Jedro

Trditveno in dokazno breme, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice), je na toženki. Vendar je tudi tožnik tisti, ki mora dokazati svojo trditev, da je zavarovalni primer nastal, tj. da je bil škodni dogodek bodoč, negotov in neodvisen od njegove volje. Treba je torej upoštevati, da je pravna usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi moralo biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti, temveč le z dokaznim standardom pretežne verjetnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti 1.578,68 EUR revizijskih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi te revizijske odločbe.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo zavarovalnine za delovni stroj, ki je bil zavarovan pri toženki in je bil v požaru v celoti uničen. Navajal je, da je izbruhnil ogenj na zadnjem desnem delu delovnega stroja, kjer se nahaja kovinski podstavek z akumulatorjem oziroma smiselno, da je prišlo do vžiga na električni inštalaciji. Toženka je ugovarjala, da zavarovalni primer ni nastal oziroma da je tožnik sam povzročil škodni dogodek – požar. Na to namreč kaže tudi okoliščina, da je bil zavarovan delovni stroj SM tip 405/10 letnik 2007, vreden 477.000,00 EUR, izkazalo pa se je, da je bil uničen stroj tip 305 starejšega letnika v vrednosti 42.000,00 EUR, na katerega je bila nameščena napačna ploščica. Prav tako je bil tožnik direktor družb, katerih poslovanje je predmet kazenskih preiskav.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 41.958,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (do 477.900,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo plačilo 1.044,97 EUR pravdnih stroškov toženke. Ocenilo je, da toženka ni dokazala, da je škodni dogodek prirejen. Izvedenec sicer vzroka požara ni mogel zanesljivo ugotoviti, vendar nastanka kratkega stika ni izključil. Toženkine navedbe o poslovanju tožnika, njegovih podjetij ter začetek kazenskih preiskav zoper tožnika pa ne zadoščajo za zaključek, da je požar posledica prirejenega škodnega dogodka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tožniku naložilo plačilo 1.928,90 EUR pravdnih in 939,00 EUR pritožbenih stroškov toženke. Po opravljeni pritožbeni obravnavi je ugotovilo, da je izvedenec kot možen vzrok škodnega dogodka izključil samovžig. Ta je namreč mogoč le, ko naprava obratuje, stroj pa je dalj časa miroval. Kot edina možna vzroka požara je izvedenec izpostavil nameren požig ali kratek stik, ki bi ga povzročili glodavci, vendar je možnost minimalna. Zaključilo je, da je toženka z izvedenskim mnenjem dokazala, da škodni dogodek ni nastal na način, ki ga je zatrjeval tožnik, s čimer je nanj prevalila dokazno breme. Ker slednji ni dokazal, da je prišlo do zavarovalnega primera, toženkina obveza plačila zavarovalnine ni podana. Prav tako škoda ni nastala na zavarovanem predmetu - delovnemu stroju Soilmec tip 405/10, serijska št. 97273, letnik 2007, temveč je nastala na stroju Soilmec tip SM 305, starejše izdelave.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Kot bistveno navaja, da trditev o vzroku požara (tj. da je prišlo do samovžiga) ni postavil, saj vzroka ni poznal. Trdil je le, da je izbruhnil ogenj in je prišlo do vžiga na električni inštalaciji stroja. Sodišče druge stopnje je torej zmotno razlagalo tožnikovo trditveno podlago in prekršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Četudi bi navedel, da je prišlo do samovžiga, mu ne more iti v škodo dejstvo, da se je v dokaznem postopku izkazalo, da sta edina možna vzroka požara nameren požig ali kratek stik. Poudarja, da je trditvenemu bremenu zadostil že z navedbo, da je prišlo do požara, dogodek pa je tudi dovolj natančno opisal. Ni mu mogoče naložiti tako hudega bremena, da bi moral pred postavitvijo izvedenca navesti vzrok požara. Po mnenju revidenta je stališče izpodbijane sodbe, da ni zadostil dokaznemu bremenu, napačno. Sodišče je prekršilo 7. člen ZPP, ker tožnikovih kasnejših trditev ni upoštevalo. Opozarja, da 12. točka obrazložitve ni jasna oziroma ne vsebuje odločilnih razlogov. Sodišče namreč zapiše, da stroj SM 305 ni bil predmet zavarovanja, vendar iz teh dejstev zaključka ne napravi. Ker ne ugotovi, da je prišlo do prevare – namerne neresnične prijave zavarovalnih okoliščin, ni jasno, zakaj je dejstvo relevantno in kakšna je posledica. Zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče meni, da je bila pogodba sklenjena s prevaro, bi morala toženka zahtevati razveljavitev pogodbe oziroma bi se v primeru nenamerne zmotne prijave okoliščin le zmanjšala zavarovalnina. Poudarja, da je toženka stroj pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe pregledala. Zato ni podlage za zavrnitev zahtevka zgolj zato, ker je pri sklenitvi pogodbe prišlo do napačne navedbe stroja.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnikovi očitki kršitve 7. člena ZPP niso razumljivi. Pritožbeno sodišče tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožnik ne bi podal zadostnih trditev o škodnem dogodku, temveč zato, ker je v skladu s pravili o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) po opravljeni pritožbeni obravnavi zaključilo, da zavarovalni primer ni nastal. Trditveno in dokazno breme, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice), je na toženki. Vendar je tudi tožnik tisti, ki mora dokazati svojo trditev, da je zavarovalni primer nastal (212. člen ZPP), tj. da je bil škodni dogodek bodoč, negotov in neodvisen od njegove volje (922. člen OZ). Treba je torej upoštevati, da je pravna usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi moralo biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti, temveč le z dokaznim standardom pretežne verjetnosti1. 8. Ker je toženka svoje trditve o nenastanku zavarovalnega primera dokazala za pretežno verjetne, je pritožbeno sodišče v skladu z 215. členom ZPP presodilo, da je dokazno breme prešlo na tožnika. Toženka je namreč zadostno stopnjo dokazanosti svojih trditev dosegla na podlagi izvedenskega mnenja in posrednih dokazov. Izvedenec sicer zanesljivega vzroka požara ni mogel ugotoviti. Je pa kot edina možna vzroka požara izpostavil bodisi nameren požig bodisi kratek stik, ki bi ga povzročili glodavci, kar je ocenil za malo verjetno. Kot vzroke požara pa je izključil tako samovžig, kakor tudi samodejen kratek stik, ki bi nastal s pregretjem električnih vodnikov. Do tega v obravnavanem primeru ni moglo priti, ker je stroj dalj časa miroval. Pri dokazni oceni je pritožbeno sodišče poleg izvedenskega mnenja upoštevalo tudi dejstvo, da je bil zavarovan delovni stroj SM tip 405/10 letnik 2007, vreden 477.000,00 EUR, izkazalo pa se je, da je bil uničen stroj tip 305, starejšega letnika, v vrednosti zgolj 42.000,00 EUR, na katerega je bila nameščena napačna ploščica.

9. Nepojasnjen vzrok požara (pri čemer je edini resen vzrok nameren požig, medtem ko je delo glodavcev malo verjetno) ter okoliščina, da je bil v požaru uničen drug stroj, z nameščeno napačno ploščico, je pritožbenemu sodišču omogočilo sklep, da je toženka s stopnjo prepričanja dokazala, da zavarovalni primer ni nastal. Da bi bil požar posledica namernega požiga tretje osebe, tožnik niti ni zatrjeval. Tovrstna škoda v skladu z dopolnilnim strojelomnim zavarovanjem tudi sicer ni krita2. Toženka je torej z izvedencem in posrednimi dokazi svoje trditve o neobstoju zavarovalnega primera dokazala in prenesla dokazno breme na toženca, ki pa mu ni zadostil. Zato je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

10. Ker je na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da zavarovalni primer ni nastal, zavarovalnica tožniku ni dolžna izplačati zavarovalnine (921. člen OZ) in je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi3. Revizijsko sodišče je toženki priznalo 1.274,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3300), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV (284,68 EUR po tar. št. 6007) znaša 1.578,68 EUR. Tožnik je dolžan toženki povrniti 1.578,68 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS, in sicer sodbo II Ips 125/2008 z dne 3. 6. 2010, sklep II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004, sodba II Ips 402/2007 z dne 13. 5. 2010, sklep II Ips 125/2008 z dne 3. 6. 2010, sklep II Ips 515/2009 z dne 3. 12. 2009 in sodba II Ips 436/2005 z dne 21. 6. 2007. 2 3. člen določa, da je krita škoda, ki je posledica neposrednega delovanja električnega toka (kratkega stika, atmosferske in druge preobremenitve, električnega toka ipd.), medtem ko je škoda, ki nastane zaradi dejanj tretje osebe iz zavarovanja izključena. 4. člen namreč izključuje škodo, ki nastane zaradi nevarnosti iz 4. in 5. člena splošnih pogojev. 3 Ur. l. RS, št. 67/2008, ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).