Jedro

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, je bil z dnem 11. 12. 2008 premeščen na drugo delovno mesto, zato mu je toženec s tem dnem priznal pravico do nadomestila za invalidnost. S sodbo, ki je postala izvršljiva dne 11. 11. 2010, je bila tožniku priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom od 1. 1. 2008 dalje, tožencu pa naloženo, da odloči o pravici do delne invalidske pokojnine. Toženec je z izpodbijano odločbo tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 10. 11. 2011, ne da bi hkrati odločil o pravici do delne invalidske pokojnine. Takšna ustavitev izplačevanja je nezakonita, ker tožnik še vedno dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in ker izvršljivost sodbe o priznani pravici do dela v skrajšanem delovnem času ni razlog, da se nadomestilo preneha izplačevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 1. 2011 in št. ... z dne 13. 1. 2009 ter se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost v višjem znesku in še pred 11. 12. 2008 (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da se odpravita odločbi toženca ... z dne 27. 1. 2011 in št. ... z dne 10. 11. 2011 ter mu je toženec dolžan izplačevati nadomestilo za invalidnost tudi od 10. 11. 2010 dalje in mu izplačati že zapadle zneske nadomestila v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 333,48 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo v II. in III. točki izreka je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Poudarja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 14. 2. 2008 v zvezi z drugostopno odločbo z dne 2. 6. 2008 kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, ki je psihično manj zahtevno, izven jame, brez stalnih prisilnih drž hrbtenice, brez pogostega pripogibanja, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, s polnim delovnim časom. Glede na dokončno odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja v okviru III. kategorije invalidnosti, je bila tožniku z odločbo z dne 13. 1. 2009 priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 183,22 EUR na mesec, od 11. 12. 2008 dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1773/2008 z dne 4. 5. 2010 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 439/2010, z dne 11. 11. 2010 pa je bila odpravljena odločba z dne 2. 6. 2008 v celoti, prvostopna odločba z dne 14. 2. 2008 pa v delu ter tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti 50 % zaradi bolezni, 40 % zaradi posledic poškodbe pri delu in 10 % zaradi posledic poškodbe izven dela, priznana pravica do dela na drugem delu s polovičnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2008 dalje. Odločeno je tudi bilo, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo. Odločitev je postala izvršljiva dne 11. 11. 2010. Navedeno pomeni, da je stanje po odločbi z dne 14. 2. 2008 v zvezi z drugostopno odločbo z dne 2. 6. 2008 trajalo do 1. 2. 2008, upoštevaje izvršljivost na razvrstitev po sodbi z dne 4. 5. 2010 in 11. 11. 2010, pa so smiselno nove pravice pričele učinkovati z navedenim dnem. Da stare pravice prenehajo ali se spremenijo pa izhaja iz določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1. Zavarovanec ne more uživati pravic iz starejšega statusa razvrstitve, v času obstoja izvršljivosti in novega statusa razvrstitve. Toženec meni, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka v nasprotju z materialnim pravom. Nadalje toženec pripominja, da se tožniku izplačuje invalidska pokojnina od 1. 2. 2012. Gre za del odločilnega dejanskega stanja, ki bi ga sodišče moralo ugotoviti. To pomeni, da bi bilo potrebno obdobje v II. točki izreka omejiti najkasneje s tem datumom, to je 1. 2. 2012, saj ni možno hkrati prejemati invalidske pokojnine ter nadomestila za invalidnost. V odgovoru na pritožbo tožnik poudarja, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen in upoštevano slabo zdravstveno stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane sodne odločbe. Iz medicinske dokumentacije je namreč razvidno njegovo slabo zdravstveno stanje in sicer kot posledica bolezenskih stanj in stanj po poškodbah, ki so narekovale potrebno priznanje zahtevanih socialnih pravic. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba brez podlage navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 163. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 sicer citiralo, vendar le v zvezi s priznanjem pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Ni pa na to določbo oprlo svoje odločitve. Spor se namreč ne nanaša na priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na to, kdaj pravica zaradi sprememb v zdravstvenem stanju preneha ali se spremeni, pač pa je sporna ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Predmet presoje sta v tem postopku namreč odločbi toženca št. ... z dne 27. 1. 2001 in št. ... z dne 10. 1. 2011, s katero je toženec tožniku z 10. 11. 2010 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za nepravilno in izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožniku najprej z odločbo št. ... z dne 14. 2. 2008, potrjena z drugostopno odločbo št. ... z dne 2. 6. 2008 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Na podlagi tako priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja je toženec kasneje z odločbo z dne 13. 1. 2009, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 25. 1. 2011 tožniku priznal pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 183,22 EUR na mesec od 11. 12. 2008 dalje.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil tožnik v času izdaje citirane odločbe z dne 13. 1. 2009 še vedno delovni invalid III. kategorije invalidnosti in kot izhaja iz pogodb o zaposlitvi, je bil z dnem 11. 12. 2008 premeščen na delovno mesto delavec na površini, ki je glede na oceno invalidske komisije tudi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti.

Šele kasneje je bil tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1773/2008, potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Psp 439/2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s polovičnim delovnim časom od 1. 1. 2008 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo.

Na podlagi citirane sodbe, ki je postala pravnomočna 11. 11. 2010 in bila s tem dnem izvršljiva, je toženec z odločbama, izpodbijanima v tem postopku in sicer z dne 27. 1. 2011 in 10. 1. 2011, z 10. 11. 2010 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ne da bi hkrati odločil o pravici do delne invalidske pokojnine, skladno s sodbo, opr. št. Ps 1773/2008. Kot razlog za takšno odločitev je toženec navedel dejstvo, da je tožnik pridobil pravico do dela s polovičnim delovnim časom in da je sodba z 10. 11. 2010 postala izvršljiva.

Izvršljivost sodbe pomeni, da jo s tem dnem delodajalec lahko izvrši in zagotovi delavcu, v konkretnem primeru tožniku, delo s krajšim delovnim časom od polnega (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa to ne pomeni, da se tožniku z dnem izvršljivosti sodbe, ne izplačuje več nadomestila za invalidnost (pa čeprav je to pravico pridobil na podlagi pravice do premestitve), še posebej, če je še vedno zaposlen na drugem delovnem mestu in obvezno zavarovan (158. člen in 161. člen ZPIZ-1).

ZPIZ-1 namreč jasno določa, kdaj se zavarovancu delovnemu invalidu prične izplačevati nadomestilo za invalidnost, pod kakšnimi pogoji se mu izplačuje in do kdaj oziroma kateri so tisti razlogi, zaradi katerih se delovnemu invalidu izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavi oziroma se mu ne izplačuje. Med temi pogoji ni navedene pravnomočnosti in izvršljivosti posameznega akta, s katerim delovni invalid pridobi novo pravico iz invalidskega zavarovanja. Takšna nova priznana pravica iz invalidskega zavarovanja je kvečjemu podlaga za priznanje nove dajatve oziroma v konkretnem primeru delne invalidske pokojnine, v kolikor so izpolnjeni še ostali pogoji, določeni v zakonu.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in jo v izpodbijanem delu, to je točka II in posledično tudi točko III, potrdilo kot pravilno in zakonito. Toženec je s pritožbo izpodbijal tudi III. točko izreka, vendar pritožba v tem delu ni obrazložena. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ugotovilo, da ni prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 154. člena ZPP, niti do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Ker je tožnik priglasil stroške odgovora na pritožbo, z njim pa ni v ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve, še več, navedbe se sploh ne nanašajo na sporni postopek, je pritožbeno sodišče obenem odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba nadalje neutemeljeno vztraja na tem, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi dejstvo, da se tožniku izplačuje invalidska pokojnina od 1. 2. 2012. Gre namreč za dejstvo, ki je nastalo po dokončni odločbi, hkrati pa tudi novoto iz 337. člena ZPP. Tudi sicer, ne glede na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo, do kdaj se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost, je jasno, da ne more hkrati prejemati invalidske pokojnine ter nadomestila za invalidnost. Pričetek prejemanja invalidske pokojnine, ki je pogojena s prenehanjem obveznega zavarovanja, se tožniku preneha izplačevati nadomestilo za invalidnost.