Jedro

Trenutek uveljavitve SZ je odločilen za presojo, ali je bilo stanovanje lastninjeno po določilu 112. čl. SZ, po katerem so druge družbene pravne osebe postale lastnice družbenih stanovanj, na katerih imajo pravico uporabe. Pri tem okoliščina, da gre za civilnopravno osebo (gasilsko društvo) nima vpliva na njeno nadaljnjo dolžnost iz 117. čl. SZ. Lastninjenje stanovanj je namreč uredil SZ.

Zakon o gasilstvu pa v 1. odst. 48. čl. ureja lastninjenje premičnega in nepremičnega premoženja, ki je namenjeno gasilstvu in s katerim upravljajo gasilska društva ob uveljavitvi tega zakona. Vpis v zemljiško knjigo je bil opravljen v teku tega pravdnega postopka po samem zakonu, lastninska pravica pa se pridobi po samem zakonu izven primerov, ki jih ureja ZTLR, tudi v primerih, ki jih določa zakon (21. čl. ZTLR), zato bo treba presoditi, ali in na podlagi katerega zakona jo je druga tožena stranka pridobila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki s tožnico skleniti prodajno pogodbo za podstrešno stanovanje v zgradbi na ... po določilih Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki urejajo privatizacijo stanovanj, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta ji dolžni pod enakimi pogoji namesto tega omogočiti nakup trisobnega stanovanja ali dvosobnega stanovanja z dvema kabinetoma. Obenem je tožeči stranki še naložilo povrnitev pravdnih stroškov nasprotni stranki.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče uvodoma ugotovi (kar je bilo v postopku nesporno), da je tožnica imetnica stanovanjske pravice. Gre za pomembno ugotovitev o nespornosti pravice in iz nje izhajajočih pravnih razmerij in pravnih dejstev, ki so podlaga zanjo. Sodišče je napravilo absolutno bistveno kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP s tem, da je v sodbi ugotovilo odločilno dejstvo v nasprotju s tem nesporno ugotovljenim dejstvom. V nasprotju s tem je tudi ugotovitev, da je pravni prednik drugega toženca pridobil lastninsko pravico na zgradbi pred uveljavitvijo SZ, kajti stanovanjska pravica je bila mogoča le na stanovanjih v družbeni lastnini. Stanovanje je bilo torej v družbeni lastnini in je postal z uveljavitvijo SZ drugi toženec njegov lastnik z obveznostjo, da ga na zahtevo po 117. čl. SZ proda imetnici stanovanjske pravice. Da je bila stvarna pravica druge toženke pravica uporabe, izhaja tudi iz tega, da je bila po predlogu z dne 11.5.1994, torej med pravdnim postopkom, vknjižena na drugega toženca lastninska pravica na podlagi 48. čl. Zakona o gasilstvu, po katerem so društva pridobila lastninsko pravico na premoženju, s katerim upravljajo (ne, ki ga imajo v lasti). Sodišče se tudi moti pri analizi vprašanja, ali drugi toženec spada med "druge pravne osebe" v smislu 112. čl. SZ, ki imajo pravico uporabe na družbenih stanovanjih. Za SZ ni pomembno, kakšna je "druga pravna oseba" (družbenopravna ali civilnopravna), temveč, ali je stanovanje, ki ga ta oseba ima, družbeno. Gasilska društva kot družbene organizacije so lahko pridobivala in upravljala s sredstvi v družbeni lastnini, obenem pa so kot društva bila lahko tudi imetniki lastninske pravice.

To pa ne daje razloga za sklep sodišča, da iz tega izhaja, da je pravni prednik drugega toženca pridobil lastninsko pravico. Res je namreč ravno nasprotno. Ta pravni prednik je med vojno lastninsko pravico izgubil, po vojni pa je nepremičnina postala splošno ljudsko premoženje. Ta vpis kasneje v zemljiški knjigi ni bil usklajen z veljavno zakonodajo in je treba zato drugega toženca v tej pravdi šteti za imetnika pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini. Če bi bilo drugače, bi moralo sodišče povedati, na kateri podlagi je nepremičnina prenehala biti splošno ljudsko premoženje ter kdaj in na kateri podlagi je postala zasebna lastnina že pred uveljavitvijo sedanjega Zakona o gasilstvu ter zakaj jo je bilo treba po navedenem zakonu še enkrat olastniniti. Sklicevanje na katerikoli zakon o društvih ne zadošča, saj so imela društva lahko stvari v lasti, pogosto pa so imela tudi pravico uporabe na stvareh v družbeni lastnini. Tožeči stranki je povsem vseeno, kateri od tožencev ji bo prodal sporno stanovanje, oba toženca pa toži kot navadna sospornika v bistvu zaradi "strahov" ter želi, da sodišče ugodi zahtevku zoper enega. Iz dosedanjih pritožbenih izvajanj je sicer razvidno, da si obeta ugodno rešitev ob ugotovitvi lastništva drugega toženca. Vendar pa enako pričakuje tudi ob drugačni rešitvi predhodnega vprašanja, torej v korist lastništva prvotoženca. Če pa bi bila zanjo končna odločitev ob prvi možnosti zaradi kakršnegakoli razloga (npr. po presoji na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR - o gradnji na tujem svetu ali ob upoštevanju rokov iz 268. čl. Zakona o združenem delu o vračanju nepremičnine, ki je brez podlage postala družbeno sredstvo) neugodna, bi bila zainteresirana za rešitev predhodnega vprašanja (pri odločanju o njem namreč sodišče marsikaj ni ugotovilo in presodilo) v korist prvega toženca. Če bi bila lastnica stanovanja prva toženka, bi ga morala tožnici prodati ona, kajti tudi ona je druga pravna oseba iz 112. čl. SZ, ovire za prodajo ali sodbo, ki so potencialno obstajale po Zakonu o zadrugah, pa so s potekom rokov za vložitev zahteve za vrnitev zadružnega premoženja in ob tem, da prvi toženec po tožnici znanih podatkih takšnega zahtevka ni vložil, odpadle.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožba, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča med seboj v nasprotju: sodišče namreč na eni strani ugotavlja (kar je bilo med strankama na naroku dne 6.2.1998 tudi ugotovljeno kot nesporno), da je imela tožnica ob uveljavitvi SZ na stanovanju, katerega odkup zahteva s primarnim tožbenim zahtevkom, stanovanjsko pravico, na drugi strani pa, da je lastninsko pravico na stavbi, v kateri je to stanovanje, pravni prednik druge tožene stranke pridobil že pred uveljavitvijo SZ, s katerim so se sicer lastninila stanovanja v družbeni lastnini. Stanovanjsko pravico pa je po predpisih pred uveljavitvijo SZ bilo mogoče imeti le na stanovanjih v družbeni lastnini (prim. 2. odst. 1. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR - iz leta 1982 in 3. odst. 1. čl. ZSR iz leta 1974, ki je veljal v času sklenitve stanovanjske pogodbe med tožnico in pravnim prednikom prve tožene stranke). Prav tako na eni strani ugotavlja, da je druga tožena stranka vpisana v zemljiški knjigi na podlagi 48. čl. Zakona o gasilstvu kot lastnica, na drugi pa, da je bila lastnica že pred uveljavitvijo SZ (ki je bil sprejet dve leti pred omenjenim Zakonom o gasilstvu). Navedeno pa kaže nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih in s tem na kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 369. čl. ZPP).

Utemeljeni pa so tudi pritožbeni pomisleki v pravilnost uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je bil objekt med vojno zasežen in nato v letu 1948 v skladu z Zakonom o postopku z imovino, ki so jo lastniki med okupacijo morali zapustiti in Zakonom o prostovoljnih gasilskih društvih (Ur. list LRS št. 23/48, čl. 34), vrnjen v uporabo pravnemu predniku druge tožene stranke kot splošno ljudsko premoženje. Druga tožena stranka ga je po zemljiškoknjižnih podatkih (tem je sledilo tudi sodišče prve stopnje) dobila v last šele na podlagi 1. odst. 48. čl. Zakona o gasilstvu (Ur. list RS št. 71/93), ki pa je bil sprejet šele v letu 1993, torej dve leti po SZ. Navedeno pa ne daje podlage za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila druga tožena stranka lastnik objekta že pred uveljavitvijo SZ. Prav tako je res, da je druga tožena stranka kot društvo lahko imela lastninsko pravico na premičnih in nepremičnih stvareh (1. čl. ZTLR), prav tako pa je lahko imela kot družbena organizacija v uporabi družbena sredstva (2. odst. 49. čl. prej veljavnega Zakona o varstvu pred požarom, Ur. list SRS št. 2/76, 15/84). Vendar pa tudi to ne kaže, da je bila druga tožena stranka pred uveljavitvijo SZ že lastnik objekta s spornim stanovanjem. Vpisi v zemljiški knjigi kažejo ravno nasprotno, namreč, da je bila nepremičnina v času uveljavitve SZ (19.10.1991) družbeno premoženje v upravljanju druge tožene stranke. Trenutek uveljavitve SZ pa je odločilen za presojo, ali je bilo stanovanje lastninjeno po določilu 112. čl. SZ, po katerem so druge družbene pravne osebe postale lastnice družbenih stanovanj, na katerih imajo pravico uporabe. Pri tem okoliščina, da gre za civilnopravno osebo nima vpliva na njeno nadaljnjo dolžnost iz 117. čl. SZ. Lastninjenje stanovanj je namreč uredil SZ.

Zakon o gasilstvu v 1. odst. 48. čl. pa ureja lastninjenje premičnega in nepremičnega premoženja, ki je namenjeno gasilstvu in s katerim upravljajo gasilska društva ob uveljavitvi tega zakona. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je nepremičnino od leta 1954 oz. 1955 dalje uporabljal pravni prednik prve tožene stranke (praktično ga je zgradil na novo, nato pa imel v njem svoje prostore - sedež, pisarne), ga ves čas vodil med svojimi osnovnimi sredstvi in bil prepričan, da je njegova last ter očitno zato tudi on sklenil s tožnico stanovanjsko pogodbo v letu 1981 (ves čas pa mu je tožnica tudi plačevala najemnino), so vprašljivi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je objekt kot gasilski dom vsekakor objekt, namenjen gasilstvu, čeprav zanj trenutno ne skrbi nihče (druga toženka pa vsaj ne od leta 1954 oz. 1955) in je torej prišlo do lastninjenja po 1. odst. 48. čl. Zakona o gasilstvu. Pri tem tudi ne gre spregledati, na kar ravno tako opozarja pritožba, da je bil vpis v zemljiško knjigo opravljen v teku tega pravdnega postopka po samem zakonu, lastninska pravica pa se pridobi po samem zakonu izven primerov, ki jih ureja ZTLR, tudi v primerih, ki jih določa zakon (21. čl. ZTLR), sodišče prve stopnje pa bo moralo glede na dana izhodišča ponovno presoditi, ali in na podlagi katerega zakona jo je druga tožena stranka pridobila.

Navedeno torej kaže na delno napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, kar bo moralo sodišče v ponovljenem postopku upoštevati tudi pri ugotavljanju relevantnih dejstev. Doslej ugotovljeno dejansko stanje in doslej uveljavljani ugovori toženih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer kažejo na (morebitno) utemeljenost tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, vendar pa so utemeljeni tudi pritožbeni pomisleki v pravilnost rešitve predhodnega vprašanja (vprašanja lastništva stanovanja). Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti.

Napotki za nadaljnje delo so v bistvu že podani v gornji obrazložitvi, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo, da je katera izmed toženih strank zavezanec za prodajo stanovanja po določbah SZ, ugotoviti tudi, ali tožnica izpolnjuje pogoje za odkup stanovanja, ali je dovoljeno razpolaganje s tem stanovanjem (88. čl. Zakona o denacionalizaciji), ali je stanovanje predvideno za rušenje, kot tudi druga relevantna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost uveljavljanih tožbenih zahtevkov.