Jedro

Tožnik sicer v tožbi ne zatrjuje izrecno katere človekove pravic in temeljne svoboščine so mu bile kršene, vendar pa je sodišče sprejelo pristojnost, ker tožnik nima drugega sodnega varstva, izpodbijane sklepe pa so sprejeli organi tožene stranke kot nosilke javnih pooblastil. Glede na to so podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklepa z dne 5. 7. 2010, tožbo je vložil na (nepristojno) sodišče 20. 5. 2012. Čeprav tožnik v tožbi ne zatrjuje izrecno kršitve človekovih pravic in svoboščin, ga upravno sodišče po ugotovitvi, da mu je potrebno zagotoviti subsidiarno upravno sodno varstvo v upravnem sporu, ni pozivalo na dopolnitev (v smeri zatrjenega kršenja pravic), saj je očitno, da bi bila tožba tudi v primeru vložitve na podlagi 4. člena ZUS-1 prepozna.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo na civilno sodišče v Mariboru 23. 5. 2012, v kateri je zahteval izrek ničnosti volitev predsednika tožene stranke ter nadomestitev tožeče stranke v upravnem odboru tožene stranke, ki je bila izglasovana na korespondenčni seji tožene stranke dne 5. 7. 2010. Okrajno sodišče v Mariboru se je 19. marca 2013 proglasilo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi in je bila zadeva po pravnomočnosti odstopljena Upravnemu sodišču RS, Oddelek v Mariboru. Civilno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je tožena stranka pravna oseba javnega prava (37. člen Obrtnega zakona), v kateri je članstvo na podlagi zakona obvezno in je nosilec javnih pooblastil. Zaradi te lastnosti tožene stranke pa pravno razmerje, katerega varstvo s tožbo zahteva tožeča stranka, nima pravne narave zasebnega razmerja po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato tudi ni podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

V tožbi tožnik navaja, da je bila tožeča stranka leta 2010 član upravnega odbora tožene stranke in kandidat za predsednika tožene stranke. 10. 6. 2010 je bila na prvi redni seji Skupščine tožene stranke za predsednika izvoljen A.A. za mandatno dobo štirih let. Tožnik meni, da A.A. s tem koristi že tretji mandat, kar pa po njegovem mnenju ni dovoljeno. Zato v tožbi uveljavlja ničnost volitev. Tožeča stranka tudi uveljavlja ničnost nadomestitve članov v upravnem odboru tožene stranke, ker Skupščina ni bila sklicana pravilno. Poleg tega tožena stranka v predlogu sklepa za zamenjavo članov upravnega odbora ne navaja razlogov za razrešitev tožeče stranke, ker noben od teh ni bil izpolnjen. Tako je tožeči stranki prenehal mandat člana upravnega odbora tožene stranke brez utemeljenega razloga, brez razrešitve in tako v nasprotju s postopkovnimi določili Statuta, zato je po njegovem mnenju odločitev o zamenjavi tožeče stranke v upravnem odboru nična. V potrditev svojih navedb je tožeča stranka predložila zapisnik seje tožene stranke z dne 5. 7. 2010, kjer sta bila sprejeta tudi oba izpodbijana sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pasivno legitimacijo, aktivno legitimacijo, ne strinja se z materialno pravno podlago, ki jo je navajala tožeča stranka v svoji tožbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Tožba se zavrže kot prepozna.

V obravnavani zadevi je tožnik tožbo, s katero izpodbija rezultat volitev za predsednika Območne Obrtno-podjetniške zbornice Maribor in nadomestitev članov v njenem upravnem odboru, vložil na Okrajno sodišče v Mariboru. To se je s sklepom z dne 19. 3. 2013 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Upravnemu sodišču, Zunanjemu oddelku v Mariboru.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja javne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1).

Tožnik v konkretnem primeru izpodbija dva sklepa organov Območne Obrtno-podjetniške zbornice Maribor, ki je oseba javnega prava (37. člen Obrtnega zakona). Izpodbijana sklepa nista akta v smislu 2. člena ZUS-1, vendar pa, glede na to, da je tožena stranka nosilka javnih pooblastil, je po presoji sodišča v javnem interesu tudi zakonito delovanje njenih organov. Posledično je tožeči stranki potrebno zagotoviti sodno varstvo, ker po presoji sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem sporu nima sodnega varstva glede na naravo izpodbijanega akta, prav tako mu ni zagotovljeno nikakršno drugo sodno varstvo, mu je po presoji sodišča zagotovljeno le subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu ima subsidiarno naravo (drugi odstavek 157. člena Ustave RS in prvi odstavek 4. člena ZUS-1) kar pomeni, da sodišče v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj organov, pri čimer je bistveno, da takšen akt ali dejanje posega tudi v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik sicer v tožbi ne zatrjuje izrecno katere človekove pravic in temeljne svoboščine so mu bile kršene, vendar pa je sodišče sprejelo pristojnost, kot že rečeno, ker tožnik nima drugega sodnega varstva, izpodbijane sklepe pa so sprejeli organi tožene stranke kot nosilke javnih pooblastil. Glede na to so po presoji sodišča podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.

Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Če pa se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvo odstavek 23. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklepa z dne 5. 7. 2010, tožbo je vložil na (nepristojno) sodišče 20. 5. 2012. Čeprav tožnik v tožbi ne zatrjuje izrecno kršitve človekovih pravic in svoboščin, ga upravno sodišče po ugotovitvi, da mu je potrebno zagotoviti subsidiarno upravno sodno varstvo v upravnem sporu, ni pozivalo na dopolnitev (v smeri zatrjenega kršenja pravic), saj je očitno, da bi bila tožba tudi v primeru vložitve na podlagi 4. člena ZUS-1 prepozna.

Glede na navedeno je zato tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Po navedeni določbi trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.