Jedro

V pravdi, v kateri se ugotavlja obstoj solidarne obveznosti toženih strank za terjatev tožeče stranke na podlagi 414. člena ZOR, tožene stranke niso enotni ampak navadni sosporniki, zato nastane taksna obveznost za vsako od toženih strank, ki je vložila pritožbo zoper vmesno sodbo.

Izrek

Pritožbi 1. in 2. tožene stranke ter 3. tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodno takso za pritožbo 1. in 2. tožene stranke z dne 25.2.2000 zoper vmesno sodbo z dne 15.1.1999 odmerilo na znesek 1.014.332,00 SIT, v enakem znesku pa je odmerilo tudi sodno takso za pritožbo 3. tožene stranke zoper isto sodbo. Proti navedenemu sklepu sta 1. in 2. tožena stranka po svojem pooblaščencu vložili pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava; zatrjujeta, da ni pravilna uporaba 195. čl. in 4. odst. 161. čl. ZPP, saj ne gre za navadne, ampak za enotne sospornike, ki veljajo za enotno stranko, zato je moč odmeriti le eno sodno takso za pritožbo, ne glede na to, koliko pritožb je na toženi strani dejansko vloženih. Pritožbo je proti navedenemu sklepu vložila tudi 3. tožena stranka, pri čemer so njene trditve enake kot trditve ostalih dveh pritožnikov, in sicer da bi morala biti odmerjena taksa za eno pritožbo, ker da gre za enotne sospornike. Ker sta pritožbi 1. in 2. tožene stranke ter 3. tožene stranke vsebinsko enaki, ju je pritožbeno sodišče obravnavalo skupno; pri tem je ugotovilo, da pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v obravnavani pravdi ugotavlja obstoj solidarne obveznosti toženih strank, vendar to še ne pomeni hkrati enotnega sosporništva; tako je iz vsebine 414. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) razvidno, da bi tožeča stranka lahko vložila samostojne tožbe zoper vsako od toženih strank, lahko bi bile izdane tudi različne odločbe (napr. če bi katera od njih že poravnala tožeči stranki del vtoževanega zneska). Glede na to gre v predmetni zadevi za uporabo 195. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka; in ker sta bili zoper sodbo vloženi dve pritožbi, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je nastala taksna obveznost po 1. odst. 3. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST), za vsako od njih. Sicer po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru ne prihaja v poštev uporaba 161. čl. ZPP, na katerega se je med drugim oprlo sodišče prve stopnje (ker ta ureja povrnitev pravdnih stroškov, h katerim so zavezani sosporniki, ne pa situacije, kakršna je obravnavana), vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve v tej zadevi. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP, pritožbi toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.