Jedro

Upravno-sodna praksa je enotna v tem, da mladoletni učenec oziroma njegov zakoniti zastopnik nima(ta) dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper oceno o vrednotenju znanja pri določenem predmetu, kakor tudi ne pri ocenjevanju praktičnega izobraževanja, seveda pod pogojem, da se spor omejuje izključno na učiteljevo ocenjevanje znanja učenca, in se ne razteza morebiti tudi na izkazano domnevo o diskriminaciji pri ocenjevanju na podlagi osebnih okoliščin ob ocenjevanju. Dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala ali pa ni bilo priložnosti, da bi razlikovala med različnimi možnimi situacijami, ko gre na primer za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca v osnovni šoli med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca v prvem ali drugem izobraževalnem obdobju v osnovni šoli, ali ko je sporno, ali je srednja šola na zakonit način izvajala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami tudi v postopkih ocenjevanja znanja takega otroka.

Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se pritožbeni ugovor oziroma tožbeni ugovor stranke nanaša na tisti del oziroma vidik izobraževanja, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del izobraževanja, ki je lahko – če gre za dokončen posamičen akt – predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.

Varstvo pravic dijaka po 78. členu ZPSI-1 se lahko lahko prekriva z ugovorom na končno oceno po 81. členu ZPSI-1, če gre za situacijo, kot je obravnavana, v kateri je med strankama sporno, ali je šola izvrševala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami na zakonit način v smislu vprašanja, ali je otrok s posebnimi potrebami imel zagotovljeno strokovno pomoč in podporo, ki mu je bila dodeljena z odločbo o usmeritvi in z individualiziranim programom tudi tekom preverjanja znanja pri določenem predmetu. Na tej točki ne gre več samo za avtonomno in strokovno učiteljevo oceno o tem, ali ima otrok minimalno potrebno znanje, da dobi pozitivno (zaključno) oceno pri predmetu, ampak gre posredno, podrejeno oziroma posledično preko presoje o zakonitosti izvrševanja odločbe o usmeritvi, dejansko lahko tudi za vprašanje „zakonitega“ ocenjevanja znanja takšnega otroka s posebnimi potrebami.

Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, to je zlasti z vidika zadostne obrazloženosti odločitve in možnosti, da je stranka lahko uveljavljala svoje argumente v postopku pred izdajo dokončnega akta in se učinkovito branila, kar pomeni, da mora organ v dokončni odločitvi pretehtati in v dokazno oceno vključiti tudi argumente stranke (v smislu 146. člena ZUP), je pogojena s pomenom ustavne pravice dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Po tej določbi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To je iztožljiva človekova pravica, ki se povezuje s pravico staršev, da imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (prvi odstavek 54. člena ustave). Tudi to je iztožljiva človekova pravica.

Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.

V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznosti šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP. Ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V dokončnem posamičnem upravnem aktu mora biti odločitev konkretno utemeljeno, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je organ sprejel odločitev, ki jo stranka v nadaljevanju izpodbija. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.

V vsebinska vprašanja, to je o ustreznosti in primernosti izbire pripomočkov in prilagoditev, pa se sodišče v okviru presoje zakonitosti akta, kot je obravnavani, ne spušča, ker je to v avtonomni sferi Zavoda RS za šolstvo na podlagi mnenja strokovne komisije, če se v postopku očitno ne izpostavijo tudi vprašanja o pravočasnem preverjanju ustreznosti usmeritev v program po 39. členu ZUOPP-1. Enako se sodišče tudi ne spušča v samo kakovost konkretnega izvrševanja odločbe o usmeritvi oziroma v to poseže zgolj s testom očitne (ne)razumnosti. Sodišče se v okviru te presoje zakonitosti tudi ne spušča v samo ocenjevanje dijaka, vendar pa je že po naravi stvari logično, da ima ugotovitev sodišča o nezakonitem izvrševanju odločbe o usmeritvi lahko posledice na ocenjevanje dijaka.

Če zaradi vrste pripomočka in narave primanjkljaja ali motnje dijaka ni mogoče od dijaka pričakovati, da bo pripomoček, ki je opredeljen v individualiziranem programu, pripravil sam, mu mora pri tem pomagati učitelj tega predmeta in ni dovolj, če učitelj zgolj preveri, ali je predložen pripomoček, ki ga je pripravil otrok sam, sprejemljiv in ustrezen, in tudi ni stvar avtonomije učitelja, da lahko (sam) oceni, da bi bilo bolj vzgojno ali v skladu z izobraževalnimi cilji, če bi si otrok pripomoček izdelal sam.

Za razčiščevanje, ali je res dijak dobil možnost(i), da mu učitelj pomaga pri izdelavi kartončka, če ga sam ni zmožen pripraviti na ustrezen način, bi dijak skupaj z njegovo zakonito zastopnico moral dobiti priložnost, da se glede tega izjasni in da tožena stranka to razčisti preden, je odločila o zahtevah.

Satrost dijaka je taka, da aktivira pravico do izjave dijaka, ki tako postane subjekt in ne zgolj objekt pravnega postopka še posebej, ker bi o ključni sporni okoliščini vedel povedati ravno on, kakor tudi učitelja pri predmetu matematika in naravoslovje.

Ker med strankama ni sporno, da je kartonček s koraki za reševanje nalog bila določena metoda oziroma strategija za pomoč dijaku tudi pri izkazovanju znanja pri predmetih matematika in naravoslovje pri pisnih testih, in ker tožena stranka tudi ni oporekala tožnici, da so vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka pri predmetu matematika in tudi pri naravoslovju bila izvedena brez uporabe omenjenega kartončka s koraki za reševanje nalog, to posledično pomeni, da sta nezakoniti tudi tretja in četrta točka izreka izpodbijanega sklepa, s katerima je bila zahteva za razveljavitev pisno pridobljenih ocen pri matematiki oziroma zahteva za določitev zaključne ocene pri matematiki izključno na podlagi ustno pridobljene ocene zavrnjena, in s katero je bila zavrnjena zahteva za ponovno preverjanje znanja pri matematiki.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Komisije za varstvo pravic dijakov št. 60323-1/2026/23 z dne 1. 7. 2026 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je dne 29. 5. 2026 na Srednjo šolo A. podala zahtevo za varstvo pravic dijaka in sicer zaradi nedoslednega izvajanja odločbe o usmeritvi in zaradi neustrezne oziroma pomanjkljive konkretizacije priznanih prilagoditev v individualiziranem programu ter nedoslednega izvajanja, le-tega pri pouku ter preverjanju in ocenjevanju znanja, zlasti pri predmetu matematike.

2.V zahtevi je navedla, da dijaku končne ocene pri matematiki ni dopustno določiti na podlagi do sedaj pridobljenih ocen, saj gre za ocene, pridobljene s preverjanji in ocenjevanji znanja, pri katerih mu priznane prilagoditve niso bile v celoti zagotovljene, posledično pa gre za neveljavne ocene. Dijak ima veljavno odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 6901-1983/2016-39 (985) z dne 15. 5. 2025, s katero je bil z dnem 1. 9. 2025 upravičen do usmeritve v program srednjega poklicnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, program računalnikar. Z dnem 1. 9. 2025 se je vključil v Srednjo šolo A. . Z odločbo mu je bila priznana pravica do dodatne strokovne pomoči v obsegu 3 ure tedensko, od tega 2 uri učne pomoči, ki jo izvaja učitelj, in 1 ura svetovalne storitve Prav tako je bila z odločbo dijaku priznana pravica do zagotovitve pripomočkov in prilagoditev prostora in opreme, m sicer: možnost uporabe žepnega računala in možnost uporabe računalnika.

3.V zahtevi z dne 29. 5. 2026 pravi, da iz obrazložitve odločbe izhaja, da je šola otroku z dnem 1. 9. 2025 dolžna zagotoviti pripomočke ter prilagoditve prostora in opreme, kot izhaja iz izreka omenjene odločbe o usmeritvi. Gre za obveznost, ki temelji na prvem odstavku 10. člena in tretjem odstavku 30 člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). Pripomočke, brez katerih se otrok s posebnimi potrebami ne more vključiti v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v zavod določen v drugi točki izreka odločbe, zagotovi ustanovitelj zavoda, pod pogoji, določenimi v drugem odstavku 10. člena ZUOPP-1. Odločba je bila, skladno 23. členom ZUOPP-1, izdana na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo.

4.Iz tega mnenja z dne 27. 2. 2025 izhaja, da ima dijak neverbalno specifično razvojno motnjo, ki je odraz disfunkcije desne možganske hemisfere. Gre za nevrološko motnjo, ki se v šolski situaciji kaže z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami. Kot izhaja iz strokovnega mnenja, je bilo ob psihološkem pregledu ugotovljeno, da ima dijak izrazito neskladje na področju intelektualnega funkcioniranja, težave so izražene na področju vizualno-motorične integracije in na področju vizualno-prostorske organizacije. Ugotovljene so bile izrazite težave na področju grafomotorike, razumevanja časovnega zaporedja in vidno zaznavne organizacije, dijak pa ima težave tudi zaradi kratkotrajne pozornosti ter izredno upočasnjenega psihomotoričnega tempa. Na podlagi ugotovljenih primanjkljajev na posameznih področjih učenja je komisija predlagala vrsto prilagoditev. Med drugim je v zahtevi v odebeljenem tisku navedena prilagoditev: poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju ter možnost uporabe žepnega računala.

5.Ostale prilagoditve v individualiziranem programu pa so, kot to izhaja iz strokovnega mnenja komisije, dolžni glede na otrokov napredek in razvoj pripraviti in spreminjati člani strokovne skupine šole, skladno z Navodili za izvajanje izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. V strokovnem mnenju je Komisija posebej poudarila, da je dijak v šolskem letu 2024/25 pri matematiki z dodatnim delom dosegel temeljna znanja, pri čemer mu je bil v veliko pomoč kalkulator. Iz točke 8.6 strokovnega mnenja pa izhaja, da je možnost uporabe žepnega računalka in računalnika potrebna za vključitev dijaka v program.

6.Šola mora pri pripravi individualiziranega programa, kot to izhaja tudi iz individualiziranega programa z dne 12. 9. 2025, pripravljenega s strani šole, o prilagoditvah pri izvajanju in o dodatni strokovni pomoči upoštevati cilje vzgojno-izobraževalnega programa, odločbo, strokovno mnenje Komisije ter Navodila za izvajanje izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

7.V Individualiziranem programu šole z dne 12. 9. 2025 ter 5. 3. 2026 so določene prilagoditve sicer navedene, vendar pa so v pomembnem delu zapisane na način, ki njihovo izvajanje pogojuje z dodatnim dogovorom oziroma diskrecijsko presojo posameznega učitelja. To zlasti velja za uporabo pripomočkov in ponazoril, kot so žepno računalo, kartonček s splošnimi koraki za reševanje nalog, preglednice in drugi pripomočki. Ti pripomočki pa dijaku v praksi v celoti niso bili zagotovljeni.

8.Iz individualiziranega programa z dne 5. 3. 2026 izrecno in nepogojno izhaja, da je dijaku pri predmetu matematike omogočena uporaba enostavnega računala, kartončka s koraki za reševanje nalog, stoičnega kvadrata in tabele s poštevanko. To mu ni bilo omogočeno.

9.Vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka uri predmetu matematike so bila izvedena brez zagotovitve in uporabe kartončka s koraki za reševanje nalog, posledično pa brez upoštevanja njegovih posebnih potreb in učnih primanjkljajev.

10.Individualiziran program z dne 5. 3. 2026 nadalje tudi neustrezno določa, da si mora potrebne pripomočke dijak pripraviti samostojno, učitelj pa jih pregleda in odobri. To je od dijaka zahtevala tudi učiteljica matematike. Zagotovitev pripomočkov ni obveznost dijaka ali njegovih staršev, temveč obveznost šole oziroma vzgojno-izobraževalnega zavoda. Šola mora zagotoviti, da so pripomočki dijaku, kadar so glede na njegove primanjkljaje potrebni, dejansko na voljo pri pouku ter preverjanju in ocenjevanju znanja. Glede na naravo primanjkljajev dijaka, si dijak ustreznega pripomočka ne more samostojno pripraviti, na kar je šolo večkrat opozorila tudi mama dijaka, šola pa se na to ni odzvala in dijaku ni ponudila ustrezne strokovne pomoči.

11.Zahteva šole, da pripomočke pripravi dijak, pomeni nedopusten prenos odgovornosti za izvajanje odločbe o usmeritvi na dijaka, ki je prav zaradi svojih primanjkljajev upravičen do sistemske, vnaprej organizirane in kontinuirane podpore šole. Namen odločbe o usmeritvi in na podlagi le-te izdanega individualiziranega programa je prav v tem, da se dijaku zagotovi predvidljivo, stabilno in strokovno ustrezno učno okolje, v katerem lahko znanje izkazuje pod pogoji, prilagojenimi njegovim posebnim potrebam. Če je uporaba didaktičnih pripomočkov, kot je npr. kartonček s koraki za reševanje nalog, predvidena kot prilagoditev, mora šola zagotoviti, da je ta prilagoditev vnaprej urejena, da so z njo seznanjeni vsi učitelji in da njeno izvajanje ni odvisno od sprotne pobude dijaka, posameznega učitelja ali okoliščine, ali je dijak takšen kartonček zmožen zagotoviti sam.

12.Odločba o usmeritvi je posamični upravni akt, ki je za šolo zavezujoč. Individualizirani program, ki ga na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo pripravi šola, odločbe ne sme omejevati, temveč jo mora strokovno konkretizirati in zagotoviti njeno učinkovito izvajanje v praksi. V konkretnem primeru pa je šola s sprejetim individualiziranim programom ter načinom izvajanja le-tega v praksi pravice dijaka, zagotovljene z odločbo, neutemeljeno omejila in kršila.

13.Temeljna izhodišča tega zakona so, med drugim, največja korist otroka, zagotavljanje enakih možnosti ob upoštevanju različnih potreb, individualiziran pristop, kontinuirana strokovna pomoč in zagotovitev pogojev za optimalen razvoj otroka.

Skladno z ZUOPP-1 je namen individualiziranega programa izvedbena konkretizacija odločbe o usmeritvi. Individualizirani program zato ne sme zožiti pravic, ki so dijaku priznane z odločbo, niti ne sme njihovega izvajanja prepustiti vsakokratni diskrecijski presoji posameznega učitelja.

ZPSI-1 za dijake s posebnimi potrebami določa, da se njihovo poklicno in strokovno izobraževanje organizira in izvaja v skladu s tem zakonom in posebnimi predpisi. Šola mora dijaku s posebnimi potrebami, ki je usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v skladu z odločbo o usmeritvi prilagoditi izvajanje izobraževalnega programa, zagotoviti ure dodatne strokovne pomoči in uporabo potrebne dodatne opreme. To pomeni, da šola ne sme zgolj formalno sprejeti individualiziranega programa, temveč mora zagotoviti dejansko izvedbo vseh potrebnih prilagoditev. Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah nadalje določa, da se izvajanje določb tega pravilnika pri dijakih s posebnimi potrebami prilagodi v skladu z odločbo o usmeritvi in individualiziranim programom. Ocenjevanje, izvedeno brez priznanih prilagoditev, ne more predstavljati zakonite in strokovno korektne podlage za določitev negativne ocene ali za napotitev dijaka na popravni izpit.

Šolska pravila ocenjevanja Srednje šole A. v 12. členu določajo, da se uporabljajo ustrezne oblike in načini ocenjevanja znanja ter upoštevajo sodobna pedagoška, psihološka, andragoška načela. V 54. členu teh pravil pa je določeno, da v primeru, da so bile dijakom kršene pravice v zvezi z ocenjevanjem znanja, lahko ravnateljica, ob ugotovljenih kršitvah pravilnika, ocene razveljavi.

Navodila za izvajanje izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v poglavju 2.8.6. Preverjanje in ocenjevanje znanja določajo, da je zelo pomembno, da prilagoditev preverjanja in ocenjevanja znanja temelji na iskanju prilagoditev, načinov in oblik postavljanja vprašanj, posredovanja odgovorov in na količini opor, ki jih ponudimo dijaku s posebnimi potrebami, da mu s tem kar najbolje omogočimo optimalno pokazati osvojeno znanje. V dijakovem individualiziranem programu mora biti za tisti predmet oz. predmetno področje, ki zahteva rabo dijakovega šibkega področja (tj. področja s primanjkljajem), jasno in konkretno opredeljeno, katere prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja dijak zaradi svojega primanjkljaja potrebuje.

Iz ustavnih jamstev enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do izobraževanja in posebnega varstva otrok izhaja dolžnost šole, da dijaku s posebnimi potrebami dejansko zagotovi enake možnosti v izobraževalnem procesu. Enaka obravnava v takšnem primeru ne pomeni obravnave pod enakimi pogoji kot pri drugih dijakih, temveč obravnavo ob upoštevanju njegovih posebnih potreb in z izvajanjem prilagoditev, ki so namenjene izenačevanju njegovih možnosti.

V zahtevi primarno izpostavlja, da je uporaba kartončka s koraki za reševanje nalog dijaku izrecno priznana z individualiziranim programom. Gre za pravico, opredeljeno kot pripomoček oziroma prilagoditev prostora in opreme. Ta pravica ne more biti v praksi relativizirana na način, da se njeno izvajanje pogojuje s predhodnim dogovorom, dovoljenjem ali vsakokratno odobritvijo posameznega učitelja, zlasti ne pri matematiki, kjer je iz strokovnega mnenja Komisije jasno razvidno, da ima dijak zaradi svojih primanjkljajev največ težav. Poleg tega dijaku pri preverjanju in ocenjevanju znanja iz matematike ni bila zagotovljena niti pomoč pri besedilnih nalogah, niti dijaku ni bilo zagotovljeno, da bi lahko dijak pri pisnem testu dodatno podal ustne odgovore oz. dodatna ustna pojasnila.

V strokovnem mnenju Komisije je nadalje kot prilagoditev predlagan tudi večji poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja. Ta prilagoditev je določena tudi v Individualiziranem programu z dne 12. 9. 2025 in z dne 5. 3. 2026. Glede na vrsto težav dijaka, je poudarek na ustnem ocenjevanju za dijaka pomembna prilagoditev. Navedeno prilagoditev je treba razumeti kot obveznost šole, da pri oblikovanju končne ocene ne izhaja pretežno ali izključno iz pisnih izdelkov, če ti zaradi dijakovih primanjkljajev ne pokažejo njegovega dejanskega znanja, pač pa, da se znanje dijaka preveri z ustnim načinom ocenjevanja oziroma da je pri končni oceni poudarek na ustno pridobljenih ocenah.

Ob tem še izpostavlja, da tudi iz Zapisnika svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda za šolstvo z dne 23. 2. 2026 med drugim izhaja, da pri dijaku z NSUT, ki ima težave z vizualno-prostorsko organizacijo, stroka predlaga možnost ustne dopolnitve odgovorov. To pomeni, da ob tem, ko učitelj vrne test, preveri in prosi za ustne odgovore in dodatna/dopolnilna pojasnila dijaka. Dijaka moramo vprašati, kaj njemu najbolj pomaga. Poleg tega lahko pri zaključevanju ocen večjo težo damo ustnim ocenam. Tudi to dijaku ni bilo zagotovljeno.

Ocenjevanje znanja, izvedeno brez navedenih prilagoditev, ni zakonito in ne more predstavljati veljavne podlage za presojo dijakovega znanja. Posledično zaključna ocena iz matematike ne sme temeljiti na ocenah, ki so bile pridobljene v postopkih preverjanja oziroma ocenjevanja znanja, pri katerih dijaku niso bile zagotovljene vse prilagoditve. Dijaku so bile v zvezi z ocenjevanjem znanja kršene pravice, in zato zahtevajo, da se pisno pridobljene ocene iz predmeta matematike razveljavijo. Ker pisno pridobljene ocene iz predmeta matematike niso zakonite, dijak pa je na podlagi ustnega ocenjevanja pridobil pozitivno oceno, pri čemer poudarja, da niti Šolska pravila ocenjevanja niti nikakršen drug pravni predpis ne zahtevajo pridobitve tako ustne kot pisne ocene, zahtevajo pa ustrezno prilagoditev ocenjevanja potrebam dijaka, pri dijaku B. B. pa je poleg tega priznana tudi prilagoditev "poudarek na ustnem ocenjevanju", v zahtevi predlaga, da se dijaku končna ocena iz matematike zaključi na podlagi edine zakonito pridobljene ocene, tj. pozitivne ustno pridobljene ocene. Na koncu zahteve pravi, da je vse navedeno vplivalo na fizično in psihično počutje dijaka in njegovo zdravstveno stanje. Dodatno obremenjevanje dijaka tik pred zaključkom šolskega leta zato ne bi bilo ustrezno, zlasti pa ni dopustno posledic kršitev ravnanja šole, ki dijaku ni omogočila ocenjevanje znanja z upoštevanjem njegovih posebnih potreb, prevaliti na dijaka.

Podredno zahteva, da šola dijaku B. B. zagotovi zakonito, strokovno ustrezno in z odločbo o usmeritvi ter individualiziranim programom skladno preverjanje in ocenjevanje znanja pri predmetu matematike - tj. preverjanje in ocenjevanje znanja, ki bo izvedeno ob dosledni uporabi vseh dijaku priznanih prilagoditev, zlasti z uporabo ustreznega kalkulatorja in kartončka s koraki za reševanje nalog, kar mora zagotoviti šola, ter ob upoštevanju prilagoditve. Pri tem mora pripomoček, tj. kartonček s koraki za reševanje nalog, zagotoviti šola, prav tako pa je ocenjevanje znanja potrebno organizirati na način, da se bo dijak lahko s kartončkom in njegovo uporabo seznanil in naučil njegove uporabe.

V tej zahtevi z dne 29. 5. 2026 je vlagateljica prosila za pisni odgovor glede zagotovitve zgoraj navedenega v roku 3 delovnih dni od prejema te zahteve, saj gre za zadevo, ki neposredno vpliva na zaključek šolskega leta ter na dijakov nadaljnjih izobraževalni položaj. V primeru nadaljnjega kršenja pravic dijaka, v zahtevi pravijo, da bodo primorani za varstvo pravic mladoletnega dijaka uporabiti razpoložljiva pravna sredstva in o kršitvah obvestiti pristojne organe.

Zakonita zastopnica dijaka je nato dne 11. 6. 2026 podala še drugo zahtevo za varstvo pravic dijaka, v kateri je navedla, da je dne 4. 6. 2026 na šolo naslovila zahtevo za varstvo pravic dijaka B. B. z dne 29. 5.2026, na katero do dne tega dopisa še ni prejela odgovora. Prosi, da z namenom zagotovitve učinkovitega varstva pravic dijaka, na zahtevo šola odgovori. S predmetnim dopisom pa dodatno vlaga zahtevo za varstvo pravic dijaka pri predmetu naravoslovje. Pravi, da dijaku B. B. končne ocene pri naravoslovju ni dopustno določiti z oceno "negativno". Negativno pridobljene ocene pri tem predmetu so bile pridobljene z ocenjevanji znanja, pri katerih dijaku priznane prilagoditve niso bile ustrezno zagotovljene, posledično pa gre za neveljavne ocene. Na podlagi ugotovljenih primanjkljajev na posameznih področjih učenja je Komisija predlagala vrsto prilagoditev, med drugim: poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja.

V Individualiziranem programu šole z dne 12. 9. 2025 ter 5. 3. 2026 so določene prilagoditve sicer navedene, vendar pa so v pomembnem delu zapisane na način, ki njihovo izvajanje pogojuje z dodatnim dogovorom oziroma diskrecijsko presojo posameznega učitelja. To zlasti velja za uporabo pripomočkov in ponazoril, kot so žepno računalo, kartonček s splošnimi koraki za reševanje nalog, preglednice in drugi pripomočki. Ti pripomočki pa dijaku v praksi niso bili ustrezno zagotovljeni.

Individualiziran program z dne 5. 3. 2026 neustrezno določa, da si mora potrebne pripomočke dijak pripraviti samostojno, učitelj pa jih pregleda in odobri. Učiteljica naravoslovja je dijaku na pisnih testih dovolila uporabo didaktičnega pripomočka, vendar pa didaktičnega pripomočka dijaku ni bila pripravljena zagotoviti - pripravo je, kljub večkratnim prošnjam dijaka, zavrnila. Prav tako je zavrnila pomoč pri pripravi didaktičnega pripomočka. Očitno pa s strani dijaka zagotovljenega pripomočka tudi ni ustrezno strokovno pregledala in ga prilagodila na način, da bi bil ta za dijaka dejansko uporaben. Zagotovitev pripomočkov ni obveznost dijaka ali njegovih staršev, temveč obveznost šole oziroma vzgojno-izobraževalnega zavoda. Šola mora zagotoviti, da so pripomočki dijaku, kadar so glede na njegove primanjkljaje potrebni, dejansko na voljo pri pouku ter preverjanju in ocenjevanju znanja.

Glede na naravo primanjkljajev dijaka, si dijak ustreznega pripomočka ne more samostojno pripraviti, na kar je šolo večkrat opozorila tudi mama dijaka, šola pa se na to ni odzvala in dijaku ni ponudila ustrezne strokovne pomoči. Zaradi neodzivnosti šole ter učiteljice naravoslovja v zvezi s pripravo didaktičnega pripomočka je nazadnje pripomoček dijaku pripravila mama, vendar pa pripomoček očitno ni bil pripravljen ustrezno in dijaku ni pomagal, saj mama dijaka, kot laik, ustreznega znanja, s katerim razpolaga šola ter učitelji, nima. Da je didaktični pripomoček pri predmetu naravoslovje dijak potreboval ne more biti sporno. Učiteljica naravoslovja je namreč dijaku uporabo pripomočka dovoljevala čez celotno šolsko leto, iz česar izhaja, da je tudi sama ocenila, da dijak pripomoček potrebuje.

Zahteva šole, da pripomočke pripravi dijak, pomeni nedopusten prenos odgovornosti za izvajanje odločbe o usmeritvi na dijaka, ki je prav zaradi svojih primanjkljajev upravičen do sistemske, vnaprej organizirane in kontinuirane podpore šole. Pisna ocenjevanja znanja, pri čemer je zaradi negativne ocene sporno 1. pisno ocenjevanje ter popravljanje tega pisnega ocenjevanja, je bilo torej izvedeno brez zagotovitve in uporabe ustreznega didaktičnega pripomočka, tj. uporabe ustreznega kartončka s koraki za reševanje nalog oziroma formulami in pretvorbami, posledično pa brez upoštevanja posebnih potreb in učnih primanjkljajev dijaka.

Nadalje Individualiziran program z dne 12. 9. 2025 in z dne 5. 3. 2026 kot prilagoditev določa možnost ustne pojasnitve nejasno zapisanih odgovorov pri pisnem ocenjevanju. Prvo pisno ocenjevanje in popravljanje le-tega je vsebovalo tudi besedilne naloge. Dijaku pomoč pri besedilnih nalogah ni bila zagotovljena, niti dijaku ni bilo zagotovljeno, da bi lahko pri pisnem testu dodatno podal ustne odgovore oziroma dodatna ustna pojasnila.

Sklicuje se na ZUOPP-1 in na temeljna izhodišča tega zakona, kot so, med drugim, največja korist otroka, zagotavljanje enakih možnosti. Če je dijaku priznana prilagoditev preverjanja in ocenjevanja znanja, mora biti ocenjevanje izvedeno pod temi pogoji. Ocenjevanje, izvedeno brez priznanih prilagoditev, ne more predstavljati zakonite in strokovno korektne podlage za določitev negativne ocene ali za napotitev dijaka na popravni izpit.

Šolska pravila ocenjevanja Srednje šole A. v 12. členu določajo, da se uporabljajo ustrezne oblike in načini ocenjevanja znanja ter upoštevajo sodobna pedagoška, psihološka in andragoška načela. Oblike ocenjevanja znanja so individualne ali skupinske. Ocenjevanje je lahko ustno ali pisno. V 54. členu teh pravil pa je določeno, da v primeru, da so bile dijakom kršene pravice v zvezi z ocenjevanjem znanja, lahko ravnateljica ob ugotovljenih kršitvah pravilnika ocene razveljavi.

Primarno izpostavlja, da je uporaba kartončka s koraki za reševanje nalog dijaku izrecno priznana z individualiziranim programom. Gre za pravico, opredeljeno kot pripomoček oziroma prilagoditev prostora in opreme. Ta pravica ne more biti v praksi relativizirana na način, da se njeno izvajanje pogojuje s predhodnim dogovorom, dovoljenjem ali vsakokratno odobritvijo posameznega učitelja, zlasti ne pri naravoslovnih predmetih, kjer je iz strokovnega mnenja komisije jasno razvidno, da ima dijak zaradi svojih primanjkljajev največ težav. Na področju naravoslovja, zlasti fizike in kemije, je za dijaka bistveno, da se mu zagotovijo didaktični pripomočki, na primer kartončki s koraki reševanja matematičnih nalog, pretvorbami merskih enot, formul itd., saj se mu lahko le na tak način zagotovi enakovredno vključevanje v izobraževalni proces.

Dijaku so bile pravice pri predmetu naravoslovja kršene. Zaradi nedoslednega izvajanja prilagoditev in odklanjanja nudenja ustrezne pomoči je bil dijak postavljen v položaj, v katerem ni mogel izkazati znanja pod pogoji, ki ustrezajo njegovim primanjkljajem. Pri prvem pisnem ocenjevanju znanja in ponavljanju le-tega pri predmetu naravoslovje, kot navedeno zgoraj, dijaku ni bil zagotovljen ustrezen didaktični pripomoček, prilagojen primanjkljajem dijaka, ki bi mu bil glede na kognitivne težave dejansko v pomoč in bi mu učinkovito pomagal pri učenju snovi ter nadalje pri ocenjevanju znanja. Šola motnje dijaka, tj. NSUT, ni ustrezno upoštevala in je obravnavala. Izvedena pisna ocenjevanja tako ne morejo predstavljati zakonite podlage za oblikovanje končne ocene dijaka pri tem predmetu. Tudi iz mnenja Zavoda za šolstvo, kot to izhaja iz Zapisnika svetovalne storitve z dne 23. 2. 2026 izhaja, da so koraki za reševanje nalog za dijaka z NSUT smiselni. Poleg tega dijaku pri preverjanju in ocenjevanju znanja iz naravoslovja, kot navedeno zgoraj, ni bila zagotovljena niti pomoč pri besedilnih nalogah, niti dijaku ni bilo zagotovljeno, da bi lahko dijak pri pisnem testu dodatno podal ustne odgovore oz. dodatna ustna pojasnila. V strokovnem mnenju Komisije pa je nadalje kot prilagoditev predlagan tudi večji poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja. Ta prilagoditev je določena tudi v Individualiziranem programu z dne 12. 9. 2025 in z dne 5. 3. 2026. Glede na vrsto težav dijaka je poudarek na ustnem ocenjevanju za dijaka pomembna prilagoditev, saj njegove težave vplivajo na pisno izkazovanje njegovega znanja. Pisno pridobljena ocena tako ni nujno izraz razumevanja oziroma znanja dijaka, pač pa njegovih težav. Navedeno prilagoditev je treba razumeti kot obveznost šole, da pri oblikovanju končne ocene ne izhaja pretežno ali izključno iz pisnih izdelkov, če ti zaradi dijakovih primanjkljajev ne pokažejo njegovega dejanskega znanja, pač pa, da se znanje dijaka preveri z ustnim načinom ocenjevanja oziroma da je pri končni ocen poudarek na ustno pridobljenih ocenah.

Pisno ocenjevanje, izvedeno v prvi konferenci in pri katerem je dijak pridobil negativno oceno, se je nanašalo na področje fizike. Vsebinsko enaka snov, kot je bila ocenjevana s prvim pisnim ocenjevanjem, pa je bila nato ocenjevana tudi z ustnim ocenjevanjem, pri katerem je dijak dobil pozitivno oceno. Iz navedenega torej izhaja, da je dijak v zvezi s to učno snovjo izkazal doseganje minimalnih standardov znanja. Zahteva šole, da dijak negativno pisno pridobljeno oceno ponovno, že tretjič, pisno ponavlja, kljub ustno pridobljeni pozitivni oceni iz iste učne snovi, je neutemeljena in v nasprotju s priznanimi prilagoditvami. Ustno ocenjevanje je za dijaka primarna in ustreznejša oblika preverjanja znanja, zlasti v primeru, kadar se dijaku pri pisnem ocenjevanju znanja ne zagotovi ustreznih didaktičnih pripomočkov. Ob tem opozarjamo tudi na drugi odstavek 10. člena Šolskih pravil ocenjevanja Srednje šole A., iz katerega izhaja, da se znanje dijakov ocenjuje skozi celo šolsko leto, sproti in pravočasno, tako da so možne sprotne izboljšave stanja v okviru ocenjevalnega obdobja. Tudi vpis "NPS", tj. da dijak ni pristopil k ocenjevanju po lastni krivdi, ni utemeljen. Dijak se ocenjevanja ni udeležil, saj se je od dijaka nezakonito zahtevalo, da dijak že tretjič pristopi k pisnemu ocenjevanju snovi, pri katerem mu ne bi bile zagotovljene ustrezne prilagoditve. Čeprav je bilo glede na dve pridobljeni negativni pisni oceni (od tega je bila ena pridobljena s ponovitvijo ocenjevanja) in pozitivno pridobljeno ustno oceno iz iste učne snovi očitno, da dijak brez ustreznega didaktičnega pripomočka pri pisnem ocenjevanju ne more ustrezno izkazati znanja, s strani šole dijaku ustrezna pomoč vseeno ni bila zagotovljena, šola je pomoč dijaku zavrnila kljub prošnji, naj se mu pri ocenjevanju ustrezno zagotovi priznane prilagoditve. Ob tem še izpostavlja, da tudi iz Zapisnika svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda za šolstvo z dne 23. 2. 2026, med drugim, izhaja, da pri dijaku z NSUT, ki ima težave z vizualno-prostorsko organizacijo, stroka predlaga možnost ustne dopolnitve odgovorov. To pomeni, da ob tem, ko učitelj vrne test, preveri in prosi za ustne odgovore in dodatna/dopolnilna pojasnila dijaka. Dijaka moramo vprašati, kaj njemu najbolj pomaga. To dijaku ni bilo zagotovljeno. Prav tako iz navedenega zapisnika izhaja, da pri dijakih, ki imajo v individualiziranem programu opredeljen poudarek na ustnem ocenjevanju, to pomeni, da morajo imeti možnost ustne pojasnitve pisnega odgovora. Poleg tega lahko pri zaključevanju ocen večjo težo damo ustnim ocenam. Tudi to dijaku ni bilo zagotovljeno. Iz mnenja Zavoda za šolstvo pa izhaja tudi, da je za šolo absolutno pravno zavezujoče tisto, kar je navedeno v izreku odločbe in tisto, kar je strokovna skupina v sodelovanju z dijakom in starši dogovorila in navedla v individualiziranem programu, ter da je tisto, kar je zapisano v individualiziranem programu, treba res izvajati. Navedeno je šola kršila. Prav tako pa je šola večkratne zahteve in prošnje mame dijaka prezrla in nanje ni odgovorila ter svojih odločitev ni strokovno pojasnila čeprav je tudi Zavod za šolstvo navedel, da se zahtev staršev ne sme prezreti, pač pa se jih mora presojati. Poudarja, da že iz Individualiziranega programa šole z dne 5. 3.2 026 izhaja ugotovitev, da ima dijak zaradi svoje motnje in primanjkljajev največ težav pri predmetu matematike in naravoslovja. Kot izhaja iz globalne ocene dijakovega funkcioniranja, je tudi šola sama ocenila, da so za napredek dijaka pomembni jasna in strukturirana navodila, pogosta povratna informacija, spodbujanje samostojnega dela ter podpora pri razvijanju organizacije učenja in učnih strategij. Pravice dijaka pa so kršene tudi s tem, da šola ne upošteva prilagoditve, da je potrebno večji poudarek dati na ustno ocenjevanje dijaka, ustno pridobljene ocene pa morajo imeti večjo težo tudi pri določanju končne ocene predmeta. Ocenjevanje znanja, izvedeno brez navedenih prilagoditev, ni zakonito in ne more predstavljati veljavne podlage za presojo dijakovega znanja. Posledično zaključna ocena iz naravoslovja ne more temeljiti na ocenah, ki so bile pridobljene v postopkih preverjanja oziroma ocenjevanja znanja, pri katerih dijaku niso bile zagotovljene vse prilagoditve, ki mu pripadajo po odločbi o usmeritvi, strokovnem mnenju komisije in individualiziranem programu. Ker so bile dijaku v zvezi z ocenjevanjem znanja kršene pravice, je zakonita zastopnica dijaka zahtevala, da se prva pisno pridobljena ocena in popravljanje le-te pri predmetu naravoslovje razveljavi. Ob pravilnem upoštevanju dijaku priznane prilagoditve poudarka na ustnem ocenjevanju znanja, zlasti pri določitvi končne ocene, je treba dijaku končno oceno pri naravoslovju določiti kot pozitivno. Pri tem še poudarja, da niti Šolska pravila ocenjevanja niti nikakršen drug pravni predpis ne zahtevajo pridobitve tako ustne kot pisne ocene, zahtevajo pa ustrezno prilagoditev ocenjevanja potrebam dijaka, pri dijaku B. B. pa je priznana prilagoditev "poudarek na ustnem ocenjevanju". Prosila je za pisni odgovor glede zagotovitve zgoraj navedenega v roku 3 delovnih dni od prejema te zahteve, saj gre za zadevo, ki neposredno vpliva na zaključek šolskega leta ter na dijakov nadaljnjih izobraževalni položaj. Na koncu v zahtevi pravi, da bo v primeru nadaljnjega kršenja pravic dijaka, primorana za varstvo pravic mladoletnega dijaka uporabiti razpoložljiva pravna sredstva in o kršitvah obvestiti pristojne organe.

Z izpodbijanim sklepom z dne 1. 7. 2026 je Komisija za varstvo pravic dijakov na podlagi 69., 78., 80. in 83. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1), ob smiselni presoji navedb, ki se nanašajo tudi na preverjanje in ocenjevanje znanja, ter ob upoštevanju odločbe o usmeritvi in individualiziranega programa dijaka, odločila o zahtevi za varstvo pravic dijaka in sicer je s sklepom v prvi točki izreka odločila, da se zahtevi za varstvo pravic dijaka z dne 9. 6. 2026 in 17. 6. 2026 zaradi vsebinske povezanosti obravnavata v enotnem postopku. V drugi točki izreka je odločeno, da se zahteva za ugotovitev, da je šola kršila pravice dijaka pri izvajanju odločbe o usmeritvi individualiziranega programa ter prilagoditev pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja pri predmetu matematika, zavrne. V tretji točki izreka je odločeno, da se zahteva za razveljavitev pisno pridobljenih ocen pri predmetu matematika oziroma za določitev zaključne ocene izključno na podlagi ustno pridobljene ocene zavrne. V četrti točki izreka je odločeno, da se podredna zahteva za ponovno preverjanje oziroma ocenjevanje znanja pri predmetu matematika zavrne. V peti točki izreka sklepa je odločeno, da se zahteva za ugotovitev kršitev pravic dijaka pri predmetu naravoslovje zavrne.

V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je Komisija za varstvo pravic dijakov dne 9. 6. 2026 prejela zahtevo za varstvo pravic dijaka glede predmeta matematika, dne 17. 6. 2026 pa še zahtevo za varstvo pravic dijaka glede predmeta naravoslovje. Ker se obe zahtevi nanašata na istega dijaka, na izvajanje odločbe o usmeritvi in individualiziranega programa ter na preverjanje in ocenjevanje znanja v šolskem letu 2025/2026, ju je komisija zaradi vsebinske povezanosti obravnavala v enotnem postopku, pri čemer pa je o vsaki zahtevi odločila posebej.

Tožena stranka pravi, da je pri odločanju pregledala dokumentacijo, ki jo našteva na strani 2 sklepa. Komisija je v zvezi z očitki pregledala odločbo o usmeritvi, individualizirani program, dokumentacijo strokovne skupine, pojasnila predmetnih učiteljic in svetovalne delavke, evidenco izvedenih ur dodatne strokovne pomoči, zapisnik svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, korespondenco med šolo in vlagateljico ter drugo razpoložljivo dokumentacijo, povezano z izvajanjem odločbe o usmeritvi in individualiziranega programa. Na podlagi pregleda navedene dokumentacije je komisija presojala, ali je šola izvajala obveznost, ki izhajajo iz odločbe o usmeritvi, ter ali je bil individualizirani program pripravljen in izvajan skladno z njenimi določbami. Komisija je ugotovila, da je bil za dijaka na podlagi veljavne odločbe pripravljen individualizirani program ter da je njegovo izvajanje strokovna skupina spremljala skozi celotno šolsko leto. Iz dokumentacije izhaja, da so se prilagoditve pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja izvajale, dijaku pa je bila zagotovljena tudi dodatna strokovna pomoč v skladu z odločbo o usmeritvi.

Komisija je pri svoji presoji upoštevala tudi zapisnik svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda Republike Slovenije za šolstvo z dne 23. 2 2026. Iz navedene dokumentacije izhaja, da se je Zavod Republike Slovenije za šolstvo odzval na pobudo šole za izvedbo svetovalne storitve v zvezi z izvajanjem prilagoditev za dijaka s posebnimi potrebami. Iz pregledane dokumentacije nadalje izhaja, da je šola vlagateljico večkrat povabila na razgovore, tudi z možnostjo izvedbe na daljavo preko aplikacije Zoom, z namenom spremljanja dijakovega napredka m usklajevanja nadaljnjih aktivnosti, vendar se na več povabil ni odzvala.

Komisija je ugotovila tudi, da individualiziranega programa nista podpisala dijak in njegova zakonita zastopnika. Pri tem je upoštevala tudi zapisnik svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda Republike Slovenije za šolstvo z dne 23. 2. 2026, v katerem je izrecno navedeno, da je "nepodpisan IP veljaven" Komisija zato ni ugotovila, da bi odsotnost podpisov vplivala na veljavnost individualiziranega programa ali na izvajanje prilagoditev. Iz pregledane dokumentacije izhaja, da so se prilagoditve pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja izvajale.

Iz pregledane dokumentacije nadalje izhaja, da so učitelji dijaku omogočali uporabo učnih pripomočkov, ga spodbujali k njihovi pripravi in uporabi ter mu nudili dodatne oblike strokovne podpore. Komisija je pri tem ugotovila tudi, da dijak pri posameznih pisnih ocenjevanjih ni vedno izkoristil odobrenega podaljšanega časa pisanja ter da se ni v vseh primerih odzval na ponujene oblike pomoči.

Komisija je na podlagi pregledane dokumentacije ugotovila, da so se izvajale prilagoditve pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja, vključno s podaljšanim časom pisanja, uporabo dovoljenih pripomočkov in dodatno strokovno pomočjo. Komisija je ugotovila tudi, da je svetovalna delavka dijaku ponudila pomoč pri pripravi didaktičnih pripomočkov, vendar dijak ponujene pomoči ni izkoristil.

Glede izvajanja prilagoditev in uporabe didaktičnih pripomočkov je Komisija pregledala odločbo o usmeritvi, individualizirani program, pojasnili predmetnih učiteljic, pojasnilo svetovalne delavke, zapisnik svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda Republike Slovenije za šolstvo ter drugo razpoložljivo dokumentacijo. Iz pregledane dokumentacije izhaja, da odločba o usmeritvi in individualizirani program dijaku omogočata uporabo različnih didaktičnih pripomočkov pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja. Iz pojasnil predmetnih učiteljic in svetovalne delavke izhaja, da je bila dijaku uporaba dovoljenih pripomočkov omogočena in da mu je bila ponujena tudi pomoč pri njihovi izdelavi.

Njihova uporaba pri preverjanju in ocenjevanju znanja je utemeljeno vezana na predhodni strokovni pregled njihove ustreznosti. Komisija na podlagi pregledane dokumentacije ni ugotovila, da bi bila dijaku uporaba pripomočkov neupravičeno onemogočena oziroma da bi šola opustila izvajanje prilagoditev, določenih z odločbo o usmeritvi in individualiziranim programom

Glede predmeta matematika (kartonček) iz zapisnika svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda Republike Slovenije za šolstvo izhaja strokovna usmeritev, da dijak kartonček pripravi sam oziroma ob strokovni podpori šole. Iz pojasnila svetovalne delavke izhaja, da je bila dijaku ponujena pomoč pri pripravi kartončka, vendar ponujene pomoči ni izkoristil.

Komisija je na podlagi pregledane dokumentacije presojala, ali je bila dijaku uporaba pripomočka neupravičeno onemogočena. Iz dokumentacije po presoji komisije ne izhaja, da bi šola dijaku priznano prilagoditev odvzela ali da bi uporabo ustreznega pripomočka neupravičeno prepovedala. Iz dokumentacije izhaja, da je bila uporaba pripomočkov vezana na njihovo primernost in predhodni strokovni pregled, kar je pri ocenjevanju znanja dopustno.

Glede predmeta naravoslovje (didaktični pripomočki) Komisija ugotavlja, da so bile dijaku pri predmetu naravoslovje omogočene prilagoditve, določene z odločbo o usmeritvi in individualiziranim programom. Te so med drugim obsegale podaljšan čas pisanja, uporabo dovoljenih didaktičnih pripomočkov, podajanje jasnih, kratkih in enoznačnih navodil, preverjanje razumevanja navodil, možnost dodatne razlage oziroma pojasnila navodil, uporabo kartončka s formulami za izračun dela, moči in energije ter pripadajočimi enotami, kadar je bilo to skladno z individualiziranim programom, ter zagotavljanje dodatne strokovne pomoči. Iz pojasnila predmetne učiteljice, pojasnila svetovalne delavke in druge pregledane dokumentacije je komisija ugotovila, da je bila dijaku omogočena uporaba dovoljenih pripomočkov. Svetovalna delavka mu je ponudila pomoč pri pripravi didaktičnih pripomočkov. Iz dokumentacije izhaja, da dijak ponujene pomoči pri pripravi pripomočkov ni izkoristil. Komisija zato ni ugotovila, da bi šola dijaku neupravičeno odrekla uporabo dovoljenih pripomočkov ali opustila izvajanje prilagoditev, določenih z odločbo o usmeritvi in individualiziranim programom.

Iz zapisnika svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda Republike Slovenije za šolstvo izhaja strokovna usmeritev, da dijak kartonček pripravi sam oziroma ob strokovni podpori šole. Iz pojasnila svetovalne delavke izhaja, da je bila dijaku ponujena pomoč pri pripravi kartončka, vendar ponujene pomoči ni izkoristil.

Komisija je presojala tudi navedbe glede možnosti ustne dopolnitve pisnih odgovorov in poudarka na ustnem ocenjevanju. Iz dokumentacije po presoji komisije ne izhaja, da bi bilo preverjanje oziroma ocenjevanje znanja izvedeno v nasprotju s priznanimi prilagoditvami.

Glede navedb o preverjanju in ocenjevanju znanja tožena stranka v sklepu pravi, da je v zahtevi glede predmeta matematika posebej navedeno, da dijaku pri ocenjevanju ni bila zagotovljena uporaba vseh pripomočkov, določenih v individualiziranem programu, predvsem kartončka s koraki za reševanje nalog. Komisija je pregledala odločbo o usmeritvi in ugotavlja, da prilagoditev, po kateri je pri dijaku določen poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja, ne pomeni, da pisno ocenjevanje ni dopustno ali da so pisno pridobljene ocene že iz tega razloga neveljavne. Pomeni pa, da mora šola pri organizaciji preverjanja in ocenjevanja upoštevati dijakove posebne potrebe ter mu omogočiti ustrezne oblike izkazovanja znanja.

Komisija je ugotovila, da so bile dijaku pri preverjanju in ocenjevanju znanja omogočene prilagoditve, določene z odločbo o usmeritvi in individualiziranim programom, med drugim podaljšan čas pisanja, uporaba dovoljenih didaktičnih pripomočkov, podajanje jasnih in strukturiranih navodil, preverjanje razumevanja navodil, možnost dodatnih pojasnil ter druge prilagoditve, določene z individualiziranim programom. Komisija je pri presoji upoštevala tudi zapisnik svetovalne storitve s predstavnikom Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Iz njega izhajajo strokovne usmeritve za delo z dijaki z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami, ki predstavljajo strokovna priporočila za izvajanje prilagoditev. Komisija je presojala tudi navedbe vlagateljice glede možnosti ustne dopolnitve pisnih odgovorov ter večjega poudarka na ustnem ocenjevanju. Iz pregledane dokumentacije komisija ni ugotovila, da bi šola ravnala v nasprotju z odločbo o usmeritvi ali individualiziranim programom oziroma da bi bile dijaku priznane prilagoditve sistematično neizvajane.

Komisija je presojala tudi navedbe glede uporabe kartončka s koraki za reševanje nalog in drugih dovoljenih pripomočkov. Ker teh vprašanj ni obravnavala zgolj z vidika ocenjevanja, temveč že v okviru presoje izvajanja prilagoditev po odločbi o usmeritvi in individualiziranem programu, se v tem delu sklicuje na ugotovitve iz prejšnjega poglavja. Iz pregledane dokumentacije po presoji komisije ne izhaja, da bi bilo ocenjevanje izvedeno brez priznanih prilagoditev na način, ki bi narekoval razveljavitev pisnih ocen.

Glede kršitev Šolskih pravil ocenjevanja tožena stranka v sklepu pravi, da iz zapisnika strokovnega aktiva izhaja, da se pri določanju zaključne ocene upoštevajo vse pridobljene ocene ter različne oblike preverjanja in ocenjevanja znanja, skladno z načrtom ocenjevanja posameznega predmeta. Iz istega zapisnika izhaja tudi, da se negativna pisna ocena popravlja s pisnim ocenjevanjem, negativna ustna ocena pa z ustnim ocenjevanjem.

Komisija je pregledala tudi način oblikovanja zaključne ocene pri dijaku. Iz pregledane dokumentacije izhaja, da pozitivna zaključna ocena temelji na ugotovitvi, da dijak dosega minimalne standarde znanja, določene z učnim načrtom in načrtom ocenjevanja znanja, potrjenim s strani strokovnega aktiva. Pri ugotavljanju doseganja minimalnih standardov se upoštevajo vse ocene, pridobljene med šolskim letom, ter različne oblike izkazovanja znanja, predvidene pri posameznem predmetu Na podlagi sklepa strokovnega aktiva morajo biti vse ocene pozitivne. Iz dokumentacije po presoji komisije ne izhaja, da bi bila zaključna ocena določena avtomatično ali zgolj na podlagi posamezne ocene, temveč je bila oblikovana ob upoštevanju vseh pridobljenih ocen in načrtom ocenjevanja znanja, sprejetih na strokovnem aktivu.

Komisija je presojala tudi očitke glede 39. člena Šolskih pravil ocenjevanja. Na podlagi pregledane dokumentacije ni ugotovila, da bi bilo ocenjevanje izvedeno v nasprotju z načeli, določenimi v navedeni določbi. Iz pojasnila predmetne učiteljice ter druge pregledane dokumentacije izhaja, da je bilo ocenjevanje izvedeno skladno z načrtom ocenjevanja, ob upoštevanju prilagoditev, določenih z odločbo o usmeritvi in individualiziranim programom. Komisija zato ni ugotovila kršitev 14. ali 39. člena Šolskih pravil ocenjevanja.

Komisija se je opredelila do vseh bistvenih navedb vlagateljice, zlasti do navedb o izvajanju odločbe o usmeritvi, konkretizaciji individualiziranega programa, uporabi pripomočkov, poudarku na ustnem ocenjevanju in zatrjevani neveljavnosti pisno pridobljenih ocen. Ker v postopku ni ugotovila zatrjevanih kršitev pravic dijaka, je odločila tako, kot izhaja iz izreka sklepa. V pravnem pouku sklepa je navedeno, da je zoper ta sklep dovoljen upravni spor

Tožnica vlaga tožbo zoper sklep Srednje šole A. št. 60323-1/2026/23 z dne 1. 7. 2026 zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zaradi bistvene kršitve pravil postopka.

Tožeča stranka je na Srednjo šolo A. (v nadaljevanju: srednja šola) vložila ločeni zahtevi za varstvo pravic dijaka, v katerih je zatrjevala kršitev pravic dijaka zaradi nedoslednega izvajanja odločbe o usmeritvi in zaradi neustrezne oziroma pomanjkljive konkretizacije priznanih prilagoditev v individualiziranem programu ter nedoslednega izvajanja le-tega pri pouku ter preverjanju in ocenjevanju znanja. Z zahtevo za varstvo pravic dijaka z dne 29. 5. 2026 je tožeča stranka uveljavljala kršitve pravic dijaka pri predmetu matematike, z zahtevo za varstvo pravic dijaka z dne 11. 6. 2026 pa pri predmetu naravoslovja.

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za varstvo pravic dijakov (v nadaljevanju: Komisija) kot nosilec javnih pooblastil odločala o pravnem položaju ter pravicah mladoletnega dijaka s posebnimi potrebami, zlasti o pravici dijaka do prilagojenega izvajanja izobraževalnega programa ter zagotavljanju enakih možnosti pri preverjanju in ocenjevanju znanja. Izpodbijan sklep je dokončen upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke in zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev. Zato je sodno varstvo v upravnem sporu skladno z določili ZUS-1 dopustno. Tožbi prilaga obe zahtevi za varstvo pravic dijaka z dne 29. 5. 2026 in z dne 11. 6. 2026. Kot dokaz predlaga zaslišanje zakonite zastopnice mld. B. B., mame C. C. .

Z veljavno odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo z dne 15. 5. 2025 je bila dijaku priznana pravica do dodatne strokovne pomoči v obsegu 3 ure tedensko, od tega 2 uri učne pomoči, ki jo izvaja učitelj, in 1 ura svetovalne storitve. Prav tako je bila dijaku priznana pravica do zagotovitve pripomočkov in prilagoditev prostora in opreme, in sicer možnost uporabe žepnega računala in možnost uporabe računalnika.

Iz odločbe izhaja, da je zavod otroku z dnem 1. 9. 2025 dolžan zagotoviti pripomočke ter prilagoditve prostora in opreme, kot izhaja iz izreka omenjene odločbe. Gre za obveznost, ki temelji na prvem odstavku 10. člena in tretjem odstavku 30. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). Pripomočke, brez katerih se otrok s posebnimi potrebami ne more vključiti v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v zavod, določen v drugi točki izreka odločbe, zagotovi ustanovitelj zavoda, pod pogoji, določenimi v drugem odstavku 10. člena ZUOPP‑1.

Iz strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri z dne 27. 2. 2025 izhaja, da ima dijak neverbalno specifično razvojno motnjo, ki je odraz disfunkcije desne možganske hemisfere. Gre za nevrološko motnjo, ki se v šolski situaciji kaže z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami. Kot izhaja iz strokovnega mnenja, je bilo ob psihološkem pregledu ugotovljeno, da ima dijak izrazito neskladje na področju intelektualnega funkcioniranja, težave so izražene na področju vizualno-motorične integracije in na področju vizualno-prostorske organizacije. Ugotovljene so bile izrazite težave na področju grafomotorike, razumevanja časovnega zaporedja in vidno zaznavne organizacije, dijak pa ima težave tudi zaradi kratkotrajne pozornosti ter izredno upočasnjenega psihomotoričnega tempa. Na podlagi ugotovljenih primanjkljajev na posameznih področjih učenja je Komisija predlagala vrsto prilagoditev.

Ostale prilagoditve v individualiziranem programu pa so, kot to izhaja iz strokovnega mnenja Komisije, dolžni glede na otrokov napredek in razvoj pripraviti in spreminjati člani strokovne skupine šole, skladno z Navodili za izvajanje izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Srednja šola je za šolsko leto 2025/26 na podlagi odločbe o usmeritvi izdala Individualiziran program z dne 12. 9. 2025, ki ga je nato tekom šolskega leta spremenila in nadomestila z individualiziranim programom z dne 5. 3. 2026.

V nadaljevanju v tožbi navaja, kaj vse izhaja iz individualiziranega programa z dne 12. 9. 2025 in z dne 5. 3. 2026 (v nadaljevanju: IP) in v zadnji in predzadnji alineji programa z dne 5. 3. 2026 so v tožbi podčrtani: enostavno računalo, preglednice, stoični kvadrat, tabela s poštevanko, kartonček s splošnimi koraki za reševanje nalog - pripomočke dijak uporablja po predhodnem dogovoru s profesorjem. V IP je navedeno, da pripomočki, ki so dijaku omogočeni za uporabo med poukom, so mu omogočeni tudi pri pisanju testa. Pripomočke si dijak pripravi samostojno, profesor pa jih strokovno pregleda in odobri. Pri matematiki mu je omogočena uporaba enostavnega računala, kartončka s koraki za reševanje nalog, stoičnega kvadrata in tabele s poštevanko.

Zakonita zastopnica tožeče stranke je po pooblaščencu pri toženi stranki vložila zahtevi za varstvo pravic dijaka, kot navedeno zgoraj. Bistvo obeh zahtev je bilo, da je srednja šola kršila pravice tožeče stranke kot dijaka s posebnimi potrebami pri izvajanju odločbe o usmeritvi, IP in priznanih prilagoditev. Srednja šola ni dosledno izvajala prilagoditev, določenih z odločbo in IP, v IP ni dovolj jasno in zavezujoče konkretizirala prilagoditev oziroma jih je omejevala ter priznanih prilagoditev v praksi ni izvajala dosledno oziroma jih sploh ni. Ocene, pridobljene v postopkih preverjanja in ocenjevanja znanja, pri katerih prilagoditve niso bile (ustrezno) zagotovljene, ne morejo predstavljati zakonite podlage za določitev zaključnih ocen dijaka. Konkretno je tožeča stranka zatrjevala:

-pri matematiki dijaku ni zagotovila didaktičnega pripomočka - kartončka s koraki za reševanje nalog; vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka pri predmetu matematike so bila izvedena brez zagotovitve in uporabe kartončka s koraki za reševanje nalog;

-pri preverjanju in ocenjevanju znanja iz matematike ni bila zagotovljena pomoč pri besedilnih nalogah niti mu ni bilo zagotovljeno, da bi lahko pri pisnem testu dodatno podal ustne odgovore oz. dodatna ustna pojasnila;

-pri predmetu naravoslovje pa je srednja šola dijaku priznala in dovoljevala uporabo didaktičnega pripomočka, vendar pa mu pripomočka ni zagotovila niti mu ni nudila strokovne pomoči pri pripravi pripomočka; zaradi negativne ocene je sporno prvo pisno ocenjevanje ter popravljanje tega pisnega ocenjevanja, ki je bilo izvedeno brez zagotovitve in uporabe ustreznega kartončka s koraki za reševanje nalog oziroma formulami in pretvorbami;

-pri predmetu naravoslovje dijaku tudi ni bila zagotovljena pravica do ustne pojasnitve nejasno zapisanih odgovorov pri pisnem ocenjevanju ter pomoč pri besedilnih nalogah;

-v nasprotju z IP pri predmetu naravoslovje ni bila ustrezno upoštevana prilagoditev večjega poudarka na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja, pri katerem je dijak izkazal pozitivno znanje.

Srednja šola je kršila pravice dijaka s tem, ko je v IP nekatere prilagoditve dijaku sicer priznala, vendar pa jih je zapisala na način, ki njihovo izvajanje v praksi pogojuje z dodatnim dogovorom oziroma diskrecijsko presojo posameznega učitelja. IP pravic, priznanih z odločbo, ter prilagoditev, potrebnih zaradi primanjkljajev dijaka, ne konkretizira dovolj jasno in zavezujoče, pač pa na način, ki je v praksi povzročil, da se pravice dijaka zaradi diskrecijske presoje učitelja niso izvajale dosledno oziroma se niso izvajale.

Srednja šola je kršila pravice dijaka in ni upoštevala posebnih potreb in potrebnih učnih prilagoditev dijaka s tem, ko je z IP določila, da si mora dijak potrebne pripomočke pripraviti samostojno, to pa sta od dijaka zahtevali tudi učiteljici matematike in naravoslovja. Dijak si glede na naravo primanjkljajev ustreznega pripomočka ne more samostojno pripraviti, na kar je bila šola s strani zakonite zastopnice večkrat opozorjena, na kar se šola ni odzvala in dijaku ni ponudila ustrezne strokovne pomoči, s čimer mu uporabe pripomočkov dejansko ni zagotovila. Ocenjevanje znanja, izvedeno brez upoštevanja priznanih prilagoditev, ni zakonito. Zato je tožeča stranka zahtevala, da se pisno pridobljene ocene iz predmeta matematike razveljavijo ter se dijaku končna ocena določi na podlagi zakonito pridobljene pozitivne ustne ocene, podredno pa, da se dijaku zagotovi preverjanje in ocenjevanje znanja tako, da mu kartonček s koraki za reševanje zagotovi šola.

V zvezi z ocenjevanjem pri predmetu naravoslovje je tožeča stranka zahtevala, da se prva pisno pridobljena ocena in popravljanje le-te pri predmetu naravoslovje razveljavi in se končna ocena, upoštevaje, da je dijak tekom šolskega leta pridobil več pozitivnih ocen, pozivno pa je bil ocenjen iz vse obravnavane in ocenjevane snovi, določi pozitivno.

V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 78. člena, 80. in 83. člen ZPSI-1. Skladno z določilom 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je glede posameznih procesnih vprašanj, ki s posebnim zakonom, v konkretnem primeru ZPSI-1, niso urejena, potrebno postopati po določbah ZUP. V vsakem primeru je bila tožena stranka dolžna spoštovati tudi procesna jamstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, zlasti pravico do izjave, kontradiktornega postopka in obrazložene odločitve. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom storila več bistvenih kršitev pravil postopka, v posledici česar je izpodbijani sklep nezakonit. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je o zahtevi za varstvo pravic dijaka odločala komisija za varstvo pravic, ni pa razvidno, v kakšni sestavi je komisija odločala, kdo so bili člani komisije, ali je bil najmanj en član komisije oseba, ki ni strokovni delavec tožene stranke, ter na podlagi katerega akta so bili člani komisije imenovani. Izpodbijani sklep je podpisala le predsednica komisije, pri čemer ostali člani komisije niso navedeni niti v uvodu niti v obrazložitvi ali podpisnem delu sklepa. Zato ni mogoče preveriti, ali je o zahtevi odločal pristojni organ v zakoniti sestavi, kot jo zahteva drugi odstavek 80. člena ZPSI-1.

Prav tako se postavlja vprašanje nepristranskosti komisije, saj je kot predsednica komisije odločala profesorica, ki je tožečo stranko v tem šolskem letu poučevala pri enem od strokovnih predmetov.

Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na različne listine - tj. pojasnilo učiteljic matematike in naravoslovja, pojasnilo svetovalne delavke, dokumentacijo strokovne skupine in drugo dokumentacijo. Navedeni dokazi tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bili razkriti ali vročeni. Tožeča stranka ni bila seznanjena z njihovo vsebino in ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.

To velja zlasti za pojasnila zaposlenih pri toženi stranki, na katera je komisija oprla več odločilnih ugotovitev, med drugim, da naj bi bila dijaku ponujena pomoč pri pripravi pripomočkov, da bi naj dijak ponujene pomoči ne izkoristil oziroma se ne odzval na ponujeno pomoč, da naj bi učitelji dijaku omogočali uporabo pripomočkov in da naj bi se ustrezne prilagoditve ustrezno izvajale.

S tem je tožena stranka kršila pravico tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave ter načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP, in s tem načelo kontradiktornosti postopka. Prav tako je podana kršitev 83. člena ZPSI-1, ki določa, da mora komisija preden odloči o zahtevi, dijaku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje.

Nadalje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti obsega in vsebine izvedenega dokaznega postopka ter ustreznost izvedene dokazne ocene. Tožena stranka na več mestih navaja, da je "pregledala dokumentacijo" oziroma da določena ugotovitev "izhaja iz dokumentacije", pri tem pa ne navede, katere konkretne listine je pregledala in kakšna je njihova vsebina ter katero konkretno pravno pomembno dejstvo naj bi posamezna listina dokazovala. Izraz "dokumentacija" je vsebinsko nedoločen in ne omogoča ugotovitve, na katere dokaze je tožena stranka oprla svojo odločitev. Ne pojasni, kako je presodila nasprotja med temi pojasnili in korespondenco z zakonito zastopnico, iz katere izhajajo ponavljajoče se prošnje zakonite zastopnice za pomoč. Ker razlogi, odločilni za presojo relevantnih dejstev, niso navedeni, ni mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka dokaze presodila vestno, skrbno in celovito ali pa je nekritično sledila zgolj navedbam zaposlenih pri toženi stranki.Določilo 83. člena ZPIS-1 določa, da mora sklep komisije vsebovati obrazložitev (214. člen ZUP).

Obrazložitev, kot jo vsebuje izpodbijani sklep, je pomanjkljiva in ne omogoča preizkusa pravilnosti odločbe. Tožena stranka na zatrjevane kršitve pravic dijaka ne odgovori konkretizirano, pač pa s pavšalnim navajanjem, da je preverila "dokumentacijo", pri čemer kršitev ni ugotovila.

-Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kaj naj bi vsebovala pojasnila predmetnih učiteljic in svetovalne delavke. Prav tako ni razvidno, kaj naj bi obsegala dokumentacija strokovne skupine in kaj je vsebina te dokumentacije. Zaradi tako pomanjkljive obrazložitve tožeča stranka ne more učinkovito izpodbijati dejanskih in pravnih razlogov odločitve, sodišče pa ne more opraviti polnega preizkusa njene zakonitosti. kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Na strani 10 navaja, do katerih bistvenih navedb se tožena stranka ni opredelila, in sicer: da individualizirani program ni bil ustrezno konkretiziran glede na posebne potrebe dijaka; da je bila uporaba pripomočkov nedopustno prepuščena vsakokratni presoji učitelja; da dijak zaradi svojih primanjkljajev pripomočkov ni mogel samostojno pripraviti; da šola kljub večkratnim prošnjam ni zagotovila ustrezne strokovne pomoči pri njihovi pripravi; da pri matematiki ni bila zagotovljena pomoč pri razumevanju besedilnih nalog; da ni bilo omogočeno ustno dopolnjevanje pisnih odgovorov; da ni bil ustrezno upoštevan poudarek na ustnem ocenjevanju; da so bili rezultati pisnega ocenjevanja posledica neizvedenih prilagoditev; da je bila zahteva po pozitivnih pisnih in ustnih ocenah oprta na interni kriterij, ki nima ustrezne zakonske podlage; da je bila vsebina individualiziranega programa v neskladju s strokovnim mnenjem.

-Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče toženi stranki naloži predložitev celotnega upravnega spisa, na temelju katerega je tožena stranka izdala izpodbijani sklep. Tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni ugotovila, ali je bila strokovna pomoč dejansko izvedena, ali so bili ustrezni pripomočki pripravljeni in zagotovljeni ter je bila njihova uporaba dijaku omogočena pri ocenjevanju znanja pri matematiki in naravoslovju, prav tako pa tudi ne, ali so bile dijaku pri konkretnih preverjanjih in ocenjevanjih znanja omogočene druge priznane prilagoditve. Sam obstoj individualiziranega programa in morebitno formalno spremljanje njegovega izvajanja namreč še ne dokazujeta, da je bil program vsebinsko ustrezen in da so se v njem določene prilagoditve v praksi tudi dejansko izvajale.

-Tožena stranka ni ugotavljala, ali je bil IP ustrezno pripravljen glede na individualne primanjkljaje in posebne potrebe tožeče stranke ter upoštevaje odločbo, strokovno mnenje in dejanske potrebe tožeče stranke, ali so bile prilagoditve določene dovolj jasno in konkretno, ali je bilo dopustno uporabo pripomočkov pogojevati z vsakokratno presojo posameznega učitelja, ali se je IP dejansko izvajal in so bile prilagoditve pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja dejansko zagotovljene, ali je bila dijaku zagotovljena strokovna pomoč, potrebna za učinkovito uporabo pripomočkov.

-V izpodbijanem sklepu je navedeno le, da naj bi se prilagoditve izvajale, ne da bi bilo ugotovljeno, katere konkretne prilagoditve so bile izvedene, pri katerih predmetih, kdaj, na kakšen način in kdo jih je dijaku zagotovil. Iz izpodbijanega sklepa izhaja le pavšalna navedba tožene stranke, da naj bi se prilagoditve izvajale, tožena stranka pa ne pojasni, na podlagi katerih dokazov konkretno naj bi to dejstvo izhajalo. Nasprotno iz korespondence med zakonito zastopnico tožeče stranke in šolo izhaja, da je zakonita zastopnica večkrat opozorila na neizvajanje prilagoditev in prosila za konkretno strokovno pomoč, zlasti pri pripravi ustreznih didaktičnih pripomočkov. Na posamezne prošnje šola ni vsebinsko odgovorila oziroma zahtevane pomoči ni zagotovila.

-Da tožeča stranka glede na svoje specifične učne težave in primanjkljaje ni sposobna sama pripraviti didaktičnega pripomočka, izhaja tudi iz Zdravniškega poročila razvojne pediatrinje z dne 17. 6. 2026, ki ga tožeča stranka prilaga kot dokaz, in iz katerega izhaja, da je določba v IP, da si mora dijak didaktične pripomočke pripraviti sam, v nasprotju z naravo njegovih specifičnih učnih težav, da dijak ne prejema ustrezne podpore pri matematiki in naravoslovju, da zaradi neizvajanja prilagoditev, ki so pri NSUT (motnji dijaka) nujne, dijak pri matematičnih pisnih ocenjevanjih ne zmore doseči pozitivne ocene, da dijak v nasprotju z načelom inkluzivnega izobraževanja nima osnovnih pogojev za obvladovanje učnih zahtev. Gre za mnenja dr. Marije Kavkler, ki ga tožeča stranka prilaga tožbi.

-Tožena stranka se sklicuje tudi na zapisnik svetovalne storitve Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Pri slednjem gre po vsebini za splošen zapis, ki ne vsebuje individualizirane strokovne presoje potreb in primanjkljajev tožeče stranke niti konkretnih ugotovitev. Takšen zapisnik zato sam po sebi ne more dokazovati, da so bile pravice tožeče stranke v konkretnem primeru ustrezno zagotovljene.

-Tožena stranka tudi ne pojasni, kateri konkretno pripomočki naj bi bili dijaku zagotovljeni, pri katerih predmetih in ocenjevanjih naj bi jih lahko uporabljal, kdo naj bi mu pomagal pri njihovi pripravi, katero konkretno pomoč naj bi dijak zavrnil. Pomoč pri pripravi ustreznih didaktičnih pripomočkov tožeči stranki ni bila nudena in tudi ne izvedena, niti pri predmetu matematike niti pri naravoslovju, nikakor pa ni res, da bi dijak pomoč odklonil - zaradi svojih posebnih potreb si ustreznih pripomočkov ni bil sposoben samostojno pripraviti, zato je prosil za pomoč. Dijaku pa pomoč pri pripravi didaktičnih pripomočkov ni bila zagotovljena niti ponujena.

-Dejstvo, ali je dijak pri ocenjevanju porabil celoten podaljšan čas, ni relevantno, saj je to le ena izmed prilagoditev in ne more nadomestiti ustreznih pripomočkov, strokovne pomoči, prilagojenega načina podajanja navodil ter drugih individualno določenih ukrepov.

-Navedbe tožene stranke, da je zakonito zastopnico dijaka večkrat vabila na razgovore, a se ta ni odzvala, so neutemeljene in izvzete iz konteksta celotnega dejanskega stanja. Zakonita zastopnica je namreč na toženo stranko naslovila več elektronskih sporočil ter pisnih dopisov, v katerih je toženo stranko opozarjala na kršitve šole, jo prosila za podajo informacij glede zagotavljanja prilagoditev dijaku, zlasti glede priprave didaktičnih pripomočkov, vendar se tožena stranka na dopise in prošnje ni odzivala. Tožeča stranka v dokaz prilaga elektronska sporočila ter pisne dopise, ki navedeno dokazujejo.

-Glede uporabe kartončka oziroma drugega didaktičnega pripomočka pri matematiki tožena stranka navaja, da naj bi bila dijaku po pojasnilu svetovalne delavke ponujena pomoč pri njegovi pripravi, vendar je ni izkoristil. Nadalje ugotavlja, da iz pregledane dokumentacije ne izhaja, da bi šola dijaku priznano prilagoditev odvzela ali mu neupravičeno prepovedala uporabo ustreznega pripomočka. Navedena ugotovitev je nepravilna in temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Dijaku pomoč pri pripravi ustreznega pripomočka ni bila zagotovljena, kot navedeno zgoraj.

-Glede kršitev pravic pri predmetu matematike tožeča stranka še izpostavlja, da iz navedb tožene stranke v izpodbijanem sklepu izhaja, da je bila uporaba pripomočkov vezana na njihovo primernost in predhodni strokovni pregled, kar naj bi bilo pri ocenjevanju znanja dopustno. Vendar s tem ni odgovorila na bistvo očitka tožeče stranke.

-Tožeča stranka ni zatrjevala, da je bila uporaba pripomočka zavrnjena zaradi njegove neprimernosti. Zatrjevala je, da kljub v Individualiziranem programu z dne 5. 3. 2026 izrecno in nepogojno priznani pravici do uporabe kartončka s koraki za reševanje nalog pri matematiki, uporaba tega didaktičnega pripomočka dijaku ni bila zagotovljena in so bila vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka izvedena brez zagotovitve in uporabe tega pripomočka, posledično pa brez upoštevanja posebnih potreb in učnih primanjkljajev dijaka. Nadalje pa tudi, da tožena stranka pripomočka dijaku ni zagotovila niti mu ni zagotovila ustrezne strokovne pomoči pri njegovi pripravi, dijak pa si pripomočka sam ni znal pripraviti niti to ni bila dolžnost njegovih staršev, ki ustreznega znanja prav tako nimajo, s tem pa je bila dijaku priznana prilagoditev dejansko onemogočena. Navedenih odločilnih dejstev tožena stranka ni ugotavljala oziroma jih ni ugotovila pravilno.

-Tožena stranka tudi ni ugotavljala dejstev, vezanih na očitek, da dijaku pri preverjanju in ocenjevanju znanja iz matematike ni bila zagotovljena pomoč pri besedilnih nalogah, niti mu ni bilo zagotovljeno, da bi lahko pri pisnem testu dodatno podal ustne odgovore oz. dodatna ustna pojasnila.

-Svetovalna delavka tožeči stranki ni nudila pomoči pri pripravi ustreznega pripomočka, dijak pa takšne pomoči ni zavrnil. Učiteljica naravoslovja je dijaku na pisnih testih dovolila uporabo didaktičnega pripomočka, vendar pa didaktičnega pripomočka dijaku ni bila pripravljena zagotoviti - pripravo je, kljub večkratnim prošnjam dijaka, zavrnila. Prav tako je zavrnila pomoč pri pripravi didaktičnega pripomočka. S strani dijaka zagotovljenega pripomočka pa tudi ni ustrezno strokovno pregledala in ga prilagodila na način, da bi bil ta za dijaka dejansko uporaben. Zaradi neodzivnosti šole je nazadnje pripomoček dijaku pripravila mama, vendar pripomoček očitno ni bil pripravljen ustrezno in dijaku ni pomagal, saj mama dijaka, kot laik, ustreznega znanja, s katerim razpolaga šola ter učitelji, nima.

-Glede napačne uporabe materialnega prava se sklicuje na ZUOPP-1. Temeljna izhodišča tega zakona so, med drugim, največja korist otroka, zagotavljanje enakih možnosti ob upoštevanju različnih potreb, individualiziran pristop, kontinuirana strokovna pomoč in zagotovitev pogojev za optimalen razvoj otroka. Skladno z ZUOPP-1 je namen individualiziranega programa izvedbena konkretizacija odločbe o usmeritvi. Individualizirani program zato ne sme zožiti pravic, ki so dijaku priznane z odločbo, niti ne sme njihovega izvajanja prepustiti vsakokratni diskrecijski presoji posameznega učitelja. Če so dijaku z odločbo in individualiziranim programom priznane prilagoditve in uporaba pripomočkov, mora šola zagotoviti, da je ta možnost dejansko in učinkovito uresničena v vseh situacijah, kjer je to zaradi primanjkljajev dijaka potrebno.

-To pomeni, da šola ne sme zgolj formalno sprejeti individualiziranega programa, temveč mora zagotoviti dejansko izvedbo vseh potrebnih prilagoditev. Šolska pravila ocenjevanja Srednje šole tehniških strok Šiška v 12. členu določajo, da se uporabljajo ustrezne oblike in načini ocenjevanja znanja ter upoštevajo sodobna pedagoška, psihološka in andragoška načela. Oblike ocenjevanja znanja so individualne ali skupinske. Ocenjevanje je lahko ustno ali pisno. V 54. členu teh pravil pa je določeno, da v primeru, da so bile dijakom kršene pravice v zvezi z ocenjevanjem znanja, lahko ravnateljica, ob ugotovljenih kršitvah pravilnika, ocene razveljavi.

-Iz ustavnih jamstev enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do izobraževanja in posebnega varstva otrok izhaja dolžnost šole, da dijaku s posebnimi potrebami dejansko zagotovi enake možnosti v izobraževalnem procesu. Enaka obravnava v takšnem primeru ne pomeni obravnave pod enakimi pogoji kot pri drugih dijakih, temveč obravnavo ob upoštevanju njegovih posebnih potreb in z izvajanjem prilagoditev, ki so namenjene izenačevanju njegovih možnosti.

-Tožena stranka je pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabila materialno pravo, ker je pravice tožeče stranke, ki izhajajo iz odločbe, IP ter zgoraj navedenih predpisov o izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, razlagala preozko ter vsebinsko napačno. Individualiziran program mora pravice dijaka ustrezno konkretizirati in omogočiti njihovo učinkovito izvajanje, ne sme pa jih omejevati, pogojevati ali prenašati obveznosti njihove izvedbe na dijaka oziroma njegove starše.

-Učitelj lahko presoja konkretno strokovno ustreznost posameznega pripomočka, ne more pa po prostem preudarku odločati, ali bo dijaku sploh omogočil prilagoditev, do katere je ta upravičen. Prav tako pa možnost predhodnega strokovnega pregleda pripomočka ni mogoče razlagati na način, da šola dijaku pri pripravi pripomočka ni dolžna nuditi strokovne pomoči, pač pa je dolžna pripomoček zgolj preveriti. Tožena stranka je namesto presoje, ali je šola zagotovila ustrezen in strokovno preverjen pripomoček, napačno presojala, ali je bila upravičena zavrniti pripomoček, ki bi ga moral pripraviti dijak sam.

-Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da je bilo izvajanje priznane prilagoditve zagotovljeno s tem, ko naj bi bila dijaku načeloma dovoljena uporaba pripomočka, ki bi ga moral predhodno pripraviti sam. Pravica do prilagoditve ne pomeni zgolj formalnega dovoljenja, da dijak uporabi pripomoček, če si ga uspe izdelati sam. Kadar dijak zaradi svojih primanjkljajev, zaradi katerih je bil sploh usmerjen, pripomočka ni sposoben samostojno pripraviti, mora šola zagotoviti ustrezne organizacijske in strokovne pogoje, da je prilagoditev dejansko izvedljiva. S tem pa je zagotavljanje pravice do prilagoditve zgolj navidezno.

-Strokovna priprava oziroma ustrezna pomoč pri pripravi pripomočka je del obveznosti šole, kadar je takšna pomoč glede na ugotovljene primanjkljaje potrebna za učinkovito izvajanje priznane prilagoditve.

-Kot to izhaja tudi iz zapisnika Zavoda za šolstvo z dne 23. 2. 2026, poudarek na ustnem ocenjevanju pomeni, da morajo imeti dijaki s priznano prilagoditvijo možnost ustne pojasnitve pisnega odgovora ter da je treba pri zaključevanju ocen večjo težo dati ustno pridobljenim ocenam. Navedeno prilagoditev je treba torej razumeti kot obveznost šole, da pri oblikovanju končne ocene ne izhaja pretežno ali izključno iz pisnih izdelkov, če ti zaradi dijakovih primanjkljajev ne pokažejo njegovega dejanskega znanja, pač pa, da se znanje dijaka preveri z ustnim načinom ocenjevanja oziroma da je pri končni oceni poudarek na ustno pridobljenih ocenah.

-Tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu izhaja iz napačnega materialnopravnega stališča, da naj bi bila prilagoditev, po kateri je pri dijaku določen poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja, ustrezno zagotovljena s tem, ko naj bi bile dijaku omogočene prilagoditve, kot je podaljšan čas pisanja, podajanje navodil, preverjanje razumevanja navodil itd., kar sicer dijaku, kot navedeno zgoraj, sicer prav tako ni bilo zagotovljeno; prilagoditev, kot jih določa IP, ne izkazuje tudi prilagoditve načina ocenjevanja znanja, ki pri tožeči stranki zahteva poudarek na ustnem ocenjevanju, kar med drugim pomeni, da bi pri določitvi zaključne ocene dijaka tožena stranka morala večjo težo dati ustno pridobljenim ocenam.

-Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo tudi, ko je sprejela stališče, da mora imeti dijak za pozitivno končno oceno pozitivno ocenjene vse pisne in ustne oblike ocenjevanja oziroma da mora pridobiti pozitivno pisno in ustno oceno. Takšno pravilo ne izhaja niti iz Šolskih pravil ocenjevanja niti iz drugega predpisa.

-Interni akti šole so hierarhično podrejeni zakonu, podzakonskim predpisom, odločbi o usmeritvi in individualiziranemu programu. Z internimi akti šole ni mogoče določati dodatnih pogojev za pridobitev pozitivne ocene brez ustrezne pravne podlage, zlasti pa ti ne morejo predstavljati podlage, s katero bi se omejevalo oziroma izničilo pravico dijaka s posebnimi potrebami do priznane prilagoditve ocenjevanja. Zahteva po enakem razmerju med pisnimi in ustnimi ocenami ter enaki teži le-teh pri določitvi zaključne ocene ne glede na posebne potrebe dijaka je v nasprotju že z 2. členom Šolskih pravil ocenjevanja, prav tako pa z zgoraj navedenimi določili ZUOPP-1, ZPSI-1, Pravilnikom o ocenjevanju znanja v srednjih šolah ter tudi samo Odločbo in sprejetim IP.

-Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi morala tožena stranka ugotoviti, da tožeči stranki priznane prilagoditve in strokovna pomoč niso bile učinkovito zagotovljene ter da način preverjanja in ocenjevanja ni upošteval vseh priznanih prilagoditev, posledično pa bi morala zahtevi za varstvo pravic ugoditi in šoli naložiti odpravo ugotovljenih kršitev.

-Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, sklep Srednje šole A. št. 60323-1/2026/23 z dne 1. 7. 2026 odpravi in zadevo samo reši tako, da se v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, kot izhaja iz zahteve za varstvo pravic dijaka z dne 29. 5. 2026 ter z dne 11. 6. 2026. Podrejeno, v primeru, da bi sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, pa tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi sodišče ugodi, odpravi izpodbijani akt in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

-Tožeča s predmetno vlogo podaja tudi predlog za izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. V izogib ponavljanju tožeča stranka naslovno sodišče zaproša, da trditve in dokazne predloge, kot navedene v zgoraj navedeni tožbi, upošteva tudi kot del trditvene in dokazne podlage tega predloga za izdajo začasne odredbe. Gre za trajajoče pravno razmerje, saj se izobraževanje, preverjanje in ocenjevanje znanja nadaljujejo tudi med upravnim sporom. Izpodbijani sklep je zavrnilne narave in se ne izvršuje tako, da bi bilo mogoče nevarnost za pravni položaj tožeče stranke odpraviti že z odložitvijo njegove izvršitve. Namen začasne odredbe v upravnem sporu je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva.

-Z IP z dne 12. 9. 2025 ter IP z dne 5. 3. 2026 je tožena stranka tožeči stranki, med drugim, priznala prilagoditev glede uporabe didaktičnih oziroma učnih pripomočkov, ustnega dopolnjevanja pisnih odgovorov, poudarka na ustnem ocenjevanju, prilagojenega podajanja navodil ter druge prilagoditve. Tožeča stranka je v zahtevi za varstvo pravic zatrjevala, da tožena stranka v IP ni ustrezno opredelila in konkretizirala z odločbo in strokovnim mnenjem Komisije priznanih prilagoditev ter ni zagotovila ustreznega in učinkovitega izvajanja priznanih prilagoditev, s čimer je kršila pravice dijaka. Posledično so v veljavi vse ocene, pridobljene na podlagi pisnih preverjanj in ocenjevanj znanja pri predmetu matematike in naravoslovja, pri katerih prilagoditve, priznane tožeči stranki, niso bile upoštevane. Posledično je bila zaključna ocena dijaka pri navedenih predmetih določena negativno, kar dijaku onemogoča napredovanje v naslednji, tj. drugi, letnik izobraževalnega programa. Prav tako pa glede na to, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni ugotovila zatrjevanih kršitev, tožeči stranki tudi na popravnih izpitih, ki so določeni za mesec avgust 2026, spornih prilagoditev ne bo zagotovila, posledično pa tožeči stranki ne bo omogočen ustrezen način preizkusa znanja, upoštevajaje ugotovljene in priznane učne primanjkljaje tožeče stranke.

-V konkretnem primeru gre za poseg v pravico tožeče stranke do izobraževanja pod enakimi pogoji. Namen odločbe o usmeritvi ter s strani šole izdanih IP je omogočiti, da lahko dijak kljub posebnim potrebam dejansko izkaže svoje znanje. Če se pisna ocenjevanja izvajajo brez priznanih prilagoditev, ocena ne odraža nujno znanja dijaka, temveč posledice primanjkljajev, ki bi jih morale prilagoditve izravnati. Stanje, ki nadalje omogoča določanje zaključnih ocen ter ocenjevanje znanja brez ustreznih prilagoditev, zato pomeni samostojen in neposreden poseg v pravico tožeče stranke do učinkovitega izobraževanja in enakih možnosti pri izkazovanju znanja. Predlagana začasna odredba neposredno ureja isto pravno razmerje, ki je predmet upravnega spora. Iz navedenega in predloženega v tožbi izhaja najmanj verjetnost, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.

-Izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske presoje in konkretne dokazne ocene glede bistvenih pravno relevantnih vprašanj, tj. ali so bili didaktični pripomočki dijaku ustrezno zagotovljeni, ali mu je bila nudena strokovna pomoč pri njihovi pripravi, ali so bile pri pisnem ocenjevanju znanja pri predmetu matematike in naravoslovja zagotovljene vse priznane prilagoditve in na kakšen način, ali so bile torej prilagoditve v IP ustrezno določene in izvajane, kot vse navedeno zgoraj. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu tudi napačno uporabila materialno pravo. Brez izdaje predlagane začasne odredbe bo preverjanje in ocenjevanje znanja tožeče stranke do pravnomočne odločitve v upravnem sporu še naprej izvajano na način, za katerega tožeča stranka s tožbo zatrjuje in dokazuje, da ne zagotavlja priznanih prilagoditev ter ne upošteva učnih primanjkljajev ter posebnih potreb tožeče stranke.

-Brez izdaje predlagane začasne odredbe, ne bo omogočeno napredovanje v naslednji letnik izobraževalnega programa, oziroma ne bo omogočeno, da bi tožeča stranka negativno zaključene ocene pri predmetu matematike in naravoslovja popravljala na način, kot je to določeno v odločbi in IP.

-S tem bo tožeči stranki onemogočena možnost napredovanja in rednega nadaljevanja izobraževanja. Tožeči stranki bo v primeru zavrnitve predlagane začasne odredbe nastala težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. Glede na naravo izobraževalnega procesa bo tožeča stranka izgubila možnost rednega nadaljevanja šolanja oziroma podredno, bo tožeča stranka izgubila možnost izvedbe preverjanja in ocenjevanja znanja na popravnem izpitu v avgustu 2026 na način, ki bo upošteval priznane in potrebne prilagoditve ocenjevanja znanja, s tem pa tudi napredovanje v naslednji letnik ter nadaljevanje izobraževalnega procesa. Tožeči stranki bo tako nastala nepopravljiva škoda, ki je upoštevaje naravo izobraževalnega procesa, ne bo mogoče popraviti za nazaj. Poznejša odprava izpodbijanega sklepa sama po sebi ne bo izničila posledic, ki bodo v vmesnem času nastale za tožečo stranko, prejšnjega stanja pa ne bo več mogoče vzpostaviti.

-Poznejša pozitivna določitev zaključne ocene pri matematiki in naravoslovju oziroma ponovitev posameznega ocenjevanja z upoštevanjem prilagoditev ne bi odpravila vseh posledic, ki bodo v vmesnem času nastale za tožečo stranko. Tožeča stranka trpi za duševno stisko brez izdaje predlagane začasne odredbe, ki bi tožeči stranki omogočila napredovanje v višji letnik ter s tem nadaljevanje izobraževanja, pa obstoji velika verjetnost, da se bo zdravstveno in psihično stanje tožeče stranke še dodatno poslabšalo ter s tem dijaku povzročila težko popravljivo škodo. V dokaz navedenega tožeča stranka prilaga Zdravniško poročilo razvojne pediatrinje, z dne 17. 6. 2026, ki potrjuje, da je zaradi neizvajanja prilagoditev s strani tožene stranke prišlo do poslabšanja psihičnega stanja dijaka, da je zahteva, da si mora dijak didaktične pripomočke pripraviti sam, v nasprotju z naravo njegovih specifičnih učnih težav ter da dijak s strani šole ne prejema ustrezne podpore pri matematiki in naravoslovju.

-Poslabšanja psihičnega stanja dijaka, izgube občutka varnosti v šolskem okolju in posledic ponavljajočega se neuspeha, ki ni posledica neznanja, temveč neustrezno prilagojenega načina ocenjevanja, ne bo mogoče odpraviti zgolj s poznejšo odpravo sklepa tožene stranke. Ker izobraževanje poteka v časovno omejenih ocenjevalnih obdobjih in šolskih letih, bo sodno varstvo, tudi v primeru, v kolikor bo tožeča stranka s tožbo uspela, prepozno. S tem pa bo nastopil položaj, ki ga želi institut začasne odredbe preprečiti, tj. da kljub formalnemu uspehu v upravnem sporu pravice v naravi ni več mogoče učinkovito uresničiti. V javnem interesu je, da se odločbe o usmeritvi izvajajo zakonito, da se dijake s posebnimi potrebami učinkovito vključuje v izobraževalni proces.

-Z začasno odredbo predlagani ukrepi od tožene stranke ne zahtevajo ničesar, kar bi bilo tuje njeni vzgojno-izobraževalni dejavnosti, pač pa gre za ukrepe, ki sodijo v okvir izvajanja odločbe o usmeritvi in individualiziranega programa. Morebitna dodatna organizacijska obremenitev šole pa ne more pretehtati nad nevarnostjo izgube šolskega leta, poslabšanja zdravstvenega stanja in nadaljnjega poseganja v pravico dijaka do izobraževanja pod prilagojenimi pogoji.

-Zato predlaga, da se toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu naloži, da tožeči stranki omogoči vključitev v pouk drugega letnika programa srednjega poklicnega izobraževanja Srednje šole A., program računalnikar. Toženi stranki se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu naloži, da tožeči stranki pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja zagotavlja prilagoditve, določene z odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 6901-1983/2016-39 (985) z dne 15. 5. 2025, strokovnim mnenjem in Individualiziranim programom z dne 5. 3.2026. Toženi stranki se naloži, da najpozneje v roku treh delovnih dni od vročitve te začasne odredbe določi strokovno usposobljeno osebo, ki bo v sodelovanju s predmetnimi učitelji in izvajalcem dodatne strokovne pomoči za tožečo stranko pravočasno pripravila oziroma ji zagotovila strokovno pomoč pri pripravi ustreznih didaktičnih pripomočkov za matematiko, naravoslovje in druge predmete, pri katerih so takšni pripomočki glede na odločbo o usmeritvi, strokovno mnenje in individualizirani program potrebni.

-Tožena stranka mora tožeči stranki in njeni zakoniti zastopnici najmanj osem delovnih dni pred posameznim napovedanim ocenjevanjem izročiti pripravljene didaktične pripomočke in ji pomagati pri učenju pravilne uporabe teh pripomočkov. Prav tako jo mora pisno obvestiti o tem, katere druge prilagoditve bodo pri ocenjevanju zagotovljene. Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu oziroma do drugačne odločitve sodišča.

-Podrejeno, v primeru, da bi sodišče primarni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, pa tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da odloči, da se toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu naloži, da tožeči stranki pri pouku, preverjanju in ocenjevanju znanja, zlasti pri izvedbi popravnih izpitov iz predmeta naravoslovje in matematika, izvedenima v avgustu 2026, zagotavlja prilagoditvr, določene z odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 6901-1983/2016-39 (985) z dne 15. 5 2025, strokovnim mnenjem in Individualiziranim programom, ki jih našteva na strani 29 tožbe v prvem odstavku.

-Toženi stranki se naloži, da najpozneje v roku treh delovnih dni od vročitve te začasne odredbe določi strokovno usposobljeno osebo, ki bo v sodelovanju s predmetnimi učitelji in izvajalcem dodatne strokovne pomoči za tožečo stranko pravočasno pripravila oziroma ji zagotovila strokovno pomoč pri pripravi ustreznih didaktičnih pripomočkov za matematiko, naravoslovje in druge predmete, pri katerih so takšni pripomočki glede na odločbo o usmeritvi, strokovno mnenje in individualizirani program potrebni.

-Tožena stranka mora tožeči stranki in njeni zakoniti zastopnici najmanj osem delovnih dni pred posameznim napovedanim ocenjevanjem izročiti pripravljene didaktične pripomočke in ji pomagati pri učenju pravilne uporabe teh pripomočkov. Prav tako jo mora pisno obvestiti o tem, katere druge prilagoditve bodo pri ocenjevanju zagotovljene. Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu oziroma do drugačne odločitve sodišča.

-V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, naj sodišče primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od sodišča dejansko zahteva nadomestitev strokovno-pedagoške presoje šole in komisije, zavrne in naj zavrne vsak zahtevek, ki bi pomenil neposredno spremembo ocen, napredovanje v drugi letnik ali operativno urejanje bodočega izvajanja pouka zunaj meja tega upravnega spora. Predlaga tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če posebna stroškovna podlaga ne bo izkazana. Podredno, če bi sodišče ugotovilo posamično procesno pomanjkljivost, naj zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Sodišče ne more samo določiti zaključnega uspeha, razveljaviti ocen po vsebini ali nadomestiti strokovne presoje učiteljev in komisije. Tožeča stranka poskuša prek upravnega spora doseči rezultat, ki ga veljavni šolski in upravno-sodni režim ne dopušča. Ocene imajo poseben režim po 81. členu ZPSI-1. Če tožeča stranka v resnici napada končni oceni pri matematiki in naravoslovju, gre za vprašanje posebnega ugovora na oceno po 81. členu ZPSI-1. Tega posebnega režima ni dopustno obiti s splošno zahtevo za varstvo pravic dijaka. Poseben postopek glede ocene ima svoje procesne predpostavke, pristojne osebe, komisijsko preverjanje in dokončnost, zato ga ni mogoče razširiti v zahtevo, naj Upravno sodišče samo določi pozitivno oceno.

-Napredovanje v drugi letnik ne gre mimo 73. člena ZPSI-1. Napredovanje v naslednji letnik je vezano na pozitivno ocenjenost iz predmetov oziroma modulov in na opravljene obveznosti programa. Če je dijak negativno ocenjen iz največ treh predmetov, zakon predvideva popravne izpite. To pomeni, da napredovanje ni posledica zatrjevanja procesnih kršitev, temveč posledica izpolnjenih zakonskih in programskih pogojev. Predlog oziroma zahtevek za vključitev v drugi letnik posega v statusne in organizacijske učinke, ki niso bili predmet sklepa komisije za varstvo pravic št. 60323-1/2026/23. Po 82. členu ZPSI-1 za vprašanja pridobitve oziroma izgube statusa dijaka odloča svet šole. Tožeča stranka zato z izpodbijanjem sklepa komisije ne more doseči odločitve, ki bi po vsebini nadomestila odločanje o statusu ali napredovanju.

-Meni, da določilo 65. člen ZUS-1 ne dopušča pedagoške substitucije. Sodišče sme odločiti v sporu polne jurisdikcije le, če narava stvari to dopušča in če podatki postopka dajejo zanesljivo podlago. Pri ocenjevanju znanja narava stvari tega ne dopušča. Sodišče lahko presoja zakonitost postopka in pravno relevantne kršitve, ne more pa samo ocenjevati znanja, določiti minimalnega standarda pri nalogi, nadomestiti strokovne presoje učitelja ali ustvariti pozitivne zaključne ocene.

-Tožbeni zahtevek v delu, v katerem meri na široko naložitev prilagoditev, določitev strokovno usposobljene osebe, pripravo pripomočkov in vnaprejšnje obveščanje o izvedbi pouka, presega presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka strokovno mnenje uporablja skoraj kot neposredno izvršljiv akt. Takšno izhodišče je pravno pretirano. Strokovno mnenje je strokovna podlaga za odločbo in pomembna usmeritev pri pripravi individualiziranega programa (IP), pravno zavezujoč okvir pa tvorita odločba o usmeritvi in zakonito pripravljen individualizirani program. Vsaka navedba iz strokovnega mnenja zato še ne pomeni samostojne izvršljive obveznosti šole. Pozitivna ustna ocena ne pomeni avtomatično pozitivne zaključne ocene. Poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju ne pomeni odprave pisnega ocenjevanja, odprave minimalnih standardov ali avtomatične pretvorbe posamezne pozitivne ustne ocene v pozitivno zaključno oceno. Prilagoditve omogočajo, da dijak znanje pokaže na ustrezen način, ne pomenijo pa, da se znanje predpostavi ali da se spregledajo neizpolnjeni standardi iz načrta ocenjevanja.

-Tožena stranka nadalje pravi, da didaktični pripomoček ni rešeni test. Dovoljen pripomoček je lahko postopkovnik, preglednica, računalo, vizualna opora ali drug zakonit pripomoček, ki dijaku pomaga organizirati reševanje in izkazati znanje. Ne more pa pomeniti kartončka z vsebinskimi rešitvami, formuliranimi odgovori ali nadomestkom za znanje. Šola je lahko dolžna pomagati pri pripravi zakonitega pripomočka, ni pa dolžna namesto dijaka pripraviti vsebine, ki je predmet ocenjevanja.

-Odločba o usmeritvi in strokovno mnenje ne izkazujeta usmeritve zaradi MAS (okrajšava za motnjo avtističnega spektra). Iz dokumentacije ni razvidno, da bi imel dijak odločbo ali strokovno mnenje zaradi avtizma oziroma motenj avtističnega spektra. Tožena stranka se na to sklicuje zato, ker Zavod RS za šolstvo za delo z dijaki z avtističnimi motnjami uporablja posebna dopolnilna navodila oziroma usmeritve, ki izhajajo iz te vrste usmeritve in iz posebnega profila potreb dijakov z avtističnimi motnjami. Takšnih navodil ni dopustno avtomatično prenesti na dijaka, ki v odločbi o usmeritvi ni opredeljen kot dijak z avtističnimi motnjami. Relevantni okvir v tej zadevi je usmeritev za dijaka s primanjkljaji na posameznih področjih učenja oziroma opis neverbalnih specifičnih učnih težav, zato se prilagoditve presojajo po dejanski odločbi, strokovnem mnenju in IP, ne po naknadno razširjenih opisih ali po navodilih za drugo kategorijo posebnih potreb.

-Šola je odločbo upoštevala, IP pripravila in posodabljala, izvajala DSP, omogočala prilagoditve in iskala strokovne usmeritve. Jedro spora je drugo: tožeča stranka želi iz pravice do prilagoditev izpeljati pravico do pozitivne ocene, razveljavitve negativnih ocen, napredovanja in izdelave vsebinskih pripomočkov, ki bi nadomestili preverjano znanje. Takšna izpeljava nima podlage v ZPSI-1 in ZUOPP-1.

-Če je dijak upravičen do prilagoditev načina dela in preverjanja, mu mora šola omogočiti prilagojene pogoje; če pa dijak kljub tem pogojem ne izkaže minimalnega standarda, šola pozitivne ocene ne sme podeliti. Prilagoditev je most do enake možnosti izkazovanja znanja, ne nadomestilo za znanje. Dokumentacija kaže, da je šola komunikacijo in vključevanje začela pred oziroma ob začetku šolskega leta. Pripravljen je bil IP po odločbi o usmeritvi; določal je prilagoditve, ki so bile nato predmet spremljanja. Mnenje profesorice matematike že jasno loči med dopustnim postopkovnikom in nedopustnim pripomočkom z rešitvami. Izveden je bil sestanek v zvezi z oblikovanjem IP in prilagoditvami, IP pa je bil posodobljen. To potrjuje, da šola IP ni obravnavala statično.

-Šola je pojasnila izvedene prilagoditve pri matematiki: enostavno računalo, do 50 % podaljšan čas, ustna pojasnitev nejasnih zapisov, jasna navodila, pregledni testi in velike tiskane črke.

-Tožena stranka nadalje pravi, da sta bili dne 29. 5. 2026 in 11. 6. 2026 vloženi zahtevi za varstvo pravic dijaka glede matematike in naravoslovja in da se je postopek končal z izpodbijanim sklepom št. 60323-1/2026/23. V nadaljevanju pa pravi, da je bilo dne 24. 6. 2026 izdano obvestilo o uspehu in evidentirane so bile ocene za šolsko leto 2025/2026, kar je dejanska podlaga za ugovore in zahteve; dne 26. 6. 2026 pa sta bila vložena ugovora na zaključni oceni pri matematiki in naravoslovju, kar sta ločena postopka ugovora na oceno, ki ju ni dopustno zliti z zahtevo za varstvo pravic. Dne 1. 7. 2026 so bili izdani sklepi št. 60323-1/2026/21, št. 60323-1/2026/22 in št. 60323­1/2026/23. Gre za tri ločene odločitve: naravoslovje, matematika in zahteva za varstvo pravic dijaka. Predmet upravnega spora je zakonitost sklepa št. 60323-1/2026/23 z dne 1. 7. 2026. Sklepa o ugovoru na zaključni oceni sta bila izdana posebej: za naravoslovje sklep št. 60323­1/2026/21 z dne 1. 7. 2026 in za matematiko sklep št. 60323-1/2026/22 z dne 1. 7. 2026. Že zato tožeča stranka ne more preko izpodbijanja sklepa 60323-1/2026/23 doseči neposredne razveljavitve ali spremembe zaključnih ocen.

-Tožeča stranka v primarnem zahtevku predlaga, naj sodišče zadevo samo reši in v celoti ugodi zahtevama za varstvo pravic, čeprav ti zahtevi vključujeta tudi razveljavitev ocen oziroma določitev pozitivne končne ocene. Tak zahtevek je v tem delu pravno preširok. Po 65. členu ZUS-1 sme sodišče odločiti v sporu polne jurisdikcije le, če narava stvari to dopušča in če podatki postopka dajejo zanesljivo podlago. ZPSI-1 dodatno loči med splošnim varstvom pravic dijaka po 78. členu, komisijo za varstvo pravic po 80. členu ter posebnim ugovorom na končno oceno po 81. členu. Če tožeča stranka v resnici napada končni oceni pri matematiki in naravoslovju, mora ostati znotraj tega posebnega režima in ne more prek postopka varstva pravic doseči, da bi Upravno sodišče samo določilo pozitivno oceno ali nadomestilo popravni izpit. To je samostojen razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka vsaj v delu, ki meri na neposredno spremembo ocen.

-Letni delovni načrt 2025/2026 določa Komisijo za varstvo pravic z mandatom do 30. 9. 2026. Komisija je odločala v sestavi: D. D., E. E. in F. F. (Srednja G.). Komisija torej ni bila določena ad hoc, ampak vnaprej in transparentno. Tožeča stranka ne navede konkretnega dejstva, iz katerega bi izhajala osebna pristranskost posameznega člana, nezakonita sestava ali nedovoljen vpliv. Dokumentacija kaže številne odzive šole, vabila k sodelovanju, komunikacijo s staršem, svetovalno službo in pridobivanje strokovnih usmeritev. Poseben šolski postopek po ZPSI-1 ni kopija splošnega upravnega postopka v polnem dokaznem režimu. Njegov namen je hitra in učinkovita notranja presoja zatrjevanih kršitev pravic dijaka. Ta namen je bil dosežen: komisija je vsebinsko obravnavala očitke in pregledala relevantno dokumentacijo.

-Tožeča stranka v zahtevkih in dokaznih navedbah večkrat poskuša strokovno mnenje postaviti ob bok odločbi o usmeritvi, kot da bi vsaka navedba iz strokovnega mnenja neposredno ustvarjala izvršljivo obveznost šole. Takšna teza je pravno pretirana. Strokovno mnenje je strokovna podlaga za odločbo in pomembna usmeritev pri pripravi IP, vendar pravice, obseg DSP ter pripomočki in prilagoditve, ki so pravno zavezujoči, izhajajo iz odločbe o usmeritvi in nato iz zakonito pripravljenega IP. Prilagoditve so obvezne, vendar ne pomenijo znižanja minimalnih standardov. Pri PPPU navodila govorijo o prilagoditvah načina posredovanja vprašanj, načinu posredovanja odgovorov, o času, organizaciji preverjanja, oblikah gradiv, tehničnih pripomočkih in prostorskih pogojih. Vse to je namenjeno temu, da dijak optimalno pokaže usvojeno znanje, ne pa temu, da se znanje predpostavi.

-Navodila poudarjajo tudi pomen usposabljanja dijaka za uporabo pripomočkov, razvoj kognitivnih in metakognitivnih strategij, samokontrole, odgovornosti in samozagovorništva. Zato je pravilen pristop, da šola dijaku pomaga pri pripravi in pregledu zakonitega postopkovnika, ne pa da mu dovoli pripomoček z rešenimi odgovori ali da namesto njega izdela vsebinske rešitve.

-Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči (v nadaljevanju: Pravilnik) dodatno potrjuje pravilnost ravnanja šole pri DSP. Po 2. členu se dodatna strokovna pomoč izvaja kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, svetovalna storitev ali učna pomoč; po 3. členu ura traja 45 minut, pomoč pa se lahko izvaja skupinsko ali individualno, v oddelku ali izven oddelka, praviloma tedensko, lahko pa tudi v strnjeni obliki in občasno.

-Posebej je pomemben 4. člen Pravilnika: skupno število ur DSP ne sme presegati pet ur tedensko, od tega mora biti vsaj ena ura svetovalnih storitev, obseg, oblika in izvajalec DSP pa se določijo z odločbo o usmeritvi. To pomeni, da šola ni bila dolžna izvajati neomejene, po enostranskih zahtevah starša razširjene pomoči, temveč pomoč v obsegu in obliki, določeni z odločbo in konkretizirani v IP.

-Pravilnik podpira tudi dokazno težo realizacije DSP: evidentiranih približno 68 ur pomoči ni mogoče odpraviti kot nepomembno formalnost. Šola je izvajala prav tisto vrsto pomoči, ki jo pravni režim pozna in ureja, ne pa nedoločene obveznosti, da bi posamezni učitelj ali zunanja strokovna oseba namesto dijaka pripravljala vsebinske rešitve za ocenjevanje. Dokument Realizacija DSP.docx izkazuje približno 68 ur pomoči: do februarja 36 ur, od februarja do junija približno 32 ur. Pri dijaku je evidentiranih 31 individualnih in 5,24 skupinskih ur v obdobju september-februar ter 26 individualnih in 5,66 skupinskih ur v obdobju marec-junij. Največ pomoči je bilo namenjene matematiki. Tožbena trditev o neizvajanju odločbe je zato v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Šola ni ravnala formalistično: IP je obstajal, bil posodobljen, pomoč je bila izvajana, prilagoditve so bile predmet komunikacije in strokovne presoje, šola pa je pridobivala tudi usmeritve Zavoda RS za šolstvo.

-Spor glede kartončka ne dokazuje kršitve. Že v mnenju profesorice matematike je zapisano, da je dijak prinesel kartonček, za katerega je sam ugotovil, da vsebuje rešitve, zato tak pripomoček pri ocenjevanju ni dopusten. Šola je dopuščala kartonček s koraki reševanja nalog, ne pa kartončka z rešenimi nalogami, številkami ali odgovori.

-Pri naravoslovju je bil dijaku omogočen nabor prilagoditev, vključno s primernimi pripomočki, tabelami, pretvorniki, kalkulatorjem, formulami in enotami ter možnostjo ustne pojasnitve nejasnih zapisov. Iz odgovora učiteljice izhaja, da je dijak v drugem ocenjevalnem obdobju pri sklopu svet snovi dosegel pozitivno pisno oceno, ni pa dosegel pozitivnega standarda pri fizikalnem oziroma naravoslovnem delu iz prvega obdobja.

-Načrt ocenjevanja je zahteval dve pisni in dve ustni oceni, vse ocene pa morajo biti pozitivne. Poudarek na ustnem ocenjevanju ne pomeni, da se pisno ocenjevanje odpravi, kadar je z načrtom ocenjevanja predvideno. Pomeni, da se ustne ocene pri zaključevanju ustrezno upoštevajo in da ima dijak možnost ustne razlage nejasnega pisnega odgovora.

-Tožeča stranka je večkrat podala očitke, šola je odgovarjala, vabila na sestanke in zadeve obravnavala. Sklep je obrazložen ter se opira na odločbo, strokovno mnenje, IP, pojasnila učiteljev, DSP in evidence ocen. IP je bil pripravljen, posodobljen in izvajan. Prilagoditve so bile izvajane. Izvedeni so bili podaljšan čas, računalo, jasna navodila, pregledni testi in možnost ustne pojasnitve nejasnih zapisov. Kartonček ni bil dovoljen. Dovoljen je dopusten postopkovnik s koraki, ne pa kartonček z rešitvami ali odgovori. Načrt ocenjevanja zahteva pozitivne pisne in ustne ocene; negativno izkazan standard se ne pretvori v pozitivnega. Tožena stranka predlaga, da sodišče vpogleda v upravni oziroma sodni spis ter v spisovno dokumentacijo tožene stranke. Zato je izpodbijani sklep zakonit in tožbo je treba zavrniti. Tožena stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

-Tožena stranka predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, ker niso izkazani pogoji iz 32. člena ZUS-1, ker predlagana odredba presega predmet upravnega spora in ker bi dejansko vnaprej odločila o glavni stvari. Podredno, če bi sodišče kljub temu štelo, da je začasna ureditev nujna, naj morebitno odredbo omeji izključno na konkretne prilagoditve pri morebitnih popravnih izpitih, skladno z veljavno odločbo ZRSŠ in IP, brez začasnega vpisa v drugi letnik in brez nalaganja šoli, da izdela vsebinske rešitve ali pripomočke namesto dijaka. Tožeča stranka zato ne more z začasno odredbo v tem sporu doseči učinkov, ki se nanašajo na neposredno spremembo oziroma razveljavitev ocen. Ocene imajo poseben režim po 81. členu ZPSI-1. Če tožeča stranka v resnici napada končni oceni pri matematiki in naravoslovju, gre za vprašanje posebnega ugovora na oceno po 81. členu ZPSI-1. Tega posebnega režima ni dopustno obiti s splošno zahtevo za varstvo pravic dijaka. Napredovanje v drugi letnik ne gre mimo 73. člena ZPSI-1. Kolikor predlog meri na statusne oziroma napredovalne učinke, ti niso predmet sklepa komisije št. 60323-1/2026/23 z dne 1. 7. 2026. Določilo 65. člena ZUS-1 ne dopušča pedagoške substitucije.

-Meni, da predlog za začasno odredbo po vsebini prejudicira glavno stvar. Predlagana začasna odredba se vsebinsko skoraj prekriva s končnim ciljem tožeče stranke: začasni vpis v drugi letnik, široka naložitev prilagoditev, določitev strokovno usposobljene osebe, priprava pripomočkov in vnaprejšnje obveščanje. To ni zgolj varovalni ukrep, temveč začasno ustvarjanje stanja, ki bi prejudiciralo glavno stvar in ga ob morebitni zavrnitvi tožbe ne bi bilo mogoče preprosto odpraviti. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je izjemen institut. Tožeča stranka mora konkretno izkazati težko popravljivo škodo, neposredno zvezo med zatrjevano škodo in izpodbijanim aktom, verjetnost potrebe po začasni ureditvi ter sorazmernost glede na javno korist in korist nasprotne stranke.

-Ustaljena upravno-sodna praksa poudarja, da splošne in hipotetične navedbe ne zadostujejo. Škoda mora biti konkretizirana po nastanku, obliki in obsegu. Če predlagana odredba po vsebini sovpada z zahtevkom v glavni stvari, mora biti sodišče posebej zadržano, saj začasna odredba ne sme postati nadomestek za meritorno odločitev. Tožeča stranka bi morala konkretno izkazati, katera neposredna, realna in težko popravljiva škoda naj bi dijaku nastala prav zaradi izpodbijanega sklepa. Splošna navedba, da bo dijak prikrajšan pri šolanju oziroma da želi napredovati v drugi letnik, za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Dijak ima na voljo redne šolske mehanizme, vključno s popravnimi izpiti in prilagoditvami iz veljavne odločbe ZRSŠ in IP. Zato zatrjevana škoda ni konkretizirana kot neodpravljiva oziroma težko popravljiva v smislu 32. člena ZUS-1. Tožeča stranka bi morala izkazati, da ji težko popravljiva škoda nastaja prav zaradi izpodbijanega sklepa št. 60323-1/2026/23 z dne 1. 7. 2026. Tega ne izkaže. Predlog za začasno odredbo po vsebini ne meri samo na začasno zadržanje oziroma ureditev posledic izpodbijanega sklepa, temveč na neposredne učinke glede zaključnih ocen, napredovanja v drugi letnik in bodočega izvajanja pouka.

-Pri odločanju o začasni odredbi mora sodišče tehtati zatrjevano korist tožeče stranke na eni strani ter javno korist, zakonito organizacijo izobraževalnega procesa in položaj tožene stranke na drugi strani. Predlog tožeče stranke tega ravnotežja ne prestane. Začasni vpis dijaka v drugi letnik bi posegel v organizacijo pouka, šolske evidence, napredovanje, ocenjevanje, izvajanje praktičnega in strokovnega dela ter odgovornost šole za zakonito izvajanje programa. Takšno stanje bi bilo ob morebitni poznejši zavrnitvi tožbe težko odpraviti, zato predlagani ukrep ni sorazmeren.

-Začasna odredba mora biti oblikovana tako, da je jasno, kaj se nalaga, komu se nalaga, v kakšnem obsegu in na kakšen način jo je mogoče izvršiti. Predlog tožeče stranke temu standardu ne zadosti. Zahteva po zagotovitvi "vseh prilagoditev” je preširoka, ker ne določa konkretnih prilagoditev, njihovega obsega, predmetov, rokov in načina izvedbe. Enako velja za zahtevo po določitvi posebne strokovno usposobljene osebe oziroma dodatnega izvajalca pomoči v treh delovnih dneh, saj predlog ne pojasni pravne podlage za tak ukrep, njegove vloge, pooblastil, razmerja do strokovne skupine, IP in odločbe o usmeritvi. Tak ukrep zato ni primeren za izdajo začasne odredbe.

-Predlagani ukrep mora ostati v mejah začasne, varovalne in reverzibilne ureditve ter ne sme dejansko pomeniti vnaprejšnje ugoditve tožbenemu zahtevku. V obravnavani zadevi bi začasni vpis v drugi letnik in nalaganje vsebinskih pripomočkov ustvarila prav tak učinek: sodišče bi še pred odločitvijo o tožbi priznalo bistveni rezultat, ki ga tožeča stranka zasleduje v glavni stvari.

-Predlog je v nasprotju tudi s sistemom Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči (Uradni list RS, št. 88/13, 108/21 in 46/23). Ta ne pozna začasnega sodnega imenovanja posebne strokovno usposobljene osebe oziroma dodatnega izvajalca šolske pomoči mimo odločbe o usmeritvi in mimo individualiziranega programa. Pravilnik dodatno določa, da se učna pomoč v izobraževalnih programih nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo lahko določi največ dve uri tedensko, svetovalna storitev pa največ eno uro tedensko. To se ujema z odločbo ZRSŠ za dijaka in ruši tezo, da mora sodišče z začasno odredbo ustvariti širši, nov ali drugačen režim pomoči. Kolikor predlog za začasno odredbo meri tudi na status dijaka oziroma na učinke napredovanja v naslednji letnik, je treba upoštevati tudi 82. člen ZPSI-1. Ta za vprašanja pridobitve oziroma izgube statusa dijaka določa pristojnost sveta šole.

-Tudi Navodila za poklicno in strokovno izobraževanje ne dajejo podlage za tako široko začasno ureditev. Potrjujejo, da program ostaja po predmetniku, vsebini, obsegu in izobraževalnem standardu nespremenjen, vrsto, obseg in načine prilagajanja pa določi šola z IP ob upoštevanju odločbe o usmeritvi. Začasna vključitev dijaka v drugi letnik ne bi bila nevtralen ali zgolj tehničen ukrep. Posegla bi v organizacijo pouka, šolske evidence, vprašanje napredovanja, ocenjevanje, izvajanje praktičnega in strokovnega dela ter v odgovornost šole za zakonito izvajanje izobraževalnega programa. Če bi bila tožba pozneje zavrnjena, bi bilo tako ustvarjeno stanje težko odpraviti, saj bi bil dijak v vmesnem času že vključen v izobraževalni proces drugega letnika, čeprav bi bilo prav vprašanje izpolnjevanja obveznosti prvega letnika še vedno sporno.

-Predlog temelji predvsem na splošni trditvi, da bo dijak prikrajšan pri šolanju. Ne konkretizira pa, katera neposredna, realna in neodpravljiva posledica naj bi nastala prav zaradi izpodbijanega sklepa št. 60323­1/2026/23 in zakaj je ne bi bilo mogoče preprečiti z rednimi šolskimi mehanizmi. Dijak ima možnost popravnih izpitov in zakonitih prilagoditev. Tožena stranka ne nasprotuje prilagoditvam iz odločbe in IP; nasprotuje pa temu, da bi se začasna odredba uporabila za znižanje minimalnih standardov, vpis v višji letnik ali izdelavo vsebinskih odgovorov namesto dijaka. Če bi sodišče kljub vsemu ocenilo, da je potrebna začasna ureditev, tožena stranka predlaga le naslednjo ozko formulacijo: dijaku se pri morebitnih popravnih izpitih omogočijo prilagoditve iz veljavne odločbe ZRSŠ in IP, zlasti podaljšan čas do 50 %, jasna in nedvoumna navodila, vizualno pregledni preizkusi, možnost uporabe dovoljenega računala, možnost ustne razlage nejasnih pisnih odgovorov in uporaba vnaprej pregledanih zakonitih pripomočkov, ki ne vsebujejo rešenih odgovorov. Takšna omejena ureditev bi varovala pravico dijaka do prilagojenega preverjanja, ne bi pa prejudicirala napredovanja, znižala standardov ali posegla v strokovno avtonomijo šole.

-Zaradi vsebine in narave zadeve in predloga za izdajo začasne odredbe v primerjavi z vsebino tožbe je sodišče odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe hkrati s tožbo. Poleg tega je sodišče upoštevalo določbo pete alineje četrtega odstavka 83. člena ZPSI-1, po katerem je o pravicah dijaka pristojni organ dolžan odločati oziroma voditi postopek hitro, v rokih, ki omogočajo dijaku uresničevanje njegovih pravic in obveznosti v zvezi z izobraževanjem.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče bo zaradi precejšne obsežnosti obeh zahtev za varstvo pravic dijaka v upravnem postopku in tudi tožbe najprej opredelilo (v prvem razdelku sodbe), katere kršitve je zatrjevala vlagateljica zahtev za varstvo pravic dijaka, ki naj bi jih storila tožena stranka in zaradi katerih tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo pravic v upravnem sporu. Tako bo utemeljitev sodišča v drugem in tretjem razdelku te sodbe glede mej dopustne presoje zakonitosti izpodbijanega akta ter načina oziroma metodologije tega preizkusa lažje razumljiva. V četrtem razdelku sodbe bo sodišče napravilo konkretno presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Temu sledi še utemeljitev zavrnitve predloga za začasno ureditev stanja na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

a.) Povzetek zahtevanega varstva in zatrjevanih kršitev pravic v upravnem postopku in v upravnem sporu:

V prvi zahtevi za varstvo pravic dijaka je zakonita zastopnica dijaka uveljavljala, da šola dijaku ni zagotovila uporabe kartončka s splošnimi koraki za reševanje nalog pri matematiki, čeprav naj bi ta obveznost izhajala iz ZUOPP-1, iz podzakonskega predpisa o ocenjevanju znanja v srednjih šolah (tudi iz šolskih pravil o ocenjevanju) in bi morala izhajati tudi iz individualiziranega programa. V nasprotju s tem naj bi učiteljica matematike od dijaka zahtevala, da si ta kartončke pripravi samostojno. Dijak je opravljal teste znanja brez kartončka in zato negativne ocene pri matematiki ne bi smele veljati. Poleg tega dijaku pri preverjanju in ocenjevanju znanja iz matematike ni bila zagotovljena pomoč pri besedilnih nalogah in da bi pri pisnem testu dodatno podal ustne odgovore oziroma dodatna pojasnila; poleg tega pri ocenjevanju naj ne bi bilo upoštevano, da je komisija v strokovnem mnenju predlagala večji poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja. Ocenjevanje pri matematiki po mnenju zakonite zastopnice dijaka zato ni bilo zakonito in s tem tudi ne napotitev na popravne izpite.

V drugi zahtevi za varstvo pravic dijaka z dne 11. 6. 2026 je zakonita zastopnica uveljavljala podobno kot pri predmetu matematike tudi pri predmetu naravoslovje in sicer, da kljub večkratnim prošnjam dijaka učiteljica ni bila pripravljena zagotoviti kartončka s koraki za reševanje nalog oziroma formulami in pretvorbami, čeprav jo je na to dijakova mama večkrat opozorila in čeprav obveznost šole za zagotovitev takega pripomočka izhaja iz (med drugim) predpisov, ki so bili omenjeni že v povezavi z zahtevo v zvezi z matematiko in bi to moralo izhajati tudi iz individualiziranega programa. Poleg tega dijaku naj ne bi bila zagotovljena pomoč pri besedilnih nalogah, ni bilo zagotovljeno, da bi pri pisnem testu dodatno podal ustne odgovore oziroma dodatna pojasnila. Kot tretje pri predmetu naravoslovje pa ni bilo upoštevan predlog za večji poudarek na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja. Zato negativne ocene niso zakonite, kakor tudi ne napotitev na popravne izpite in je predlagala razveljavitev prve pisno pridobljene ocene pri predmetu naravoslovje in popravljanje le-te in da je treba končno oceno pri predmetu naravoslovje dijaku določiti kot pozitivno.

V obeh zahtevah se je zakonita zastopnica dijaka sklicevala na načelo varovanja otrokovih koristi in načelo enakih možnosti iz ZUOPP-1, ker gre za otroka, ki je usmerjen v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo glede na primanjkljaje, ki jih ima.

Sodišče ugotavlja, da so trditve tožeče stranke glede zatrjevanih kršitev pravic dijaka v tožbi identične s trditvami iz postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa oziroma da tožnica v tožbi ne zatrjuje nečesa, kar ni uveljavljala že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. V tožbi pa je tožbeni zahtevek koncipirala tako, da je navedla, da naj sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo reši tako, da se v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, kot izhaja iz zahtev za varstvo pravic dijaka z dne 29. 5. 2026 in 11. 6. 2026, podredno, če bi sodišče primarni zahtevek zavrnilo, pa naj sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa je tožeča stranka predlagala, naj sodišče začasno do pravnomočne sodbe v upravnem sporu meritorno odloči o konkretiziranem zahtevku tožeče stranke, ki je podan v zadnjem delu tožbe.

b.) Temeljna izhodišča za sprejem tožbe v obravnavo v upravnem sporu:

Predmetni spor zadeva kritičen stik oziroma v konkretnem primeru gre očitno za (precejšen) trk na eni strani med legitimno vrednoto avtonomije učiteljskega poklica in na drugi strani legitimno vrednoto pravičnega obravnavanja otrok v procesu vzgoje in izobraževanja. V tem kontekstu pa predmetni spor odpira vprašanje, v kolikšni meri se sodišče v upravnem sporu sploh lahko spušča v „zakonitost“ ocenjevanja znanja dijaka v situaciji, ko je med strankama sporno, ali je šola na zakonit način izvrševala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami tudi v procesu ocenjevanja znanja dijaka.

Ta stik (ali trk) namreč ni značilen samo za osnovnošolsko izobraževanje, ki je po ustavi obvezno (drugi odstavek 57. člena Ustave) in se ta trk lahko stopnjuje od situacije, ko gre za učenca brez učnih težav, ki pa v procesu izobraževanja ne sme biti diskriminiran na podlagi neke osebne okoliščine (prvi odstavek 14. člena Ustave), preko situacije, ko gre za učenca z učnimi težavami (četrti odstavek 69. člena Zakona o osnovni šoli - ZOsn), do situacije, ko gre za učenca s posebnimi potrebami (drugi odstavek 52. člena Ustave

in peti odstavek 69. člena ZOsn).

Ta stik oziroma trk je možen tudi na ravni srednješolskega izobraževanja, ki ni obvezno in – enako kot pri osnovnošolskem izobraževanju - pride ta trk omenjenih dveh legitimnih vrednot na ravni srednješolskega izobraževanja lahko najbolj do izraza, ko gre za otroka s posebnimi potrebami.

V konkretni zadevi je bilo z odločbo Zavoda RS za šolstvo z dne 15. 5. 2025 odločeno, da je dijak, ki je bil mladoleten v času podaje obeh zahtevkov za varstvo pravic dijaka, upravičen do usmeritve v program srednjega poklicnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo - program računalničar, in je bil s to odločbo vključen v Srednjo šolo A., ki je javni zavod.

ZUOPP-1 nima določb o morebitnem pravnem sredstvu pred določenim organom ali celo o sodnem varstvu v postopku pred sodiščem dijaka oziroma njegovega zakonitega zastopnika v situaciji, ko ima dijak oziroma zakoniti zastopnik zahtevek, da se odločba o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami ne izvaja v skladu z zakonom in podzakonskim predpisom, ali da se izvaja izobraževalni proces tega otroka v nasprotju z odločbo o usmeritvi ali individualiziranim programom. ZUOPP-1 ima samo določbe o zahtevi za uvedbo postopka usmeritve otroka s posebnimi potrebami (na primer 25. člen), določbe o zahtevi za spremembo odločbe o usmeritvi otroka (33. člen), določbe o individualiziranem programu (na primer 36. člen) ter določbe o preverjanju ustreznosti usmeritve (39. člen). Vendar v predmetni zadevi ne gre za eno izmed teh možnih spornih situacij. Zato je glede morebitnega dostopa do sodnega varstva v tej zadevi relevanten Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju.

Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) omenja upravni spor samo v določilu drugega odstavka 82. člena. Po tem določilu je <em>„možno sprožiti upravni spor</em>“ zoper odločitev sveta šole o zahtevi za varstvo pravic v zvezi s pridobitvijo oziroma izgubo statusa dijaka. V predmetni zadevi ne gre za spor o dijaka, ki je pridobitvi ali izgubi statusa dijaka. Vendar pa določilo drugega odstavka 82. člena ZPSI-1 po sámi logiki tega določila ne pomeni, da učenec v procesu strokovnega in poklicnega izobraževanja nima dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu v zvezi z katerimi koli drugimi vrstami zahtevkov, ki sicer ne spadajo v določilo drugega odstavka 82. člena ZPSI-1. Koncept varstva zakonskih pravic, ali pravic, ki imajo ustavno raven zaščite ali pravic iz mednarodnih pogodb, v upravnem sporu temelji na drugačni interpretativni logiki.

Poglavje XI. ZPSI-1 ima naslov „<em>postopek uresničevanja in varstva pravic dijakov“. </em>Po določbi prvega odstavka 78. člena ZPSI-1, če dijak meni, da so mu v šoli kršene njegove pravice pri izobraževanju, lahko pisno zahteva, da pristojni šolski organ kršitev odpravi oziroma izpolni svoje obveznosti. Po določbi prvega odstavka 80. člena ZPSI-1 o zahtevi za varstvo pravic dijaka odloča komisija za varstvo pravic (v nadaljevanju: Komisija). To določilo ureja tudi sestavo Komisije in pravila glede izločanja članov Komisije.

Posebna določba 81. člena ZPSI-1 je namenjena <em>„ugovoru zoper končno oceno“, </em>ki jo mora dijak vložiti v 3 dneh po prejemu letnega spričevala in pritožbeni postopek v 81. členu ZPSI-1 je urejen drugače, kot v primeru zahteve za varstvo pravic dijaka iz 78. člena ZPSI-1. V primeru 81. člena gre namreč za ugovor na končno oceno oziroma ugotovitev. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik podal zahtevi za varstvo pravic dijaka po 78. členu ZPSI-1, o katerih je tožena stranka odločila z izpodbijanim sklepom, in z njim ni odločila o ugovoru na končno oceno po 81. členu ZPSI-1, čeprav je mogoče, da pride tudi do določenega prekrivanja zahtevka po 78. členu in po 81. členu ZPSI-1.<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote3sym">³</a>

To pomeni, da je s procesnega vidika za obravnavani primer relevantna določba prvega odstavka 83. člena ZPSI-1, po katerem dijak poda zahtevo za varstvo pravic v 8 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev. Tožena stranka je sprejela tožnikovo zahtevo za varstvo pravic kot pravočasno. Zato sodišče glede tega ni posebej preverjalo, ali je bila zahteva po 78. in 83. členu ZPSI-1 pravočasno vložena, čeprav ima tudi dijak oziroma njegov zakoniti zastopnik odgovornost, da na domnevne kršitve pravic dijaka pravočasno reagira zaradi omejitev za nemoteno uresničevanje pravic in obveznosti v izobraževalnem procesu glede na začetek in konec šolskega leta.<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote4sym">⁴</a>

V zvezi s postopkom na podlagi vložene zahteve za varstvo pravic dijaka določilo 83. člena ZPSI-1 med drugim določa tudi, da mora dijak dobiti možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomemben za odločanje, organ mora ugotoviti resnično dejansko stanje, pristojni organ mora o zahtevi za varstvo pravic dijaku izdati pisni sklep z izrekom in obrazložitvijo ter pravnik poukom, odločitev pa se izvrši z dnem dokončnosti sklepa (četrti, peti in šesti odstavek 83. člena ZPSI-1). Vse to so smiselne procesne garancije iz splošnega upravnega postopka. Nadalje je pomembno, da tudi zgolj na pojmovni ravni zakonodajalec v tem določilu, tako kot tudi v 78. in 80. členu ZPSI-1, izrecno uporablja izraz „pravice“ dijaka.

-Med strankama ni sporno, da ima tožeča stranka zoper izpodbijani sklep Komisije možnost vložiti tožbo v upravnem sporu, saj to izhaja tudi iz pravnega pouka v izpodbijanem sklepu. Kljub temu sodišče pripominja, da je treba določbo tretjega odstavka 82. člena ZPSI-1 po logiki koncepta učinkovitega varstva pravic razlagati tako, da je s to določbo zakonodajalec zgolj izrecno določil, da ima stranka zoper odločitev o pridobitvi ali izgubi statusa dijaka možnost sprožiti upravni spor. To pa po volji zakonodajalca pomeni, da mora v zvezi z drugimi vrstami zahtevkov sodišče v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali dijak oziroma njegov zakoniti zastopnik uveljavlja takšen zahtevek oziroma varstvo pravic ali obveznosti, da je treba ob upoštevanju določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), morebiti Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ustave ali mednarodnih pogodb, ki urejajo sodno varstvo določenih pravic, stranki priznati dostop do sodnega varstva v upravnem sporu. Zakonodajalec namreč ne more vnaprej predvideti vseh primerov, ki zahtevajo dostop do presoje zakonitosti akta šolskega organa oziroma za varstvo pravic dijaka pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Sodišče mora sicer tudi po uradni dolžnosti, torej tudi če med strankama ni sporno, kot v obravnavanem primeru, da ima tožnik pravni interes za tožbo v upravnem sporu, preveriti, ali je ta procesna predpostavka za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo izpolnjena.

-Z vidika ustave, mednarodnih pogodb in ZUS-1 je dijak v javnem izobraževalnem zavodu upravičen do sodnega varstva v postopku pred Upravnim sodiščem zoper odločitev o zahtevi za varstvo pravic po ZPSI-1, če Upravno sodišče za sprejem v vsebinsko obravnavo tožbe lahko uporabi (vsaj) eno od naslednjih pravnih podlag:

-če sodišče lahko interpretira, da je sporni akt šolskih avtoritet „dokončni“ upravni akt“, s katerimi se posega v pravni položaj dijaka (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), pri čemer je zakonodajalec usmeril sodišče v upravnem sporu, da je „upravni akt“ po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1);

-če sodišče sporne odločitve šolskih avtoritet ne uspe interpretirati v tem smislu, da ima izpodbijani akt vse v prejšnji alineji naštete karakteristike upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, potem bi dijak imel dostop do sodnega varstva zoper odločitev o zahtevi za varstvo pravic v upravnem sporu, če bi ZUOPP-1 ali ZPSI-1 to možnost izrecno predpisala, česar pa zakonodajalec v teh dveh zakonih ni storil;

-če sodišče spornega akta šolskih avtoritet ne uspe interpretirati kot upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ker zakonodajalec v ZUOPP-1 in v ZPSI-1 ni izrecno določil, da je zoper dokončno odločitev o zahtevi za varstvo pravic dijaka možen upravni spor, potem je upravni spor možen na podlagi prvega odstavka 4. člen ZUS-1, če je mogoče sporno odločitev interpretirati kot „posamični akt ali dejanje“, s katerim je organ posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine dijaka, vendar pod nadaljnjim pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo pred drugim sodiščem; v okviru te tretje možnosti mora sodišče pri interpretiranju pojma „človekovih pravic in temeljnih svoboščin“ upoštevati ne samo pravice iz Ustave, ampak tudi iztožljive človekove pravice iz mednarodnih pogodb, pri čemer sodišče posebej opozarja na procesni vidik pravice do poštenega postopka, če je mogoče zahtevku stranke pripisati t.i. civilni značaj po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP);

-če sodišče sporne odločitve ne more interpretirati v smislu nobene od prvih treh omenjenih možnosti oziroma če tožnik izrecno ne uveljavlja varstva pred nezakonitim posegom v človekove pravice in temeljne svoboščine, sodišču preostane še četrta možnost, to je, da sodišče preveri, ali je sporni akt mogoče interpretirati v smislu 1. člena ZUS-1, to je, da je v konkretnem primeru potrebno zagotoviti „sodno varstvo pravic“ dijaka, ker gre za „odločitev ali dejanje“ državnega organa, organa lokalnih skupnosti ali nosilca javnih pooblastil in pod posebnim pogojem, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno „drugo sodno varstvo“ pred drugim sodiščem.

-Iz zgoraj navedenih štirih pravnih možnosti za dostop do sodnega varstva je razvidno, da ima sodišče, tudi če ne gre za izvajanje prava EU, dovolj široke možnosti, da ZUS-1 razlaga in uporablja v skladu s temeljnimi ustavnimi in mednarodno pravnimi izhodišči za sodno varstvo v upravnem sporu. Ker predmetna zadeva ni prva s področja sporov zoper odločitve šolskih avtoritet, ki se posredno ali neposredno nanašajo med drugim tudi na ocenjevanje znanja otrok v šolah, sodišče, v nadaljevanju tega razdelka povzema, kako je dosedanja sodna praksa pristopila k interpretaciji pravice učencev oziroma dijakov do dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper različne odločitve o nenapredovanju v višji razred ali zaključnih ocenah v šolah.

-Upravno-sodna praksa je enotna v tem, da mladoletni učenec oziroma njegov zakoniti zastopnik nima(ta) dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper oceno o vrednotenju znanja pri določenem predmetu, kakor tudi ne pri ocenjevanju praktičnega izobraževanja, seveda pod pogojem, da se spor omejuje izključno na učiteljevo ocenjevanje znanja učenca, in se ne razteza morebiti tudi na izkazano domnevo o diskriminaciji pri ocenjevanju na podlagi osebnih okoliščin ob ocenjevanju. Na podlagi omenjene sodne prakse velja splošno načelo, da je ocenjevanje znanja in v tem smislu pedagoški in vzgojni proces strokovna dejavnost in stvar avtonomije učiteljev in zato ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v sodnem postopku pred Upravnim sodiščem.

-Sodna praksa o tem, da predmet upravnega spora ne more biti strokovno ocenjevanje dejavnosti nekega posameznika, se je namreč na splošno prenašala iz drugih pravnih področij, kjer je tudi šlo za različne oblike ocenjevanja, kar je strokovno opravilo specifičnih poklicev in strok, in zato takšno ocenjevanje ne more biti predmet presoje s strani sodišča z vidika zakonitosti takšnega ocenjevanja. S takšnim pristopom je Upravno sodišče - tudi v skladu z voljo zakonodajalca - spoštovalo profesionalno avtonomijo strok oziroma specifičnih poklicev.

-Vendar pa je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1418/2026 ugotovilo, da je treba biti pri tem stališču bolj specifičen, kar velja tudi za obravnavani upravni spor. Dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala ali pa ni bilo priložnosti, da bi razlikovala med različnimi možnimi situacijam, ko gre na primer za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca v osnovni šoli med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca v prvem ali drugem izobraževalnem obdobju v osnovni šoli, ali ko je sporno, ali je srednja šola na zakonit način izvajala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami tudi v postopkih ocenjevanja znanja takega otroka.

-Razvoj pravne regulacije na področju šolstva je šel namreč v smer precejšnje normiranosti – zelo verjetno tudi z legitimnim ciljem po zagotavljanju enake (pravične) obravnave učencev z elementi pozitivne diskriminacije za otroke, ki so lahko obremenjeni z določenimi bolj ali manj objektivnimi okoliščinami, na katere imajo manj ali celo nič vpliva. To se je zgodilo tudi na področjih, ki so bile v preteklosti v znatnejši avtonomiji učitelja. S tem so zakonodajalec in za njim izvršilna veja oblasti s podzakonskimi akti o ocenjevanju ter Zavod RS za šolstvo s tem, ko izdaja odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, začeli omejevati možne nezaželene negativne učinke avtonomije učiteljskega poklica, zaradi česar je prišlo do večje normiranosti učnega procesa s ciljem zagotavljati otrokom v javnih osnovnih in srednjih šolah čim bolj enake možnosti razvoja. V ta okvir lahko v določenih primerih spada tudi ocenjevanje in hkrati odločanje o (ne)napredovanju učenca v višji razred osnovne šole, glede na to, da je že zakonodajalec v določilu člena 80. ZOsn dal pristojnemu ministru pooblastilo, da predpiše podrobnejše določbe o ocenjevanju in napredovanju učencev v višje razrede, kakor tudi odločanje o zahtevah za varstvo pravic dijaka v zvezi z ocenjevanjem dijaka s posebnimi potrebami, kateremu je bila izdana odločba o usmeritvi; zakonodajalec je namreč tudi v tem primeru dal v četrtem odstavku 9. člena ZUOPP-1 ministru pristojnost, da obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči uredi s pravilnikom, ki je nadalje izpeljal zakonski koncept, da se dodatna strokovna pomoč za premagovanje primanjkljajev ovir oziroma motenj določi otroku „na podlagi njegovih potreb“ (druga alineja drugega odstavka 5. člena Pravilnika).

-To je relevantno za Upravno sodišče, ki (bi) mora(lo) pri obravnavanju tovrstnih tožb upoštevati, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom in da javno-pravni subjekti izdajajo posamične akte, s katerimi posegajo v pravni položaj posameznikov, v skladu ne samo z zakonom, ampak tudi v skladu s podzakonskimi predpisi (tretji odstavek 120. člena Ustave in 153. člen Ustave).

-Zato mora sodišče v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se pritožbeni ugovor oziroma tožbeni ugovor stranke nanaša na tisti del oziroma vidik izobraževanja, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del izobraževanja, ki je lahko – če gre za dokončen posamičen akt – predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora. Na ta način je Upravno sodišče presojalo zakonitost primerljivega izpodbijanega akta s področja šolske zakonodaje že pred več kot 10 leti.

-Pomembna specifičnost konkretnega primera je v tem, da se varstvo pravic dijaka po 78. členu ZPSI-1 lahko prekriva z ugovorom na končno oceno po 81. členu ZPSI-1, če gre za situacijo, kot je obravnavana, in v kateri je med strankama sporno, ali je šola izvrševala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami na zakonit način v smislu vprašanja, ali je otrok s posebnimi potrebami imel zagotovljeno strokovno pomoč in podporo, ki mu je bila dodeljena z odločbo o usmeritvi in z individualiziranim programom tudi tekom preverjanja znanja pri določenem predmetu.

-Na tej točki pa ne gre več samo za avtonomno in strokovno učiteljevo oceno o tem, ali ima otrok minimalno potrebno znanje, da dobi pozitivno (zaključno) oceno pri predmetu, ampak gre posredno, podrejeno oziroma posledično preko presoje o zakonitosti izvrševanja odločbe o usmeritvi, dejansko lahko tudi za vprašanje „zakonitega“ ocenjevanja znanja takšnega otroka s posebnimi potrebami. Razumljivo je, da se v tem okviru sekundarno, podredno vprašanje „zakonitosti“ ocenjevanja znanja zgolj posledično navezuje na primarno vprašanje, četudi sodišče samega ocenjevanja ne preverja z vidika zakonitosti ocene, ampak presoja samo, ali se je odločba o usmeritvi izvrševala na zakonit način. Treba je upoštevati, da gre v prvi vrsti in samo za varstvo pravice iz drugega odstavka 52. člena Ustave, tudi za načelo varovanja otrokovih koristi (prva alineja prvega odstavka 4. člena ZUOPP-1) in še bolj specifično tudi na vidik otrokovega socialnega razvoja in s tem povezanim njegovim dojemanjem lastne identitete in integritete (v smislu prve in šeste alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI).

-Zato po mnenju sodišča v tej zadevi ni potrebna posebna pravna analiza o tem, ali je izpodbijani akt tožene stranke v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Kajti nedvomno gre namreč za „odločitev“ javnopravnega subjekta v smislu 1. člena ZUS-1, ki je tudi „posamična“ in „dokončna„ v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave, in prizadeva tožnikove pravice oziroma pravne interese oziroma je tožena stranka „odločila o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih“ tožnika v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave; tožeča stranka pa tudi uveljavlja sodno varstvo pravic oziroma pravnih koristi, ki naj bi šle dijaku na podlagi ZUOPP-1 v smislu 1. člena ZUS-1, prvega odstavka 157. člena Ustave ter 23. člena Ustave (tudi v zvezi s konceptom zahtevka civilnega značaja iz 6. člena EKČP). Kot že rečeno, je treba ob tem upoštevati zlasti pravico dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave in pravice staršev iz prvega odstavka 54. člena Ustave, po kateri imajo starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, in ki se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, pravico do dostopa do sodnega varstva v tem upravnem sporu. Obe ti dve pravici sta iztožljivi.

-Pravica dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave se navezuje tudi na obvezujoče ustavno načelo socialne države iz 2. člena Ustave. Legitimni element načela socialne države je namreč tudi pozitivna diskriminacija (socialno, funkcionalno) šibkejših, tako da v morebitnem privilegiranju socialno šibkejših Ustavno sodišče ne vidi nedovoljene diskriminacije, ampak uveljavitev načel socialne države, tudi lahko s ciljem zagotavljanja dejanske enakopravnosti.

-Da ima tožeča stranka brez dvoma dostop do sodnega varstva v upravnem sporu izhaja tudi iz razlage mutatis mutandis določil 78. in 83. člena ZPSI-1, ki jo je podalo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 206/2021 z dne 3. 11. 2021. Zaradi tega preizkus z vidika koncepta civilne pravice iz 6. člena EKČP v tem primeru niti ni potreben.

-V drugih pravnih situacijah, ko je sodišče sprejelo v vsebinsko presojo tožbe, ki so nanašale na procese vzgoje in izobraževanja, je sodna praksa za podlago večinoma upoštevala tretji odstavek 3. člen ZUP, v skladu s katerim se ZUP uporablja tudi v primerih, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, in tudi drugi odstavek 2. člena ZUP, po katerem se šteje, da gre za upravno zadevo tudi, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari in da gre v tovrstnih zadevah za odločanje po prostem preudarku. To pomeni, da je sodna praksa do sedaj večinoma preko določila tretjega odstavka 3. člena ZUP prišla do tega, da ima učenec v nekaterih primerih dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi prve možnosti od štirih zgoraj navedenih možnosti po ZUS-1. S tem sodna praksa ni spremenila zakonodajalčeve volje na primer iz 60.a člena ZOsn ali iz določbe 83. člena ZPSI-1, ki je relevantna v konkretnem primeru, v katerem je zakonodajalec predpisal procesne garancije, ki so značilne za splošni upravni postopek, upravni spor pa je izrecno omenil zgolj v 82. členu ZPSI-1. Kot bo razvidno iz naslednjega razdelka sodbe, s tem sodna praksa ni v ničemer omejila strokovne avtonomije učiteljev bolj, kot je to avtonomijo omejil zakonodajalec, izvršilna veja oblasti s podzakonskimi akti, ali Zavod RS za šolstvo, ki dijaku izda odločbo o usmeritvi oblasti zaradi omenjenih pravnih načel, ampak gre zgolj za vzpostavljanje večje javne odgovornosti izvajalcev učnega procesa pri odločitvah o ocenjevanju dijakov, katerim je izdana odločba o usmeritvi po ZUOPP-1.

b.) Standardi oziroma kriteriji (strogosti) za presojo zakonitosti dokončnega posamičnega akta Komisije za varstvo pravic dijaka, kateremu je izdana odločba o usmeritvi po ZUOPP-1:

-V zvezi s standardi in kriteriji glede metodologije (strogosti) presoje zakonitosti izpodbijanih aktov na področju izobraževanja je Upravno sodišče že zavzelo stališča v sodbi v zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024 (odst. 75-78), ki se je nanašala na dokončno odločitev o nenapredovanju učenca v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, kjer je bilo predmet spora med drugim tudi vprašanje, ali so se prilagoditve in dopolnilni pouk izvajali, in v sodbi v zadevi I U 1418/2026 z dne 10. 8. 2026 (odst. 87-93), kjer je šlo za standarde in kriterije glede strogosti presoje zakonitosti akta, ki je bil izdan učencu z učnimi težavami v osnovni šoli. Zato bo sodišče te standarde in kriterije prilagodilo pravni situaciji, ko gre za dijaka srednje šole, ki mu je bila izdana odločba o usmeritvi po ZUOPP-1, in je v zadevi sporno, ali se je ta odločba izvrševala na zakonit način tudi v postopku preverjanja znanja dijaka.

-Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, to je zlasti z vidika zadostne obrazloženosti odločitve in možnosti, da je stranka lahko uveljavljala svoje argumente v postopku pred izdajo dokončnega akta in se učinkovito branila, kar pomeni, da mora organ v dokončni odločitvi pretehtati in v dokazno oceno vključiti tudi argumente stranke (v smislu 146. člena ZUP), je pogojena s pomenom ustavne pravice dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Po tej določbi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To je iztožljiva človekova pravica, ki se povezuje s pravico staršev, da imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (prvi odstavek 54. člena ustave). Tudi to je iztožljiva človekova pravica. Obe se povezujeta s pravico otroka oziroma načelom iz že omenjenega določila člena 3(1) Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP in drugega odstavka 6. člena MKOP, po kateri se države pogodbenice zavezujejo, da bodo v največji možni meri zagotovile otrokov razvoj. Določba člena 3(1) MKOP pravi, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi in zakonodajna telesa, „otrokove koristi glavno vodilo.“ V zvezi s pravno interpretacijo oziroma konkretnimi pravnimi implikacijami tega načela se je Upravno sodišče opredelilo že v sodbi v primerljivi zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024, ko je šlo sicer za razlago določbe petega odstavka 69. člena ZOsn. Upravno sodišče je tam povzelo, da ima določba člena 3(1) MKOP trojno funkcijo oziroma trojni pravni pomen, kar je sicer Upravno sodišče vneslo v upravno-sodno prakso že leta 2018.

-Po splošnem komentarju Odbora OZN za otrokove pravice št. 14 ima načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. V tem elementu gre lahko za določeno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila.

-Zaradi te trojne funkcije določila člena 3(1) MKOP pomeni, da na primer preveč posplošeno in standardizirano sklicevanje organa šole, da je v največjo otrokovo korist, če bo imel najprej možnost zaradi ponavljanja razreda pridobiti minimalne standarde znanja, zato da bo lahko dobil osnove za nadgradnjo znanja v višjem razredu, ali da bo s ponavljanjem dobil nove možnosti za razvijanje socialnih vezi in boljšo samopodobo, lahko v praksi povsem izniči pomen tega načela.

-Sodna praksa je zato v večini zadev do sedaj izpeljala, da pridejo v tovrstnih upravnih sporih v poštev obveznosti šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP; ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V dokončnem posamičnem upravnem aktu mora biti odločitev konkretno utemeljeno, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je organ sprejel odločitev, ki jo stranka v nadaljevanju izpodbija. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo. To je zelo pomembno in je Upravno sodišče kontinuirano poudarjalo v teh upravnih sporih. Kajti, če šolski organi zgolj formalistično ciljajo na zadovoljitev naštetih standardov v zvezi z splošnim upravnim postopkom, potem to v ničemer ne koristi ne učencem v njihovem procesu izobraževanja in vzgoje; za učitelje navedeno pomeni zgolj nepotrebno, a precejšnje birokratsko obremenjevanje njihovega profesionalnega dela; javnost, vključno s starši, izgubijo zaupanje v izobraževalne institucije in v načelo, da je posameznik res nosilec nekih pravic; in izobraževalna organizacija zamudi priložnost za spremembe v smeri izboljševanja organizacijsko-komunikacijske kulture in profesionalizacije storitev. V javno dostopni bazi sodb iz upravnega spora v tovrstnih zadevah namreč prevladujejo sodne odločbe, s katerimi je bilo tožbam v tovrstnih zadevah ugodeno, ker izpodbijani akti niso bili obrazloženi do te mere, da presoja zakonitosti odločitev šolskih organov s strani Upravnega sodišča niti ni bila možna.

-Ob upoštevanju vsega navedenega, ker so navedene pravice in načela povezana s tožbenim ugovorom, da tožena stranka v konkretnih okoliščinah primera ni izvajala odločbe o usmeritvi na zakonit način, sodišče vprašanje zakonitosti izvrševanja odločbe o usmeritvi in individualiziranega programa presoja po strogi metodi.

-V odvisnosti od narave spornega razmerja oziroma odprtih vprašanj dejanske narave in starosti oziroma zrelosti otroka sodišče v teh zadevah upošteva tudi, ali je otrok dobil pravico do izjave v postopku, preden je izpodbijani akt izdan. Po določilu 12. člena MKOP „države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.“

-V vsebinska vprašanja, to je o ustreznosti in primernosti izbire pripomočkov in prilagoditev, pa se sodišče v okviru presoje zakonitosti akta, kot je obravnavani, seveda ne spušča, ker je to v avtonomni sferi Zavoda RS za šolstvo na podlagi mnenja strokovne komisije, če se v postopku očitno ne izpostavijo tudi vprašanja o pravočasnem preverjanju ustreznosti usmeritev v program po 39. členu ZUOPP-1. Enako se sodišče tudi ne spušča v samo kakovost konkretnega izvrševanja odločbe o usmeritvi oziroma v to poseže zgolj s testom očitne (ne)razumnosti. Sodišče se v okviru te presoje zakonitosti tudi ne spušča v samo ocenjevanje dijaka, vendar pa je že po naravi stvari logično, da ima ugotovitev sodišča o nezakonitem izvrševanju odločbe o usmeritvi lahko posledice na ocenjevanje dijaka.

c.)Konkretna presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa:

-Ob presoji zakonitosti izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka prav ne samo glede očitka o procesnih kršitvah, ampak tudi glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava.

-Tožena stranka je v bistvenem delu zmotno razlagala in uporabila materialno pravo in sicer določbo drugega odstavka 10. člena ZUOPP-1, šesto alinejo tretjega odstavka 30. člena ZUOPP-1, drugi odstavek 7. člena ZUOPP-1, v navezavi na določbo drugega odstavka 52. člena Ustave RS glede ključnega spornega vprašanja med strankama, to pa je, ali je bil v konkretnem primeru dijak dolžan sam izdelati in predložiti kartonček s koraki za reševanje, ki je bil v individualiziranem programu (IP) z dne 5. 3. 2026 določen kot ena od metod oziroma strategij pomoči. Stališče, da je bil dijak dolžan samostojno izdelati omenjeni kartonček namreč v pretežni meri izhaja iz odgovora tožene stranke na tožbo in bo sodišče najprej obravnavalo ta element spora.

-Po določbi prvega stavka v drugem odstavku 10. člena ZUOPP-1 „pripomočke, brez katerih se otroci s posebnimi potrebami ne morejo vključiti v program vzgoje in izobraževanja, zagotovi ustanovitelj javnega zavoda“, če jim ti niso zagotovljeni z drugimi predpisi in če otrok zaradi objektivnih razlogov istega pripomočka ne more uporabiti doma in v vzgojno-izobraževalnem zavodu.

-Pristojni organ odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami izda na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje (prvi odstavek 30. člena ZUOPP-1). V strokovnem mnenju „se opredeli vrsto in stopnjo primanjkljaja ovire oziroma motnje“ ter se „na podlagi ugotovljenih vzgojno-izobraževalnih potreb otroka“ poda predlog njegove usmeritve v ustrezen vzgojno-izobraževalni program. Že zaradi teh določb ne more biti nobenega dvoma, da je avtonomija učiteljev glede odločitve, v kolikšni meri je iz vzgojno-izobraževalnih ciljev priporočljivo in uresničljivo, da otrok določene pripomočke za to, da je vključen v vzgojno-izobraževalni proces pod enakimi pogoji, za posamezen predmet izdela ali pripravi samostojno, zelo omejena. Odgovor na postavljeno vprašanje je namreč odvisen od narave primanjkljaja oziroma motenj, ugotovljenih s strani strokovne komisije, ki je za ugotavljanje primanjkljajev ali motenj strokovno usposobljena. Če zaradi vrste pripomočka in narave primanjkljaja ali motnje dijaka ni mogoče od dijaka pričakovati, da bo pripomoček, ki je opredeljen v individualiziranem programu, pripravil sam, mu mora pri tem pomagati učitelj tega predmeta in ni dovolj, če učitelj zgolj preveri, ali je predložen pripomoček, ki ga je pripravil otrok sam, sprejemljiv in ustrezen, in tudi ni stvar avtonomije učitelja, da lahko (sam) oceni, da bi bilo bolj vzgojno ali v skladu z izobraževalnimi cilji, če bi si otrok pripomoček izdelal sam. V ta (slednji) namen je zakonodajalec predpisal postopek preverjanja in usmeritve v program iz 39. člena ZUOPP-1.

-Glede na jasno voljo zakonodajalca v drugem odstavku 10. člena ZUOPP-1, ki izhaja že iz samega besedila določbe, in ki je odgovornost za zagotovitev pripomočkov dal ustanovitelju zavoda, in upoštevajoč koncept usmerjanja otrok s posebnimi potrebami ter vlogo strokovne komisije, drugačna razlaga prava ni mogoča in tudi ni potrebno kakšno dodatno utemeljevanje od že navedenega.

-Kljub temu sodišče zaradi pomembnosti razčiščevanja mej med avtonomijo učiteljevega poklica in konceptom ustavnih pravic in načel, ki pripadajo posamezniku, vendarle dodaja, da je v tej zvezi sicer relevantno tudi določilo šeste alineje tretjega odstavka 30. člena ZUOPP-1, po katerem se z odločbo o usmeritvi odloči o pripomočkih, ki „morajo biti zagotovljeni za vzgojo in izobraževanje“.

Predhodna ugotovitev specifičnih potreb otroka v neposredni povezanosti s strokovno ugotovljenimi primanjkljaji ali motnjami je nepogrešljiva faza za uresničevanje načela varovanja otrokovih koristi (prva alineja prvega odstavka 4. člena ZUOPP-1) in načela enakih možnosti ob hkratnem upoštevanju različnih potreb otroka (tretja alineja prvega odstavka 4. člena ZUOPP-1). Po določbi drugega odstavka 7. člena ZUOPP se otrokom s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, „<em>glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje lahko prilagodi organizacija, način preverjanja in ocenjevanja znanja,</em> <em>napredovanje, časovna razporeditev pouka ter zagotovi tudi dodatna strokovna pomoč.“ </em>Enako določa tudi druga alineja drugega odstavka 5. člena Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami.<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote31sym">³¹</a> Brez upoštevanja teh (pod)zakonskih določb ni možno uresničevanje ustavne pravice iz drugega odstavka 52. člena Ustave, po katerem ima otrok z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, kar je tudi odraz načela socialne države iz 2. člena Ustave.

Dejstvo, da je strokovna skupina v individualizirani program zapisala, da „<em>si pripomočke dijak pripravi samostojno, profesor pa jih strokovno</em> <em>pregleda in odobri“, </em>ne more vplivati na zgoraj opredeljen zakonski in ustavno-pravni koncept vključevanja otroka s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalni proces na podlagi enakih možnosti, upoštevajoč primanjkljaje in motnje otroka pri izobraževanju, ki jih je ugotovila strokovna komisija.

Tožena stranka je torej zmotno razlagala pravo, da ni bila dolžna ugotavljati, ali morda dijak zaradi njegovih specifičnih primanjkljajev in motenj ni zmožen samostojno pripraviti omenjenega kartončka kot pomoči pri pouku in preverjanju znanja. Tožena stranka je zmotno štela, da je svojo zakonsko in ustavno obveznost izpolnila s tem, da je izhajala iz učiteljeve avtonomije, ki najbolje ve, kaj je z vidika spodbujanja samostojnosti primerno glede priprave spornega kartončka in je zgolj preverila in zavrnila predložene primere kartončkov, ki jih je otrok izdelal sam oziroma ob pomoči matere, kot neustrezne.

Napačna uporaba prava v navedenem okviru ima za posledico, da je izpodbijani akt tudi bistveno pomanjkljivo obrazložen v smislu 2. in 3. točke točka prvega odstavka 214. člena ZUP<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote32sym">³²</a>, saj v izpodbijanem sklepu ni navedeno ničesar glede objektivne (ne)zmožnosti, da bi otrok lahko samostojno izdelal omenjeni kartonček. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi niti omenjeno nobeno pravno določilo iz ZUOPP-1 niti iz Pravilnika/2013 ali iz ZUP.<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote33sym">³³</a>

Vendar pa ima izpodbijani akt še eno drugo bistveno pomanjkljivost v zvezi s kartončkom, zaradi katere se izpodbijanega akta niti ne da preizkusiti. Če iz odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka meni, da bi moral dijak samostojno pripraviti in predložiti ustrezen kartonček, da ga učitelja odobrita, pa je obrazložitev izpodbijanega sklepa koncipirana drugače kot odgovor na tožbo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je namreč vsaj osemkrat navedeno, da iz pregledane dokumentacije izhaja, da so učitelji dijaka spodbujali k pripravi pripomočkov, a da se dijak v vseh primerih ni odzval na ponujene oblike pomoči. V enem od teh osmih primerov je navedeno, da je bila pomoč ponujena tudi konkretno za kartonček s koraki za reševanje nalog, a je dijak ni izkoristil; sicer pa je tožena stranka v obrazložitvi sklepa uporabila množinsko obliko - „didaktični pripomočki“, čeprav je bila sporna le zagotovitev omenjenega in konkretnega kartončka. Na dveh mestih v izpodbijanem sklepu tožena stranka pravi, da iz zapisnika svetovalne storitve s predstavnikom zavoda RS za šolstvo razvidno, da dijak kartonček „<em>pripravi sam oziroma ob strokovni podpori šole“ </em>– kar je, kot že rečeno, razumljivo in tudi v skladu z zakonom, a če ga otrok ni zmožen pripraviti sam, ga pripravi ob strokovni podpori šole.

Razlika med obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in odgovorom na tožbo je bistvena, ker gre za dve povsem drugačni situaciji - če je bila pomoč pri izdelavi kartončka dijaku ponujena, pa je ni hotel izkoristiti, ali pa če je tožena stranka štela, da mora kartonček dijak pripraviti samostojno, učitelj pa ga lahko samo odobri. Za razčiščevanje teh dveh nasprotij oziroma za razčiščevanje, ali je res dijak dobil možnost(i), da mu učitelj pomaga pri izdelavi kartončka, če ga sam ni zmožen pripraviti na ustrezen način, bi dijak skupaj z njegovo zakonito zastopnico moral dobiti priložnost, da se glede tega izjasni in da tožena stranka to razčisti preden, je odločila o zahtevah. Njegova starost je taka, da aktivira pravico do izjave dijaka, ki tako postane subjekt in ne zgolj objekt pravnega postopka še posebej, ker bi o ključni sporni okoliščini vedel povedati ravno on, kakor tudi učitelja pri predmetu matematika in naravoslovje.

Tako pa tožeča stranka ni imela dejanske možnosti, da bi se v postopku izrekla in branila ob smiselni uporabi 146. člena ZUP. Po prvem odstavku 146. člena ZUP (v povezavi s prvim odstavkom 9. člena ZUP in prvim odstavkom 138. člena ZUP) ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Po drugem odstavku tega istega določila, stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Po tretjem odstavku tega določila mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti med drugim tudi, „<em>da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče“ </em>(5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Zakonita zastopnica dijaka te možnosti ni imela, čeprav iz podatkov v spisu izhaja, da je kontinuirano opozarjala toženo stranko na pravne določbe in na določeno razlago tudi odločbe o usmeritvi in individualiziranega programa glede odgovornosti šole za zagotovitev vseh pripomočkov, tudi predmetnega kartončka. V tej zvezi sta pomembni tudi specialni določbi v četrtega odstavka 36. člena ZUOPP-1<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote34sym">³⁴</a> in četrta alineja četrtega odstavka 83. člena ZPSI-1<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote35sym">³⁵</a> glede pravice do izjave.

Napačna uporaba prava v zvezi s spornim kartončkom s koraki za reševanje nalog in zgoraj navedeni procesni kršitvi glede pravice do obrazložene odločbe in pravice izjave oziroma obrambe, preden je odločba izdana, veljajo tako za izpodbijano odločitev glede predmeta matematike kot tudi naravoslovja, in se tako nanašajo na 2. in 5. točko izreka izpodbijanega sklepa. Ker med strankama ni sporno, da je kartonček s koraki za reševanje nalog bila določena metoda oziroma strategija za pomoč dijaku tudi pri izkazovanju znanja pri predmetih matematika in naravoslovje pri pisnih testih, in ker tožena stranka tudi ni oporekala tožnici, da so vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka pri predmetu matematika in tudi pri naravoslovju bila izvedena brez uporabe omenjenega kartončka s koraki za reševanje nalog, to posledično pomeni, da sta nezakoniti tudi tretja in četrta točka izreka izpodbijanega sklepa, s katerima je bila zahteva za razveljavitev pisno pridobljenih ocen pri matematiki oziroma zahteva za določitev zaključne ocene pri matematiki izključno na podlagi ustno pridobljene ocene zavrnjena, in s katero je bila zavrnjena zahteva za ponovno preverjanje znanja pri matematiki.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je tudi očitno razvidno, da je tožena stranka zgolj navidezno odgovorila na ugovor zakonite zastopnice dijaka, ki je uveljavljala, da ni bila upoštevana prilagoditev glede večjega poudarka na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja. Glede tega je tožena stranka v obrazložitvi zgolj navedla, da je Komisija predlagala prilagoditev v smislu poudarka na ustnem ocenjevanju, kar pa po ključnem argumentu tožene stranke ne pomeni, da pisno ocenjevanje ni dopustno ali da so pisno pridobljene ocene neveljavne. S tem tožena stranka ni odgovorila stranki oziroma iz obrazložitve sodišče ne more razbrati, kako je tožena stranka uresničevala odločbo o usmeritvi, ki v četrtem odstavku na strani 3 odločbe z dne 15. 5. 2025 govori o „<em>prilagoditvi organizacije, načina preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanja /.../, </em>pri čemer je strokovna komisija v svojem mnenju zapisala, da predlaga „<em>poudarek na ustnem preverjanju</em> in ocenjevanju znanja“.<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote36sym">³⁶</a> Tudi v individualiziranem programu je navedeno, da je poudarek na ustnem ocenjevanju, da pa mora otrok dobiti pozitivne pisne in ustne ocene. To se namreč navezuje na ugovor v zahtevi za varstvo pravic dijaka in na metodo navedeno v individualiziranem programu, da ima dijak možnost ustne pojasnitve pisnega odgovora. Z utemeljitvijo, da pisno ocenjevanje ni nedopustno, tožena stranka ni odgovorila na ugovor vlagateljice zahteve. Glede tega je imela tožeča stranka v upravnem postopku zgolj navidezno možnost do izjave oziroma obrambe, preden je bil izpodbijani akt izdan. Gre za kršitev omenjenih določb 146. člena ZUP v povezavi z določbo četrtega odstavka 36. člena ZUOPP-1 in četrto alinejo četrtega odstavka 83. člena ZPSI-1.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in sicer t.i. podrednemu zahtevku tožeče stranke, saj pavšalna tožbena navedba, naj sodišče reši zadevo tako, da se v celoti ugodi zahtevku kot izhaja iz zahtev za varstvo pravic dijaka z dne 29. 5. 2026 in 11. 6. 2026, zaradi njene nedoločnosti in sklicevanjem na neko drugo pravno sredstvo ne more biti zahtevek v upravnem sporu, ki bi ga sodišče lahko sprejelo. Poleg tega pa narava stvari ne dopušča (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), da bi sodišče v tej zadevi tudi zaradi narave kršitev po vsebini odločalo o kakšnem drugem zahtevku, kot je zahtevek na odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. in 3. točke in posledično 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Pristojni organ mora izdati izdati nov upravni akt brez odlašanja oziroma čim prej od dneva, ko prejme to sodbo. Pri tem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

V ponovljenem postopku bo morala komisija v odločitvi tudi bolj jasno navesti, kot v izpodbijanem sklepu, kjer v prvi točki izreka izpodbijanega akta navaja, da z izpodbijanim sklepom obravnava zahtevi za varstvo pravic dijaka z dne 9. 6. 2026 in 17. 6. 2026, med tem ko v odgovoru na tožbo navaja, da je bil z izpodbijano odločbo končan postopek, ki se je začel z zahtevama z dne 29. 5. 2026 in 11. 6. 2026;<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote37sym">³⁷</a> in tudi iz tožbe tožeče stranke izhaja, da naj bi komisija odločala o zahtevah z dne 29. 5. 2026 in 11. 6. 2026.<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote38sym">³⁸</a> Če je torej v prvi točki izreka izpodbijanega sklepa tožena stranka navedla, da s tem aktom tožena stranka združuje in obravnava zahtevi z dne 9. 6. 2026 in 17. 6. 2026, ker ju je na ta dan prejela, kar je najbolj verjetno, mora to biti tudi jasno razvidno iz dokončnega posamičnega akta.

Tožbeni ugovor glede netransparentnosti sestave komisije ni vplival na presojo sodišča. Iz sklepa Komisije za varstvo pravic dijakov bi sicer morala biti razvidna sestava komisije glede na to, da 80. člen ZPSI-1 ureja pravila glede sestave komisije. Vendar ta pomanjkljivost v izpodbijanem aktu ni razlog za ugoditev tožbi, kajti tožeča stranka, ob upoštevanju odgovora na tožbo, ni izkazala domneve, da je bila komisija nezakonito sestavljena.

Sodišče je razsodilo v zadevi brez zaslišanja zakonite zastopnice dijaka oziroma izvajanja kakšnih dokazov, to pomeni brez javne glavne obravnave v smislu 23. člena Ustave. Sodišče namreč lahko odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med strankama sporno, pa je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Glede na čas začetka novega šolskega leta je bistveno hitrejše odločanje na seji senata kot na glavni obravnavi tudi v največjo otrokovo korist. Zaradi tega in narave ugotovljenih kršitev sodišče tudi ni pozivalo dijaka, če se želi izreči v tej zadevi v sodnem postopku. Sodišče je pri tem imelo v vidu tudi kriterije za ustno zaslišanje tožeče stranke na glavni obravnavi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal (App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, sodba pa postane pravnomočna z njeno izdajo in vročitvijo strankam, pri čemer je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki zadevajo postopek, ni izkazana potreba za začasno ureditev stanja do izdaje pravnomočne sodbe, kot je predlagala tožeča stranka. Ni verjetnosti, da bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, ki jo glede na obseg, v okviru katerega je sodišče presojalo zakonitost izpodbijanega akta, ne odvrača že ta sodba. Na tej podlagi je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljen (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1)

Obrazložitev k tretji točki izreka:

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. ZUS-1 v 3. odstavku 25. člena določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

--------------------

1Po tej določbi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.

2O tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1418/2026 z dne 10. 8. 2026.

3To izhaja tudi iz možne kombinacije določil prvega odstavka 79. člena, četrtega odstavka 80. člena, tretjega odstavka 81. člena in četrtega odstavka 81. člena ZPSI-1.

4Glej določbo drugega odstavka 83. člena ZPSI-1.

5Glej drugi odstavek 36. člena ZUS-1 in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 153/2011 z dne 18. 5. 2011, odst. 14.

6V spodnjih štirih alinejah Upravno sodišče ne upošteva situacije, ko gre za izvajanje prava EU, ko pride v poštev praksa Sodišča EU glede dostopa do sodnega varstva na podlagi 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in sekundarnem pravu EU, kajti v predmetni zadevi tožena stranka in sodišče ne izvajata prava EU.

7Po določbi druge ga stavka iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 o zakonitosti drugih aktov, ki niso upravni akti, odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

8O kriterijih za opredelitev zahtevka, ki mu je mogoče pripisati t.i. civilni značaj po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glej sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 58/2025 z dne 5. 2. 2025, odst. 47.

9Sodišče je te (enake) štiri možnosti mutatis mutandis opredelilo tudi v sodbo v zadevi I U 118/2026 z dne 10. 8. 2026, kjer je šlo za učenca v osnovni šoli z učnimi težavami (glej odst. 66-68) s to razliko, da je v omenjeni sodbi natančneje obravnavalo tudi ustavne podlage v širšem smislu za navedene štiri možnosti.

10Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1947/2013 z dne 25. 2. 2015, odst. 12; III 214/2018 z dne 20. 9. 2018, odst. 20; III U 174/2019 z dne 27. 8. 2019, odst. 16; I U 1276/2024 z dne 26. 7. 2024, odst. 20; III U 154/2024 z dne 21. 8. 2024, odst. 45; II U 235/2024 z dne 27. 9. 2024, odst. 26 in tam omenjene sodne odločbe Vrhovnega sodišča še iz let 2008 in 2009.

11Glej na primer sklep Upravnega sodišča v zadevi IV U 208/2010 z dne 9. 11. 2010 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 153/2011 z dne 18. 5. 2011, odst. 10-14 in I Up 321/2010, 15. 12. 2010, odst. 9.

12Glej sodbo v zadevi I U 1418/2026 z dne 10. 8. 2026 odst. 71.

13Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1947/2013 z dne 25. 2. 2015, odst. 13.

14Odločbi Ustavnega sodišča U-I-303/96, 27. 2. 1997, odst. 6 in U-I-260/98, 9. 11. 2000, odst. 6.

15Odločba Ustavnega sodišča U-I-298/96, 11. 11. 1999, odst. 15. Natančneje o vsebinski opredelitvi načela socialne države v sodni praksi glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1211/2023 (področje osebne asistence) z dne 28. 4. 2025 (odst 42-64).

16Glej odstavke 10-12 tega sklepa Vrhovnega sodišča, kjer je šlo za varstvo pravic otrok v zvezi z nošenjem zaščitnih mask med poukom, Vrhovno sodišče pa je potrdilo zavrženje tožbe na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker tožeča stranka predhodno ni izkoristila pravnega sredstva za varstvo pravic po 83. členu ZPSI-1, preko katerega bi po mnenju Vrhovnega sodišča lahko prišla do tožbe v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.

17Sodba Upravnega sodišča v zadevi: II U 235/2024 z dne 27. 9. 2024, odst. 19-21 in v tej sodbi citirana druga sodna praksa. Glej tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah: III U 154/2024, 21. 8. 2024, odst. 36-37, 39; I U 1276/2024, 26. 7. 2024, odst. 16; III U 174/2019, 27. 8. 2019, odst. 15; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; I U 1947/2013, 25. 2. 2015, odst. 12-13; I U 1231/2013, 25. 9. 2013, prvi odstavek obrazložitve. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 26/2026 z dne 9. 3. 2026 (odst. 13-17) potrdilo stališče Upravnega sodišča, da je odločitev učiteljskega zbora o nenapredovanju učenca v višji razred t.i. temporarna odločba, to je odločba z veljavnostjo za določen čas, ki učinkuje samo do začetka naslednjega šolskega leta, kar ima po mnenju Vrhovnega sodišča vpliv oziroma posledice na oblikovanje tožbenega zahtevka.

18Glej odstavek 163 te sodbe.

19Glede slednjega standarda glej na primer (mutatis mutandis) sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 288/2025 z dne 28. 2. 2025, odst. 42, 52-54. V tej zadevi je šlo za izključitev otroka iz srednje šole zaradi vzgojnega ukrepa.

20Glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi III U 154/2024 z dne 21. 8. 2024, odst. 41.

21To določilo se nanaša na (ne)napredovanje otroka v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom.

22Glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 27/2018, 9. 8. 2018, odst. 95; I U 743/2020, 2. 9. 2020, odst. 51-53, I U 1195/2023, 1. 9. 2023, odst. 55.

23UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4

24Ibid. tč. 1A/6b, str. 4.

25Ibid. tč. 1A/6c, str. 4.Četudi v tem primeru ne gre za izvajanje in uporabo prava EU, ni povsem brez pomena, da je tudi Veliki senat Sodišča EU že sprejel v svojo sodno prakso mnenje Odbora ZN o otrokovih pravicah in to kljub temu, da EU formalno-pravno ni prenesla (inkorporirala) MKOP v pravni red EU (glej: M.A., C-112/20, odst. 43). Veliki senat Sodišča EU je zavzel stališče, da se izraz „koristi otroka“ iz člena 3(1) MKOP nanaša hkrati na materialno pravico, načelo razlage in postopkovno pravilo (K. L., C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 73).

26Kot primer takšnega pavšalnega sklicevanja šolskih organov in posledične intervencije sodišča glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024, odst. 96-98.

27Sodba Upravnega sodišča v zadevi: II U 235/2024 z dne 27. 9. 2024, odst. 19-21 in v tej sodbi citirana druga sodna praksa. Glej tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah: III U 154/2024, 21. 8. 2024, odst. 36-37, 39; I U 1276/2024, 26. 7. 2024, odst. 16; III U 174/2019, 27. 8. 2019, odst. 15; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; I U 1231/2013, 25. 9. 2013, prvi odstavek obrazložitve.

28Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1276/2024, 26. 7. 2024, odst. 18; II U U 235/2024, 27. 9. 2024, odst. 22; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 13; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 13; I U 1231/2013, 25. 9. 2013, predzadnji odstavek obrazložitve.

29Glej mutatis mutandis sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 288/2025 z dne 28. 2. 2025, odst. 59.

30Glej ibid. odst. 78.

31Uradni list RS, št. 88/13 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: Pravilnik/2013.

32Po teh določbah mora obrazložitev upravnega akta obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov.

33Po določbi 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba.

34Po tej določbi morajo biti v pripravo in spremljanje individualiziranega programa vključeni starši ter otrok s posebnimi potrebami, upoštevaje njegovo zrelost in starost. Individualiziran program je potrebno najmanj v vsakemvzgojno-izobraževalnem obdobju evalvirati in ga po potrebi spremeniti.

35Po tej določbi je v postopku odločanja o dijakovi zahtevi oziroma pravicah in

obveznostih pristojni organ dolžan, preden odloči o zahtevi, dijaku dati možnost, da se izjavi o

vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje.

36Glej četrti odstavek na strani 2 strokovnega mnenja z dne 27. 2. 2025.

37Glej 7. alinejo pod točko III na strani 4 odgovora na tožbo.

38Glej prvi odstavek pod točko I. tožbe na strani 2 ter prvo točko tožbenega zahtevka na strani 21 tožbe.