Jedro

Iz listine je razvidno, da je bil prosilec v zaporu zaradi storitve kaznivega dejanja in zato njegove navedbe glede zapora ni mogoče povezovati s postopkom prosilca za mednarodno zaščito oz. z obravnavanim postopkom, ki je predaja prosilca odgovorni državi članici po Dublinski uredbi III.

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 22. 6. 2016. Tožnik v konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 25. 5. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po pridobljenih podatkih je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo preko Republike Hrvaške, v kateri je dne 4. 11. 2015 zaprosil za mednarodno zaščito.

2. Upoštevajoč določbe prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III), točke b) prvega odstavka 18. člena, je tožena stranka organu Republike Hrvaške, posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Tožena stranka je dne 9. 6. 2016 dobila odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da je odgovorna država članica za obravnavo prosilčeve prošnje. Dne 22. 6. 2016 je bil v prisotnosti prosilčeve pooblaščenke, opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Dublinske uredbe III z namenom ugotovitve dejanskega stanja.

3. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in dejstvom, da je Republike Hrvaška odgovorila, da je odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na osebnem razgovoru najprej zanikal, da je bil na Hrvaškem, ko pa je bil soočen z dokumentom, v katerem je navedeno, da je dne 4. 11. 2015 na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, je rekel, da je to res, a je bil iz Hrvaške izgnan dne 4. 11. 2015, zato je odšel v Slovenijo. Na vprašanje ali po mnenju tožnika, v primeru predaje Hrvaški obstaja nevarnost, da bi bil ogrožen, oz. ali misli, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, je tožnik odgovoril, da bodo z njim na Hrvaškem grdo ravnali, na Hrvaškem policija fizično obračunava s prosilci in z njimi ravna nečloveško. Povedal je tudi, da na Hrvaškem ni služb. Rekel je, da bi bil raje vrnjen v kakšno drugo evropsko državo, saj je bil na Hrvaškem zaprt 6 mesecev. Tudi po vprašanju pooblaščenke, je tožnik odgovoril, da je bil v pravem zaporu 23 ur in da je bil lahko samo eno uro na dvorišču. Povedal je tudi, da v primeru, če daš prstne odtise, si nastanjen v azilnem domu, sicer si v zaprtem kampu.

4. Po mnenju tožene stranke, so tožnikove navedbe neverodostojne ter neutemeljene, saj iz nobenih relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški ni informacijo sistemskih pomanjkljivostih v azilnih postopkih. Tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka je tudi mnenja, da so v Republiki Hrvaški zagotovljeni vsi standardi, določeni za izvajanje postopkov mednarodne zaščite. Republika Hrvaška ni v nobenem od poročil UNHCR obravnavana kot kritična država za prosilce za mednarodno zaščito. Prosilec ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko svoje izjave potrdil. 5. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Citira drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III in navaja, da bi bile s predajo tožnika Republiki Hrvaški kršene njegove temeljne človekove pravice. Tožnik je izpovedal, da bodo na Hrvaškem z njim ravnali grdo, da policija na Hrvaškem fizično obračunava z njimi. Kljub temu se je toženka brez ustrezne utemeljitve odločila, da so prosilčeve navedbe neverodostojne ter neutemeljene in za to ni navedla nobenega razloga. Zato odločitev v tem delu ne vsebuje nobenih razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik poudarja, da so v sistemu mednarodne zaščite na Hrvaškem pomanjkljivosti, kar izhaja iz Poročil Amnesty International za leto 2015/16, iz katerih je razvidno, da oblasti niso ustrezno identificirale ranljivih oseb. Tudi hrvaški notranji minister je izjavil, da se na Hrvaškem omejujejo pravice državljanom različnih držav, med drugim tudi Maroka, od koder je tožnik. Že zato je mogoče zaključiti, da tožnik kot državljan Maroka pri obravnavi prošnje ne bo obravnavan enakopravno z drugimi prosilci, saj se izhaja iz predpostavke o ekonomskih migrantih. Prav tako se tožba sklicuje na članek, iz katerega izhaja ugotovitev, da Hrvaška sama skrbi za to, da je tranzitna država in država, kjer begunci niso dobrodošli in da je treba izdelati integracijski sistem za prosilce azila in begunce, ne izvajajo se niti zakoni, ki urejajo status oseb, ki bi rade ostale na Hrvaškem. Prosilci za mednarodno zaščito so tako podvrženi kršitvam človekovih pravic in tako ni spoštovano načelo nevračanja. Tožena stranka tovrstnih odločilnih dejstev sploh ni ugotavljala, zato odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka. Obstaja velika verjetnost, da bi bil tožniku ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne, meritorne odločitve o upravičenosti do begunskega statusa ter zaščite in da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

6. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe se sklicuje na tretji odstavek 27. člena Dublinske uredbe III ter na prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je o težko popravljivi škodi govoriti tudi tedaj, če bi bila odprava posledic nastalih z izvršitvijo akta bistveno otežena oziroma onemogočena, v takem primeru pa sodno varstvo tudi, če bi tožnik kasneje s tožbo uspel, brez pomena oziroma neučinkovito. Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep. Tožniku bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda. Z odložitvijo izvršitve sklepa ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike. Zato sodišču predlaga, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

7. Tožena stranke je sodišču posredovala upravne spise z opombo, da je bil spis obravnavane zadeve že posredovan sodišču v predhodni obravnavi, ki se vodi pod opr. št. I U 800/2016. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Dublinske uredbe III. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

10. Izpodbijani sklep temelji na določbi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III. Le-ta določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe III, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013(1), ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik nezakonito prečkal mejo Republike Hrvaške, in sicer 22. 5. 2016 v bližini MP Jelšane - Rupa in da je zaradi tega dejstva Republika Hrvaška odgovorna država članica skladno s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III. Podatki iz baze EURODAC so prav tako pokazali, da je bil tožnik že dne 2. 6. 2014 registriran na Hrvaškem, da je bil dne 21. 10. 2014 registriran v Nemčiji v Dortmundu in potem še dvakrat na Hrvaškem, na zadnje 4. 11. 2015. 12. Po določitvi Republike Hrvaške kot odgovorne države članice in njeni privolitvi, da tožnika tudi sprejme, lahko tožnik izpodbija merila za izbiro odgovorne države članice, Republike Hrvaške, zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU(2).

13. Tožnik je na osebnem razgovoru z dne 22. 6. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, povedal, da policija na Hrvaškem grdo ravna s prosilci za azil, da je bil 6 mesecev v zaporu in da se ne želi vrnitve na Hrvaško. Z vpogledom v upravne spise (I U 800/2016), je razvidno, da je bil tožnik dne 17. 5. 2016 izpuščen iz zapora v Zagrebu, ker mu je bila s sodbo Občinskega kazenskega sodišča v Zagrebu opr. št. K-8/2016, izrečena kazen zapora v trajanju 6 mesecev (potvrda št. MZ-I-89/16 z dne 17. 5. 2016). Iz te listine je torej razvidno, da je bil prosilec v zaporu zaradi storitve kaznivega dejanja in zato njegove navedbe glede zapora ni mogoče povezovati s postopkom prosilca za mednarodno zaščito oz. z obravnavanim postopkom, ki je predaja prosilca odgovorni državi članici po Dublinski uredbi III.

14. Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 22. 6. 2016. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi citiral Poročilo dostopno na http//www.refworld.org/docid/56d05b6315 ter izvlečke dveh virov, ki se nanašajo na izjave bivšega hrvaškega ministra za notranje zadeve ter prispevek slovenske radiotelevizije, glede na vsebino tožnikove citirane izjave na osebnem razgovoru z dne 22. 6. 2016, ko tožnik svoje nestrinjanje z vračanjem na Hrvaško povezuje s prestajanjem zaporne kazni, ki mu je bila izrečena v kazenskem postopku. Če bi bilo stanje na Hrvaškem res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru dne 22. 6. 2016 oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe „Na kakšen način so z vami na Hrvaškem nehumano ravnali“ odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Navsezadnje pa so sistemske pomanjkljivosti objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov(3). Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Po povedanem se v tožbi zatrjevane kršitve človekovih pravic izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, zakaj ni predhodno v upravnem postopku uveljavljal omenjenih trditev (ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic).

15. Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki je v izpodbijanem sklepu navedla, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Sodišču pa ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

16. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

17. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. 18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni in je zato tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo nima pravnega interesa.

20. S tem, ko je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo in zoper njo ni pritožbe, medtem ko je Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) spremenjen tudi v okviru pravil postopka (71. člen ZMZ-1, ki v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno), zato pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ1- torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oz. odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Začasno odredbo v postopku upravnega spora je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik v konkretnem primeru, zato za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

21. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.

opomba (2) : Sodišče Evropske unije je v zadevi C-394/12 z dne 10. 12. 2013 podalo takšno razlago drugega odstavka 19. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003), v zvezi s prvim odstavkom 10. člena te uredbe. Besedilo prvega odstavka 10. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 je enako besedilu prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

opomba (3) : Sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, 9. točka obrazložitve.