Jedro

Določilo 376. čl. OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Tako bo glavnica lahko znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. čl. OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. čl. OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč v kontekstu uporabe 376. člena OZ ne najde razloga za različno obravnavanje upnikov denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti. Različno obravnavanje upnikov enih in drugih denarnih terjatev bi vodilo v kršitev temeljne pravice o enakosti pred zakonom (14. člen ustave).

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi 2. točka izpodbijane sodbe.

2. Pritožba druge tožnice GG. se zavrne in se potrdi 3. točka izpodbijane sodbe.

3. Pritožbi prve tožnice S. d.d. proti dopolnilni sodbi se delno ugodi in se ta sodba spremeni tako, da mora tožena stranka prvo tožeči stranka poleg že prisojenega zneska v 2. točki izreka sodbe z dne 20. 4. 2006 plačati še 298.003,14 EUR, v roku 15 dni.

4. V preostalem delu se pritožba prve tožnice S. d.d. zavrne in se potrdi dopolnilna sodba v nespremenjenem delu.

5. Druga tožnica GG. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: »2. Tožena stranka Republika Slovenija je prvo tožeči stranki S. d.d. dolžna plačati znesek 125.821.223,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 125.821.223,50 SIT, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke GG. zoper toženo stranko za plačilo 31.912.575,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 4. 2000 dalje do plačila se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.409.429,00 SIT v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

5. Drugo tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 675.969,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.«

2. Z dopolnilno sodbo z dne 4. 5. 2007 pa je sodišče prve stopnje odločilo: »Tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 125.821.223,50 SIT od dne 24. 4. 1999 dalje do plačila, se v znesku, ki presega znesek 125.821.223,50 SIT, prisojen s sodbo opr. št. VII Pg 4/2005 z dne 4. 5. 2006, zavrne.«

3. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi druga tožnica in tožena stranka. V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo ali pa razveljavitev zanjo neugodnega dela izpodbijane sodbe. Proti dopolnilni sodbi vlaga pritožbo prva tožnica. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

4. Nobena stranka ni vložila pritožbenega odgovora.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču tožene stranke, da ni bilo njene zakonske dolžnosti, da financira urejanje grobov, ki vključuje tudi prekope posmrtnih ostankov žrtev, za kakršne je šlo po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru (posmrtni ostanki 1.179 trupel hrvaških ujetnikov bivše jugoslovanske vojske, ki so bili usmrčeni v zadnjih dneh oboroženih spopadov II. svetovne vojne ali neposredno po koncu II. svetovne vojne). Če pritožbeno sodišče prav razume pritožbena izvajanja tožene stranke, tožena stranka sprejema, da se je naša država kot pravna naslednica bivše SFRJ, članice Ženevskih konvencij in dodatnih protokolov (prim. Akt o notifikaciji nasledstva, Ur.l.RS 14/92), zavezala, da poskrbi (med drugim) za dostojen pokop vojnih ujetnikov, spoštovanje grobov in primerno obeleženje teh grobov (34. člen Dopolnilnega protokola I k Ženevskom konvencijam z dne 12. 8. 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov, Ur.l. SFRJ 16/78). Meni le, da je to svojo mednarodno prevzeto dolžnost prenesla na občine z Zakonom o grobiščih in grobovih borcev (Ur.l. SRS, št. 4/78). To stališče pa je zmotno.

6. V času nastanka vtoževanih stroškov v zvezi z izkopom posmrtnih ostankov (leta 1999) so bile občine namreč že samoupravne lokalne skupnosti (1. člen 39. člena Ustave) in ne več družbenopolitične skupnosti, kot v času sprejetja omenjenega zakona. Z drugačnim položajem in vlogo občin se je razumljivo spremenilo tudi razmerje med državo in novo ustanovljenimi občinami v pogledu obveznosti občin pri izvajanju nalog iz državne pristojnosti. Na nove občine je smela država poslej z zakonom prenesti opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti le ob predhodnem soglasju občine in ob nadaljnjem pogoju, da država zagotovi tudi sredstva za izvajanje teh nalog (2. odstavek 140. člena Ustave in 3. odstavek 3. člena Zakona o lokalni samoupravi; v nadaljevanju ZLS). Skladno tej določbi ustave je odločilo Ustavno sodišče v odločbi z dne 4. 7. 1997 z opr. št. U-I-43/96 (Ur.l. RS, št. 45/1997), ko je novoustanovljene občine »razbremenilo« obveznosti plačevanja odškodnin po 2. odstavku 145. člena ZIKS.

7. Urejanje grobov usmrčenih vojnih ujetnikov na ozemlju Slovenije po omenjeni mednarodni konvenciji sodi v državno pristojnost in se po naravi stvari izmika zgolj lokalnemu pomenu. Da bi šlo v obravnavanem primeru za pristojnost novoustanovljenih občin izključuje tudi 21. člen ZLS. Zato se tožena stranka po prepričanju pritožbenega sodišča ne more uspešno sklicevati, da je prenesla z zakonom o ratifikaciji prevzeto obveznost na občine z zakonom iz obdobja pred ustanovitvijo občin kot samoupravnih lokalnih skupnostih. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s 140. členom Ustave in 3. odstavkom 3. člena ZLS. Novoustanovljene občine so novi subjekti, ki jih ni mogoče obravnavati za univerzalne pravne naslednike. Za takšen njihov položaj pritožbeno sodišče ni našlo podlage v nobenem zakonu. V poštev pa ne pride niti 452. člen ZOR niti njegova analogna uporaba. Prvič zato, ker se sporni dolg ne nanaša na premoženje, ki ga je prevzela Mestna občina Maribor od bivše občine. In drugič, država je s 3. členom Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur.l. RS, št. 71/94, 47/97 in 60/99) obveznosti v zvezi z obnovo in vzdrževanjem grobov in grobišč žrtev vojn umestila v delokrog Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. S tem je država (tožena stranka) po razumevanju pritožbenega sodišča dovolj jasno sama izrazila stališče, da omenjena vprašanja sodijo v pristojnost državnih organov in ne v področje lokalne samouprave. Zato v določbi o pristojnosti »občinskega upravnega organa, pristojnega za vprašanja borcev NOV in vojaških invalidov« iz 1. odstavka 4. člena Zakona o grobiščih in grobovih borcev, ni mogoče iskati podlage za kakršnekoli obveznosti novih občin v pogledu financiranja spornih stroškov. S 3. členom Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev je bila razveljavljena določba 4. člena Zakona o grobiščih in grobovih borcev. Četudi morda takšen ali podoben organ deluje v okviru kakšne občine, takšen organ ne more biti pristojen za opravljanje nalog iz pristojnosti državnih organov, konkretno Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (3. člen Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev). Na drugačno presojo zato tudi ne more vplivati, da je mestni svet Občine Maribor sprejel sklep o pokopu posmrtnih ostankov, izkopanih na območju gradbišča, na pokopališču Dobrava. Omenjeni sklep, sprejet skladno 25. členu Uredbe Vlade RS o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica Pesnica (Ur.l. RS, št. 41/98; v nadaljevanju Uredba) in 21. členu ZLS, namreč ob razloženem (prim. še 3. odstavek 140. člena Ustave) ne more pomeniti razbremenitve finančnih obveznosti države v zvezi s spornimi stroški. Sicer pa je država z Zakonom o vojnih grobiščih (Ur.l. RS, št. 65/03) v 31. členu izrecno predpisala, da se varstvo vojnih grobišč financira iz državnega proračuna.

8. Pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti na pavšalne pritožbene trditve, da je financiranje spornih del urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. 18/84 – 44/97; v nadaljevanju ZUN). Pripominja le, da v tem zakonu ni našlo podlage za urejanje obligacijskih razmerij med osebami, ki jih gradnja kot poseg v prostor prizadeva. Enako velja za Uredbo. Slednja skladno ZUN opredeljuje pogoje za realizacijo gradnje načrtovane avtoceste kot posega v prostor, medtem ko ne ureja razmerij med posameznimi udeleženci te gradnje v pogledu zagotavljanja finančnih sredstev zanjo.

9. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti niti nadaljnjega pritožbenega argumenta, da je breme spornih stroškov dokončno uredila gradbena pogodba, sklenjena med tožečima strankama in D. d.d., katere edini družbenik je tožena stranka. Temu stališču pritožbeno sodišče ne more slediti zato, ker sodijo stroški prekopa posmrtnih ostankov usmrčenih vojnih ujetnikov, upoštevaje doslej razloženo, po zakonu v načelu v breme države. Za uspešno razbremenitev bremena teh stroškov zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadostuje, da D. d.d., ki je v lasti države, v pogodbi prevali breme rizika teh stroškov na izvajalca gradbenih del, na način, kot je razviden iz zadnje alineje na 7. strani Posebnih pogojev za izvedbo glavnih del (v prilogi A 5). Tovrstna prevalitev za pritožbeno sodišče ni sprejemljiva iz več razlogov.

10. Prvič, ker najdbe tako velikega števila posmrtnih ostankov usmrčenih vojnih ujetnikov ni mogoče umestiti v normalne rizike gradnje avtocest. Drugič, ker je bil obseg obveznosti tožečih strank pred začetkom sondiranja terena na spornem delu trase avtoceste v pogledu potrebnih del za sporni prekop povsem neopredeljen. Navodila ponudnikom za pripravo ponudbe (v prilogi A 23; v nadaljevanju Navodila) pa v času priprave ponudbe ponudnikom po razumevanju pritožbenega sodišča niso omogočala izvedbe odkopa, ker bi morala Navodila sicer urejati postopek pridobitve dovoljenja za odkop za potencialne ponudnike. Navodila so omogočala potencialnim ponudnikom le dostop na območje gradbišča. Zato tožeči stranki nista imeli dejanske možnosti, da bi prišli do podatkov, potrebnih za opredelitev obsega potrebnih del za izpolnitev pogoja iz 25. člena Uredbe. In tretjič, tožena stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vedela za obstoj posmrtnih ostankov na območju bodočega gradbišča. Če je imela v zvezi z obsegom le-teh več podatkov, kot jih je predočila po svoji družbi D. d.d. potencialnim ponudnikom, se ne more uspešno sklicevati na njihove opustitve dolžne skrbnosti, ker bi v takšnem primeru sama kršila dolžnost seznanitve ponudnikov s potrebnimi podatki in s tem načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Če pa tudi sama ni mogla predvideti tako velikega števila žrtev pobojev in s tem obsega posmrtnih ostankov, razbremenitve zakonske obveznosti države s pogodbenim prenosom rizika na način, razviden iz splošnih in posebnih pogojev pogodbe, prav zato ni mogoče zagovarjati. Zato pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenega argumenta, da gredo sporni stroški v breme tožeče stranke, ker da se je zmotila v kalkulaciji stroškov pri pripravi ponudbe.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je prva tožnica z založitvijo vtoževanih denarnih sredstev poskrbela za izpolnitev dolžnosti tožene stranke, ki je opredeljena v zakonu. Zato ima pravico od nje terjati povračilo (218. člen ZOR). Upoštevaje naravo za vlagatelja pritožbe sporne zakonske dolžnosti, pritožbeno sodišče poudarja, da temelja povračilnega zahtevka ne gre pogojevati z obogatitvijo tožene stranke, ki jo v pravu navadno razumemo kot premoženjsko kategorijo. Pri izpolnjevanju obveznosti poskrbeti za dostojen pokop vojnih ujetnikov, spoštovanje grobov in primerno obeleženje teh grobov res ne gre iskati premoženjskih in s tem obogatitvenih elementov. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da bi bilo treba uporabiti pogodbeno pravo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da prva tožnica in tožena stranka nista bili v pogodbenem razmerju v zvezi z gradnjo spornega odseka avtoceste. Zakaj tožene stranke ta pogodba, sklenjena med tožečima strankama in D. d.d., ne razbremenjuje, pa je bilo že obrazloženo.

12. Na pavšalen ugovor višini prisojenega zneska pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti.

13. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke proti dajatvenemu delu izpodbijane sodbe zavrnilo in ta del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba druge tožnice ni utemeljena.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču druge tožnice, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe. Vendar, kot sledi iz obrazložitve k temu sklepu, se dovolitev spremembe tožbe nanaša na znesek 4.455.343,00 SIT, ki pomeni razliko med prvotno uveljavljenim zneskom 153.278.455,56 SIT in seštevkom tožbenih zahtevkov v vlogah tožnic z dne 19. 4. 2006 in 20. 4. 2006, to je 157.733.798,50 SIT (sedaj 658.211,48 EUR). Takšni razlogi k pravnomočnemu sklepu o dovolitvi spremembe tožb ne nasprotujejo nadaljnjim razlogom, iz katerih sledi, da sodišče ni upoštevalo trditev in dokazov o obstoju dogovora med tožečima strankama o delitvi spornih stroškov med njima. Te trditve in dokazi namreč ne utemeljujejo zvišanja tožbenega zahtevka, temveč razmerje med tožnicama v pogledu vtoževane terjatve in s tem posredno tudi v razmerju do tožene stranke (3. odstavek 412. člena ZOR).

15. V tem delu pa sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, kot zmotno meni pritožnik. Prav tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim trditvam, da gre v tem delu za nov zahtevek. Solidarnost na upniški strani namreč pomeni, da ima vsak upnik pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev cele obveznosti (1. odstavek 426. člena ZOR). Zahtevek druge toženke v vlogi z dne 20. 4. 2006 pomeni ob tako opredeljeni vsebini solidarnosti na upniški strani zmanjšanje njenega prvotnega zahtevka. Za spremembo tožbe zato ne gre (arg. 2. odstavek 184. člena ZOR). Ob takšnem izhodišču je treba nove trditve in dokaze v tej vlogi šteti kot (delno) utemeljitev prvotnega zahtevka (3. odstavek 412. člena ZOR), potem ko v prid solidarnosti na upniški strani tožnici nista podali nobenih trditev (prim. 425. člen ZOR). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko teh trditev in dokazov ni upoštevalo. Uveljavljena relativna bistvena kršitev določb postopka iz 4. odstavka 286. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP) zato ni podana.

16. Iz doslej razloženega sledi, da je podlaga vtoževane terjatve 218. člen ZOR. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje le prva tožnica zalagala stroške za toženo stranko, gre le njej povračilni zahtevek (218. člen ZOR). Druga toženka pa prav zato, ker stroškov ni zalagala (tega ni niti zatrjevala), povračilnega zahtevka v razmerju do tožene stranke nima.

17. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker uradni preizkus na uradoma upoštevne razloge (2. odstavek 350. člena ZPP) ni pokazal, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo druge tožnice in potrdilo 3. točko izpodbijane sodbe.

Pritožba prve tožnice proti dopolnilni sodbi je delno utemeljena.

18. Pritožbeno sodišče ne more slediti izvajanjem prve tožnice, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo dopolnilne sodbe. Sodba sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2006 ni vsebovala zavrnilnega dela, ki bi se nanašal na prvo tožnico. Prva tožnica se je kljub temu pritožila proti tej sodbi. Pritožbenih trditev iz te pritožbe pa ni mogoče razumeti drugače, kot da prva tožnica sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo skladno tožbenemu zahtevku, torej ni odločilo o njem. To pritožbo je pritožbeno sodišče zato moralo šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, kot to določa 3. odstavek 327. člena ZPP.

19. Pač pa prva tožnica smiselno pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v delu, v katerem je zavrnjen presežek zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč razume pojem obresti iz 376. člen OZ (to določilo mora sodišče uporabiti v zvezi odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006; v nadaljevanju Odločba I) drugače kot sodišče prve stopnje.

20. Iz priloge 2 k tej sodbi, ki je sestavni del obrazložitve, izhaja, da obresti skupaj z nominalno glavnico 125.821.223,50 SIT od 18. 4. 2000 do 20. 4. 2006 (zaključek glavne obravanave) znašajo 359.257.294,60 takratnih SIT ali približno 2,8-kratnik nominalne glavnice. »Vprašanji, ali je treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice, sodita v okvir razlage zakona« (31. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007; v nadaljevanju Odločba II). Pritožbeno sodišče se je ob takšnem izhodišču Ustavnega sodišča pri iskanju odgovora na vprašanje, kolikšen znesek sme skladno 376. členu OZ prisoditi tožnikoma iz naslova prisojenih obresti, najprej moralo ukvarjati z vprašanjem, kako razumeti pojma glavnice in obresti iz 376. člena OZ, upoštevaje pri tem posebne zakone, ki so v času teka prisojenih zamudnih obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje urejali vprašanje predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Jezikovna razlaga neke norme je namreč le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravne norme, in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Razlagalčeva dolžnost je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali pa utemeljijo tistega izmed več možnih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Sistematična razlaga določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v "zunanji" in "notranji" pravni sistem (več v M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, str. 55 in str. 68).

20. Po letu 1985 je bilo v sodni praksi izoblikovano povsem enotno stališče, da so zamudne obresti, obračunane na denarni znesek domačega denarja, pomenile (predvsem ali samo – odvisno od obrestne mere) revalorizacijo dolgovane vsote domačega denarja. Z izjemno visoko obrestno mero in izrecno predpisano konformno metodo izračunavanja zamudnih obresti (katere bistvo je pripisovanje nateklih obresti h glavnici; in nato obrestovanje tako povečane glavnice; Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, Ur.l. SFRJ, št. 57/89) je zakonodajalec na nesistematičen način reševal problem visoke inflacije. Takšna vloga zamudnih obresti se je ohranila in je bila v praksi Vrhovnega sodišča izrecno izražena še v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja s področja zamudnih obresti na nečiste denarne zneske odškodnin, ki ga je sprejela Občna seja VSS 26. 6. 2002 (Pravna mnenja I/2002, str. 11, z obr.), to je po uveljavitvi OZ 1. 1. 2002. 23. Tudi Ustavno sodišče je zamudnim obresti pripisovalo funkcijo valorizacije: »Sistem zamudnih obresti je bil ob uveljavitvi ZOR prilagojen strogemu načelu denarnega nominalizma in normalnim gospodarskim razmeram. Sistem je bil jasen in celovit. Toda takšen je bil le, dokler je bila domača denarna enota vsaj približno stabilna, inflacija pa nizka. Ko je začela inflacija strmo naraščati, so terjatve skokovito izgubljale na vrednosti, kakršno so imele v času nastanka. To je povzročilo tudi plačilno nedisciplino. Kot je razvidno iz 13. točke obrazložitve te odločbe, je zakonodajalec ukrepal tako, da je višino zamudnih obresti s posebnimi zakoni prilagajal vsakokratnim gospodarskim razmeram. Zamudne obresti so imele trojno funkcijo: poleg klasične (plačilo za uporabo tujega denarja) še valorizacijsko in kazensko funkcijo….Takšna ureditev je imela za posledico, da so zamudne obresti pogosto presegale glavnico« (15. točka obrazložitve Odločbe I Ustavnega sodišča).

24. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95; v nadaljevanju ZPOMZO) je prvič izrecno dovolil revalorizacijo v obligacijskih razmerjih, in sicer v višini TOM za terjatve, katerih dospelost je bila več kot 30 dni (1. in 2. odstavek 4. člena ZPOMZO). Za dospele terjatve pa je bil TOM vsebovan v obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO). Ker je z dospelostjo denarne terjatve praviloma izenačen nastop zamude, je bila revalorizacija dolgovanega zneska v času zamude tako vsebovana po izrecni določbi zakona v obrestni meri zamudnih obresti (TOM).

25. ZPOMZO je z izrecno dopustitvijo revalorizacije tisti zakon, ki je skladno 394. členu ZOR izrecno določil glede kogentne zapovedi monetarnega nominalizma »kaj drugega«. ZPOMZO-A (Ur.l. RS, št. 109/2001) je spremenil 1. in 2. odstavek 4. člena ZPOMZO, tako da je revalorizacijo s TOM dopustil za terjatve z rokom dospelosti več kot eno leto (arg. a contrario 4. člena ZPOMZO-A, ki se je uporabljal za nova pogodbena razmerja in je začel veljati 1. 7. 2002 – 7. čl. ZPOMZO). TOM je bil ohranjen in definiran kot »ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti« v domačem denarju. Smiselno enako kot v ZPOMZO je bila tudi predpisana obrestna mera zamudnih obresti sestavljena iz TOM z dodatkom 13,5 odstotnih točk (namesto prej TOM + 1,8 kratnik splošne eskontne mere BS). Šele ZPOMZO-1 je v letu 2003 opustil TOM pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

26. Revalorizacija terjatev, vsebovana v zakonsko predpisani obrestni meri, je bila tudi razlog za ohranitev konformne metode za obračunavanje zamudnih obresti, čeprav ta metoda po uveljavitvi ZPOMZO leta 1995 ni bila več izrecno predpisana v nobenem zakonu. To stališče jasno izhaja iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 370/2005: »Drugi člen ZPOMZO predpisuje enotno obrestno mero zamudnih obresti, ki po svoji notranji zgradbi upošteva revalorizacijo in realne obresti. Valorizaciji je imanentno sprotno (obrestno) obrestovanje in je zato tudi v predpisani (enotni) obrestni meri zamudnih obresti implicirano obrestno obrestovanje…« (iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 370/2005). Takšno stališče je smiselno ob predpostavki, da je valorizacija izražena v obliki obrestne mere, v obravnavanem primeru v okviru predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Sicer ni smiselno govoriti o obrestnem obrestovanju. Če pritožbeno sodišče prav razume povzeti del obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča, pa je prav revalorizacijski del obrestne mere razlog za sprotno pripisovanje obresti h glavnici, od katere se nato izračunavajo obresti za nadaljnje obdobje zamude. Revalorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti tako po stališču Vrhovnega sodišča utemeljuje tudi izjemo od prepovedi anatocizma iz 1. odstavka 279. člena ZOR (in 1. odstavka 375. člena OZ). Da bi šlo za tako izjemo (prim. 1. odstavek 279. člen ZOR), zakonodajalec od uveljavitve ZPOMZO leta 1995 ni več izrecno predpisoval, ker v zakonu odtlej ni bila več predpisana konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti. Konformna metoda obračunavanja obresti je bila v sodni praksi uveljavljena do uveljavitve ZPOMZO-1, to je do 28. 6. 2003 (Ur. l. RS, št. 56/2003). Zato izračun zamudnih obresti odtlej ne temelji več na pripisovanju nateklih obresti h glavnici. ZPOMZO-1 je tudi prvi specialni zakon po osamosvojitvi RS, ki je opustil revalorizacijo (TOM ali prej stopnjo rasti cen na drobno – 2. člen Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, Ur.l. RS, št. 14/1992) kot v zakonu posebej opredeljen kriterij za izračunavanje vsakokratne obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

27. Določilo 376. čl. OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Tako bo glavnica lahko znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. čl. OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. čl. OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč v kontekstu uporabe 376. člena OZ ne najde razloga za različno obravnavanje upnikov denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti. Različno obravnavanje upnikov enih in drugih denarnih terjatev bi vodilo v kršitev temeljne pravice o enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

29. Pritožbeno sodišče je skladno zgoraj razloženemu uporabilo 376. člen OZ tako, da je nominalno glavnico 125.821.223,50 SIT revaloriziralo na dan 28. 6. 2003, upoštevaje TOM, po programu, ki je pritožbenemu sodišču dostopen v okviru računalniškega programa za izračun obresti. Dne 28. 6. 2003 je bil namreč uveljavljen ZPOMZO-1, ki je opustil TOM pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. V prid takšnemu stališču je naslednji del obrazložitve Odločbe I:»Ko je zakonodajalec ocenil, da so se gospodarske razmere ustalile do te mere, da navedena ureditev kot instrument za ohranjanje realne vrednosti glavnice ni bila več potrebna, je sprejel OZ, ki je najprej določil, da je načelo denarnega nominalizma dispozitivne in ne več kogentne narave, obrestna mera pa je postopoma izgubila valorizacijsko funkcijo….(16. točka obrazložitve Odločbe I Ustavnega sodišča). Tudi Ustavno sodišče je tako izrecno poudarilo, da je valorizacijska funkcija zamudnih obresti ostala aktualna še po uveljavitvi OZ.

30. Iz doslej razloženega sledi, da po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času dolgoletnega sodnega postopka zaradi uporabe 376. člena OZ v breme prve tožnice. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja niti penalnega pomena. Revalorizacijski del obrestne mere služi zgolj preseganju trdote monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), ki je bila presežena s citiranimi specialnimi zakoni, OZ in sodno prakso. Če so bila nihanja vrednosti denarja tako v sodni praksi in specialnih zakonih dosledno prenesena v breme dolžnika, ne bi bilo prav, da skozi uporabo 376. člena OZ nihanja vrednosti denarja prenesemo nazaj v breme upnika in pri izračunu omejitve zneska iz naslova obresti upoštevamo nominalno glavnico. To po razumevanju pritožbenega sodišča ni bil niti smisel niti namen 376. člena OZ. Če pritožbeno sodišče prav razume Odločbo II, je smisel prepovedi ultra alterum tantum v odpravi nesorazmernosti med penalno funkcijo zamudnih obresti in učinkom, ki ga ta funkcija zasleduje, to je v siljenju dolžnika k izpolnitvi denarnega dolga (prim. 9. točko obrazložitve Odločbe II). Poleg tega je to pravilo eno izmed varoval, ki naj prepreči, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom (18. točka obrazložitve Odločbe II). Če bi revalorizacijskemu delu zamudnih obresti, izraženem v obliki stopnje rasti cen na drobno ali kasneje s TOM, pripisali v kontekstu 376. člena OZ pomen obresti, pa bi se to pravilo po razumevanju pritožbenega sodišča sprevrglo v svoje nasprotje. Pravilo o prepovedi ultra alterum tantum bi na ta način namreč služilo vzpostavitvi nepravičnega položaja upnika v razmerju do dolžnika v obdobju inflacije. Zato morebiten argument o enotnosti obrestne mere zamudnih obresti ne bi smel imeti nobene teže. Zakonodajalec sam je izrecno predpisal, da je revalorizacija sestavni del obrestne mere zamudnih obresti, v tej značilnosti pa je sodna praksa videla razlog za izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja in s tem očitno že sprejela, da je revalorizacija bistvena značilnost obrestne mere zamudnih obresti.

31. Iz priloge I k tej sodbi izhaja, da je znašala revalorizirana glavnica na dan 28. 6. 2003 161.527.961,30 SIT. Iz naslova zamudnih obresti bi smelo tako sodišče na podlagi 376. člena OZ prisoditi prvi tožnici 161.527.961,30 SIT takratnih SIT ali sedaj 674.044,23 EUR in ne le 125.821.223,50 SIT (525.042,66 EUR). Razlika znese 149.001,57 EUR. Poleg tega gre tožnikoma še razlika med valorizirano glavnico 161.527.961,30 SIT in že prisojeno nominalno glavnico 125.821.223,50 SIT. Ta razlika znaša 35.706.737,80 SIT ali sedaj 149.001,57 EUR. Tudi ta znesek je po razumevanju pritožbenega sodišča vsebovan v okviru zavrnjenega določljivega obrestnega dela zahtevka, pomeni pa revalorizacijo nominalne glavnice, ki je bila predpisana v okviru obrestne mere zakonskih zamudnih obresti v času od 18. 4. 2000 do 28. 6. 2003. Poleg že prisojenega zneska 2 X 125.821.223,50 SIT (sedaj 2 X 525.042,66 EUR) gre tako prvi tožnici še 298.003,14 EUR. Ta znesek se sestoji iz seštevka (1) razlike med prisojeno glavnico in revalorizirano glavnico, to je 149.001,57 EUR, in (2) razlike med prisojenimi obrestmi v znesku 125.821.223,50 SIT (525.042,66 EUR) in zneskom 161.527.961,30 SIT (674.044,23 EUR), kar znese prav tako 149.001,57 EUR.

32. Pritožbeno sodišče je zato moralo zavrnilni del dopolnilne sodbe v njenem določljivem obrestnem delu spremeniti, tako da je skladno zapovedi iz 376. čl. OZ, ki ga mora uporabiti v zvezi z Odločbo I, omejilo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje natekle (in očitno neplačane) zakonske zamudne obresti na znesek, ki pomeni dvojno glavnico, revalorizirano na dan 28. 6. 2003. Presoja sodišča prve stopnje, da gre prvi tožnici le dvojni znesek nominalne glavnice, je po presoji sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna.

33. Pri spremembi sodbe je pritožbeno sodišče določljiv izrek oblikovalo v določenega. Upoštevaje, da so znane vse potrebne predpostavke za izračun celotnega dolga, za zgolj določljiv izrek ni več nobene potrebe, s tem pa tudi ni več pravne podlage za zgolj določljiv izrek. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, ki se zavzemajo za ohranitev zgolj določljivega izreka v delu, v katerem se nanaša na zamudne obresti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da preizkuša pravilnost izpodbijane sodbe po stanju na dan zaključka glavne obravnave, enako velja za časovne meje pravnomočnosti. Tako je odveč bojazen prve tožnice, da bi bila prikrajšana zaradi morebitnih sprememb, do katerih bo morda prišlo po tem časovnem trenutku, ker se pravnomočnost nanje ne razteza.

34. Tožena stranka je uspela v pritožbenem postopku v delu, ki se nanaša na tek obresti, ki presegajo glavnico. V zvezi s tem delom odločitve sodišča prve stopnje niso nastali nobeni posebni stroški. Zato sprememba izpodbijane sodbe ne more imeti za posledico spremembe njenega stroškovnega dela (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka druge tožnice temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.