Jedro

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe glede škodljivih posledic samotestiranja tožniki niso navedli prav ničesar, tudi v tožbi pa so le pavšalno zatrdili, da bi jim pristanek staršev na samotestiranje lahko povzročil "morebitne zdravstvene ali psihološke posledice". Vendar ne teh posledic, ne njihove resnosti, ne nevarnosti za njihov nastanek niso v ničemer konkretizirali, niti niso v tej smeri ponudili nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče njihove trditve konkretizirati vsaj posredno. To pa pomeni, da pritožniki niso izkazali, da je škoda težko popravljiva; če namreč obstajajo druge možnosti, s katerimi je škodo mogoče preprečiti za čas do pravnomočne odločitve o tožbi, ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Za odločitev je torej bistveno, da bi se pritožniki šolanju na daljavo lahko izognili s pristankom na samotestiranje, pri čemer konkretnih trditev in dokazov o tem, da bi jim upoštevanje tega pogoja povzročilo težko popravljivo škodo, niso ponudili.

Izrek

I. Pritožba prvega tožnika in druge tožnice se zavrže. II. Pritožba tretje tožnice se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so vložili tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v kateri so sodišču predlagali, naj razsodi, da so nezakonita dejanja toženke, s katerimi tožnikom ni dovolila vstopa v šolo oziroma je to pogojevala z izkazovanjem pogoja prebolevnosti, cepljenja oziroma testiranja (v nadaljevanju PCT). Hkrati s tožbo so zahtevali tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženki naloži, da preneha tožnikom z nezakonitimi dejanji omejevati oziroma pogojevati vstop v šolo.

2. Upravno sodišče je zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Obrazložilo je, da tožniki niso izkazali težko popravljive škode, saj bi se šolanju na daljavo lahko izognili s tem, da bi pristali na pogoje za obiskovanje šole, namreč pogoje PCT ali obvezno samotestiranje. Ker bi se škodi lahko izognili, ta ni nepopravljiva, pri čemer v zahtevi za izdajo začasne odredbe niso trdili, da bi jim upoštevanje navedenih pogojev lahko povzročilo škodo.

3. Zoper sklep Upravnega sodišča tožniki (v nadaljevanju pritožniki) vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe glede tretje tožnice ugodi. Podredno predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4. Pojasnjujejo, da je tožena stranka po prejemu tožbe povabila prvega tožnika in drugo tožnico k obiskovanju pouka v šoli, tako da začasna ureditev, ki je predmet izpodbijanega sklepa, zanju (trenutno) ni več potrebna. Kot bistveno navajajo, da so izkazali obstoj težko popravljive škode in povzemajo tožbene navedbe v zvezi s tem. Menijo, da za izkaz težko popravljive škode zadošča že dejstvo, da zamujajo kakovostnejši pouk v šoli in duševno trpijo, ker je zaradi stigme prizadeta njihova čast in dobro ime ter so obsojani s strani okolice. Sklicujejo se na zadevo I Up 453/2008, v kateri naj bi Vrhovno sodišče tovrstne trditve štelo za dovolj konkretizirane. Opozarjajo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-8/21 ugotovilo ustavno neskladnost šolanja na daljavo.

5. Nasprotujejo stališču Upravnega sodišča, da bi se šolanju na daljavo lahko izognili, saj bi morali njihovi starši za to pristati na nezakonite določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-191 (v nadaljevanju Odlok), ki temelji na neustavnih določbah ZNB, in podati soglasje za samotestiranje tretje tožnice, ki je zanjo škodljiv, invaziven in nepotreben postopek, saj je Covid-19 prebolela (kar izhaja iz pozitivnega testa na protitelesa, značilnih simptomov za Covid-19 ter odrejene karantene zaradi stika z drugimi obolelimi v družini) in zato z epidemiološkega vidika ne predstavlja nevarnosti za šolo.

6. Menijo, da je splošno znano, da je samotestiranje invaziven medicinski poseg, ki povzroča nepopravljivo škodo tako s fizičnega kot psihološkega vidika. Navajajo, da iz Odloka ne izhaja, da bi morali biti pogoju PCT podvrženi tudi učenci, mlajši od 12 let. Poleg tega Odlok določa nedopustna dokazna pravila, ker izključuje možnost dokazovanja prebolevnosti s pozitivnim testom na protitelesa. Sklicujejo se na četrti odstavek 7. člena Uredbe EU 2021/953. Do dejstva, da tretja tožnica izpolnjuje pogoj prebolevnosti, se izpodbijani sklep ni opredelil. 7. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Bistvo njenih navedb je, da tožniki niso zmogli trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja težko popravljive škode, pritožbene navedbe o duševnih bolečinah pa so nedovoljene pritožbene novote. Nasprotuje tudi stališču pritožnikov, da je samotestiranje invaziven in škodljiv poseg. Opozarja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-8/21-34 z dne 16. 9. 2021 že samo začasno saniralo neustavnost Odloka.

**K I. točki izreka**

8. Pritožba prvega tožnika in druge tožnice ni dovoljena.

9. Vsako meritorno odločanje sodišča zahteva predhoden preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk, kar velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe.2 Procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi, je tudi pravni interes. Pravico do pritožbe ima torej le tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist.3

10. Pritožniki v pritožbi sami navajajo, da prvi tožnik in druga tožnica od 3. 12. 2021 obiskujeta pouk v prostorih šole. Ker jima je torej že toženka omogočila obiskovanje pouka v prostorih šole, z izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče toženki naložilo, da jima preneha omejevati vstop v šolo, ne moreta več izboljšati svojega pravnega položaja. To pomeni, da za izdajo začasne odredbe z zahtevano vsebino ne izkazujeta več pravnega interesa.

11. Zato je njuno pritožbo Vrhovno sodišče na podlagi prvega in četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

**K II. točki izreka**

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

14. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoja težko popravljive škode, ki je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja.

15. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora zaradi hitrosti postopka stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožnikih je torej tako trditveno kot dokazno breme.4 To pomeni, da mora biti težko popravljiva škoda izkazana s konkretnimi, ne le splošnimi navedbami dejstev, ter vsaj na ravni verjetnosti že v zahtevi, saj sodišče zahtev ne pošlje v dopolnjevanje.5

16. Nevarnosti za nastanek težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe pritožniki tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso uspeli izkazati. V zahtevi so namreč zgolj pavšalno navajali, da ne morejo obiskovati pouka v šoli in škodo, ki naj bi jim s tem nastajala. Take navedbe o domnevnih posledicah šolanja na daljavo pa same po sebi še ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe, saj pritožniki niso pojasnili, zakaj se šolanju na daljavo ne bi mogli izogniti z izpolnitvijo pogojev za obiskovanje šole, namreč pogoja PCT ali samotestiranja.

17. V zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč glede škodljivih posledic samotestiranja niso navedli prav ničesar, tudi v tožbi pa so le pavšalno zatrdili, da bi jim pristanek staršev na samotestiranje lahko povzročil "morebitne zdravstvene ali psihološke posledice" (12. stran tožbe). Vendar ne teh posledic, ne njihove resnosti, ne nevarnosti za njihov nastanek niso v ničemer konkretizirali, niti niso v tej smeri ponudili nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče njihove trditve konkretizirati vsaj posredno. To pa pomeni, da pritožniki niso izkazali, da je škoda težko popravljiva; če namreč obstajajo druge možnosti, s katerimi je škodo mogoče preprečiti za čas do pravnomočne odločitve o tožbi, ni pogojev za izdajo začasne odredbe.6 Za odločitev je torej bistveno, da bi se pritožniki šolanju na daljavo lahko izognili s pristankom na samotestiranje7, pri čemer konkretnih trditev in dokazov o tem, da bi jim upoštevanje tega pogoja povzročilo težko popravljivo škodo, niso ponudili.

18. V pritožbi pritožniki sicer navajajo, da naj bi bilo samotestiranje škodljiv poseg in razloge za to, vendar te navedbe ne morejo več vplivati na drugačno odločitev. Kljub zahtevi prej navedene, ustaljene sodne prakse, da je treba težko popravljivo škodo konkretizirati v smislu določnih, realno izkazanih posledic že v zahtevi, tega – kot je bilo obrazloženo – niso storili, niti niso navedli nobenih razlogov za to, tako da gre pri teh navedbah za nedovoljene pritožbene novote.

19. Odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe je glede na navedeno pravilna že zato, ker pritožniki s svojimi navedbami niso izkazali temeljnega zakonskega pogoja za to, namreč nevarnosti nastanka težko popravljive škode. Njihove nadaljnje navedbe, da je Ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladnost šolanja na daljavo, o nezakonitosti določb Odloka in da pogoj PCT velja le za učence, starejše od 12 let, bodo predmet meritorne odločitve o glavni stvari8, zato na odločitev o izdaji začasne odredbe niso mogle vplivati.

20. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sklepa Upravnega sodišča je namreč razvidno, da je Upravno sodišče opravilo presojo pogojev za izdajo začasne odredbe, in prav tako, da je pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih opredelilo. Izpodbijani sklep je tako dovolj obrazložen in ga je mogoče preizkusiti oziroma je z njim zagotovljena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Zgolj nestrinjanje z razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, pa za obstoj zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka ne zadošča. 21. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka**

22. Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Ur. l. RS, št. 174/21. 2 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča I Up 87/2021 z dne 19. 5. 2021 (9. točka obrazložitve), I Up 544/2012 z dne 12. 12. 2012 in I Up 199/2019 z dne 13. 11. 2019 ter tam citirano sodno prakso. 3 J. Zobec, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 351. 4 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021 (8. točka obrazložitve), I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021 ter I Up 256/2016 z dne 20. 10. 2016 (8. točka obrazložitve) in tam citirano sodno prakso. 5 M. Dobravec Jalen, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 217. 6 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 256/2016 z dne 20.10.2016 (19. točka obrazložitve). 7 Kar izrecno navajajo tudi sami, na 12. strani tožbe. 8 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 116/2021 z dne 2. 6. 2021.