15. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 620/2000 z dne 20. 8. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1534/99 z dne 6. 7. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper ustavnega pritožnika, da mora tožeči stranki plačati denarni znesek zaradi povrnitve stroškov, ki jih je imela s popravilom kupljenega avtomobila. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve človekovih pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločitev.

Smiselno se ta trditev utemeljuje z navedbo, da naj bi sodišče druge stopnje štelo, da je kupljeno vozilo imelo skrito napako, ki naj bi bila v zatrjevanju ustavnega pritožnika, da je na vozilu bilo opravljeno generalno popravilo. Spremembo dejanskega stanja pa ustavni pritožnik vidi tudi v tem, da je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku po višini, čeprav sodišče prve stopnje ni ugotavljalo utemeljenosti zahtevka po višini.

Pritožnik zatrjuje, da mu zaradi takega ravnanja pritožbenega sodišča njegove pravice v pravdnem postopku niso bile enako varovane, kot so bile varovane pravice tožeče stranke. Ker zoper odločitev pritožbenega sodišča ni imel rednega pravnega sredstva, naj bi bila kršena tudi človekova pravica do pravnega sredstva.

Pritožnik smiselno zatrjuje tudi, da je kršitev pravice iz 22. člena Ustave zagrešilo tudi Vrhovno sodišče, ki je zavrnitev revizije oprlo na dejansko stanje, kot ga je spremenilo pritožbeno sodišče.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.S trditvijo, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne da bi mu bila dana možnost sodelovati pri tem, ustavni pritožnik utemeljuje kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča v izpodbijani sodbi Višjega sodišča ni podlage za tako razumevanje vsebine njegove odločitve. Že sodišče prve stopnje je namreč štelo kot dokazane navedbe tožnika, da mu je ustavni pritožnik zatrjeval, da je na kupljenem vozilu izvršeno generalno popravilo, čeprav do njega ni prišlo, kakor tudi trditve o obsegu škode. Zato pritožbeno sodišče, ki je izhajalo iz teh ugotovitev, nanje pa drugače uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. -ZOR) o odgovornosti za napake, ustavnega pritožnika ni prikrajšalo za pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Glede na to pa je neutemeljen tudi očitek Vrhovnemu sodišču, da je revizijo oprlo na s strani Višjega sodišča spremenjeno dejansko stanje.

5.S trditvijo, da zoper odločitev Višjega sodišča ni imel rednega pravnega sredstva, ustavni pritožnik zatrjuje kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave, vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80) sprejelo stališče, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbam sodišč prve stopnje in več od tega 25. člen Ustave ne zagotavlja. Pravice do izrednih pravnih sredstev ne zagotavlja niti Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP), ki sicer tudi pravice do pritožbe v civilnih zadevah ne zagotavlja. Pritožnik je lahko uveljavljal svoja pravna stališča o zadevi in sodeloval pri ugotavljanju dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Čeprav pritožnik v konkretni pravdi ni imel interesa za vložitev pritožbe, ker je s tožbenim zahtevkom na prvi stopnji sojenja uspel, pa je imel možnost, da svoja stališča uveljavlja v pritožbenem postopku tako, da odgovori na pritožbo tožeče stranke, vendar te možnosti ni izkoristil.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger