Jedro

Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov, pri kateri je upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19 v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo. Takšnim okoliščinam, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pojav množičnih migracij (ki ga toženka neutemeljeno primerja z vojno) kvečjemu ustrezal, ko so se te pojavile (ko vojaki niso bili v pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v točki I izreka glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za junij 2020 v višini 142,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2020 do plačila in točki III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za mesece julij - december 2019, januar - julij 2020, september - december 2020, februar 2021, avgust 2021, november 2021 in december 2021 v neto zneskih od bruto osnov, ki so razvidne iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 175,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev (točki II in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na odločitvi VS RS v zadevi VIII Ips 196/2018 in SEU v zadevi C-742/19, v katerih je šlo za stražo, ne usposabljanje kot pri tožniku. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Odstopilo je od sodne prakse (zadevi VDSS Pdp 340/2023, Pdp 400/2023), saj ni razlikovalo med različnimi oblikami usposabljanja oziroma drugimi dejavnostmi, kot so izvedba vojaškega tabora za študente in dijake ter selekcijskega postopka. Za izjeme od uporabe direktive bi šlo le v primeru začetnega usposabljanja. Tožnik se je udeležil številnih različnih oblik usposabljanja. Usposabljanje je bilo njegovo redno delo, izvajalo se je na vsakih pet let. Izjeme je treba tolmačiti ozko (Pfeiffer in drugi, Készenléti Rendőrség). Utemeljene so izključno na posebni naravi nalog (Sindicatul Familia Constanţa in drugi). Temeljne značilnosti dejavnosti, za katere so podane izjeme, je, da že po svoji naravi onemogočajo načrtovanje delovnega časa. Toženka izjem v tožnikovemu primeru ni dokazala. Posebne dejavnosti, da bi šlo za izjeme, vključujejo dejavnosti, ki se opravljajo v okviru vojaških operacij, ko gre za napotitev v tretjo državo v okviru kriznega upravljanja. Razlogi za to so v zahtevani kontinuiteti dejavnosti, dejavnosti morajo vključevati element izrednih razmer. Lahko se nanašajo le na vojaške osebe, ki opravljajo visoke strokovne funkcije ali funkcije, za katere se zahtevajo pooblastila za dostop do visokih stopenj tajnosti, kar pomeni, da jih je mogoče le stežka nadomestiti; navedeno lahko velja le za elitne enote. Da bi bil tožnik takšna vojaška oseba, toženka ni trdila. Direktiva se načeloma uporabi za vojaške osebe, čeprav dejavnosti zahtevajo odziv na nepredvidljive dogodke, saj vnaprejšnja organizacija delovnega časa ni težja. Tožnik je dokazal, da je bilo usposabljanje vnaprej načrtovano in se ni izvajalo v izrednih razmerah. Toženka nemožnosti doseganja cilja usposabljanja ni dokazala, razen s sklicevanjem na nezadostno število vojakov. Tudi če bi šlo za izjeme, to ne pomeni, da zahtevek ni utemeljen. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na obrazložitev VDSS v zadevi Pdp 445/2023. ZDR-1 definira delovni čas in s tem sledi direktivi. Direktiva ločuje delovni čas in počitek, ne ureja plačila. Določba ZObr, ki pripravljenosti ne šteje v delovni čas, je v nasprotju z direktivo. US RS je v zadevi U-I-165/19 sicer zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti, hkrati pa zavzelo stališče, da se pripravljenost na določenem kraju šteje v delovni čas. Bistveno je, da mora biti delavec na določenem kraju in na razpolago delodajalcu (Radiotelevizija Slovenije, Stadt Offenbach am Main, Ministrstvo za obrambo, Unitatea Administrativ Teritorială). Upravičen je do plačila kot za delo, saj se čas pripravljenosti šteje v delovni čas. Sodišče prve stopnje je zahtevek neutemeljeno (delno) zavrnilo in zmotno odločilo o pravdnih stroških. Tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega posnetka, vlogo z dne 21. 12. 2023 in potnih stroškov pooblaščenca, ki je v nasprotju s pravico do proste izbire odvetnika. Tožnik je izbral odvetnika, ki zastopa v istovrstnih sporih. Sodišče prve stopnje ga je obravnavalo neenako, saj je toženki priznalo potne stroške pooblaščenke s Ptuja, čeprav ima zunanji oddelek v Mariboru. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v tem delu zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo zahtevku za junij 2022 (2020), ko se je tožnik usposabljal. V obrazložitvi ni navedlo razlogov za to odločitev. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da že sama narava spornih dejavnosti - varovanje meje ni izjema od uporabe direktive. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izvzeta, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljal tožnik. Tožnik bi lahko podal nasprotne navedbe (in jih dokazal), torej da glede na njegovo delo določbe direktive veljajo. To bi sicer privedlo do absurdne situacije, ko bi določbe direktive za nekatere delavce v okviru operacije Odboj veljale in za nekatere ne. Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Glede straže je toženkine navedbe, da sistem rotacij ni primeren, zavrnilo le s sklicevanjem na zadevo VS RS VIII Ips 196/2018, ki ni primerljiva. Obrazložitev je pavšalna; sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Ni se opredelilo do navedb, da je v interesu državne varnosti in da so objekti bolje varovani, če stražarji ne rotirajo. Straža je vojaška naloga _sui generis._ Gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede; v zvezi s tem je sodišče prve stopnje pisno izjavo A. A. zmotno razumelo. Za vojaške operacije gre, tudi če ne gre za bojno delovanje. Pri razlagi vojaške doktrine bi moralo upoštevati, da se je ta od sprejema v letu 2006 do leta 2017 spremenila. Pojem bitk in bojev je treba razširiti na izvedbo taktičnih postopkov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ker dokazne ocene ni naredilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sistem rotacij je presojalo glede na možnost, ne primernost. Iz dokazov izhaja, da je bolj primerno, da se objekti varujejo dalj časa, brez rotacij. Navedeno izhaja iz pisne izjave B. B. Pri vojaških objektih obstaja potreba po naraščanju stražarjev v primeru izrednih dogodkov. Tožnik je bil član skupine C.; ta skupina izvaja dejavnost, za katero je podana izjema od uporabe direktive. Gre za posebno skupino, ki opravlja varovanje objektov. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na stališča VS RS v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri stranki navedb glede izjem nista podali. V zvezi z varovanjem meje je toženka uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni opredelilo oziroma jih je zavrnilo le s sklicevanjem na podporno vlogo vojske na meji. Odločitev je pomanjkljivo obrazložena, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejstvo, da so se rotacije v preteklosti izvajale, ni bistvena. Razmere se v času spreminjajo. V letu 2019 so bile razmere drugačne, migracije so se povečale. Toženka je utemeljila razlike v organizaciji dela na meji, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodelovanje vojske na meji je bilo izredna naloga zaradi izrednih razmer, povezanih s povečanimi migracijami. Če bi držalo razlogovanje sodišča prve stopnje, vojna, ki bi trajala več let, ne bi bila vojaška operacija. Predložene listine, na podlagi katere se je varovanje meje izvajalo kot operacija Odboj, ni dokazno ocenilo. Enako velja za izpoved A. A. Tudi v tem delu je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (8. člen). Sodišče ne more poseči v suvereno pravico države, da vojaško dejavnost opredeli kot vojaško operacijo. Operacija Odboj je vojaška operacija v pravem pomenu besede. Ker sodišče prve stopnje neobrazloženo ni sledilo toženkini opredelitvi vojaške operacije, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Njeno definicijo sta potrdila A. A. in D. D. Vojska je na meji opravljala več drugih nalog, četudi je tožnik ves čas deloval v mešanih patruljah. V letu 2020 sta bili vojska in policija na meji v prirejenem položaju. Vojska je bila organizirana po vojaško. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovorih na pritožbi prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti zahtevka za junij 2020 (v izreku sodbe po pomoti navedeno 2022) je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti in jo uveljavlja toženka v pritožbi, saj sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov za sprejeto odločitev.

7. Sicer sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje. Katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je izčrpno obrazložilo. Navedeni razlogi o odločilnih dejstvih niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče jim sledi in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena.

8. Tožniku, podčastniku, poveljniku oddelka E., je bila pripravljenost odrejena v zvezi z izvajanjem straže, varovanjem državne meje in usposabljanjem. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 odstotkov urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 odstotkov urne postavke pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 odstotkov urne postavke. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

9. Vrhovno sodišče RS je v istovrstni zadevi, v kateri je odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe Direktive 2003/88/ES za vojaške osebe in ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. Sprejeto sodbo Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje. Sodba SEU C-742/19 opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti.

10. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES, bistveno le, ali je možno načrtovati delovni čas, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik v pritožbi, oziroma da gre za izjeme od uporabe direktive le v primeru napotitve v drugo državo ali kriznega stanja oziroma izrednih razmer oziroma le za vojaške osebe, ki opravljajo visoke strokovne funkcije ali funkcije, za katere se zahtevajo pooblastila za dostop do visokih stopenj tajnosti. Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Izjeme so določene alternativno.

11. Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 197/2018 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri straži in varovanju meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.

12. Tožnik je za usposabljanje v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2023 uporabil izraz "naloge na terenu" oziroma "izvajanje terenskih nalog". Posebej posameznega usposabljanja ni konkretiziral, je pa to storila toženka v drugi pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2023. Iz njenih navedb ne izhaja, da bi šlo za vojaške tabore za študente in dijake ali selekcijske postopke, da bi bila presoja sodišča prve stopnje, da je podana izjema od uporabe direktive, napačna.

13. V zvezi z usposabljanjem je sodišče prve stopnje povzelo vsebino predložene Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja ter izpoved priče F. F. in pisno izjavo priče D. D. ter jih dokazno ocenilo; na ta način je ugotovilo, kako so vaje potekale. Potekale so na način, da se vzpostavijo oziroma posnamejo enaki pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, torej kot bi veljale v izrednih ali vojnih razmerah, pri čemer je bila izpostavljena nujnost, da pripadniki ne rotirajo; slednje sta potrdila priči G. G. in H. H. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, enako kot izpoved F. F. v delu, v katerem jo je povzelo v obrazložitvi, v katerem opredeljuje vlogo tožnika kot poveljnika oddelka pri gradnji kohezivnosti in tovarištva med vojaki.

14. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je v zvezi z usposabljanjem podana izjema od uporabe direktive, utemeljilo na ugotovitvi, da gre za dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren, saj z rotacijami ne bi bil dosežen namen usposabljanja oziroma bi rotacije škodovale dobri izvedbi te dejavnosti (2. ali 4. alineja), pri čemer je razlogovalo tudi o izjemi, določeni v 1. alineji - operativno urjenje (ne pa začetno usposabljanje, ki ga izpostavlja tožnik v pritožbi); pripadniki (vključno s tožnikom) so bili med usposabljanjem soočeni s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.

15. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).

16. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da so dejavnosti izvzete od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Kot že navedeno in poudarja tudi sama toženka v pritožbi, so za presojo, ali so podane izjeme, bistvene dejavnosti, v okviru katerih je bila tožniku odrejena pripravljenost. V zvezi s temi dejavnostmi je pred sodiščem prve stopnje uveljavljala izjeme po vseh štirih alinejah, ki niso enake. Sodišče prve stopnje se je do vseh njenih navedb opredelilo.

17. Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je varovanje meje spremenilo (v letu 2019), tako da so se vzpostavili taktični operativni centri. Temeljne naloge pripadnikov se niso spremenile, spremenil se je le način izvajanja teh nalog v letu 2020 v okviru operacije Odboj (predložena Direktiva št. 13-11: sodelovanje Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje); takšna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na vsebini pisne izjave priče D. D. V zvezi s presojo, ali je varovanje meje v okviru operacije Odboj vojaška operacija v pravem pomenu, je pravilno upoštevalo, da so bile naloge vojske popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Pravnemu standardu vojaška operacija v pravem pomenu besede, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, je podelilo ustrezno vsebino. Opredelitev izjem ne more biti odvisna od tega, kako operacijo Odboj razume toženka ali z njene strani predlagane priče. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja vsebino predloženih pisnih izjav prič D. D. in A. A., in navaja druge naloge, ki bi jo opravljala vojska (teh drugih nalog pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, v pritožbi pa sama navaja, da jih tožnik ni opravljal, ampak je ves čas deloval v mešanih patruljah).

18. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov, pri kateri je upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19 v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo. Takšnim okoliščinam, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pojav množičnih migracij (ki ga toženka neutemeljeno primerja z vojno) kvečjemu ustrezal, ko so se te pojavile (ko vojaki niso bili v pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v ZObr (97.č člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno in pavšalno izpostavlja možnost za izredne dogodke in si zavzema, da bi se straža štela za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, česar ne potrjuje že z njene strani predložena pisna izjava priče A. A. oziroma njegova pojasnitev vojaške stroke.

20. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje namesto primernosti rotacij presojalo, ali so te možne, kar ne drži, in mu očita, da vsebine pisne izjave priče B. B. ni upoštevalo oziroma da jo je zmotno dokazno ocenilo. Na podlagi pravilne ocene predložene pisne izjave je ugotovilo, da se straža izvaja na dva načina; ali z rotacijami ali pripravljenostjo; v obrazložitvi sodbe je povzelo njegovo pisno izjavo, da se od decembra 2022 objekti varujejo (le še) z rotacijami, razen tistih, na katerih se to zaradi oddaljenosti organizacijsko ne da urediti. Prav na objektih, kjer je stražo izvajal tožnik, se je ta spremenila na način, da se ne izvaja več s pripravljenostjo, ampak z rotacijami (vključno z objekti, kjer je tožnik izvajal nalogo skupine C.; ugotovitev na podlagi ocene izpovedi tožnika in priče G. G.); glede na takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženkino prizadevanje, da bi šlo za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES (izjemo, določeno v 2. alineji).

21. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (preizkus odločitve, za katero v izpodbijani sodbi ni navedenih razlogov, ni mogoč). Zato je delno utemeljeni pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka delno - glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za junij 2020 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavite sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

22. V preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti in pritožbo toženke delno kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.