Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Davčni zavezanec mora za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede nizkih dohodkov kakor tudi premoženja. Kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika za odpis davčnega dolga. Pri tem se sklicuje na določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu z navedenimi predpisi lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oz. dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali določi, da se davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Na podlagi podatkov v vlogi ter uradnih evidenc je prvostopni organ ugotovil, da ima zavezanec prijavljeno skupno gospodinjstvo z mamo A.A., zunajzakonsko partnerico B.B. ter mladoletnima hčerama C.C. in D.D. Tožnik in njegova partnerka sta nezaposlena, mati pa je upokojenka. Po podatki centra za socialno delo sta tožnik in partnerka upravičena do socialne pomoči. Skupni dohodki zavezanca in njegovih družinskih članov so v relevantnem obdobju znašali skupaj 1.376,50 EUR, kar znaša povprečno 275,30 EUR na družinskega člana. Razen tega je tožnik lastnik motornega vozila Volvo V40 1,9 D, letnik 2008 ter solastnik nepremičnega premoženja in sicer stanovanjske hiše na naslovu ..., kjer živi, ter stanovanjske hiše in industrijskega dela stavbe na naslovu ... Prav tako je tožnik ustanovitelj oz. ima naložbo v pravno osebo C. d.o.o. z vložkom 7.500,00 EUR, kjer je tudi direktor. Pogoj za odpis davčnih obveznosti je, da mesečni dohodek družinskega člana ne sme presegati cenzusa 265,22 EUR. Ker navedeni zakonski pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, je davčni organ tožnikovo vlogo zavrnil. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika, pri čemer se je oprla na določbo 34. člena Pravilnika, ki določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju pogoja za odpis davčnega dolga. Premoženja, kot ga je ugotovil prvostopni organ, tožnik tudi ne izpodbija. Tako je zaključila, da tožnik razpolaga s premoženjem, ki ni v celoti nujno za preživljanje in ki v celoti zadostuje za poplačilo davčnega dolga, zato je šteti, da plačilo davčnega dolga ne bi ogrozilo pritožnikovega preživljanja in preživljanja njegove družine. Ker ni izpolnjen kriterij glede premoženja, niti ni relevanten pritožbeni ugovor glede števila družinskih članov.
Tožnik v tožbi ugovarja, da so ugotovitve davčnega organa napačne in neresnične. Njegova mati A.A. že 30 let ne živi v isti hiši in v skupnem gospodinjstvu, B.B., ki s hčerama sicer živi v isti hiši, pa ni v skupnem gospodinjstvu in ni njegova partnerka. Navedeno je razvidno iz ločenih odločb centra za socialno delo. Glede podjetja C. pa navaja, da podjetje, ki ga je prevzel novembra 2013, do sedaj sploh ni poslovalo in tudi nikoli ne bo, ker je že pred njegovim prevzemom poslovalo z izgubo 27.000,00 EUR. Znesek njegovega vložka v podjetju predstavlja le virtualno premoženje, ker tega denarja ne more porabiti. Razen tega je v postopku osebnega stečaja in zato ne razpolaga z nobenim premoženjem. Hiša na naslovu ... je bila zaradi napačnih podatkov GURS pripisana njemu, kar pa je pred dnevi uradno uredil, zato je bila vrednost nepremičnine neupravičeno pripisana njemu. Predlaga, da sodišče odloči v njegovo korist. Sodišče je štelo, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa pravilna in zakonita, saj ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisu. V obrazložitvi odločbe tožene stranke so podani tudi pravilni razlogi za odločitev, na katere se sklicuje tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).
Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik solastnik stanovanjske hiše (v kateri živi) na naslovu ..., stanovanjske hiše ter industrijskega dela stavbe na naslovu ..., 100 % deležnik v družbi C. d.o.o. z vrednostjo vložka 7.500,00 EUR ter lastnik motornega vozila Volvo V40 1,9 D, letnik 2008. Navedenim ugotovitvam tožnik v postopku pri davčnem organu ni ugovarjal. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Pravilnika davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni določbi torej mora davčni zavezanec za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede nizkih dohodkov kakor tudi premoženja. Kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na premoženje, s katerim tožnik razpolaga in se upošteva na podlagi 34. člena Pravilnika, ter višino davčne obveznosti (653,82 EUR), navedeni premoženjski pogoj ni izpolnjen, saj gre za premoženje, ki ni v celoti nujno za preživljanje in ki v celoti zadostuje za poplačilo davčnega dolga.
Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožnikovi tožbeni ugovori. Ugovor glede števila družinskih članov namreč v zadevi ni več relevanten, saj je bila vloga za odpis davčnega dolga zavrnjena zaradi neizpolnjevanja premoženjskega pogoja. Ugovor, da je davčni organ kot njegovo premoženje nepravilno upošteval tudi hišo na naslovu ..., pa predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, ki jo sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati. Tožnik namreč navedenega ugovora v postopku pred davčnim organom prve in druge stopnje ni navajal. V zvezi s tem sodišče tudi ugotavlja, da je prvostopni davčni organ tožnika po izdaji izpodbijane odločbe z vabilom z dne 28. 3. 2014 pozval, da se v roku 5 dni od vročitve vabila oglasi na Davčnem uradu Maribor zaradi razjasnitve dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za odpis davčnega dolga. V vabilu ga je tudi opozoril, da kolikor se na vabilo ne bo odzval, bo organ odločil na podlagi razpoložljivih dokazov, ki pa ne izkazujejo izpolnjevanja pogojev za odpis, zato bo pritožba zavrnjena. Tožnik je torej v postopku imel možnost izjasniti se o ugotovljenem dejanskem stanju ter predložiti ustrezna dokazila, česar pa ni storil. Upoštevaje navedeno so tožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni oz. neupoštevni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.