Jedro

Toženec se ne more upirati plačilu zastarane terjatve, če jo je pred vložitvijo tožbe pismeno pripoznal. Za pismeno priznanje zastarane terjatve velja, da se je stranka odpovedala zastaranju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se prvostopna sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za mirovanje postopka ter tej stranki naložilo, da je dolžna izročiti tožnici junca, težkega 250 kg, ali pa namesto tega plačati njegovo vrednost v znesku 50.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1992 dalje do plačila.

Proti sodni odločbi se pritožuje tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in sklep in ugotovi, da je zaradi ponovnega nastopa mirovanja šteti, da je tožba umaknjena, podrejeno pa, da spremeni prvostopno sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačno stališče izpodbijanega sklepa, češ da ni pogojev za mirovanje postopka.

Tožnica bi lahko ne glede na njeno zdravstveno stanje prišla na sodišče tako, kot se je lahko udeležila ogleda na kraju samem v zadevi pod P 71/92. Tudi sama sodba je napačna, saj nepravilno tolmači izjavo tožencev v pravdi pod P 71/92, v kateri sta toženca izražala pripravljenost tožnici plačati junca. Ta pripravljenost pa ne pomeni tega, kot to razlaga izpodbijana sodba, namreč pripoznavo dolga, ki bi pretrgala zastaranje v smislu člena 366 ZOR. Toženca sta namreč izražala le to, da sta pripravljena kupiti junca ali pa ga izplačati in to pod določenimi pogoji in sicer, da tožnica preneha od njiju zahtevati odškodnino za golosek gozda oziroma izvrševanje užitka, ki ji ne gre več. To pripravljenost tožencev pa je prvo sodišče materialnopravno zmotno presodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema prvostopne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predloga tožene stranke za ugotovitev, da so nastali pogoji za mirovanje postopka. V tej zvezi je prvo sodišče v izpodbijani odločbi pravilno poudarilo, da mirovanje postopka nastane po volji strank. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica zaradi zdravstvenega stanja (zaradi invalidnosti) nesposobna, da bi se osebno udeleževala narokov za glavno obravnavo. To dejstvo je tožnica tudi izkazala z ustreznim zdravniškim potrdilom. Ko je tožnica prejela vabilo za glavno obravnavo, je sodišču poslala sporočilo, da se obravnave zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more udeležiti, hkrati pa je predlagala, naj sodišče opravi obravnavo v njeni odsotnosti in upošteva njene pismene vloge. Ob takem dejanskem stanju je prvo sodišče pravilno odločilo, da ni zakonitih pogojev iz 216. člena ZPP za mirovanje postopka. Zmotno je stališče pritožbe, ko meni, da bi v primeru, če se obravnave ne bi udeležila tudi tožena stranka, sodišče odredilo mirovanje postopka. V tem primeru bi moralo prvo sodišče preložiti obravnavo, ker v odsotnosti strank ne bi moglo obravnavati zadeve, hkrati pa glede na tožničin položaj ne bi bilo podlage za ugotovitev, da je nastopilo mirovanje postopka.

Sodišče druge stopnje tudi v celoti sprejema kot pravilne prvostopne dejanske ugotovitve in pravno presojo v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve tožeče stranke. Ocena prvega sodišča, da sta toženca pismeno pripoznala že zastarano tožničino terjatev, je povsem v skladu z ugotovljenimi dejstvi in v skladu z določbo 1. odst. 366. člena ZOR.

Dejstvo, da sta toženca pripoznala tožničino terjatev, izhaja iz pismenih dokazov in sicer iz odgovora na tožbo v pravdni zadevi P 71/92, v kateri sta toženca jasno izrazila svojo voljo, da tožnici priznavata njeno terjatev, to voljo pa sta ponovno izrazila, ko sta bila kot stranki zaslišana v isti zadevi na glavni obravnavi dne 26.3.1991. Ob tej priliki sta oba pri zaslišanju na zapisnik podala ponovno nedvoumno izjavo, da priznavata tožničino terjatev. Toženca tega dejstva nista zanikala niti v postopku pred prvim sodiščem niti v pritožbenih navedbah, zatrjujeta pa, da je bila njuna pripoznava podana pod določenimi pogoji. V zvezi s temi trditvami tožene stranke je prvo sodišče sprejelo pravilno stališče v izpodbijani sodbi, in sicer, da sta toženca šele kasneje, po že dani pripoznavi, začela pogojevati njuno pripoznavo tožničinega zahtevka. Prvo sodišče je zato pravilno ravnalo, da takih kasnejših trditev ni upoštevalo. Iz odgovora na tožbo z dne 18.10.1990 in iz zaslišanj strank na obravnavi dne 26.3.1991, pa je razvidno, da sta toženca tožničino terjatev pripoznala brezpogojno. Teh dejstev drugačna pritožbena izvajanja ne morejo omajati.

Ker je glede na povedano sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je zato na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno odločbo.