Jedro

Sklepanje o tem, ali so se obdolženci združili zato, da bi kradli, je pravno sklepanje, ki temelji na ugotovljenih dejstvih konkretne zadeve, pri čemer je treba upoštevati, da se v pripornih zadevah ne zahteva gotovost ugotovljenih dejstev, temveč zadošča, da iz zbranih dokazov izhaja utemeljen sum, da so se obdolženci združili prav z namenom, da bi kradli.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18. 4. 2016 odredil pripor zoper obdolženega D. V. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika in zagovornikov soobdolženih A. V. in D. L. s sklepom z dne 22. 4. 2016 zavrnil kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da Vrhovno sodišče tej zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je preiskovalni sodnik zmotno zaključil, da so se obdolženci združili zato, da bi kradli, ter da je o tem v sklepu navedel nejasne razloge, zaradi česar je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in prekršen kazenski zakon glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja. Nadaljnjo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da izpodbijani sklep nima razlogov o zakonitosti izvajanja videonadzora v prostorih trgovin in da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil pregled videoposnetkov opravljen skladno z določbami 219.a člena ZKP. Sodišče je tudi brez podlage zaključilo, da so obdolženci pristali na to, da bodo posneti. Po stališču zagovornika so posnetki videonadzora prima facie nezakoniti in nedovoljeni dokazi. Ker se izpodbijana sklepa preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata v odločilnem delu in v škodo opira na te dokaze, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev 20. člena Ustave, ker odreditev pripora ni niti nujna in neizogibno potrebna niti sorazmerna, ter kršitev 200. in 201. člena ZKP, ker objektivne okoliščine, na katerih je sodišče utemeljilo ponovitveno nevarnost obdolženca, niso podane. Enako velja tudi za razloge o begosumnosti obdolženca.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da izpodbijana sklepa sodišča vsebujeta konkretno oceno dejstev in vse potrebne razloge o obstoju utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, o pripornih razlogih begosumnosti ter ponovitvene nevarnosti in o oceni sorazmernosti pripora. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil dne 19. 5. 2016. Odgovoru vrhovne državne v celoti nasprotuje in vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti, pri čemer ponovno izpostavlja, da je sodišče sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, utemeljilo na podlagi prima facie nezakonitih dokazov.

B.

5. Sklepanje o tem, ali so se obdolženci združili zato, da bi kradli, je pravno sklepanje, ki temelji na ugotovljenih dejstvih konkretne zadeve, pri čemer je treba upoštevati, da se v pripornih zadevah ne zahteva gotovost ugotovljenih dejstev, temveč zadošča, da iz zbranih dokazov izhaja utemeljen sum, da so se obdolženci združili prav z namenom, da bi kradli. Njihov dogovor se mora nanašati na več tatvin, ki naj bi jih izvršili. Če ne gre za vnaprejšnji dogovor, temveč se storilci vsakokrat posebej dogovorijo za storitev nove tatvine, potem ne gre za kaznivo dejanje po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, temveč za stek kaznivih dejanj tatvine.(1) Dejstva, ki jih je v izpodbijanem sklepu ugotovil preiskovalni sodnik, po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklepanje, da so se obdolženci združili z namenom izvrševanja kaznivih dejanj tatvine. Zagovornikovim navedbam, da so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni, pa tudi ni mogoče pritrditi. Kolikor zagovornik izpodbija dejanske zaključke preiskovalnega sodnika, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

6. Na zagovornikove navedbe, da so video posnetki nadzornih kamer prima facie nezakoniti dokaz, je odgovoril že zunajobravnavni senat, ko je presodil, da ne gre za na prvi pogled nezakonite dokaze ter zagovorniku pojasnil, da bo presoja zakonitosti dokaza lahko predmet dokazovanja v naslednjih fazah kazenskega postopka. Vrhovno sodišče se s presojo zunajobravnavnega senata strinja. Zato zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker imata izpodbijana sklepa razloge o odločilnih dejstvih, pa tudi ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Sodišču tudi ni mogoče očitati neustrezne presoje objektivnih okoliščin o ponovitveni nevarnosti obdolženca, ki se mu očita storitev istovrstnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih s soobdolženima storil v kratkem časovnem obdobju in na enak način, pri čemer naj bi soobdolženci delovali predrzno in tatvine izvrševali tekom dneva, pred očmi prodajalcev. Z navedbami o majhni vrednosti odtujenih stvari, pa zagovornik ne uveljavlja procesne kršitve, ampak izpodbija dejanske ugotovitve sodišča v izpodbijanih sklepih, kar ni dopustno.

8. Tudi na zagovornikove navedbe, da obdolženec ni begosumen, je ustrezno odgovoril že zunajobravnavni senat, ki je pritrdil razlogom v sklepu preiskovalnega sodnika, da obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže nobena okoliščina. Glede na predpisano kazen do petih let zapora za kaznivo dejanje, katerega storitev se očita obdolžencu, in glede na vsebino kazenske ovadbe, ki kaže na to, da obdolženci sodelujejo v še nedoločeni obliki kriminalne dejavnosti in bi jim člani te skupine lahko pomagali pri skrivanju in izogibanju kazenskega pregona v Sloveniji, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je obdolženec begosumen. Kolikor pa zagovornik navaja, da drugih sostorilcev ni, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

9. V izpodbijanem sklepu preiskovalnega sodnika ugotovljene okoliščine nujno terjajo odreditev pripora zoper obdolženca, zato navedbi zagovornika, da pripor ni neogibno potreben oziroma, da je sodišče kršilo načelo sorazmernosti ter 20. člen Ustave, ni mogoče pritrditi.

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Deisinger, mag. Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 377.