimi motivi je sploh prišlo do razpada zakonske skupnosti tožnice s pravnim prednikom tožencev. Ob nespornem dejstvu, da je bila njuna zakonska zveza pravnomočno razvezana, so te navedbe v tem postopku povsem irelevantne in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja. Sicer pa pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je bila sporna stanovanjska hiša ob pričetku življenjske skupnosti tožnice s svojim možem že zgrajena in da ovrednotena dela, ki predstavljajo vrednostno izboljšavo nepremičnine, pomenijo le manjšo dodelavo posameznih sklopov hiše in njeno vzdrževanje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ocenjeni delež tožnice v višini 5.525 % vrednosti celotne nepremičnine, sicer ni neznaten, vendar pa kljub temu ni mogel imeti stvarnopravnih učinkov. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da opredmetena sovlaganja tožnice nimajo za posledico spremembo substance stvari, da bi jo bilo mogoče šteti kot novo stvar v smislu določbe člena 22 ZTLR (katerega določbe gre uporabiti na podlagi člena 268 SPZ), zato ta vlaganja dejansko ne morejo imeti stvarnopravnih učinkov (enako sodba VS RS, II Ips 469/2008). Tožnica tudi ne zatrjuje dogovora s pokojnim Z.J. o skupnih vzdrževalnih in dodelavnih delih v smeri, da bo tožnica s tem pridobila lastninski delež na stanovanjski hiši, pač pa le trdi, da ji je bilo z njegove strani obljubljeno nemoteno bivanje v hiši do svoje smrti. Seveda pa takšen dogovor, tudi če je dejansko obstajal, ne more imeti za posledico nobenih učinkov v smislu pridobitve solastninske pravice. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, in sicer, da tožničin prispevek pri manjši dodelavi in vzdrževanju hiše ni podlaga za solastninski zahtevek, temveč bi bil na mestu le denarni. Njen zahtevek iz naslova vlaganj, ki so bila opravljena v času zakonske zveze je tako možno obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zahtevka na povračilo denarne vrednosti njenega prispevka k povečanju vrednosti premoženja pa tožnica ni postavila, kot je že navedeno, pa je zavrnitev njenega stvarnopravnega zahtevka v celoti materialnopravno pravilna.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Tožeča stranka v pritožbenem postopku tako ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožena stranka, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 oziroma členom 155 ZPP).