Jedro

Bistvo ugovora stvarnih napak po drugem odstavku 616. člena ZOR je v ugovorni tezi, da zaradi stanja stvari (in slabo opravljenega dela) izvajalec ni materialnopravno upravičen do plačila (ali vsaj ne do celotnega plačila). Ugovor lahko temelji tako na znižanju plačila kot strošku za odpravo škode. Razlogov za izbiro tu – za razliko od neposrednega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov – ni. Paziti je treba le na to, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo na dveh različnih pravnih podlagah.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Pritožba tožene stranke proti 3. in 4. točki izreka izpodbijane odločbe pa se zavrne ter se odločitev v tem obsegu potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke proti zavrnitvi dela zahtevka se zavrne in se zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Po obravnavi in odločitvi o obeh pritožbah se odločitev o stroških postopka (5. točka izreka) nadomesti s stroškovno odločitvijo, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške celotnega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval plačilo za delo, ki ga je opravil na nepremičnini toženca. Toženec je podal ugovor stvarnih napak opravljenega dela ter obenem vložil nasprotno tožbo zaradi odprave škode, v višini samega tožbenega zahtevka pa procesni ugovor pobota.

2. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor in nasprotno tožbo zavrglo. Odločalo pa je o materialnopravnem ugovoru stvarnih napak in zato, ker je ugotovilo njegovo delno utemeljenost, tožnikovemu zahtevku ugodilo le do višine 717,42 EUR z obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 1.842,71 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

3. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Pritožba tožeče stranke:

5. Uveljavljajoč vse pritožbene razloge sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Zahteva pa tudi celotne pravdne stroške. Pritožba nadrobno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vrednosti opravljenega dela po posameznih postavkah. Opozarja tudi na to, da v zavrnilnem sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku (opomba pritožbenega sodišča: vendar pa je sodišče ta manjko, ki je v resnici pisna napaka, odpravilo s popravnim sklepom). Pritožba se tudi ne strinja z ugotovitvami obstoja napak glede odpadanja in odstopanja ploščic. Poleg tega meni, da je garancijski rok za kakovost izvedenih del dve leti in je v celoti potekel. Pritožnik trdi, da je sodišče tožniku od priznanega računa odštelo kar 103,27 m2 položenih ploščic, čeprav so odpadle le na površini 13,27 m2. Poleg tega opozarja, da je od takrat, ko je bilo delo opravljeno, preteklo že dvanajst let. Kljub temu je 87 m2 ploščic še vedno na svojem mestu. Trdi tudi, da sama notifikacija glede zatrjevanega odpadanja ploščic ni bila opravljena pravočasno. V tem delu napada dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke:

6. Uveljavljajoč vse pritožbene razloge sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne, nasprotni tožbi tožnika pa ugodi. Pritožba opozarja na izvedensko mnenje, da bo potrebno v celoti zamenjati vse ploščice in jih nadomestiti z novimi. Vztraja pri pravnem stališču, da v obravnavani zadevi ni šlo za gradbeno pogodbo, marveč za podjemno pogodbo. Meni, da roka za vložitev pobotnega ugovora in nasprotne tožbe zato ni zamudil. Poleg tega trdi, da izvedenih del še do danes ni prevzel. To pa pomeni, da tudi rok še ni mogel začeti teči. Iz odgovora na tožbo dalje nesporno izhaja, da je toženec v smislu drugega odstavka 616. člena ZOR (1) proti tožniku uveljavljal pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Izvedenec je nesporno ugotovil, da vrednost sanacijskih del znaša 7.500,00 EUR. Popolnoma napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tudi za procesni pobotni ugovor velja enoletni rok. Toženec je že v dopisu z dne 30. 6. 1999 podal smiseln predpravni odgovor.

7. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke ter predlagala zavrnitev pritožbe. Trdi tudi, da tožena stranka tožnika nikoli ni pozvala na odpravo kakršnihkoli napad zaradi odpadanja ploščic.

8. Pritožba tožene stranke je utemeljena proti 1. točki izreka in proti stroškom postopka, v ostalem delu ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je v celoti neutemeljena.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da sprejema vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Dokazna ocena je natančna in celovita ter logično sklenjena. Obe pritožbi jo napadata zgolj z odpiranjem istih tem, na katere je bilo že odgovorjeno v razlogih sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke:

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je toženec (oziroma nasprotni tožnik) zamudil roke, v katerih je mogoče sodno uveljavljati pravico iz naslova jamčevanja za stvarne napake (prvi odstavek 616. člena ZOR). Ta rok je potekel v enem letu od notifikacije napak oziroma od tedaj, ko je bila komunikacija med strankama prekinjena (smiselna uporaba pravila 617. člena ZOR; na to pravilo se sklicuje tudi sodišče prve stopnje na 13. in 14. strani sodbe; s temi razlogi pa pritožbeno sodišče soglaša). Prej opisano stališče o toženčevi zamudi roka (torej prekluziji) je odločilnega pomena za presojo odločitve tako o nasprotni tožbi kot o procesnem ugovoru pobota. Glede slednjega to velja zaradi pravnomočnega učinka sodne odločbe o njem (tretji odstavek 319. člena ZPP(2)). Lahko je sicer sporno, ali je treba tak sodno varstveni zahtevek zavrniti ali zavreči. Glede na to, da mu zaradi zamude roka ni mogoče ugoditi, pa je ta dilema za odločanje v tem postopku irelevantna, saj je zavrženje nasprotne tožbe in pobotnega ugovora za pritožnika ugodnejše od njune zavrnitve.

11. Za odločitev v tej zadevi je nadalje nepomembno tudi to, ali je treba pogodbo med pravdnima strankama pravno opredeliti kot podjemno ali gradbeno pogodbo. Ker, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne gre za vprašanje solidnosti gradnje in iz tega instituta izvirajočega jamčevanja (644. člen ZOR), so namreč ostala pravila o jamčevanju za stvarne napake pri obeh pogodbenih tipih enaka.

12. Materialnopravno napačna pa je uporaba pravila iz drugega odstavka 616. člena ZOR v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče je namreč zapisalo, da lahko naročnik po tem pravilu proti podjemnikovemu zahtevku uveljavlja ugovor za znižanje plačila in odškodnino za škodo zaradi napake, ki ni na stvari sami. Slednjega dostavka zakon ne vsebuje, nasprotoval pa bi tudi sami koncepciji materialnopravnega ugovora iz drugega odstavka 616. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je tipologijo škod, ki lahko nastanejo zaradi stvarnih napak, sistematično podalo na 12. strani sodbe. Škodo na stvari sami (damnum quod rem) je pravilno opredelilo kot tisto škodo, za katero je značilno, da se lahko v celoti opravi z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov. S tem jo je razmejilo od škode zaradi zaupanja (damum circa. rem) ter refleksne škode (damnum extra rem). Bistvo materialnopravnega ugovora po drugem odstavku 616. člena ZOR je prav to, da se lahko na tej pravni podlagi naročnik upira plačilu iz tistih razlogov, za katere je sicer zamudil rok po pravilih o jamčevanju za stvarne napake. Povračilo škode, ki ga po drugem odstavku 616. člena ZOR lahko torej uveljavlja zoper materialnopravni zahtevek izvajalca, se torej konceptualno nanaša na jamčevalni odškodninski zahtevek. To pa je zahtevek iz tretjega odstavka 620. člena ZOR, ki daje naročniku v primeru, ko prevzemnik ne odpravi napake v danem roku, upravičenje, da to odpravi na njegov račun. Za vse druge vrste škode (ki torej ne udejanjajo neposrednega jamčevanja za stvarne napake) tako ali tako veljajo splošna pravila odškodninskega prava, vključno s pravili o zastaranju.

13. Pritožbeno sodišče tudi izrecno poudarja, da lahko naročnik škodo, ki se nanaša na odpravo napak, uveljavlja še preden je napako odpravil (3).

14. Pravilno materialnopravno izhodišče pri vsebinski razlagi drugega odstavka 616. člena ZOR torej je, da se naročnik lahko izvajalčevemu zahtevku za plačilo upira tako s pravico do znižanja kupnine, kakor s pravico do povračila škode, ki se odraža v odpravi napak na izvajalčeve stroške. Bistvo tega ugovora ni v tem, da bi moral naročnik izbrati enega od jamčevalnih zahtevkov (tega zaradi poteka roka tako ali tako več ne more opraviti), marveč v njegovi ugovorni tezi, da zaradi stanja stvari (in slabo opravljenega dela) izvajalec ni materialnopravno upravičen do plačila (ali pa vsaj ne do celotnega plačila). Zato je bilo ob toženčevih jasnih trditvah v tem postopku materialno pravdno vodstvo sodišča prve stopnje na glavni obravnavi dne 26. 10. 2010 (glej zapisnik na list. št. 336 tega spisa) odveč. Smoter konkretnega ravnanja sodišča v tem postopku namreč ni bil v skladu z določbo 285. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da stranko pozove k dopolnitvi pomanjkljivih dejstev, marveč je sodišče ob že sklenjeni trditveni podlagi ugovora iz drugega odstavka 616. člena ZOR, stranko v resnici pozivalo k pravni kvalifikaciji njenih ugovornih navedb. Tako podana pravna kvalifikacija pa za sodišče ne more biti zavezujoča ter ga ob jasno podani trditveni podlagi, ki ugovarja tožnikovemu materialno pravnemu upravičenju do plačila, ne odvezuje, da v mejah trditvene podlage strank ugotovi dejstva, od katerih je odvisna tožnikova materialnopravna pravica do plačila ter nadalje, da na ta dejstva naveže ustrezne pravne posledice.

15. Prvi korak (to je ugotovitev dejstev) je sodišče celo opravilo, saj je ugotovilo kolikšen strošek bi bil potreben za odpravo napak (to je za odpravo škode na stvari sami) in s tem za resnično dosego pogodbenega cilja. Ni pa opravilo drugega koraka, to je: ob tako ugotovljenih dejstvih uporabilo materialnega prava. Se pravi: da tožniku ob tako slabo opravljenem delu, ko strošek odprave napak celo presega znesek pogodbenega plačila, v skladu z določbo drugega odstavka 616. člena ZOR ne pripada nikakršno plačilo (4). Sodišče prve stopnje je na podlagi trditvene in dokazne ponudbe tožene stranke v tem postopku po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo delo tako slabo opravljeno, da strošek odprave napak (škoda na stvari sami) znaša 7.500,00 EUR. Ugotovilo je tudi, da je to posledica slabega dela tožnika in ne morebiti (tudi) slabega vzdrževanja s strani toženca (glej razloge na 13. strani prve sodbe). Na ta način je ugotovilo tudi obstoj vzročne zveze.

16. Tožeča stranka tako ugotovljenih dejstev (ki imajo strokovno oporo v izvedenskem mnenju) v odgovoru na pritožbo ni uspela izpodbiti; zato pritožbeno sodišče tako ugotovljeno dejansko podlago izpodbijane sodbe sprejema. Sprejema tudi v celoti prepričljive razloge o pravočasni notifikaciji napak in o tem, da je toženec tožnika pozval k odpravi napak, ta pa tega ni storil (oziroma je to storil le, ko je odpadlo prvih nekaj ploščic) kasneje pa je le še vztrajal pri plačilu pogodbenega zneska.

17. Ob tako ugotovljenih dejstvih, ko strošek odprave napak (znatno) presega višino pogodbeno uveljavljanega zneska (kar pravno v svojem bistvu pomeni, da je delo celo neuporabno), pa je edini mogoč materialnopravni zaključek ta, da tožnik ni upravičen več do nikakršnega plačila ter je zato njegov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ob konkretni obravnavi materialnopravnega ugovora iz drugega odstavka 616. člena ZOR ni prišlo do podvajanja istih ugovornih dejstev na dveh različnih pravnih podlagah.

Glede tožnikove pritožbe:

18. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da tožnik neutemeljeno izpodbija dejansko podlago sodbe (6. in 7. stran obrazložitve sodbe). Napačno je tudi njegovo materialnopravno izhodišče, ki meša institut garancije z institutom jamčevanja za stvarne napake. Prav tako ne gre za to, katere ploščice so odpadle, marveč za to, kako (ne)kvalitetno so bile položene ter bodo potencialno odpadle, česar naročnik ni dolžan trpeti oziroma plačati. Neutemeljeno pa je tudi pritožnikovo sklicevanje na običaje glede plačila za diagonalno polaganje ploščic, saj je pomembno le to, kakšen je bil pogodbeni dogovor. Ta, in ne poslovni običaji, je namreč materialno pravna podlaga.

19. Pritožba graja tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede ustreznosti notifikacije. Pritožbene navedbe pomenijo vztrajanje pri trditveni tezi, podani v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nanjo pa je celovito odgovorilo že sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni. S to dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša. 20. V ostalem delu pa pritožbeno sodišče na pritožbo dolžnika ne bo podrobneje odgovarjalo. Ob dejstvu, da vrednost ugovora po drugem odstavku 616. člena ZOR presega višino tožbenega zahtevka, je namreč jasno, da tožnik v okviru tožbenega zahtevka ni upravičen do nikakršnega plačila. Razlogi, ki utemeljujejo zavrnilni del po sami višini, so tako postali irelevantni.

Odločitev pritožbenega sodišča:

21. Pritožbeno sodišče je: - zavrnilo pritožbo toženca proti 3. in 4. točki izreka. V tem delu namreč pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (pooblastilo za odločitev je vsebovano v 353. členu ZPP); - ugodilo pritožbi toženca proti odločitvi v 1. točki izreka in zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (pooblastilo za odločitev je podana v 5. alineji 358. člena ZPP); - v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo, saj ta ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP); - ponovno odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

O stroških celotnega postopka:

22. O stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo celostno (o vseh stroških na enak način), saj gre za en postopek z enim samim končnim izidom. Ta pa je zdaj tak, da sta obe stranki s svojimi zahtevki propadli in po celoviti obravnavi nobena stranka nobeni ni ničesar dolžna plačati. Oba zahtevka (tako po tožbi kot po nasprotni tožbi) sta sopovzročila nastanek stroškov v višini, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje. Smiselno gre v takšnem primeru za položaj deljenega uspeha. Primarno pravilo v takšnem primeru pa je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP).Od tega primarnega pravila je mogoče odstopiti, če tako glede na okoliščine konkretnega primera narekuje načelo pravičnosti. V tem postopku takšnih okoliščin ni. To velja še posebej glede na to, da sta obe stranki enako prispevali za dokaz z izvedencem.

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur. l. RS, št. 87/2002)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji)

(3) Glej komentar Nine Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, 3. knjiga, stran 871

(4) Prav tu se pokaže temeljna in odločilna razlika med samostojnim uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov na eni ter ugovornim uveljavljanjem stvarnih napak po drugem odstavku 616. člena ZOR na drugi strani. Pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov po tretjem odstavku 620. člena ZOR je izbira med sankcijo znižanja plačila in sankcijo odprave napake na izvajalčeve stroške nujna. Če namreč naročnik tam izbire ne opravi ter hkrati zahteva tako znižanje kupnine, kakor odpravo napake na stroške izvajalca, bo neupravičeno obogaten. Povedano drugače: V tem primeru bi zastonj prišel do izpolnitve obveznosti. Pri uveljavljanju ugovora po drugem odstavku 616. člena ZOR je položaj bistveno drugačen. Izhodišče vprašanja pri obravnavi materialnopravnega ugovora je zgolj to, ali je glede na dejansko stanje stvari izvajalec (tožnik) sploh upravičen do kakršnegakoli plačila oziroma do kolikšnega deleža plačila je upravičen. Ni pa nikakršne bojazni, da bi naročnik na podlagi tega ugovora lahko kaj prejel. Materialnopravna obravnava ugovornih dejstev seveda ne more pomeniti podvajanja istih dejstev na dveh različnih pravnih podlagah – a to je že nadaljnje vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega se vprašanje izbire ne nanaša.