Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj je tožnik opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite.

V obravnavani zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v primeru vrnitve vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli ob ilegalnem prečkanju bosansko-hrvaške meje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši kakor hitro je to izvedljivo, najkasneje pa v dvanajstih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 31. 3. 2023, oz. najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen 10. 3. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 17. 3. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 31. 3. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. V b točki prvega dostavka 18. člena Dublinske uredbe je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3. Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe opravila osebni razgovor s tožnikom, v katerem je med drugim povedal, da ko je iz Bosne in Hercegovine prišel na Hrvaško, ga je hrvaška policija pretepla in so mu razbili telefon. Pripeljali so ga na policijsko postajo, kjer je bil 3 dni brez vode in hrane. Nato so ga odpeljali v zaprt kamp, kjer je ostal približno 20 dni in so mu rekli, da mora zaprositi za mednarodno zaščito, a je to odklonil. Potem so ga vrnili v Bosno in Hercegovino. Na Hrvaškem se je nahajal dvakrat in obakrat so ga vrnili v Bosno in Hercegovino. Tretjič se je pripeljal skrit v podvozju tovornjaka. Odšel je na avtobusno postajo kupit vozovnice za Zagreb. Na postaji ga je prijela policija. Prisilili so ga, da je dal prstne odtise. Uspel je razumeti, da bi moral oditi v nekakšen kamp, vendar je odšel v Zagreb, kjer je na železniški postaji kupil vozovnico za Ljubljano. V Republiki Hrvaški ni želel podati prošnje za mednarodno zaščito, saj to ni bila njegova ciljna država. Ob tretjem prihodu v Republiko Hrvaško so ga odpeljali na majhno policijsko postajo in nato na drugo policijsko postajo, kjer je bilo več migrantov. Tam je moral dati prstne odtise. Dali so mu nek papir, na katerem je bil napisan naslov azilnega doma, kjer naj bi prosil za mednarodno zaščito. Tja si ni želel, strgal je papir in odšel na železniško postajo. Na vprašanje, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopki mednarodne zaščite je rekel, da ve, da obstajajo pomanjkljivosti, saj se je že na meji srečal z nečloveškim in ponižujočim ravnanjem. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti. Ni želel oditi v odprti kamp, čeprav mu je bila ponujena ta možnost. 4. Tožena stranka je s strani pooblaščene organizacije A. prejela dokument „Informacije o stanju v Republiki Hrvaški“ ter vprašanje, naslovljeno na Hrvaški pravni center, in njegov odgovor. Navedeno dokumentacijo je tožena stranka tudi preučila, vključno z vsemi informacijami, ki jih je v postopek predložil pooblaščenec tožnika.

5. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa izpostavlja sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi je bilo v obravnavani zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, to po mnenju sodišča ne prestavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Podobno stališče izhaja tudi iz novejše sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023. Tožena stranka težko sledi navedbam tožnika, da naj bi bil pri prvem poskusu vstopa na ozemlje Republike Hrvaške na policijski postaji 3 dni brez hrane in vode. Po tožnikovih navedbah je bil odpeljan v zaprt kamp, kjer se je nahajal približno 20 dni. Po mnenju tožene stranke se je tožnik več kot očitno nahajal ilegalno na Hrvaškem, zato so ga policisti obravnavali po zakonu, ki ureja področje tujcev in mu izrekli ukrep izgona iz države. Pri ponovnem poskusu ga je spet prijela hrvaška policija in naj bi ga prisilili, da je oddal prstne odtise. Temu tožena stranka ne more slediti, saj je sam pojasnil, da je že ob prvem vstopu imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, a je to možnost prostovoljno zavrnil in pristal na to, da se ga obravnava v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev. V zvezi z navedbo, da se je nahajal na policijski postaji približno deset ur, pa tožena stranka pojasnjuje, da je šlo v konkretnem primeru za izvedbo predhodnega postopka, ki pa lahko, glede na število obravnavnih oseb, traja tudi ves dan. Tudi v Republiki Sloveniji bi tak postopek trajal enako dolgo. Glede navedb, da naj bi z njim ravnali nečloveško in poniževalno in pri tem pojasnil, da so bile to uradne osebe, za katere je misli, da so policisti v kampu in da naj bi z njim ravnali kot z živaljo, tožena stranka pojasnjuje, da je iz navedb tožnika razvidno, da to ni bilo v azilnem domu ampak v nastanitveni kapaciteti, namenjeni osebam, ki se jih obravnava skladno z zakonom, ki ureja področje tujcev. Tožnik je namreč sam povedal, da se je po napotitvi v azilni dom odločil, da bo Hrvaško zapustil in se torej v azilnem domu ni nikoli nahajal. Kakorkoli lahko smatramo ravnanje policistov v zaprtem kampu za neprimerno, je to za odločanje v predmetni zadevi brezpredmetno, saj se navezuje na obravnavo tujcev v Republiki Hrvaški in ne na obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito. Iz tožnikovih navedb izhaja, da v Republiki Hrvaški ni imel nikakršnega stika z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti. Še ko so ga napotili v azilni dom, se je odločil, da bo Republiko Hrvaško zapustil in raje odšel proti Sloveniji.

6. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite.

7. Tožena stranka je preučila „Informacije o stanju na Hrvaškem“, ki jih je predložila pooblaščena organizacija tožnika in pojasnjuje, da se velika večina teh informacij nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, oziroma na t.i. „push-backe“, ki se dogajajo na meji, ter na onemogočen dostop do azila, pri čemer gre za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročila iz junija 2023. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Tožena stranka nadalje tudi ugotavlja, da ni bil predložen v postopek noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Tako iz poročila AIDA kot tudi iz zadnjega letnega poročila Agencije Evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji popolnoma utemeljena. Poleg tega iz poročila EUAA izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema, oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe, predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa ga nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se izvajajo ves čas kontinuirano. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU v konkretnem primeru ni sporno. Republika Hrvaška je polnopravna članica EU in spoštuje pravni red EU in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela tudi splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oz. v 4. členu Listine EU. Pooblaščenec je nato v komentarju na informacije izjavil, da meni, da je to zagotovilo brez dokazne vrednosti. Tem navedbam tožena stranka ne more slediti in pojasnjuje, da je omenjeno zagotovilo le dodatno potrdilo za to, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški tam primerno obravnavan, pri čemer bo imel vse pravice, ki mu jih zagotavlja dublinski postopek predaje in dostop do postopka mednarodne zaščite. V obrazložitvi sklepa se tožena stranka med drugim tudi obsežno opredeljuje do posameznih sodb sodišč nekaterih drugih držav v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem, in sicer Nizozemske, Nemčije in Švice.

8. Pooblaščenec je v postopek predložil tudi ugotovitve Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja hrvaški vladi po obisku na Hrvaškem 10. in 14. 8. 2020. Izvleček poročila se nanaša na policijski postopek s tujci, zato navedeni vir v predmetni zadevi ni relevanten. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne. V konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo. A. je na Hrvaški pravni center naslovil tudi vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra je razvidno, da takšne organizacije ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Že skoraj tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih, kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Tožena stranka meni, da ni nobenega razloga, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Samo dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo.

9. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

10. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni zanikala ali dvomila v njegove izjave o nečloveškem in ponižujočem ravnanju s strani policistov, vendar se je oprla na sodbi upravnega in vrhovnega sodišča ter poudarila, da je bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito.

11. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo toženo stranko, da se ne more opreti na strogo ločnico med azilnim in policijskim postopkom. Ne more biti odločilna ocena, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva temeljnih človekovih pravic tožnika. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, pri čemer se tožeča stranka v tožbi sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-4. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 izhaja, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Nadalje se tožeča stranka sklicuje še na sodbo Sodišča EU v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji ter na sodne odločitve vrhovnega sodišča v zadevah I Up 251/2016 in I Up 193/2022, do katerih se je opredelilo tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 333/2023-4. V tej sodbi je upravno sodišče zavzelo stališče, da tožena stranka ni imela podlage, da je od tožnika zahtevala, da bi predložil dokaze o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Nadalje tožnik prilaga tudi nekatere informacije o stanju na Hrvaškem glede dublinskih postopkov. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

12. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj se stanje uredi tako, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Tožnik je namreč v tožbi izkazal, da bi mu izvršeni ukrep prizadel nepopravljivo škodo, saj je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna. Če bi tožnik uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve in bi tako prišlo do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri vzpostavitvi ločnice med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite sledila veljavni sodni praksi. Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci potem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi tožena stranka razume stisko tožnika v zvezi z ravnanjem policije, pri tem ne gre za sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Tožnik bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku, tam ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega notranjega ministrstva in ne zaposleni v policiji. Tožena stranka je s strani Republike Hrvaške prejela konkretna zagotovila in pojasnila o obravnavi oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v dublinskem postopku. Tožnika bodo prevzele druge uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in ne policisti. Tožena stranka od tožnika ni zahtevala, naj predloži dokaze o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Omogočila mu je, da se s tem v zvezi izjavi, njegov pooblaščenec pa je predložil informacije o obravnavi dublinskih povratnikov v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je preučila izjave tožnika in relevantna poročila o obravnavi dublinskih povratnikov v Republiki Hrvaški. Utemeljeno je zaključila, da ni utemeljenega strahu, da bi bile tožniku po predaji odgovorni državi članici kakorkoli kršene človekove pravice ali da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma 4. členu Listine EU. Do informacij, ki jih tožnik skupaj s tožbo ponovno izpostavlja, se je tožena stranka opredelila že v izpodbijanem sklepu. Te informacije ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

14. Sodišče je v navedeni zadevi dne 28. 8. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljala razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj je tožnik opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite, tako iz poročila AIDA kot tudi iz poročila EUAA pa izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen, takšna poročila pa so zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji popolnoma utemeljena. Sodišče se strinja s toženo stranko, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji in zato vrnitev v to državo EU v konkretnem primeru ni sporno.

17. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

18. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v enih od zadnjih sodb I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnje policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (točka 11 obrazložitve citirane sodbe).

19. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. Tožbene navedbe v obravnavanem primeru se nanašajo na to, da ni mogoče delati razlikovanja med obravnavo hrvaške policije s tujci in obravnavo oseb, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito in so vrnjene po Dublinski uredbi Republiki Hrvaški. Iz navedenih razlogov so navedene tožbene navedbe neutemeljene, saj bo imel tožnik v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. V konkretnem primeru po presoji sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

20. Tožeča stranka v tožbi, sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter Sodišča EU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče se strinja z navedenim stališčem, vendar pa meni, da v konkretni obravnavani zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v primeru vrnitve vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli ob ilegalnem prečkanju bosansko-hrvaške meje. Tožena stranka je namreč po presoji sodišča dovolj argumentirano pojasnila, npr. s sklicevanjem na poročila AIDA, EUAA, zagotovila Republike Hrvaške, da v tem primeru tožnik nima bojazni, da bi mu bile kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. Listine EU. Tožena stranka je zelo obsežno in podrobno pojasnila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče se z njenimi razlogi strinja. Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni imelo drugačnega stališča. V točki 17 obrazložitve, na katero se sklicuje tožeča stranka, je zavzelo stališče, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbe v odgovorni državi članici. Vendar pa v obravnavni zadevi ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave in bi se lahko izpostavilo tako vprašanje. Vsak primer je treba obravnavati v zvezi z vsemi okoliščinami konkretnega primera. Prav tako Vrhovno sodišče RS ni zavzelo drugačnega stališča v sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje.

21. Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-22 z dne 17. 3. 2023, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi v tej sodbi je zavzelo stališče, da je iz vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, tožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (točka 14 obrazložitve).

22. Tožnik je k tožbi priložil tudi nekaj informacij o stanju na Hrvaškem, do katerih pa se je tožena stranka že opredelila v izpodbijanem sklepu in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Gre za enako dokumentacijo, kot je bila predložena že v upravnem postopku.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

24. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

26. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

27. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

28. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.