Jedro

Po določbi drugega odstavka 12a. člena ZST-1 se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Določbe o slednjem pa vsebuje tudi ZSVarPre. Niti ZUPJS, niti ZSVarPre pa odškodnin ne izključujeta kot upoštevnih dohodkov pri ugotavljanju materialnega položaja.

ZSVarPre pa jih celo izrecno zajema med upoštevnimi neperiodičnimi dohodki. Ker se v sistemu socialnih prejemkov upoštevajo vsi dohodki, razen dohodki, ki so izrecno izvzeti, kar pa odškodnine niso, se glede na določbe ZUPJS in ZSVarPre upoštevajo kot relevanten dohodek.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se dne 2. 8. 2017 vloženem predlogu tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za oprostitev plačila sodne takse ne ugodi.

2. Tožnica je v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe 11. člena ZST-1 ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo med tožničina sredstva za preživljanje, torej kot dohodek, tudi tožnici nakazano odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 33.395,61 EUR, ki ji jo je zavarovalnica kot zavezanka za plačilo izplačala še pred pravnomočnostjo sodbe. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na odločbo VSL I Cp 108/2016, pritožnica pa se sklicuje na odločitev VSL II Cp 1671/2014, kjer je zavzeto nasprotno stališče, to je stališče, kot ga pritožbeno zatrjuje tožnica, zato pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 11. člena ZST-1, ker je predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse, ki ga je vložila 2. 8. 2017 ob vložitvi pritožbe zoper sodbo, za katero taksna obveznost znaša 1.893,00 EUR, zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožničini mesečni dohodki (iz naslova pokojnine in invalidnine) sicer znašajo 582,90E UR, vendar pa ima tožnica na razpolago za preživljanje tudi znesek 33.395,61 EUR, ki ji je bil 21. 7. 2017 nakazan na transakcijski račun od tožene stranke kot odškodnina za nepremoženjsko škodo. Takšen prihodek ni izvzet pri ugotavljanju njenega premoženjskega stanja. Ker razpolaganje s takšno vsoto denarja pomeni takšno premoženjsko stanje, zaradi katerega plačilo sodne takse ne bi občutno zmanjšalo tožničinih sredstev za preživljanje, je sodišče zaključilo, da pogoji za tožničino oprostitev plačila sodnih taks po 11. členu ZST-1 niso izkazani, zato pa njenemu predlogu ni ugodilo. Kot utemeljitev takšnega pravnega razlogovanja se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na sodno prakso, ki izhaja iz odločbe VSL I Cp 108/2016 z dne 22. 1. 2016. 5. Sodišče prve stopnje je v točkah 2 in 3 obrazložitve navedlo pravno podlago, upoštevno pri presoji tožničinega dne 2. 8. 2017 vloženega predloga za taksno oprostitev. Pritožbeno sodišče tem pravnim podlagam, veljavnim v času vloženega tožničinega predloga in upoštevnim za presojo njenega predloga, dodaja še Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010, 40/2011, 110/2011 - ZDIU12, 40/2012 - ZUJF, 8/2013, 14/2013, 63/2013, 99/2013, 99/2013 - ZUPJS-C, 55/2014, 57/2015, 69/2015, 90/2015, 66/2016, 82/2016, 88/2016, 36/2017 - v nadaljevanju ZSVarPre). Slednji je namreč v zvezi z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) pomemben pri opredeljevanju načina ugotavljanja materialnega položaja prosilca pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Po določbi drugega odstavka 12a. člena ZST-1 (veljavnega v času vloženega predloga tožnice za taksno oprostitev), se namreč za ugotavljanje materialnega položaja prosilca uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Določbe o slednjem pa vsebuje tudi ZSVarPre. Niti upošteven ZUPJS, niti upošteven ZSVarPre pa odškodnin ne izključujeta kot upoštevnih dohodkov pri ugotavljanju materialnega položaja. Po določbi 12. člena ZUPJS se dohodki morajo upoštevati pri ugotavljanju upravičenosti. 4. točka drugega odstavka tega člena celo izrecno določa, da se kot upoštevni dohodki upoštevajo tudi drugi dohodki po Zakonu o dohodnini, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine, razen tistih, ki so izrecno navedeni, med njimi pa ni odškodnin. Tudi določba 18. člena ZUPJS, ki izrecno opredeljuje premoženje, ki se ne upošteva pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa, denarnih sredstev iz naslova odškodnine ne izključuje. ZSVarPre pa v določbi četrtega odstavka 23. člena izrecno določa, da so občasni, neperiodični dohodki, ki se upoštevajo (če jih je upravičenec prejel v obdobju treh mesecev pred vložitvijo vloge), dediščine, darila, odškodnine, odpravnine in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Torej ZUPJS odškodnin ne izključuje kot upoštevnega dohodka, ZSVarPre pa jih celo izrecno zajema med upoštevnimi neperiodičnimi dohodki. Ker se v sistemu socialnih prejemkov upoštevajo vsi dohodki (in premoženje) pri dohodkovnem (in premoženjskem) cenzusu razen dohodki (premoženje), ki so izrecno izvzeti, kar pa odškodnine (ne glede na njihovo podlago) niso, se glede na določbe ZUPJS in ZSVarPre upoštevajo kot relevanten dohodek.1 Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbeni drugačni očitki pa neutemeljeni. Ker v pritožbi izpostavljena odločba VSL ne temelji na pravni ureditvi, kot velja (glede na čas vloženega predloga za oprostitev) v konkretnem primeru in kot je veljala tudi v času odločbe, na katero se je sicer sklicevalo sodišče prve stopnje, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni upoštevna.

6. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišča paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 216/2016.