Jedro

Namen zastavne pravice je zavarovanje upnikove terjatve za primer, da ta ob zapadlosti ne bo plačana, ker pa je šlo za večkratno zastavo denarnih sredstev na varčevalni knjižici tožene stranke, je imela tožeča stranka na podlagi 136. člena SPZ pravico, da se poplača z denarnimi sredstvi na varčevalni knjižici tožene stranke najprej iz naslova neplačanega kredita D. B. s.p., šele nato po iz naslova neplačanega kredita tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, VL 98713/2010-2 z dne 26. 7. 2010 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.046,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 dalje do prenehanja obveznosti in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 66,00 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku navedenega roka dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v višini 518,68 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku navedenega roka.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je imela tožeča stranka pravico, da svojo terjatev do D. B. s.p. poplača iz sredstev na varčevalni knjižici tožene stranke. Tožeča stranka takšne pravice poplačila iz vseh razpoložljivih sredstev na varčevalni knjižici toženke za terjatev do D. B. s.p. ni imela. Na podlagi zastavne pogodbe z dne 19. 11. 2002 so bila zastavljena sredstva na varčevalni knjižici toženke v znesku 1.500.000,00 SIT kot zavarovanje terjatve tožeče stranke do D. B. s.p. po kreditni pogodbi z dne 19. 11. 2002. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je znesek 1.500.000,00 SIT zapisan v zastavni pogodbi le informativne narave, kar je v nasprotju z 2. členom Pogodbe o zastavi denarnih sredstev na varčevalni knjižici z dne 19. 11. 2002, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. Zastavna pogodba nima določbe, po kateri bi tožena stranka zastavila vsa razpoložljiva sredstva na varčevalni knjižici, ki bi se na varčevalni knjižici kadar koli nahajala. Zastavna pogodba z dne 19. 11. 2002 je bila pripravljena s strani tožeče stranke, zato je treba nejasna določila na podlagi 83. člena Obligacijskega zakonika(1) razlagati v korist druge stranke. Tožena stranka je prava neuka stranka, ki ji ob sklenitvi zastavne pogodbe ni bilo pojasnjeno, da zastava zajema vsa sredstva na varčevalni knjižici. Tožena stranka je bila ob sklenitvi zastavne pogodbe z dne 19. 11. 2002 prepričana, da v zavarovanje kredita D. B. s.p. zastavlja 1.500.000,00 SIT. Besedna zveza „trenutno stanje“ je nejasna in zahteva dodatna pojasnila, da bi banka lahko posegla po vseh denarnih sredstvih na računu tožene stranke. S tem, ko je tožeča stranka iz varčevalne knjižice tožene stranke izvedla dva negotovinska odliva v znesku 5.000.000,00 SIT in nato 1.745.000,00 SIT, je bila neupravičeno obogatena na škodo tožene stranke, zato bi morala odliv sredstev, ki presega zastavljeni znesek 1.500.000,00 SIT, upoštevati pri poplačilu svoje terjatve do tožene stranke po kreditni pogodbi z dne 23. 12. 2002. 3. Pristojnost za sojenje je bila na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku,(2) pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Tožena stranka je s tožečo stranko sklenila kreditno pogodbo št. KRP02-1262 dne 23. 12. 2002, istega dne pa še pogodbo o zastavi tolarskih sredstev št. ZPK-28/2002, na podlagi katere je tožena stranka za zavarovanje denarne terjatve iz kreditne pogodbe št. KRP02-1262 zastavila kot zastavitelj za dobo enega meseca tolarska sredstva na svoji varčevalni knjižici v višini glavnice najetega kredita, ki je znašala 5.000.000,00 SIT s pripadajočimi rednimi zamudnimi obrestmi. Iz pogodbe o zastavi tolarskih sredstev z dne 23. 12. 2002 stanje denarnih sredstev na varčevalni knjižici tožene stranke na dan sklenitve te pogodbe ni bilo razvidno. Denarna sredstva na varčevalni knjižici tožene stranke v času sklenitve zastavne pogodbe z dne 23. 11. 2002 so bila že obremenjena z zastavno pravico po pogodbi o zastavi denarnih sredstev z dne 19. 11. 2002, ki jo je sklenila tožena stranka za potrebe zavarovanja kredita njenega očeta D. B. s.p. po kreditni pogodbi št. 11-KGKV-2002-0779 z dne 19. 11. 2002, po kateri je tožeča stranka očetu tožene stranke odobrila kredit v višini 357.450,00 EUR. Iz zastavne pogodbe z dne 19. 11. 2002 izhaja, da je bilo stanje denarnih sredstev na dan 19. 11. 2002 na varčevalni knjižici tožene stranke 1.500.000,00 SIT, prvo sodišče pa je pravilno razlagalo določbo 2. člena citirane pogodbe, da se za zavarovanje denarnih terjatev tožeče stranke ne zastavlja le 1.500.000,00 SIT, kot zmotno zatrjuje pritožba, ker iz citiranega člena zastavne pogodbe izhaja, da gre le za označbo trenutnega stanja na njenem bančnem računu. Navedena določba ni nejasna, še manj pa, da bi lahko spravila toženo stranko v zmoto, glede njene obveznosti iz te pogodbe, še posebej glede na vsebino prvega odstavka 2. člena zastavne pogodbe, v katerem je jasno opredeljena njena obveznost, da za zavarovanje denarne terjatve njenega očeta, ki je povzeta v 1. členu zastavne pogodbe, tožena stranka zastavlja kot zastavitelj v dobro banke denarna sredstva na varčevalni knjižici. V zastavni pogodbi ni določbe, ki bi pritrdila navedbam tožene stranke, da zastavlja denarna sredstva le v višini trenutnega stanja na varčevalni knjižici.

7. Tudi ob upoštevanju določbe 83. člena OZ ni mogoče priti do drugačnih ugotovitev, kot jih je naredilo sodišče prve stopnje, ki je pravilno interpretiralo 2. člen pogodbe o zastavi denarnih sredstev z dne 19. 11. 2002 in pri tem pravilno izpostavilo, da zapis zneska 1.500.000,00 SIT predstavlja le stanje sredstev na dan 19. 11. 2002, ki je informativne narave, zato navedeni zapis ne pomeni, da je tožena stranka kot zastaviteljica zastavila le sredstva v višini 1.500.000,00 SIT. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je namen zastavne pravice zavarovanje upnikove terjatve za primer, da ta ob zapadlosti ne bo plačana, ker pa je šlo za večkratno zastavo denarnih sredstev na varčevalni knjižici tožene stranke, je imela tožeča stranka na podlagi 136. člena Stvarnopravnega zakonika pravico, da se poplača z denarnimi sredstvi na varčevalni knjižici tožene stranke najprej iz naslova neplačanega kredita D. B. s.p., šele nato po iz naslova neplačanega kredita tožene stranke. Zmotne so zato pritožbene trditve, da je bila tožeča stranka s poplačilom 5.000.000,00 SIT z dne 5. 12. 2003 in s poplačilom 1.745.000,00 SIT z dne 29. 11. 2004 obogatena in da zato nima pravne podlage za poplačilo, kot ga uveljavlja v tožbenem zahtevku.

8. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.