Jedro

Predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je po svoji naravi podoben predlogu za uvedbo postopka za izvršbo, oziroma je vsebina predloga celo ožja od vsebine predloga za izvršbo, zato ga je glede ovrednotenja odvetniške storitve utemeljeno enačiti s predlogom, s katerim se uvaja izvršilni postopek.

Dolžnica ima pravico uveljavljati kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je bila vročitev opravljena pred uveljavitvijo novele ZPP-D, ki je 139. člen ZPP dopolnila z novim šestim odstavkom, novele pa ni mogoče uporabiti retroaktivno, zaradi česar se kot pravno nepomembne izkažejo pritožbene trditve o dejanski seznanitvi s sklepom o izvršbi. .

Izrek

Pritožba upnika proti sklepu z dne 24. 9. 2009 se zavrne in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu 2. točke izreka potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Pritožba upnika proti 1. točki izreka sklepa z dne 29. 9. 2009 se zavrže, proti 2. in 3. točki izreka tega sklepa pa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi dolžnice proti sklepu z dne 14. 9. 2009 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se upnikov zahtevek za povrnitev stroškov, priglašenih v vlogi z dne 8. 9. 2009, zavrne.

Obrazložitev

O pritožbi upnika proti sklepu z dne 24. 9. 2009: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sklepa dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, v 2. točki je dolžniku naložilo, da mora upniku v osmih dneh povrniti 40,09 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je stroškovni predlog upnika z dne 23. 9. 2009 zavrnilo (vloga je datirana z dnem 17. 9. 2009).

Proti zavrnilnemu delu odločitve o stroških postopka se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v 1. (pravilno 2.) točki izreka tako, da se dolžniku naloži v plačilo vse stroške, priglašene z vlogo z dne 17. 9. 2009, zlasti tudi strošek poizvedbe po odprtih transakcijskih računih dolžnice pri BS, oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru naj se upniku povrnejo stroški predmetne vloge z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da Odvetniška tarifa in ZIZ nikjer ne določata, da bi bil strošek oprave poizvedb o premoženju dolžnice vključen v nagrado za sestavo predloga novega izvršilnega sredstva, ZIZ v 38. členu jasno določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili za izvršbo potrebni, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Meni, da so bili vsi priglašeni stroški za izvršbo potrebni in priglašeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, ki ga je sodišče prejelo 23. 9. 2009, je upnik priglasil 50 odvetniških točk za vlogo, 20 odvetniških točk za poizvedbe na BS, dejanske materialne stroške v skupni višini 2,69 EUR oziroma podredno v pavšalnem znesku 2 %, 20 % DDV ter sodno takso po odmeri sodišča. Sodišče prve stopnje je zavrnilo stroškovni predlog za nagrado za poizvedbe na BS v višini 20 točk, prav tako pa je tudi upoštevalo podredni zahtevek 2 % za materialne stroške, kar je manj od primarnega zahtevka za povrnitev dejanskih materialnih stroškov.

Zavrnitev zahtevka za povračilo 20 odvetniških točk je pravilna in je ta storitev že vključena v nagrado za sestavo predmetne vloge, vendar ne na podlagi določb Odvetniške tarife (OT), temveč na podlagi 76. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-E), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2008 (77. člen ZIZ-E) in se kot specialna določba uporablja tudi na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). V skladu z navedeno določbo je namreč odvetnik do uveljavitve sprememb OT, ki se nanašajo na plačilo storitev odvetnikov v izvršilnem postopku, ne glede na tar. št. 27 in tar. št. 39 OT, za vložitev predloga za izvršbo upravičen do plačila v višini 80,00 EUR. Po stališču tega sodišča je predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom po svoji naravi podoben predlogu za uvedbo postopka za izvršbo, oziroma je vsebina predloga celo ožja od vsebine predloga za izvršbo, zato ga je glede ovrednotenja odvetniške storitve utemeljeno enačiti s predlogom, s katerim se uvaja izvršilni postopek (tako tudi VSK II Cp 1194/2006, neobjavljene VSL I Ip 491/2009, I Ip 1081/2009 in druge, prim. še VSL II Cpg 1157/2006). V konkretnem primeru je torej predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, ki je bil vložen po začetku uporabe ZIZ-E, treba ovrednotiti v skladu s 76. členom ZIZ-E (vendar v mejah postavljenega zahtevka), ki pa izključuje uporabo tar. št. 39 OT, v kateri so vsebovane storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, so pa samostojne storitve. Iz navedenega razloga torej ob pravilni uporabi materialnega prava ni utemeljeno priznati kot poseben strošek nagrado za poizvedbe, temveč v okviru zahtevanega le nagrado za vlogo.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno priznalo materialne stroške v pavšalnem znesku 2 % (nižji, podredni zahtevek upnika), saj upnik ni izkazal nastanka materialnih stroškov v dejanski višini (primarni zahtevek). Tudi ob odločanju o stroških postopka je namreč treba upoštevati načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu 2. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato stroški za izvršbo niso bili potrebni in jih krije sam (peti odstavek 38. člena ZIZ ter prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi upnika proti sklepu z dne 29. 9. 2009: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo dolžničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 25. 9. 2009 (1. točka izreka), razveljavilo klavzulo pravnomočnosti sklepa o izvršbi opr. št. I 267/2004 z dne 11. 5. 2004 (2. točka izreka) in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrajno sodišče v Brežicah (3. točka izreka).

Proti sklepu se je upnik pravočasno pritožil. Sklep izrecno izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se dolžnikov ugovor kot neutemeljen v celoti zavrne, upniku pa povrnejo vsi doslej nastali stroški postopka, zlasti stroški pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik zatrjuje in dokazuje, da naj bi bil dolžnik s sklepom o izvršbi nedvomno seznanjen v mesecu maju 2004, saj je 15. 5. 2004, torej istega dne, kot je bil vročen sklep o izvršbi, plačal izterjevani račun št. 0306060213232 v znesku 48.973,00 SIT (sedaj 204,40 EUR), nato pa 21. 5. 2004 še sodne stroške v višini 20.640,00 SIT. Dolžnik je upniku 21. 5. 2004 po faksu posredoval potrdilo o plačilu izterjevanega računa ter kopijo plačilnega naloga o plačilu sodnih stroškov, kar upnik prilaga (priloga A10). Plačilni nalog z dne 21. 5. 2004 dokazuje, da ga je izpolnila prav dolžnica, torej S. C. stanujoča Č 6, Brežice. Sklep o izvršbi je bil sicer res poslan na naslov E 1, Brežice, vendar je dolžnik pri plačilu sodnih stroškov kot svoj naslov navedel Č 6, Brežice, torej je sklep o izvršbi kljub spremembi stalnega bivališča nedvomno prejel. Iz dopisa, ki vsebuje obe potrdili o plačilu, je razvidno, da je bil poslan po faksu od K – šiviljstvo C, z vpogledom v AJPES pa je mogoče ugotoviti, da je bil 25. 11. 1994 pri registrskem organu vpisan subjekt Šiviljstvo S. C. s.p., ki še vedno posluje. Potrdilo o obeh plačilih je zagotovo posredoval sam dolžnik. Sodišče klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi ne bi smelo razveljaviti, saj je bil dolžnik dejansko s sklepom seznanjen. Upnik za prejeti plačili svoj predlog za izvršbo utesnjuje, vztraja pa pri nadaljevanju izvršilnega postopka, saj njegova terjatev ni bila v celoti poravnana. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Dolžnica je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

Glede na to, da je upnik sklep izpodbijal izrecno v celoti, ga je višje sodišče tudi v celoti preizkusilo, čeprav je upnik pritožbo utemeljeval le z dejstvi, ki se nanašajo na 2. točko izreka sklepa in posledično na 3. točko. Pritožba proti 1. točki izreka sklepa je nedovoljena, proti 2. in 3. točki izreka pa neutemeljena.

Zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) ni odločitev, s katero bi sodišče poseglo v pravice oziroma obveznosti upnika, zaradi česar mu pravni red ne daje pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), nedovoljeno pritožbo pa je treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazanih trditev dolžnice, da ji sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, pravilno odločilo, ko je razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 11. 5. 2004. Dejstva, da je bil sklep o izvršbi dolžnici nepravilno vročen na naslov, ki v času vročanja ni bil niti naslov prijavljenega prebivališča niti naslov dejanskega prebivališča, upnik v pritožbi ne izpodbija, temveč uveljavlja le, da je dolžnica sklep o izvršbi dejansko prejela, saj naj bi plačala pretežni del terjatve in stroške po sklepu o izvršbi. Tudi če je dolžnica terjatev plačala (pri tem v odgovoru na pritožbo opozarja, da se fotokopija plačila zneska 48.973,00, ki je v prilogi A10, glasi na plačnika D. C., torej na drugo osebo), to dejstvo na pravilnost vročitve sklepa o izvršbi ne vpliva in ima dolžnica pravico uveljavljati kršitev določb postopka, ki pomeni absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Vročitev je bila namreč opravljena pred novelo ZPP, to je ZPP-D, ki je začela veljati 1. oktobra 2008, po kateri je 139. člen ZPP dopolnjen z novim šestim odstavkom, ki določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje in da se v tem primeru šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Novele ni mogoče uporabiti retroaktivno, zaradi česar se kot pravno nepomembne izkažejo pritožbene trditve o dejanski seznanitvi s sklepom o izvršbi.

Ob pravilni odločitvi o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo tudi ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi ter ga ocenilo kot obrazloženega. Dolžnica je v ugovoru navedla, da ji ni bila vročena dolžniška kartica, s katero naj bi upnik dokazoval njen dolg, ter da ji je neznana neplačana obveznost, ki jo terja S. m.. Šteti je, da dolžnica izpodbija terjatev tako po temelju kot tudi po višini. Če ji terjatev ni znana, tudi ni mogoče pričakovati zatrjevanja in dokazovanja konkretnih dejstev v zvezi z njo. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ in je treba postopati v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ, tako da bo o zahtevku in stroških odločeno v nadaljnjem pravdnem postopku. V tem postopku bo upoštevana tudi upnikova utesnitev zahtevka, podana v pritožbi.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka sklepa zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, stroški za izvršbo niso bili potrebni in jih krije sam (peti odstavek 38. člena ZIZ ter prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnice proti sklepu z dne 14. 9. 2009: Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da mora dolžnik upniku v osmih dneh povrniti 116,86 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje. Sklep je bil vročen osebno dolžnici 18. 9. 2009 in je dolžnica v pritožbenem roku dne 25. 9. 2009 vložila „ugovor“, ki ga je treba obravnavati tudi kot pritožbo proti sklepu z dne 14. 9. 2009. Dolžnica je namreč v vlogi izrecno navedla, da vlaga ugovor (pravilno: pritožbo) zoper sklep o povrnitvi izvršilnih stroškov z dne 18. 9. 2009, v nadaljevanju pa je pojasnila, da ji je bil ta sklep vročen dne 18. 9. 2009, torej gre za sklep z dne 14. 9. 2009. Dolžnica v laični pritožbi zahteva, da sodišče prve stopnje sklep razglasi za ničen, enako predlaga tudi za sklep o izvršbi z dne 29. 4. 2004, vse kot posledico nevročitve sklepa o izvršbi.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da je bila s sklepom z dne 29. 9. 2009 razveljavljena klavzula pravnomočnosti sklepa o izvršbi in je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, v katerem je izvršba dovoljena, ni mogoče šteti, da bi bili stroški, ki jih je upnik priglasil v vlogi z dne 8. 9. 2009, za izvršbo potrebni. Zato ni podlage za bremenitev dolžnice za plačilo teh stroškov (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Obravnavani stroški se namreč nanašajo na stroške izvršitelja in na vlogo, s katero so bili ti stroški priglašeni, pri čemer je izvršitelj 2. 9. 2009 poskušal opraviti rubež na naslovu dolžnice, navedenem v predlogu za izvršbo, za katerega se je izkazalo, da že dalj časa ni niti dejansko niti stalno prebivališče dolžnice.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sklep z dne 14. 9. 2009 spremenilo tako, da je upnikov zahtevek za povrnitev stroškov, priglašenih v vlogi z dne 8. 9. 2009, zavrnilo.